Gotska cerkev svetega Hieronima stoji na skalnatem razglednem hribu Tabor, zahodno od naselja Vransko in severovzhodno od Prapreč ter spada v Občino Vransko. Vransko je zadnje večje naselje, ki leži na zahodnem delu Spodnje Savinjske doline. Kraj predstavlja središče Občine Vransko. V občinskem grbu je ptica vrana, saj naj bi bilo z vranami po stari ljudski pripovedki povezano ime kraja. Skozi Vransko je nekdaj potekala furmanska cesta med Trstom in Dunajem. V Vranskem so že v letu 1573 imeli poštno poslopje, kjer je potekalo prepreganje konj poštnim kočijam. Promet se je še povečal, ko so naredili rekonstrukcijo ceste med leti 1720 in 1727 ter ko se je leto dni kasneje čez Trojane popeljal Karl IV. Največje krajevne znamenitosti so stara pošta, cerkev sv. Mihaela, Gasilski muzej, Muzej motociklov in Schwentnerjeva hiša. Na Taboru, ki nudi prelep razgled po Spodnji Savinjski dolini, stoji cerkvica sv. Hieronima. V zasnovi poznogotska podružnična cerkev iz prve polovice 15. stoletja je od prvotne podobe ohranila tlorisno zasnovo enoladijske cerkve s triosminskim prezbiterijem. Zunanjščino opirajo polkrožni stebri, v prezbiteriju so ohranjeni ostanki gotskih oken s krogovičji. V 18. stoletju je bila cerkev podaljšana proti zahodu. Prizidana sta bila zakristija in zvonik. Ostanki taborskega obzidja s stolpom datirajo v začetek 16. stoletja. V notranjščini se je ohranil gotski obok in oprema iz 19. stoletja. V bližini cerkve, okoli 15 minut hoje, se nahaja suha kraška jama Škadavnica. Dolga je 41 metrov, v globino pa sega 16 metrov. V dvorani so podorni bloki, grušč, bogata je s stalaktiti. V njej gnezdijo sove, opazijo se tudi netopirji in žuželke.

Manjše naselje Lemberg pri Šmarju se razprostira v vzhodnem delu Slovenije, v bližini zdravilišča Rogaška Slatina. Je zanimiv kraj, ki ga zaznamuje starodavno zgodovinsko jedro. Spada v Občino Šmarje pri Jelšah. Kraj se je kot trg začel razvijati v 14. stoletju. Ker je imel ugodno prometno lego in zaradi posesti lemberške gospoščine so se v trgu razvile mnoge obrti in sejmi. Lemberg je v 15. stoletju dobil svoj lastni grb – jagnje s privzdignjeno desno nogo ter mestno hišo ali magistrat, imenovano rotovž. Vse do današnjih časov je Lemberg ohranil osnovne poteze značilnega trškega jedra (cerkev, sejmišče, rotovž) in se zaradi tega uvršča med najbolje ohranjena avtentična srednjeveška jedra v Sloveniji. Največje znamenitosti v naselju so grad Lemberg iz leta 1138, cerkev sv. Miklavža, rotovž, sramotilni kamen ali pranger, sejmišče, šola in cerkev sv. Pankracija. Grad Lemberg je bil sezidan leta 1138, razrušen pa je bil okoli leta 1487. Stal je nad cerkvico sv. Pankracija in v njem so prebivali gospodje in vitezi. Od gradu se je ohranil le kamniti kapitelj, ki je v hrambi muzeja na rotovžu. Cerkev sv. Miklavža je bila sezidana v prvi polovici 15. stoletja. V cerkveni ladji in prezbiteriju je imela lesen raven strop. V 17. stoletju so prezbiterij obokali, ladjo pa so prenovili približno okoli leta 1759, ko so zraven dozidali kapelo svetega Florijana. V letu 1781 je bila prenovljena cerkvena zunanjost in dozidana zakristija. Za te prenove nosi zasluge večletni lemberški župnik Janez Mikec. V Lembergu je bil sedež župnije do leta 1786. Okoli cerkve sv. Miklavža je bilo nekdaj pokopališče. Le-to se je ob koncu 18. stoletja preneslo na Sladko Goro skupaj s sedežem župnije.

Naselje Lemberg pri Šmarju je kraj, ki ga zaznamuje starodavno zgodovinsko jedro. Razprostira se v vzhodnem območju Slovenije, v bližini zdravilišča Rogaška Slatina. Spada v Občino Šmarje pri Jelšah. Kraj se je kot trg začel razvijati v 14. stoletju. Ker je imel ugodno prometno lego in zaradi posesti lemberške gospoščine so se v trgu razvile mnoge obrti in sejmi. Lemberg je v 15. stoletju dobil svoj lastni grb – jagnje s privzdignjeno desno nogo ter mestno hišo ali magistrat, imenovano rotovž. Vse do današnjih časov je Lemberg ohranil osnovne poteze značilnega trškega jedra (cerkev, sejmišče, rotovž) in se zaradi tega uvršča med najbolje ohranjena avtentična srednjeveška jedra v Sloveniji. Največje znamenitosti v naselju so grad Lemberg iz leta 1138, cerkev sv. Miklavža, rotovž, sramotilni kamen ali pranger, sejmišče, šola in cerkev sv. Pankracija. Grad Lemberg je bil sezidan leta 1138, razrušen pa je bil okoli leta 1487. Stal je nad cerkvico sv. Pankracija in v njem so prebivali gospodje in vitezi. Od gradu se je ohranil le kamniti kapitelj, ki je v hrambi muzeja na rotovžu. Cerkev sv. Pankracija je v pisnih virih prvič omenjena leta 1262 kot grobnica lemberških gospodov in grajska kapela. Sedež samostojne župnije je postala leta 1319 in ostala to vse do okoli leta 1490. Takrat so sedež prenesli v trg, k cerkvi sv. Miklavža. Ladja je najstarejši del cerkve, ki v obliki portala in tlorisu kaže na nastanek okoli leta 1300. V začetku 16. stoletja so k cerkveni ladji prizidali zvonik, v začetku 18. stoletja južno kapelo in nato še prezbiterij okoli leta 1740. V tistem obdobju so cerkev sv. Pankracija še dvignili in obokali ladjo. Okoli cerkve se nahaja majhen plato, ki je še ostanek od pokopališča. Po izročilu so iz župnišča v lemberškem trgu in do cerkve vodile pokrite lesene stopnice.

Polzela je zanimivo naselje, ki stoji ob pomembnem cestnem križišču, ki povezuje poti iz zahodnih delov celjske kotline s Šaleško in Zgornjo Savinjsko dolino. Kraj ima številne kulturno-zgodovinske in naravne znamenitosti. Najpomembnejše kulturne znamenitosti so cerkev sv. Marjete, grad Komenda, graščina Šenek, Mešičev mlin, ki je bil med najbolj znanimi na Polzeli, spomenik padlim v prvi svetovni vojni, spomenik žrtvam NOB ter zbirka starih traktorjev, ki je last Ernesta Obermayerja. Grad Komenda se nahaja na vzpetini v središču Polzele. V njem ima svoje prostore Občinska knjižnica Polzela in dislocirani oddelek Glasbene šole Risto Savin iz Žalca. V njem je tudi prostor za sklepanje zakonskih zvez. Park in graščina Šenek se nahajata na položni vzpetini na severnem robu Polzele. Dvorec je dobil neobaročni videz s fevdalnimi lastniki baroni Pongratz. Župnijska farna cerkev sv. Marjete je bila sezidana nedaleč od gradu Heilenstein, v današnjem središču Polzele in se prvič omenja v letu 1255. Lastniki gradu iz rodu Heilenstein so svoje posesti širili tudi v povezavi s posestmi celjskih grofov. Cerkev je bila prvotno romanska. V letu 1263 je postala komendatorska cerkev, o čemer priča relief malteškega križa, ki se nahaja na stropu v prezbiteriju. V času stoletij je bila cerkev sv. Marjete večkrat prezidana, najbolj v letu 1616, ko je dobila današnjo obliko. Romarsko zgradbo so barokizirali in ji prizidali današnji prezbiterij, zakristijo in obe kapeli, zvonik so dvignili za eno nadstropje, drugače je ohranil svojo gotsko zasnovo. Cerkvena oprema je iz časa 19. in 20. stoletja.

Polzela je večje naselje v istoimenski občini v Spodnji Savinjski dolini. Nahaja se ob že iz rimskega obdobja pomembnem cestnem križišča, ki povezuje poti iz zahodnih delov Celjske kotline v Šaleško dolino in Zgornjo Savinjsko dolino. Ti predeli so bili že zgodaj poseljeni, saj je rimski vojskovodja, cesar in filozof, Mark Avrelij v obdobju bojev med Germani in Rimljani na območju sedanje Ločice ob Savinji zgradil obrambni tabor II. italske legije. Na vzpetini sredi Polzele stoji grad Komenda, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1170 pod imenom Hallenstein. V drugi polovici 13. stoletja je bil v lasti savinjskega župnika in dekana Hartwiga, leta 1323 pa malteškega viteškega reda, ki so ga imeli v lasti vse do leta 1780. Grad Komenda je kasneje menjal mnoge lastnike, vendar je hitro propadal. Med sakralnimi objekti določa središče Polzele cerkev sv. Marjete iz leta 1255. V osnovi je zgradba romanska z gotskim zvonikom. V 18. stoletju so ji prizidali še današnji prezbiterij, zakristijo in obe kapeli, dvignili zvonik za eno nadstropje ter ji dali baročni izgled. Šenek se nahaja na položni vzpetini na severnem obrobju Polzele. V pisnih virih se omenja leta 1288 in prvotno imel obliko stolpa. Bil je v lasti Celjskih grofov, ki so ga leta 1439 v celjsko-habsburški vojni sami porušili. Sedanji Šenek, ki je v osnovi podkvaste oblike, so verjetno zgradili v drugi polovici 15. stoletja. Sredi 18. stoletja je jedro glavnega trakta dobilo baročno podobo. Sedanjo podobo so Šeneku dali takratni lastniki Pongratzi sredi 19. stoletja. Poleg obeh novih traktov so pozidali tudi okrogel stolp in dvorec obdali s parkom, ki je bil poln eksotičnih dreves. Kapela sv. Florijana je spomenik lokalnega pomena, ki stoji južno od dvorca Šenek. Baročna grajska kapela je bila zgrajena leta 1779. Ima pravokotno ladjo, pravokoten prezbiterij je na vogalih zaobljen. Fasadna členitev in poslikava kapele sta mlajši.

Zgodovina župnije sv. Peter Radeče sega že v čas 14. stoletja. Že leta 1385 je imelo mesto lasten vikariat in stalnega duhovnika. Prvotna cerkvena stavba se je nahajala na predelu sedanje cerkve v samem središču Starograjske ulice. Nastala naj bi v času pozne romanike in se v pisnih virih prvič omenja leta 1429. Bila je lesena stavba, brez talnega zidca, nahajala pa se je pet stopnic pod današnjim nivojem ceste. Po virih naj bi bila cerkev pravilno orientirana, široka 7,7 metra, dolga 16,6 metra in visoka 7 metrov. Župna cerkev je postala v letu 1618, takrat so jo obnovili v renesančnem slogu in ob severno stran ladje prizidali 2,8 metra široko kapelo svetega Florjana. Od kamnite gotske cerkve z lesenim zvonikom je ostal samo še prezbiterij, današnja zimska kapela, ki je posvečena Mariji Brezmadežni. Sedanjo cerkveno stavbo so pozidali po načrtih arhitekta Josipa Vancaša v neobaročnem slogu v letih 1910 in 1911, zvonik in južna fasada prečne ladje pa sta bila pozidana približno deset let kasneje. Prenovljeno cerkev sv. Petra je posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič 29. oktobra 1911. Sedanja cerkev je orientirana v smeri proti severu. Predstavljata jo pravokotna ladja, ki ima na vzhodnem delu prizidano kapelo, nekdanji prezbiterij, ter enako visok, vendar ožji prezbiterij z zvonikom na zahodnem delu in zakristijo na vzhodnem. Fasada, ki je v neobaročnem slogu, je bogato členjena. Notranjost cerkve je triladijska, s prečno ladjo, ki pa je nakazana samo v tlorisu. Celotna cerkev je obokana, osvetljuje jo 15 barvnih oken. Kapelo odlikuje gotski rebrasti zvezdasti obok. Glavni oltar je baročno delo, v manjši meri je bil predelan v obdobju neobaroka. Preostanek cerkvene opreme je večinoma neobaročnega izvora s posameznimi baročnimi plastikami. Največjo posebnost cerkve predstavlja glavni oltar s svetim Petrom. Ta je upodobljen kot na prestolu sedeči papež s papeško tiaro na glavi. Takšno krono je zadnji nosil papež Pavel VI. Na koru so čudovite orgle iz leta 1938, ki so delo Franca Jenka.

Rogaška Slatina je slikoviti kraj, ki je svojo 400 - letno zdraviliško tradicijo znal združiti z modernim duhom sodobnosti. Poznan je kot mesto stekla, vode in vina. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. V Rogaški Slatini in okolici so tudi mnoge sakralne znamenitosti, kot je župnijska cerkev sv. Križa. Današnja neoromanska župnijska cerkev je bila sezidana leta 1866 na mestu stare romanske cerkvice, ki je bila prvič omenjena v letu 1304. Pred gradnjo nove cerkev so staro cerkev porušili in njena notranja oprema se ni ohranila, razen monštrance in orgel. Cerkev sv. Križa je bila sezidana po načrtih Jožefa Schöbla iz Graza. Škof Slomšek je zelo vzpodbujal gradnjo nove cerkve in je tudi posvetil temeljni kamen. Knezoškof Jakob Maksimilijan Stepišnik je novo cerkev blagoslovil 16. oktobra leta 1964. Pri izgradnji župnijske cerkve so veliko pomagali domačini in gostje zdravilišča, kot sta škofa Slomšek in Strossmayer. Cerkveni tloris ima obliko križa. V njeni notranjosti so trije oltarji, od katerih je glavni oltar sv. Križa ter stranska oltarja, ki sta posvečena sv. Jožefu in Materi Božji. Arhiv nadžupnije sv. Križa je ohranil določene zanimivosti, kot recimo, da je dosti domačinov dočakalo starost kar 100 let, za kar naj bi bil vzrok v stalnemu pitju slatine.

Rogaška Slatina je priljubljen zdraviliški kraj, ki ima mnoge naravne in kulturne znamenitosti. Mesto stekla, vode in vina je uspelo svojo 400 – letno zdraviliško tradicijo združiti z modernim duhom sodobnosti. Glavni del osrednjih zanimivosti Rogaške Slatine predstavlja zdraviliško jedro s promenadnim parkom, ki je zeleno območje zdraviliškega kompleksa. Cerkev sv. Trojice se nahaja v manjšem naselju Prnek (350 m), nedaleč od središča Rogaške Slatine. Stoji nad župnijsko cerkvijo sv. Križa. Od tukaj je lep razgled na Rogaško Slatino z Donačko goro v ozadju. Pod cerkvijo se od leta 1823 nahaja pokopališče in zato je cerkev pokopališka. Cerkev sv. Trojice je bila zgrajena konec 16. stoletja ali na začetku 17. stoletja. Je preprosta kamnita zgradba, ki ima v notranjosti bogat zlati oltar in prižnico s kipi Kristusa in kipi evangelistov. Razgledno naselje Prnek spada v sklop devetih sprehajalnih poti, ki so različnih težavnostnih stopenj in ob katerih se nahajajo mnoge kulturne in naravne znamenitosti. Karta sprehajalnih poti je obiskovalcem na voljo v Turistično informacijskem centru Rogaška Slatina. Poleg omenjene sprehajalne poti so še naslednje: Janina, Cvetlični hrib, Tržišče, Bellevue, Tržaški hrib, Male Rodne, Grilov hrib in Ložno. Zanimiva je tudi Polžkova pot, ki vodi na bližnje hribe – Cvetlični in Grilov hrib, Tržišče in Janino.

Rogaška Slatina spada med najpomembnejše in najstarejše turistične kraje v Sloveniji. Poznana je kot mesto stekla, vode in vina. V letu 2011 je mesto dobilo nagrado za najlepše urejen zdraviliški kraj, v letu 2006 in 2009 pa je dobilo nagrado za najlepše urejen izrazito turistični kraj Slovenije ter ostale nagrade. Rogaška Slatina s svojo sodobno turistično ponudbo in urejenostjo pritegne mnoge obiskovalce od blizu in daleč. Zdravilišče Rogaška Slatina je bilo ustanovljeno leta 1803, ko so štajerski deželni stanovi z deželnim glavarjem Attemsom odkupili zemljišča, ki so bila okoli vrelcev mineralne vode takratnih privatnih lastnikov. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik, kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv. Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija, Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter kristalna dvorana Grand hotela Rogaška. Kapela sv. Ana, ki jo zaznamujejo neoromanske oblike, je bila sezidana že leta 1804. Zdraviliška kapela je posvečena sv. Ani, ki je poznana kot zaščitnica zdravilišča. Načrte za kapelo so naredili v Grazu. Je enoladijska zgradba, ki ima pravokotno absido. Leta 1686 je znani štajerski baročni mojster Hans Adam Weissenkirchner naslikal oltarno podobo sv. Marije z detetom in sv. Ano. Leta 1926 pa je kapelo sv. Ane preuredil znameniti slovenski arhitekt Jože Plečnik. Občinski praznik se praznuje na dan sv. Ane, ki je 26. julija. Sveta Ana kot svetnica izraža svetovljanski odnos do zdravja.

Rogatec je manjše naselje, ki se nahaja na vzhodnem delu Slovenije. Je del Občine Rogatec, ki meji na sosednjo Republiko Hrvaško. Naselja v občini so razporejena v tri krajevne skupnosti, ki so Rogatec, Donačka Gora in Dobovec. Na tem področju se skrivajo dragoceni biseri kulturne in naravne dediščine. Rogatec leži ob sotočju Sotle in potoka Draganja. Ime verjetno izvira iz besede rog po bližnji Donački ali Rogaški gori, ki ima na pogled z zahodne strani obliko roga. Največje krajevne znamenitosti so srednjeveški trg Rogatec, nadžupnijska cerkev sv. Jerneja, cerkev sv. Hijacinte, razvaline gradu Gornji Rogatec, Muzej na prostem in dvorec Strmol. Podružnična cerkev sv. Hijacinte se nahaja na severovzhodnem območju Rogatca, ob cesti, ki vodi v Trške Gorce. Cerkev je bila sezidana v času od 1730 do 1738. Sestavljena je iz pravokotne ladje, ki ima zaobljene vogale in fasadni stolpič, nižji in ožji prezbiterij ter na južnem delu prizidano pritlično zakristijo. Cerkveni zvonik je iz lesa, obložen s ploščami ter ometan in pokrit s pohorskim škriljavcem. Notranjost cerkve sv. Hijacinte je zelo svetla, saj ima sončno lego in velika okna. V cerkvi so trije baročni oltarji, oltarne slike J. F. Fromillerja, prižnica ter obnovljene Janečkove orgle, ki so bile izdelane leta 1743. Cerkev sv. Hijacinte se uvršča med baročno arhitekturo in je bila razglašena za kulturni spomenik.

Rogatec je naselje, ki se razprostira na vzhodnem delu Slovenije. Spada v Občino Rogatec, ki leži na prehodu južnih obronkov vinorodnih Haloz v slikovito dolino Posotelja. Na tem majhnem območju, ki je stisnjen med reko Sotlo na jugu in Donačko goro na severu, se skrivajo dragoceni biseri kulturne in naravne dediščine. Največje krajevne znamenitosti so srednjeveški trg Rogatec, ki se kot trg prvič omenja leta 1283, Marijino znamenje, znamenje sv. Janeza Nepomuka, nadžupnijska cerkev sv. Jerneja, razvaline gradu Gornji Rogatec, ki je bil prvič omenjen leta 1192 ter Muzej na prostem Rogatec in obnovljeni dvorec Strmol. Marijino znamenje, ki stoji sredi zelenice na trgu, je bilo postavljeno leta 1689 v spomin na kugo v letih od 1646 do 1652. Muzej na prostem Rogatec prikazuje stavbno dediščino in kulturno izročilo Posotelja iz časa od preloma 18. do sredine 20. stoletja. Baročno renesančni dvorec Strmol se prvič omenja leta 1436, v letu 2003 pa je bil temeljito obnovljen in razglašen za kulturni spomenik. Cerkev sv. Jerneja se nahaja ob vznožju grajskega griča. Na njenem mestu je že v 13. stoletju stala prvotna grajska cerkev. Nadžupnijska cerkev je bila sezidana v letih od 1738 do 1743. Cerkveno notranjost krasijo oltarne slike Valentina Metzingerja in Antona Lerchingerja ter v celoti obnovljene freske slikarja Jožefa Ferdinanda Fromillerja iz Celovca (iluzionistična poslikava kupol). Prižnica in oltarji so delo Jožefa Strauba in rezbarske delavnice Mersi. Posebna zanimivost so tudi zakristijska omara z intarzijami in Ebnerjeve orgle iz leta 1859. Cerkev sv. Jerneja spada med kvalitetnejše sakralne objekte iz baroka na Slovenskem.

Naselje Sladka Gora spada v Občino Šmarje pri Jelšah. Leži zahodno od ceste Podplat – Poljčane. Kraj je poznan predvsem po romarski dvostolpni Marijini cerkvi in z njo povezanimi številnimi čudeži. Neokrnjena narava je idealno izhodišče za številne pohodniške izlete, sprehode in kolesarjenje. Marijina cerkev se nahaja na slikovitem platoju vinorodne rebri, kjer je že prej stala božjepotna cerkev sv. Marjete. Leta 1744 se je tedanji župnik odločil, da se staro cerkev podre in do leta 1754 je bila sezidana nova, ki je izjemna baročna umetnina. Spada med najbolj pomembne kulturne spomenike v Sloveniji. Pročelje stavbe je igrivo in razgibano, posebnost predstavlja prezbiterij, ki ga pokriva zvonasta streha in nad njo stolpič laterna z okni ter čebuljastim zaključkom. Nad vhodom v cerkev je kip Marije z detetom, katere podoba se nadaljuje v notranjosti, ki jo je poslikal Franc Jelovšek. Leta 1752 se je znameniti slikar upodobil in podpisal na koru v prizoru Nesreče z vinskimi sodi. Freske prikazujejo prizore iz Marijinega življenja, prikazovanje Device in čudežna ozdravljenja. Cerkvene freske veljajo za osrednjo stvaritev baroka na Slovenskem. Nasproti prižnice visi izjemna oljna slika, ki je delo A. Cebeja (Sv. Trojica in vsi svetniki, Marija). V Marijini cerkvi je pet oltarjev, ki jih zaznamuje bogata baročna okrašenost in so delo Gallove celjske in Mersijeve rogaške delavnice. Posebej je veličasten kipec Matere božje, ki stoji na glavnem oltarju. Okrašena prižnica je delo J. Strauba.

Slovenske Konjice so mestno naselje, ki se nahaja v zgornji Dravinjski dolini. So sedež istoimenske občine, upravne enote in nadžupnije. Kraj predstavlja obrtno, oskrbno in upravno središče vzhodnega dela Vitanjskega podolja, jugovzhodnega Pohorja in zahodnega dela Dravinjske doline. Podružnična cerkev svete Ane se nahaja na vzhodnem obronku grajskega hriba, zahodno nad trškim jedrom v mestnem predelu Pristava. Pokopališka cerkev je nekdanja grajska kapela, ki skoraj v celoti ohranja svoje karakteristike iz poznega 16. stoletja. Sedanja cerkev je glede na prvotno namembnost grajske kapele dokaj velikih dimenzij. Prvotno jo je gotovo sestavljala le dvopolna ladja, kratek zaključen prezbiterij in ob zahodno steno prislonjen masivni zvonik z odprto lopo v spodnjem predelu. Vse cerkvene stene so podprte z zunanjimi oporniki. Razširjena lopa na zahodnem območju je iz 17. stoletja, ko je bilo pri gradnji uporabljenih nekaj starejših arhitekturnih delov. Na pročelju lope je vzidan grb družine Khisl. Zakristija in južna kapela sv. Florjana izvirata iz 18. stoletja, pokopališče pa je bilo ob kapelo prestavljeno šele v 19. stoletju. Okna na prezbiteriju so šilasto zaključena. Najbolj izstopajo ladijska okna, ki so okrogle oblike. Celotni del cerkve na zgornjem območju obdaja nenavaden venčni zidec v obliki arkadnega friza, ki sloni na geometričnih konzolah. Na zahodni steni se je pod zvonikom ohranil izvirni renesančni portal. Prvotna cerkvena oprema se ni ohranila. Cerkev sv. Ane je poznana predvsem zaradi grobnice Tattenbachov, ki so v njej pokopani. Grobnica iz začetka 17. stoletja se nahaja v sredini cerkvene ladje. Sedanja cerkev je bila zgrajena za opravljanje zasebnega protestantskega bogoslužja plemiške družine. Temu so bile prilagojene tudi dimenzije cerkve. Ladijski predel je zelo prostoren in skoraj središčen, glavni poudarek je na preglednosti. V prostoru je tudi dobra akustika zaradi potlačenega banjastega oboka. Prezbiterij je zelo kratek in je namenjen samo oltarju. Pri cerkvenem objektu gre za delo sedaj še neznanega arhitekta iz italijanskega renesančnega kulturnega predela. Leta 1991 je cerkev dobila dva nova zvonova, ki ju je izdelala livarna iz Žalca.

Mesto Slovenske Konjice se nahaja v Zgornji Dravinjski dolini. Kraj ima mestno jedro sestavljeno iz starega mestnega območja, ki ga predstavlja Stari trg in novega mestnega območja, ki je Mestni trg. Nadžupnijska cerkev svetega Jurija zaključuje podobo Starega trga in s svojo veličastno podobo daje mestu pomemben pečat. Pražupnija Konjice se v pisnih virih prvič omenja leta 1146. Na mestu sedanje cerkve je bila nekdaj še starejša prvotna cerkev, ki se ni ohranila. Glavna ladja, ki predstavlja najstarejši cerkveni del, je bila sezidana v 12. ali 13. stoletju. H glavni ladji je bila pred letom 1369 na severnem delu prizidana grobna kapela konjiških gospodov, ki so jo posvetili svetemu Jakobu. Kapela je bila pred letom 1464 spremenjena v stransko ladjo. Cerkvena zgradba je poznogotska, vključuje pa naslednje: pravokotno ladjo, ki ima predromanske proporce iz konca 13. stoletja, stransko ladjo iz druge polovice 14. stoletja, ki je križnorebrasto obokana, križnorebrasti prezbiterij iz konca 14. stoletja, ki je obdan z zunanjimi oporniki, zvonik na zahodnem delu ter baročno Roženvensko kapelo. V notranjosti se je delno ohranil neogotski veliki oltar, ki ima kip svetega Jurija iz leta 1869. Ob stenah prezbiterija stojijo velike plastike apostolov s prejšnjega baročnega oltarja. V stranski ladji se nahaja marmornat oltar svetega Križa, ki izvira iz leta 1713 in je delo ljubljanske Mislejeve delavnice. V baročni kapeli so na oltarjih oljne slike svetega Frančiška Ksaverja in svetega Miklavža, ki so delo Janeza Andreja Straussa iz Slovenj Gradca. V baročni kapeli so se ohranile freske Jožefa A. Lerchingerja, na oboku prezbiterija pa so vidne gotske freske iz prve polovice 15. stoletja. V cerkvi in na pročeljih je več nagrobnikov. Mogočen zvonik iz konca 13. stoletja spada med največje in najstarejše zvonike na območju Štajerske.

Naselje Šmarje pri Jelšah se razprostira ob sotočju štirih potokov v zahodnem območju Zgornjesotelskega gričevja. Zanimivo mestno naselje v vzhodnem delu Slovenije zaznamuje pestra kmečka tradicija, predstavlja pa tudi upravno središče istoimenske občine. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1236, trg pa je naselje postalo leta 1875. Srednjeveška zgodovina naselbine je zelo povezana z dvorcem Jelšingrad ali dvorcem Jelše, ki se nahaja malce izven središča Šmarja. V obdobju med obema svetovnima vojnama je bil v kraju sedež Sreza, ki je imel pomembno upravno vlogo v Kraljevini SHS. V letu 1958 sta se takratni občini priključili še občini Kozje ter Rogaška Slatina. Naselje je do leta 1994 predstavljalo središče velike občine, ki se je potem razdelila na več manjših. Meje sedanje občine Šmarje pri Jelšah so bile postavljene leta 1994, vendar je naselje še zmeraj ohranilo vlogo upravnega središča nekdanje občine. V Šmarjah pri Jelšah imajo danes zdravstveni dom, knjižnico, dom starejših občanov, lekarno, sodišče, notarja, zavod za zdravstveno zavarovanje, veterinarsko postajo in še mnogo drugega. V kraju so največje kulturno – zgodovinske znamenitosti cerkev Marijinega vnebovzetja, slikoviti dvorec Jelše ali Jelšingrad, Muzej baroka ter cerkev sv. Roka, ki stoji na Predenci nad Šmarjem in predstavlja najbolj pomemben kulturni spomenik v kraju in okolici. Do cerkve vodijo strme in vijugaste poti kalvarije z 12 kapelicami, svetimi stopnicami in božjim grobom. Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja se nahaja v samem središču Šmarja pri Jelšah. Prvič se omenja pod imenom Sancta Maria leta 1236. Cerkev je v svoji prvotni podobi romanska zgradba, sedanjo podobo pa je dobila v obdobju baroka v prvi polovici 18. stoletja. Takrat so jo s prezidavami povečali in povišali. Stavba je bila nekdaj obdana z obzidjem, ki so ga podrli v letih 1878 do 1879 ter cerkvi prizidali dve visoki obzidni kapeli. Le-ti ji dajeta znamenito podobo križa. V cerkveni notranjosti glavni oltar krasi plastična skupina Marijinega poveličevanja. Vzhodna kapela je okrašena z oltarjem, ki je posvečen Mariji rožnega venca. V južni kapeli neoromanski oltar obdaja niz figur iz baroka, ki naj bi izhajale iz kapele, ki se je nahajala na pokopališču ob tabornem obzidju. Zanimivo posebnost predstavlja kamniti kip sv. Mihaela, krilatega vojščaka s figurama Gabriela in Rafaela. Na zunanjem delu cerkve sta v ostenje vzidani dve nagrobni plošči, ki sta spomin na župnika Janeza Jurešiča in Mateja Vrečarja. Le ta imata največ zaslug, da se je sezidala kalvarija s cerkvijo sv. Roka.

Šmarje pri Jelšah je mestno naselje, ki leži ob sotočju štirih potokov v zahodnem delu Zgornjesotelskega gričevja. Zanimiv kraj v vzhodnem delu Slovenije zaznamuje pestra kmečka tradicija, predstavlja pa tudi upravno središče istoimenske občine. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1236, trg pa je naselje postalo leta 1875. Srednjeveška zgodovina naselbine je zelo povezana z dvorcem Jelšingrad, ki se nahaja nedaleč izven središča Šmarja. Danes imajo v kraju knjižnico, kino, kulturni dom, dom starejših občanov, lekarno, zdravstveni dom, sodišče, zavod za zdravstveno zavarovanje, veterinarsko postajo, banko, zavarovalnice, center za socialno delo in drugo. V Šmarju pri Jelšah so največje kulturno – zgodovinske znamenitosti baročni dvorec Jelše, župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, ki se prvič omenja leta 1236, Muzej baroka in cerkev sv. Roka, ki stoji na Predenci nad Šmarjem in predstavlja najbolj pomemben kulturni spomenik v kraju in okolici. Do cerkve vodijo strme in vijugaste poti kalvarije z 12 kapelicami, svetimi stopnicami in božjim grobom. Romarska cerkev sv. Roka je bila sezidana v letih od 1645 do 1666 kot enoladijski prostor z oprogami in petosminsko zaključenim prezbiterijem in zvonikom, ki sta na severnem delu. Cerkveno zunanjost zaznamuje pozna gotika, ki je vidna v oblikah prezbiterija in okenskih odprtinah. Nad glavnimi vrati je lesen kip cerkvenega zavetnika, svetega Roka. V 30 – ih letih 18. stoletja je bila cerkev temeljito barokizirana. Oltarne podobe in stenska poslikava so delo priznanega mojstra Antona Lerchingerja. Štukaturno okrasje se prepleta z oblikovanjem prižnice in formo oltarjev. Leta 1809 so bile izdelane orgle, ki so delo Josipa Otoniča. Bogato štukirana notranjost je oblikovana kot vrhunec dolgega dramatično zasnovanega križevega pota. Zaradi tega je cerkvena notranjost predvsem sestavina celostnega baročnega doživetja, ki se pričenja ob vznožju vzpetine s pogledom na prvo kapelico in cerkev sv. Roka na koncu zelo dolgega stopnišča.

Vas Svetina nad Štorami je značilno razloženo hribovsko naselje, ki se nahaja na širokem prevalu med hriboma Veliki vrh in Romance. Svetina spada v občino Štore, ki se razprostira na večinoma gričevnatem območju ob reki Voglajni, na vzhodnem delu Celjske kotline. Svetina je poznana po tem, da je bila po oceni Turistične zveze Slovenije že dvakrat razglašena za najlepšo gorsko vasico v Sloveniji. V kraju najbolj izstopa romarska cerkev Marije Snežne. Njena posebnost je v tem, da je zgradba že od vsega začetka nepobeljena in neometana. Sedanja cerkev je gotska taborska zgradba, ki je bila zgrajena ob koncu 15. stoletja. Sestavljajo jo prezbiterij, zvonik in obrambni stolp, ki služi kot zakristija. Cerkev izstopa s kamnitimi slavoloki, gotskimi oporniki in okni ter poznosrednjeveškimi strelnimi linami. Sezidati naj bi jo dal celjski grof Friderik II v zahvalo za to, da se je srečno vrnil iz ujetništva v Ferrari. V cerkveni notranjosti je poleg gotske arhitekture v baročnem oltarju čudovita poznogotska podoba Marije z Jezusom, Marijin tron iz leta 1700, baročne orgle in podoba Marijinega rojstva. Ob cerkvi Marije Snežne stoji več starodavnih in mogočnih lip. V neposredni bližini cerkve je njena podružnična cerkev svetega Križa, ki je bila sezidana okoli leta 1500. Na vaškem pokopališču je pokopana Alma M. Karlin (1889-1950), svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica. Na razgledni vzpetini tik nad naseljem se nahaja planinska koča Almin dom na Svetini, ki je priljubljena izletniška točka za domačine in druge obiskovalce. Od doma, ki je bil pred nekaj leti preurejen v hotel, se obiskovalcem nudi prelep razgled na vas s cerkvijo in okoliško hribovje.

Večje naselje Vransko se nahaja na zahodnem delu Spodnje Savinjske doline. Predstavlja središče občine Vransko. V občinskem grbu je ptica vrana, saj naj bi bilo z vranami po stari ljudski pripovedki povezano ime kraja. Kraj je izhodiščna točka za označene planinske poti na Menino planino, Dobrovlje, Grmado, Krvavico, Veliko planino. Vransko se v pisnih virih prvič omenja že leta 1123. Njegov pomen se je povečal v poznem srednjem veku, ker je bila to prva štajerska postojanka na meji s Kranjsko ter je imela mitnico in pošto. Leta 1802 je pričela delovati redna vozna poštna zveza, ki je potekala v smeri (Graz) – Ljubljana – Trst. Vransko je tržaške pravice z grbom dobilo leta 1868. Največje krajevne znamenitosti so stara pošta, župnijska cerkev sv. Mihaela, Gasilski muzej, Muzej motociklov in Schwentnerjeva hiša. Na zahodnem območju Vranskega stoji na rahli vzpetini nadstropni baročni dvorec Vransko (Avžlak). V Stopniku so vidni ostanki stopniškega gradu, ki je najstarejši grad v Spodnji Savinjski dolini. Cerkev sv. Mihaela se omenja v letu 1123 in spada med najstarejše sakralne objekte v Spodnji Savinjski dolini. Stavba je bila večkrat predelana, skozi stoletja so dodali obe stranski ladji, tri kapele in v letu 1860 današnjo zakristijo. V cerkveni notranjosti je posebna znamenitost marmornati oltar svetega Antona iz okoli leta 1720. Je delo znanega baročnega kiparja Francesca Robbe. To je njegovo edino delo na Štajerskem. Avtor slike sv. Antona na platnu je baročni slikar Janez Potočnik.

Mesto Žalec se nahaja v Spodnji Savinjski dolini. Kraju in okolici dajejo nepozaben pečat nasadi hmelja, po katerem je dolina dobila ime dolina zelenega zlata. Žalec predstavlja kulturno, upravno in gospodarsko središče tega območja. Zaradi svoje lege je bil Žalec že od nekdaj pomembna postojanka, kar je razvidno v številnih zgodovinskih in kulturnih znamenitostih. V pisnih virih se kraj prvič omenja leta 1182, trške pravice pa je dobil leta 1265. V času vpadov Turkov je utrpel veliko škodo in zaradi tega so okoli cerkve zgradili tabor s štirikotno zasnovo in štirimi okroglimi obrambnimi stolpi, ki so na vogalih. Obrambni zid so kasneje porušili, od stolpov pa se je do sedanjih dni ohranil le jugozahodni obrambni stolp. Po zapisih je bila najstarejši zgodovinski spomenik župnijska cerkev sv. Nikolaja, ki so jo leta 1906 popolnoma prenovili. Prvotna romanska cerkev ni ohranjena. Portal v zvoniku z letnico 1518 je ostanek cerkve iz 16. stoletja. Zvonik je bil leta 1898 povišan po načrtih arhitekta Hansa Pascherja. Sedanjo cerkev je v neorenesančnem stilu med 1903 in 1906 sezidal Ferdinand Gologranc. Cerkveno notranjost je v letu 1909 poslikal Osvald Bierti. V velikem oltarju je slika svetega Miklavža, delo Ferdinanda Berganta iz leta 1764. Prižnica je delo Vešta Konigerja iz 70-ih let 18. stoletja. V cerkvi je več zanimivih baročnih in renesančnih nagrobnikov. Ob cerkvi je Park zdravilnih in aromatičnih rastlin, nedaleč je tudi tržnica.