Nova Gorica je sodobno urejeno mesto na robu Goriškega polja, tik ob slovensko-italijanski meji. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1947, ko je z določitvijo meje med Jugoslavijo in Italijo Gorica ostala na italijanskem ozemlju.
Nova Gorica je eno najmlajših slovenskih mest. Zaradi ugodne prometne lege na stičišču Soške in Vipavske doline, italijanske Furlanijske nižine in Krasa se je hitro razvila v regionalno kulturno, gospodarsko, upravno, izobraževalno, prometno in upravno središče. V mestu delujejo Goriški muzej z galerijo, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, Pokrajinski arhiv, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine ter knjižnica. Po odprtju igralnice se je mesto uveljavilo tudi kot zabavišče, predvsem za tujce. Mestu, ki je zasnovano kot park z velikimi nasadi vrtnic, grmovnic in redkih dreves med stanovanjskimi objekti, pravijo mesto cvetja. Podoben pečat mu daje več kot 30 javnih spomenikov, ki se nahajajo v raznih delih mesta. Mestni park Borov gozdiček predstavlja edinstven biotop, ki se nahaja v središču Nove Gorice. Park je nastal na predelu zadnjih ostankov nekdanjih glinokopov. Tla zadržujejo vodo, ki privablja ptice in žabe, tudi selivke. Mestni park je prava oaza miru, ki je domačinom na dosegu roke. Na južnem delu je urejen kompleks igral za najmlajše, na severnem delu moderen skatepark – rolkaski poligon, na vzhodnem robu borovega gozdička pa se nahaja spomenik aleksandrinkam, ki je delo kiparke Nike Šimac. V svoji edinstveni preprostosti predstavlja lik ženske – matere, ob kateri se vedno počutimo varne. Mestni park Borov gozdiček se nahaja na območju za Goriško knjižnico Franceta Bevka, ki jo je projektiral arhitekt Vojteh Ravnikar v sodelovanju z arhitektoma Marušo Zorec in Robertom Potokarjem.
Knjižnica je bila slovesno odprta na dan slovenskega kulturnega praznika, 8. februarja 2000. Nahaja se na Trgu Edvarda Kardelja, ki je dejansko travnik ob stičišču Ulice tolminskih puntarjev in Kidričeve ulice. Je prostor za prireditve, tako koncerte kot shode.