Ivarčko jezero se nahaja v čudoviti gozdni pokrajini Podgore nad Preškim vrhom. Pred jezerom je urejeno veliko parkirišče. Iz nekdanjega naravnega jezera je postal rekreacijski center, ki privabi mnoge obiskovalce od blizu in daleč. Imajo urejena igrišča za odbojko, košarko, namizni tenis, minigolf in rusko kegljišče. Ivarčko jezero je bilo najprej turistično rekreacijski center ravenskih železarjev, sedaj je pa v zasebni lasti. Leži na nadmorski višini 633 metrov. Globina jezera je pet metrov. V jezeru se je v preteklih letih nabralo veliko mulja, zato se ne njegovo dno. Kopanje je na lastno odgovornost in v poletnih mesecih se je temu težko upreti. Imajo urejene pomole za sončenje, v bližini pod drevesi je pa tudi dovolj sence. Postavljene imajo tudi klopice, kjer lahko v miru zremo na jezero in občudujemo njegovo lepoto. Za željne druženja v naravi je urejen prostor za piknik. Pri Ivarčkem jezeru je tudi prijeten lokal, ki je urejen v stilu stare Irske pivnice Paver Pub. Postrežejo vam z osvežilno pijačo, različnimi vrstami čajev, bio čajev in na voljo imajo tudi nekaj dobre hrane z žara. Ob prijetni glasbi se v njem lahko zabavate do poznih nočnih ur. Od jezera je blizu do vrha Uršlje Gore, ki je eden od najbolj obiskanih planinskih ciljev v Mežiški dolini. Še bližje pa je v zimskih mesecih smučišče Ošven, ki ima dobre terene za smučanje in vlečnico. Ošven in Ivarčko jezero sta povezana z novo štirisedežnico. Proga ob sedežnici je razsvetljena in omogoča tudi nočno smuko. Prav tako imajo tudi tekaško progo v dolžini 3 km, ki ni urejena v primeru pomanjkanja snega. Vse proge imajo zasneževanje. V prihodnjih letih smučarski center načrtuje izgradnjo hotela neposredno ob sedežnici. Na smučišču se nahaja prijeten lokal »Super G«, ki je odprt samo v času obratovanja smučišča. V njem se lahko okrepite z domačo hrano iz kmetije Pavšar kot so pečenice, kislo zelje, enoločnice in druge jedi. Pestra je tudi izbira toplih zimskih napitkov in pijač.

Lovrenška jezera se nahajajo na območju visokega barja sredi Pohorja med Ribniškim Pohorjem in Roglo. Jezera si lahko ogledamo po leseni stezi, ki je postavljena nad močvirjem. Na začetku poti je razgledni stolp od koder je čudovit razgled na jezerca in barje. Lovrenško barje se uvršča med največje visoko barje v Sloveniji. Barje je sestavljeno iz dveh delov, ki ju ločuje gozd. Barska okna ali 20 malih jezerc je njegova najbolj znana značilnost, ki mu je tudi dala ime Lovrenška jezera. Barje je nastalo kot mineralno močvirje na nepropustni geološki podlagi. Postopoma se je s kopičenjem šote spremenilo v visoko barje. Ima slemensko lego in njegovo starost cenijo na 8000 let. Celotno Lovrenško barje nima površinskega dotoka in dobiva vodo izključno s padavinami. Lovrenška jezera so nastala kot erozijske površine, saj se dno pri vseh jezercih nadaljuje v šoto, ki je v osrednjih delih barja debela do 290 cm. Voda je v jezercih tudi v največji poletni suši. Zavarovano območje Lovrenškega barja spada pod največji slovenski gozdni rezervat Ribniško – Lovrenška jezera. Barja so pomembna kot zbiralniki vode in življenjski prostor redkih živalskih in rastlinskih vrst. Najbolj značilna vegetacija so šotni mahovi, ruševja, rožmarinka, mahovnica in drugo. Od vodnih živali je najbolj zanimiv alpski pupek.

Ribnik Marof se razprostira v neokrnjeni naravi v Mrzlem studencu nad razloženim naseljem Jurklošter. Kraj, ki se je do leta 1972 imenoval Mišji Dol, je znan po kartuzijanskem samostanu, ki velja za enega od treh najstarejših srednjeevropskih kartuzij. Danes so ohranjeni le obrambni stolp, manjši del samostanskega kompleksa in cerkev sv. Mavricija. Ribnik, ki predstavlja kotanjo s stoječo vodo, je primeren za ribolov roparic in krapovcev. Ob ribniku Marof stoji ribiški dom, kjer se obiskovalci lahko okrepčajo s pestro ponudbo pijač in hrane. Za večje skupine nudijo možnost organizacije prireditve ob predhodni najavi. Ribnik Marof je odprt ob praznikih, sobotah in nedeljah. V njem je možno loviti naslednje ribe: klen, ščuka, smuč, linj, krap, ploščič, amur, rdečeoka, babuška, tolstolobik, zelenika. Vrsta ribolova je muharjenje, vijačenje, talni ribolov in beličarjenje. Dovoljene vabe so koruza, kompostni črv, umetna muha, kruh, vabe rastlinskega izvora in umetne vabe. Upravljalec revirja je Ribiška družina Laško, ki upravlja tudi revirja potok Gračnica in reko Savinjo, od viadukta v Tremerjih do Cestnega mostu v Zidanem mostu. Savinja je zelo razgibana in pestra reka, ki je bogata z veliko vrst rib (mrena, klen, smuč, ostriž, krap, ščuka, šarenka, linj, amur, platnica, potočna postrv, babuška, zelenika...). Ribičem ponuja veliko športnega užitka, še najbolj pri lovu ciprinidov s plovcem. Potok Gračnica je salmonidni revir, ki poteka po kanjonu reke Gračnice, ki je bogata z divjimi potočnimi postrvmi. V Gračnici so že pred več stoletji lovili Celjski grofje. V njej je poleg postrvi možno loviti še lipana in klena. Vrsta ribolova je muharjenje, dovoljena vaba pa je umetna muha.

Ribnik Vrbje se razprostira južno od mesta Žalec, od katerega je oddaljen okoli dva kilometra. Iz Žalca se zavije za vas Vrbje, na koncu naselja se nato parkira na manjšem parkirišču in se po lepo označeni poti odpravi proti ribniku. Na južnem delu ribnika, skoraj tik ob njem, teče reka Savinja. Severno od ribnika Vrbje ležijo slikovita hmeljišča. V vzhodnem območju je dovoz do ribnika, posamezne njive, pasovi grmovja in drevja ter travniki. Ribnik je poimenovan po vasi Vrbje, ki je tudi najbližji kraj. Velik je okoli 13 ha, z vodo pa se napaja iz Podvinsko-žalskega kanala oziroma Struge, ki so ga uredili zaradi pogona žag in mlinov. V Strugo priteka voda iz reke Savinje. V ribniku Vrbje je prisotna bogata vegetacija, od katere prevladujeta dve vrsti rogoza. Na bregovih je med drevjem še največ vrbe. Ribnik je zelo pomemben za ptice, pa tudi kačje pastirje in dvoživke, reka Savinja pa za ribe. V njem živijo še mnoge druge živalske vrste, med drugimi tudi sesalci, kot so podlasica, jež in podlesek. Med dvoživkami so pogoste zelene rege in zelene žabe. Med plazilci prevladujejo martinček, kuščar in nestrupena kobranka, vodna kača, ki ima v ribniku močno populacijo. Na ribniku Vrbnik in v njegovi okolici je bilo opazovanih okoli 170 vrst ptic. Na samem ribniku jih stalno gnezdi sedem vrst ptic, ki so mali ponirek, čopasti ponirek, raca mlakarica, črna liska, zelenooka tukalica, rakar in močvirska trstnica. V Vrbju poteka vzreja toplovodnih vrst rib (krapovcev) in zaradi tega se ribnik za potrebe izlova izprazni enkrat na leto. Ob ribniku stoji Ponirkov info center, ki je za obiskovalce odprt v lepem vremenu med aprilom in oktobrom. Okoli ribnika Vrbnik poteka ekološka učna pot, ki je prehodna skozi vse leto. V celoti je speljana po ravnini in primerna za vse starostne skupine.

Rogaška Slatina je mesto vina, stekla in vode, ki že stoletja privablja obiskovalce od blizu in daleč. Mestu je uspelo svojo 400 – letno zdraviliško tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Okolica Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Paviljon kaktej v Cerovcu pod Bočem, Juneževa domačija – etnografski muzej na prostem, Kraljevi vrelec v vasi Kostrivnica, oglarstvo Škrabl, Calska gorca in Krajinski park Boč. Paviljon kaktej je zanimiva zbirka okoli sedem tisoč različnih kaktusov in ostalih sočnic iz celega sveta. V oglarstvu Škrabl se obiskovalci lahko seznanijo z izdelavo najstarejšega poznanega glasbila s tipkami. Ribnik Rogaška Slatina se nahaja malce izven samega središča Rogaške Slatine. Do njega dostopamo tako, da na vrhu Tekačevega, če se pripeljemo iz središča mesta, zavijemo iz glavne ceste desno, takoj za prehodom čez železniško progo in za gostiščem Pri treh ribnikih. Vožnja se nato nadaljuje približno dvesto metrov, potem pa se pri lesenem smerokazu, ki označuje ribnik, zavije levo na makadamsko cesto. Po okoli sto metrih vožnje pridemo do ribnika. Parkirati je možno ob robu Spodnjega ribnika. Ribnik Rogaška Slatina nudi ribičem in drugim obiskovalcem veliko sprostitev in nepozabnih užitkov v lepem naravnem okolju. Z njim upravlja Ribiška družina Sotla. Ribolov je v ribniku dovoljen ob sobotah, nedeljah, sredah in praznikih. Dovolilnico za ribolov je možno kupiti v gostišču Pri treh ribnikih, v središču mesta v ribiški trgovini Ščuka, ob ribniku pri skrbniku ter na ostalih prodajnih mestih. Ribnik Rogaška Slatina obsega Zgornji ribnik in Spodnji ribnik. V spomladanskem času lahko občudujemo čudovite lokvanje.

Na vzhodnem robu Šoštanja se razprostira Družmirsko ali Šoštanjsko jezero, ki je najglobje jezero v Sloveniji. Je umetno jezero, ki je nastalo kot posledica ugrezanja zaradi izkopavanja premoga v Premogovniku Velenje. Družmirsko jezero spada med Šaleška jezera, ki so vsa nastala zaradi izkopavanja lignita. Tam, kjer so danes jezera, je bilo več naselij, ki so se delno ali v celoti pogreznila, na primer Preloge, Škale in Družmirje. Družmirsko jezero se je pojavilo najkasneje. V letu 1975 je začelo nastajati sredi Družmirskega polja. Voda v jezeru se menjava približno dvakrat do šestkrat na leto, njegov edini vodni vir je Velunja. Kakovost vode je zelo vprašljiva, saj je nad jezerom naselje Gaberke, ki se ukvarja z intenzivnim kmetijstvom. Družmirsko jezero ima dve kotanji – večja kotanja ima dve poglobitvi, zahodna je manjša in plitvejša z globino manj kot pet metrov. Povprečna globina jezera je 24 metrov, največja izmerjena globina pa je leta 2003 znašala kar 72,8 metrov. Pod Šoštanjskim jezerom in njegovimi bregovi se nahajajo aktivni rovi premogovnika. Pri jezeru je Ribiška koča z barom Tina, kjer se lahko osvežimo in uživamo v čudovitih pogledih na jezero. Pri Ribiški koči se začenja Trška pot okoli Šoštanja, ki ima pet kontrolnih točk in jo je mogoče prehoditi v približno petih urah. Trška pot prikazuje mejni obseg nekdanjega trga Šoštanj. Ob jezeru potekajo tudi razne prireditve, kot so športni ribolov, praznik luči in drugo.

Šaleška jezera so nastala kot posledica izkopavanja lignita, ki ga na območju Šaleške doline izkoriščajo že sto trideset let. Premogovniške ugreznine so nastale v sredini kotlinskega dna Šaleške doline, ki je bilo pred tem poseljeno, v veliki večini pa v kmetijski rabi. Kjer so sedaj jezera, je bilo več podeželskih krajev, ki so v celoti ali delno izginila. Podoba Šaleške doline se zaradi premogovništva še vedno spreminja, kot se tudi spreminjajo tudi Šaleška jezera. Jezera napajajo potoki in so dobila imena po naseljih, ki so se morala umakniti ojezerjevanju (Družmirsko, Škalsko) oziroma po mestu, ki je zaradi premogovništva postalo objezersko naselje (Velenjsko). Jezera, ki jih napajajo potoki, so dobila imena po naseljih, ki so se morala umakniti ojezerjevanju (Škalsko, Družmirsko), oziroma po mestu, ki je zaradi premogovništva postalo objezersko naselje (Velenjsko). Prvo je med Šaleškimi jezeri nastalo Škalsko jezero, ki se je pričelo nastajati že v času pred drugo svetovno vojno. Takoj po vojni je bilo približno polovico manjše kot sedaj. Oblika jezera je dokončna, ker je izkopavanje lignita na tem območju doline že zaključeno. Ker je posledica začetnega, manj intenzivnega obdobja premogovništva v Šaleški dolini, je najmanjše med tremi jezeri. Jezero se razprostira v porečju Lepene. Pojezerje jezera je večinoma gozdnato, več kot tretjina tal je kmetijskih, poseljuje pa ga okoli tisoč prebivalcev. Velenjsko jezero je največje v Šaleški dolini in med večjimi na območju Slovenije. Ima dva pritoka, Sopoto in Lepeno, ki pred tem napaja že Škalsko jezero. Družmirsko jezero je sredi istoimenskega polja nastalo najkasneje.

Šaleška kotlina ali tudi Šaleška dolina, široka okoli dva kilometra in dolga okoli osem kilometrov, je dobila ime po danes razvaljenem gradu Šalek. Med Šaleška jezera spadajo Škalsko jezero, Velenjsko in Družmirsko jezero. Velenjsko jezero je s površino blizu 1,4 km2 največje jezero v dolini in med večjimi v Sloveniji. Jezero je široko 1,3 km in dolgo 1,4 km. Njegovo pojezerje obsega več kot 20 km2, na njem pa prebiva okoli 1500 prebivalcev. Z globino 54 metrov je globje od Bohinjskega jezera (45 metrov) in od Blejskega jezera (31 metrov), po površini pa je enako kot Blejsko, ima le okoli dva milijona kubičnih metrov več vode. Velenjsko jezero je posledica izkopavanja lignita, ki ga v Šaleški dolini izkoriščajo že sto trideset let. Jezerski breg je slabo razčlenjen in zaradi tega je jezero skoraj pravokotne oblike, njegov obseg pa je okoli 5 kilometrov. Večina obrežja je že skoraj povsem umirjena, saj poteka izkopavanje premoga le še pod zahodnim bregom, kjer ugreznino zasipavajo z elektrofiltrskim pepelom. Pepel predstavlja stranski produkt sežiganja premoga v Termoelektrarni Šoštanj. Nekdaj je bil osnovni razlog za onesnaženje Velenjskega jezera. Danes je voda v jezeru izredno čista in bogata z raznovrstnimi ribami. Med njimi so veliki divji krapi, smuči, ščuke in somi. Jezero ima dva pritoka, Sopoto in Lepeno, ki pred tem napaja že Škalsko jezero. Okoli Velenjskega jezera so urejene sprehajalne poti, ki privabljajo obiskovalce skozi celo leto. V poletnem času je zelo priljubljena Velenjska plaža ob čolnarni, kjer se razprostira obala s prodom, tuši in sanitarijami ter lesenimi tribunami za sončenje.

Zreče se nahajajo v severovzhodnem delu Slovenije, pod obronki Pohorja v zgornjem predelu Dravinjske doline. Mlado slovensko mesto ima razvito turistično dejavnost, katere glavna nosilca sta termalno zdravilišče Terme Zreče ter športni center in klimatsko zdravilišče Rogla. Zreško jezero so naredili leta 2000 v dolini potoka Koprivnica. Namen izgradnje je bil v tem, da bi povečali turistično ponudbo naselja. Največja globina jezera je pri lesenem mostičku med obema jezeroma in doseže okoli osem metrov. Glavni pritok Zreškega jezera je potok Koprivnica, ki se po iztoku iz jezera izliva pri naselju Preloge v Dravinjo. Zgornji del jezera je manjši in meri 300 metrov v dolžini ter ima površino 2500 m2. Je zaraščen in namenjen drstenju. Večji spodnji del jezera meri 700 m in ima okoli 13.000 m2 površine. Skupna količina dosega 65.000 kubikov vode. Na dnu Zreškega jezera se nahajajo vrtine iz spodnjih studencev in zaradi tega vode kot naravnega pritoka večinoma ni. Jezersko dno in stene jezera so zatesnjene z naravnim materialom, ki je ilovica. Sten niso obložili s kamenjem, saj bi se po njem v preveliki meri razrasle alge. S kamenjem so obložene samo drče, saj po njih teče trda voda in se ob tem razprši. Ko voda teče po drči, dobi kisik. Pri pretoku vode iz zgornjega Zreškega jezera v spodnje jezero mulj ostaja v prvem jezeru, odteka pa s kisikom obogatena voda. V zimskem času pade temperatura vode do 4 stopinje Celzija, v poletnem času pa se segreje do 23 stopinj Celzija. Največja vsebnost kisika v vodi je pozimi, poleti pa je pri okoli 23 stopinjah Celzija pod 3 miligrame na liter vode. V poletnih mesecih je prihajalo do zelo velikega izparevanja vode, ker je odprt prostor. Le-tega so omejili z zasaditvijo rastlin, predvsem rogoze in trstike.