Ajdovščina je manjše mesto v osrednjem delu Vipavske doline v občini Ajdovščina. Nad Dolino se dvigujejo planote Nanos, Hrušica in rob Trnovskega gozda. Na južnem delu dolino od Krasa ločijo Vipavski griči. Na zahodu se Dolina zaključi z Goriško ravnjo. Ajdovščina leži ob sotočju potokov Lokavščka in Hublja. Je sedež občine Ajdovščina. Lavričev trg, ki je mestno središče, je sredi starega mestnega jedra. Župnijska cerkev je posvečena Janezu Krstniku, v njej so slike slikarja domačina Antona Cebeja. V muzejski zbirki Ajdovščina sta obiskovalcem na ogled dve stalni zbirki: razstava fosilov ajdovskega zbiratelja in ljubiteljskega geologa Stanislava Bačarja ter arheološka razstava Fluvio Frigido – Castra – Flovius – Ajdovščina, na kateri je predstavljena poselitev naselja od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka. Muzejska zbirka spada v okvir Goriškega muzeja, ki pokriva območje enajstih občin. Muzej ima deset muzejskih zbirk, ki so Grad Kromberk, Grad Dobrovo, Vila Bartolomei v Solkanu, Vojaški stražarski stolp v Vrtojbi, Spominska hiša Alojza Gradnika in Ludvika Zorzuta v Medani, Muzejska zbirka Sežana, zbirka Kolodvor, zbirka Miren, Spominski muzej heroja Mihajla v Šempasu in zbirka Ajdovščina. Stalna arheološka razstava predstavlja poselitev mesta od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka. Najstarejša naselbina se je nahajala na naravno zavarovanem skalnem platoju Školj severozahodno od Ajdovščine. V obdobju Rimljanov so se prebivalci preselili v nižino, in sicer v bližino državne ceste Aquileia – Emona. Na predelu sedanjega ajdovskega mestnega središča je v prvih treh stoletjih stala cestna postaja Fluvio Frigido, ki je dobila ime po mrzlih vodah. V drugi polovici 3. in v 4. stoletju je cestna postaja dobila videz vojaškega tabora, varovanega z obrambnim zidovjem in s 14 stolpi. Rimljani so ga poimenovali Castra. Vse do 5. stoletja je tabor ohranil pomembno vlogo pri obrambi vzhodne državne meje. Vipavska dolina z Ajdovščino je bila v 6. in 7. stoletju vključena v langobardsko vojvodstvo. Zgodnjesrednjeveški prebivalci so si v zavetju nekdanje trdnjave postavili domove. Slovensko ime so naselju dali Slovani po naselitvi proti koncu prvega tisočletja. Stalna razstava fosilov vsebuje številne zanimive fosile, med drugim so na ogled primerki okamnelega nanoplanktona, mahovnjakov, serpulidov, alg, školjk, polžev, hidrozojev, koral in fosiliziranih rastlin, ki so živeli na predelu Slovenije pred 17 in celo 310 milijoni let.

Vinska klet Goriška Brda je poznana kot največja pridelovalka in izvoznica slovenskih vin. Klet združuje kar 400 vinogradniških družin, ki že okoli pol stoletja ustvarjajo uspešno zgodbo briškega vinarstva. Razstava Junaki vinogradov predstavlja sprehod skozi stoletja vinogradništva in vinarstva v Brdih. Trta je v Brdih doma že vse od starih Rimljanov, ko je uspevala trta po sadnem drevju. Takšen način gojenja se je ohranil do konca 19. stoletja. Rebula se v Brdih prvič omenja leta 1336 v kupoprodajni pogodbi v vasi Višnjevik. V srednjem veku se je uveljavil kolonat, posebna oblika fevdalnega sistema, ki je v veljavi do druge polovice 20. stoletja. Leta 1870 je trtna uš skoraj v celoti uničila vinograde v Brdih. Od takrat naprej se trte cepijo na podlago. Vinogradništvo se zelo spremeni. Katalonski grof de Baguer, ki je bil zadnji lastnik Dobrovskega gradu, je leta 1881 zasadil prvi vinograd brez opore dreves. Leta 1922 je okoli 40 kolonov ustanovilo prvo zadrugo v Brdih in od fevdalnega gospoda odkupilo 230 hektarjev zemljišča. Leta 1955 začne Zadružno vinarstvo Brda graditi novo klet. Čez dve leti sodobna klet sprejme prvi pridelek. Leta 1962 vinska klet Goriška Brda prvič pridela Penečo rebulo. Največja količina pridelka, kar 150 milijonov kilogramov grozdja, je bila leta 1979. Prvi izvoz v ZDA je bil leta 1984. V letu 1991 so spremenili slog pridelave in se usmerili v izvoz. Leta 2002 je bilo več kot milijon steklenic na svetovnem trgu – odprli so tudi posebno izvozno skladišče. Klet Brda je vse od svojih začetkov sooblikovala kakovost življenja in razvoj gospodarstva v Brdih. Herojsko vinogradništvo je poslanstvo, ki izvira iz bogate dediščine prednikov in ljubezni do zemlje. Lege so namreč zelo zahtevne – strma pobočja in terasasti vinogradi, kjer je možna večinoma samo ročna pridelava. Vendar prav zaradi tega dajejo takšni predeli vina posebne kakovosti. Vsaka družina v povprečju obdeluje okoli tri hektare površin. Pri svojem delu so pozorni do naravnih ciklov in natančnemu spremljanju kakovosti.

Log pod Mangartom je alpska vasica, ki leži v občini Bovec v v severozahodnem območju Slovenije. Vasico sestavljata naselji Gornji in Spodnji Log. Je edino naselje v dolini Možnica. V vasici so hiše zgrajene po alpsko – bovškem izročilu v obcestnem nizu. Skozi naselje teče potok Predelica, desni pritok Koritnice. Kraj spada med najlepše naselbine v Triglavskem narodnem parku. Rudniški predor Štoln se nahaja v bližini gasilskega doma. Beseda štoln izvira iz nemške besede Stollen, ki pomeni predor oziroma jašek. Naredili so ga v letu 1905, da so lahko odvajali vodo iz rudnika svinca v Rablju v Italiji. Loški rudarji so ga kmalu po odprtju začeli uporabljati kot krajšo pot na delo. Avstro-ogrski vojaki so v času med prvo svetovno vojno nad odtekajočo vodo položili tramove in nanje pritrdili ozkotirno železnico. Predor je dolg 4,8 kilometra in je pomenil strateško zelo pomembno transportno žilo, ki je omogočala najbolj varen pretok vojakov in vojaške opreme na soško fronto. Rudnik so zaprli v letu 1991, ker pa iz predora teče potok Roja, ga še zmeraj odvodnjavajo. Do tega leta je potok Roja zelo onesnaževal reko Sočo in z njo celotno Posočje s težkimi kovinami, večinoma s svincem in s cementnim mlekom. 100-letnico Štolna so slovesno proslavili leta 2005 s proslavama v Logu in Rablju. Ob tej priložnosti so odkrili njegov obnovljen obokani vhod in pred njim uredili razstavo z zgodovinskim prikazom. Razstavili so tudi rudniško lokomotivo, ki so jo uporabljali še v času obratovanja rudnika. Nedaleč od rudniškega predora Štoln se nahaja manjši slap in od tu vodi urejena gozdna pot do slikovitega bazena potoka Gorejca, ki nudi prijetno osvežitev v poletnem času.

V neposredni bližini Bovca se tik ob cesti v smeri proti mejnemu prehodu Predel in dolini Trente nahaja na manjšem hribu Ravelnik zanimiv muzej na prostem prve svetovne vojne. Ob cesti je manjše parkirišče, od koder nato vodi steza do informacijske table, kjer se prične urejena krožna pot po muzeju na prostem. Na Bovškem so med prvo svetovno vojno potekali krvavi spopadi med italijanskimi napadalci in avstro - ogrskimi branilci. Avstroogrska obrambna črta je potekala preko Rombona (2208 m), se nato spustila v Bovško kotlino, jo prečkala in se potem na levem bregu Soče preko Humčiča (810 m) povzpela na Javoršček (1557 m). Po napredovanju Italijanov in zasedbi Bovca v avgustu 1915 je avstro-ogrska vojska svojo prvo obrambno črto močneje utrdila na vzhodnem robu Bovške kotline, in sicer na pobočju vzpetin Stržišče (486 m) in Ravelnik (519 m). Vzpetini predstavljata naravno oviro, ki so jo avstro – ogrski vojaki z utrjenimi položaji, strelskimi jarki in kavernami spremenili v steber svoje obrambe, obenem pa varujeta in skrivata cestno križišče ter pričetek poti v dolino Soče in Koritnice. Italijanska vojska je imela težjo nalogo, ker je morala svoje položaje braniti na odprti ravnini – zasedla je bovško polje in Bovec v smeri Čezsoče. Kljub srditim spopadom, ki so terjali velike žrtve, Italijani v Bovški kotlini pri načrtovanem napredovanju niso bili uspešni. Položaji obeh vojskujočih se strani so se na tem območju bojišča ustalili. V naslednjih dveh letih se niso veliko spreminjali, vse do avstro-ogrsko-nemškega preboja v mesecu oktobru leta 1917. Nemški inženirski bataljon je na dan preboja, konec oktobra 1917, z uporabo plina avstro-ogrski pehoti omogočil prehod skozi prvo italijansko obrambno črto. V Muzeju na prostem Ravelnik so poleg povezovalnih in strelskih jarkov tudi bunkerji, kaverne, obnovljene barake in mitralješka gnezda. Na dokaj majhnem območju je veliko ostalin. Muzej si je možno ogledati kot voden izlet, ki vključuje vodnika v vojaški uniformi iz časa prve svetovne vojne in pitje čaja iz čisto pravih vojaških skodelic. Muzej na prostem Ravelnik je del Poti miru od Alp do Jadrana, ki povezuje dediščino soške fronte ter druge kulturne in naravne znamenitosti vzdolž nekdanje frontne črte.

Vas Šmartno se nahaja v središču Goriških Brd. Stoji na razgledni vzpetini, od koder se odpira razgled od Karnijskih Alp na severozahodu do Nanosa na vzhodu in od prostrane Furlanije do Jadranskega morja. Na vzpetini se je v prvi polovici 16. stoletja na ostankih rimskega oporišča okoli cerkve razvil protiturški tabor – srednjeveška utrdba. Vasica, obdana z obzidjem in utrjena z obrambnimi stolpi, se v pisnih virih prvič omenja leta 1317. Šmartno je vključeno v sklop vaških naselij in protiturških taborov v Brdih in na Primorskem. Kot obmejna utrdba je delovalo vse do sredine 18. stoletja, ko je minila nevarnost beneških vpadov. Stavbe v starem jedru so strnjene okoli cerkve svetega Martina, po kateri je vas tudi dobila ime. Je največja župnijska cerkev v Brdih, katere zvonik je nekdanji trdnjavski stolp. Baročno notranjost zaznamujejo freske Toneta Kralja. V Briški hiši, ki je bila sanirana po potresu leta 1978, so postavili zbirko s predmeti briške hiše. Leta 2003 je bila stavba ponovno sanirana in takrat so postavili v nadstropju novo zbirko o briški hiši. V njej obiskovalci lahko vidijo predstavitve elementov briška hiša, nastale v 19. stoletju, vidijo se pa tudi njene osnovne poteze razvoja od prazgodovine do danes. Zgradba je natančna rekonstrukcija prvotnega stanovanjskega objekta, izjema je nadstropje, kjer lok iz armiranega betona nadomešča nekdanjo predelno steno. Notranja oprema združuje elemente ljudske kulture Brd in elemente briške hiše. Predstavlja živo muzejsko zbirko, ki obiskovalce vrača v čas briških korenin. V kletnem delu je na ogled zbirka o briški vinski kleti.

Trdnjava Kluže stoji v najožjem delu doline Koritnice, med pobočjema Izgore in Rombona. Pod trdnjavo so slikovita korita Koritnice, ki so najlepše vidna s cestnega mostu. Trdnjava Kluže se uvršča med eno najbolj atraktivnih utrdb v Sloveniji. Nad Klužami stoji še gornja trdnjava, Fort Hermann. Trdnjava Kluže naj bi zaradi svoje pomembne lege nadzorovala vhod v Bovško dolino iz smeri prelaza Predel. Na mestu današnje trdnjave je bila že leta 1471 zgrajena lesena stavba, ki je Beneško republiko in Furlansko ravnino obranila pred vpadi Turkov. Sedanjo utrdbo so zgradili Avstrijci v letih od 1881 do 1882. Po drugi svetovni vojni je trdnjava propadala, od leta 1987 pa jo redno obnavljajo. Danes je v Trdnjavi Kluže turistična pisarna, muzej, kjer je na ogled predstavitev zgodovine trdnjave in njene okolice, poročna dvorana in lokalna slikarska galerija. V trdnjavi potekajo različne prireditve ter Festival Kluže z glasbenimi in gledališkimi predstavami. Redno uprizarjajo tudi zanimive igre vojakov, ki nosijo uniforme in opremo iz časa prve svetovne vojne. Prostori muzeja v Trdnjavi Kluže so v kletnih prostorih, pritličju in v prvem nadstropju. V kletnih prostorih stoji skulptura Pod bojno črto, ki predstavlja izsek terena s krutega soškega bojišča. V pritličju so sprejemna avla, prireditveni prostor, razstavni prostori, projekcijska soba, maketa Kluž ter Društvo 1313, ki je bilo ustanovljeno leta 1990 in predstavlja vsakdanje življenje vojakov na Soški fronti. V prvem nadstropju se nahajajo razstavni prostori in poročna dvorana.

Vila Vipolže je najlepša renesančna vila v Sloveniji. Nahaja se na vzhodnem robu vasi Vipolže v Goriških Brdih. Vila se razprostira v romantičnem okolju sredi vinogradniških gričev Brd, v neposredni bližini Nove Gorice in sosednje Italije. Goriški muzej je avlo vile obogatil z razstavo o zgodbi dvorca z naslovom Vila Vipolže nekoč in danes. Obiskovalci si lahko ogledajo makete, ki pripovedujejo o razvoju renesančne vile, ki je svoj videz dobila po mnogih prezidavah v obdobju baroka ter konec 19. in v začetku 20. stoletja. Vilo zaznamuje bogata preteklost, še posebej od 15. stoletja naprej, ko so njeni lastniki postali grofje Della Torre. Prvotno lovski dvorec goriških grofov je leta 1460 kupil Febo della Torre. Družina je v dvorcu pogosto prebivala in dala objektu največji sijaj. Med najbolj znane osebnosti spada Rajmund VI., ki je bil habsburški poslanik na beneškem dvoru med leti 1590 in 1593 ter leta 1597 poslanik pri Svetem sedežu. Na ti mesti ga je postavil Rudolf II. Habsburški, saj ga je zelo cenil. Vilo Vipolže je v 16. stoletju gotovo obdajal čudovit park, ki ga še sedaj krasijo najstarejše na Slovenskem rastoče ciprese. Leta 1800 je dvorec prizadel požar in leto kasneje so ga prodali družini Attems. Družina je zgradbo uporabljala le za hranjenje pridelkov, zlasti vina, ki je bilo osnovna dajatev kolonskih družin. Ob koncu 19. stoletja je objekt kupil grof Rudolf Erard Anton baron Teuffenbach, ki stare zgradbe ni obnavljal, temveč si je rajši sezidal novo vilo. Baron je imel bogato knjižnico, ki je deloma na ogled. Od 60-ih let 20. stoletja naprej je bilo vedno več prizadevanj za obnovo objekta, ki se je končno pričela leta 2013. Od oktobra 2015 pa je vila odprta za vse obiskovalce.