Ajdovščina je kulturno in gospodarsko središče Vipavske doline. Leži pod strmim robom Trnovskega gozda in ob sotočju potokov Hubelj in Lokavšček. Je sedež občine Ajdovščina in najmočnejše industrijsko središče Vipavske doline. Staro, strnjeno pozidano mestno jedro ima zavite, ozke ulice in je stisnjeno v meje nekdanjega mestnega obzidja. Mesto zajema še nekdanjo vas Šturje in več zaselkov. Nova dela se nahajata predvsem ob nekdanjem zaselku Trnje in ob cesti proti Novi Gorici. Južno od mesta je po drugi svetovni vojni nastalo industrijsko središče. Na zahodnem robu je športno letališče. Na vzpetini Gradišče je bilo v 1. tisočletju pr. n. š. železnodobno naselje, utrjeno z zidom in okopom. Na predelu današnjega mesta so odkrili ostanke poznorimske postojanke Castra, kastela poligonalne oblike s stolpi okroglega tlorisa. Ostanki so ohranjeni skupaj z delom term. Ajdovščini dajejo posebno zanimivost prav obnovljeni rimski stolpi in lepo ohranjena pročelja meščanskih zgradb. Poleg Pilonove galerije so v Ajdovščini še tri galerije ter muzej z arheološko zbirko in zbirko fosilov. Veno Pilon (1896-1970) je bil znani slikar, fotograf in grafik. Središče mesta predstavlja Lavričev trg, ki se razprostira sredi starega mestnega jedra. Park Ajdovščina se nahaja ob cerkvi Janeza Krstnika, z Gregorčičevo ulico na eni strani in drevoredom Lokar na drugi strani. V cerkvi se nahaja ena najbolj znanih in najstarejših upodobitev križevega pota v Sloveniji. Avtor je bil domačin Anton Cebelj (1722-1774), znani cerkveni baročni slikar. Park v Ajdovščini ima lepo lokacijo, ki zagotavlja klopi za počitek in senco v vročih poletnih dnevih. Na tem območju se nahajajo spomenik NOB, stavba Občine Ajdovščina, osnovna šola ter kip posvečen Arturju Lokarju, ki je bil krajevni notar. Spomenik je posvečen padlim vojakom med drugo svetovno vojno. Postavili so ga 22. julija 1954.

Alpski botanični vrt Juliana se nahaja v Trenti. Do botaničnega vrta se lahko pripeljemo po cesti Bovec – Trenta ali po cesti Kranjska Gora – Vršič – Trenta. Leži na nadmorski višini 800 metrov, okoli 50 metrov nad cerkvijo svete Marije. Tam je na voljo tudi nekaj parkirnih mest in označevalna tabla. Vrt je za oglede odprt od 1. maja do 30. septembra. Alpski botanični vrt Juliana je prvi in edini botanični vrt, ki se nahaja v naravnem okolju v Sloveniji. V letu 1926 ga je ustanovil Albert Bois de Chesne (1871 – 1953), tržaški trgovec in posestnik. Le-ta je leta 1925 na območju Trente kupil zemljišče, pri urejanju vrta pa so mu pomagali dr. Julius Kugy ter poznavalca alpske flore Lino Vaccari in Henri Correvon. Danes je v strokovni oskrbi Prirodoslovnega muzeja Slovenije, pod njegovo upravljanje pa je prešel v letu 1962. Alpski botanični vrt je od leta 1951 zavarovan kot spomenik oblikovane narave, uvrščen pa je tudi med botanične naravne vrednote državnega pomena. Vrt Juliana je za ogled najlepši v mesecu maju in v začetku junija. V botaničnem vrtu uspeva okoli 600 različnih vrst rastlin, nekaj tudi endemičnih, ki ne uspevajo izven meje Slovenije. Kljub določenim pomanjkljivostim, ki se jim zaradi prenizke nadmorske višine ni možno izogniti, v vrtu lahko vidimo najlepše in najrazličnejše predstavnice rastlinstva naših Alp, njihovega predgorja in tudi kraškega sveta. Alpski botanični vrt Juliana se prav zaradi te pestre mešanice vrst razlikuje od ostalih alpskih botaničnih vrtov v Evropi.

Nova Gorica je manjše mesto tik ob meji z Italijo, ki že okoli šest desetletij predstavlja center sončne Goriške. Razvila se je po drugi svetovni vojni kot nadomestek Gorici, ki je ostala za mejo. Mesto je bilo zasnovano kot park z velikimi nasadi vrtnic, grmovnic in redkih dreves med stanovanjskimi objekti in mu zato pravijo tudi mesto vrtnic. Nova Gorica ima prehodno submediteransko podnebje z veliko sonca, vročimi poletji in s povprečno vlažnimi in milimi zimami. Zaradi ugodne prometne lege na stičišču Soške in Vipavske doline, italijanske Furlanske nižine in Krasa se je hitro razvila v regionalno kulturno, gospodarsko, prometno in upravno središče. Kidričevo ulico so kot osrednjo ulico v mestu graditelji naredili kot mestno magistralo, ob kateri se je nato razvilo mestno središče. Na Kidričevi ulici so bili narejeni pomembni objekti mestotvornega značaja, kot so pošta, banka, zavarovalnica, trgovine, avtobusna postaja, sodišče, hotel, na južnem delu ulica pa stanovanjski objekti. Tu so postavili tudi več spomenikov, med katerimi še posebej izstopata spomenik borcem diverzantom Nove Primorske in Gorenjske (Negovan Nemec, 1985) in spomenik Franceta Bevka (Boris Kalin, 1976). Tukaj je tudi izjemno priljubljena in obiskana igralnica Casino Perla, ki skozi vse leto privablja domače in tuje obiskovalce.

Nova Gorica je sodobno urejeno mesto na robu Goriškega polja, tik ob slovensko-italijanski meji. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1947, ko je z določitvijo meje med Jugoslavijo in Italijo Gorica ostala na italijanskem ozemlju. Nova Gorica je eno najmlajših slovenskih mest. Zaradi ugodne prometne lege na stičišču Soške in Vipavske doline, italijanske Furlanijske nižine in Krasa se je hitro razvila v regionalno kulturno, gospodarsko, upravno, izobraževalno, prometno in upravno središče. V mestu delujejo Goriški muzej z galerijo, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, Pokrajinski arhiv, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine ter knjižnica. Po odprtju igralnice se je mesto uveljavilo tudi kot zabavišče, predvsem za tujce. Mestu, ki je zasnovano kot park z velikimi nasadi vrtnic, grmovnic in redkih dreves med stanovanjskimi objekti, pravijo mesto cvetja. Podoben pečat mu daje več kot 30 javnih spomenikov, ki se nahajajo v raznih delih mesta. Mestni park Borov gozdiček predstavlja edinstven biotop, ki se nahaja v središču Nove Gorice. Park je nastal na predelu zadnjih ostankov nekdanjih glinokopov. Tla zadržujejo vodo, ki privablja ptice in žabe, tudi selivke. Mestni park je prava oaza miru, ki je domačinom na dosegu roke. Na južnem delu je urejen kompleks igral za najmlajše, na severnem delu moderen skatepark – rolkaski poligon, na vzhodnem robu borovega gozdička pa se nahaja spomenik aleksandrinkam, ki je delo kiparke Nike Šimac. V svoji edinstveni preprostosti predstavlja lik ženske – matere, ob kateri se vedno počutimo varne. Mestni park Borov gozdiček se nahaja na območju za Goriško knjižnico Franceta Bevka, ki jo je projektiral arhitekt Vojteh Ravnikar v sodelovanju z arhitektoma Marušo Zorec in Robertom Potokarjem. Knjižnica je bila slovesno odprta na dan slovenskega kulturnega praznika, 8. februarja 2000. Nahaja se na Trgu Edvarda Kardelja, ki je dejansko travnik ob stičišču Ulice tolminskih puntarjev in Kidričeve ulice. Je prostor za prireditve, tako koncerte kot shode.

Vila Vipolže je najlepša renesančna vila v Sloveniji, ki se nahaja v prelepem okolju Goriških Brd. Leži sredi gričev Brd, v vasi Vipolže, v neposredni bližini Nove Gorice in sosednje Italije. Vila odseva zgodovino življenja na stiku treh kultur in svetov. Vila je bila najprej lovski dvorec goriških grofov, ki je dolgo časa služil kot poletna rezidenca. Njegovi kasnejši lastniki so bili plemiči znanih rodbin Herberstein, Della Torre, Attems in nazadnje Teuffenbach. V prvi polovici 17. stoletja so Benečani dvorec spremenili v renesančno vilo pravokotne oblike, z dvema prislonjenima oglatima stolpičema in z beneškim okrasjem. Lastniki so ga uporabljali za rezidenco v poletnem času s prelepim parkom, ki ga je olepšal baročni vodnjak. Pred vilo Vipolže se še danes vzpenjajo večstoletne, najstarejše rastoče ciprese v Sloveniji. Posebnost orjaških cipres je, da naj bi bile med najstarejšimi v Evropi. Izvirale naj bi iz 12. stoletja in predstavljajo edinstven primer na območju Slovenije in širši okolici. Poleg starih cipres v parku uspeva tudi trta Žametna črnina ali modra kavčina. Je rdeča sorta vinske trte in istoimensko vino. Predstavlja avtohtono slovensko vrsto. Je najstarejša trta na svetu in je vpisana tudi v Guinessovo knjigo rekordov. V parku so postavljene klopi za uživanje v lepem okolju, parkirišče za kolesa in informativna tabla, kjer obiskovalci lahko vidijo najpomembnejše turistične zanimivosti Brd. Na razpolago je tudi obsežno zgornje in spodnje parkirišče, ki je takoj ob Vili Vipolže.

Vipava je zanimivo manjše mesto, ki leži v zgornjem delu Vipavske doline. Obdaja jo razgiban svet Vipavskih brd, ki nudi odlične pogoje za uspevanje vinske trte. Kraj ima lepo staro mestno jedro, kjer so večje znamenitosti Stari grad, Lanthierijev grad, cerkev svetega Štefana, stolpa utrdbe Tabor in drugo. Lanthierijev grad je bil zgrajen leta 1669 in je primer beneške arhitekture. Njegovi prvi lastniki so bili Lanthieriji, ki so prej bivali v gradu Tabor. Lanthieriji so dvorec leta 1762 temeljito prenovili in mu dali današnjo baročno podobo. Osrednji del stavbe z glavnim vhodom so poudarili s kamnitim portalom, nad katerim je balkon z balustrno ograjo. Poleg gradu so lastniki začeli prenavljati tudi okolico. Pred zgradbo so naredili podolgovat park z vodometom. Vhodna vrata v grajski park so bila sestavljena iz štirih železokovanih kril in obrnjena proti portalu graščine. Sedaj so obnovljena in see nahajajo na istem mestu. Ob vhodu sta bila včasih dva kamnita leva na podstavkih, ki sta varovala vhod v park. V grajskem parku so bili ob stezah postavljeni kamniti kipi dečkov, ki so med zelenjem in drevjem še dodatno polepšali park. Dečki v rokah držijo pridelke, živali in razne predmete. Predstavljajo značilne stvari, ki so jih imeli v tem času in vsakodnevna opravila. Grajski park je bil nekdaj obdan z železno mrežo in zidom. Zraven parka so bili grajski hlevi, ki so bili porušeni leta 1935 in takrat je nastal Glavni trg. Kipe dečkov so po drugi svetovni vojni postavili ob rob trga. Vipavski kraj je danes čudoviti kraj za oddih in sprostitev.