Kanalska korita

Kanal je manjše naselje v Soški dolini in predstavlja središče občine Kanal ob Soči. Leži na obeh bregovih reke Soče pod planoto Banjšice in hribovjem Kanalski Kolovrat. Zaradi milega sredozemskega podnebja tukaj uspevajo ciprese in drugo zimzeleno rastje.

Pri Kanalu dolbe reka Soča še zadnja, zaradi velike erozijske moči dokaj široka korita. Dolga so 400 metrov, najbolj ozka, 20 metrov, so v pritočnem delu nad mostom, najbolj široka, 60 metrov, pa v iztočnem delu. Korita so globoka povprečno 10 metrov, pretok pa je zaradi hidroelektrarne Plave pogosto zelo majhen. To so najjužnejša in najširša korita Soče. Območje ob globokih koritih Soče je bilo naseljeno že v prazgodovini, Rimljani pa so na tej strateško pomembni točki postavili most. Pozneje se v naselju omenjajo leta 1264 utrdba, leta 1336 dvor svete Marije, okoli leta 1350 pa most kot edini prehod čez reko. Kanal je prizadela beneško-avstrijska vojna med leti 1615 in 1617, udeležen pa je bil tudi v tolminskem puntu leta 1713, med prvo svetovno vojno je bil precej porušen. Središče naselja je bilo v srednjem veku obdano z obzidjem. Ohranjeni so štirje stolpi nekdanjega obzidja – enega so preuredili v razstavni prostor slikarja, rojaka Rika Debenjaka. Stari del mesta se razprostira na ozki terasi levega brega reke Soče in ima okoli osrednjega trga Na placu in ob Gasi ozke ulice, ki so v sklenjeni zidavi. Na trgu stoji za cerkvijo Neptunov vodnjak, ki je iz leta 1815. Kanalski most in trg obvladuje cerkev Marijinega vnebovzetja, ki ima ohranjen gotski prezbiterij. Okoli leta 1790 je dobila sedanjo baročno fasado in zvonik. Glavni oltar je beneško kiparsko delo iz leta 1740.

Slikovita lega in videz predstavljata pomembno privlačnost Kanala, ki privablja številne domače in tuje obiskovalce. Poleti prirejajo tradicionalno tekmovanje v skokih z mosta. Iz Kanala vodita odcepa v Kanalski Kolovrat in naselja ob mejni reki Idriji.