Črnomelj je osrednje in največje mesto v Beli krajini. Leži na pomolu visoko nad sotočjem reke Lahinje in pritoka Dobličice. Ta je omogočal varno poselitev že od starejše železne dobe. Mesto je imelo zaradi lege na ozkem pomolu poleg osrednje ceste le še dve vzporedni ulici. Ta zasnova se je kasneje le malo spremenila. Pisni viri ga prvič omenjajo leta 1228 z imenom Schirnomel. Leta 1407 je dobilo mestne pravice. Črnomelj so v 15. stoletju zavarovali z obzidjem zaradi turških vpadov ter izkopali jarek. Pomembne znamenitosti v starem mestnem jedru so grad Črnomelj, komenda, Stoničev grad, cerkev svetega Petra, cerkev svetega Duha in druge. V Črnomlju je bila leta 1944 ustanovljena prva partizanska gimnazija v Sloveniji. Črnomaljski grad je bil prvič sezidan leta 1165. Večjega so zgradil kasneje in ta se je z dodatnimi prizidavami ohranil vse do danes. V 13. stoletju je nastala tudi komenda viteškega reda templarjev. Notranje dvorišče ima prenovljene nadstropne arkade. Tu so tudi razstavljeni rimski nagrobniki. Stoničev grad stoji nasproti grada Črnomelj. Nastal je iz treh zgradb, ki so se leta 1768 združile v eno. Za kulturni spomenik je bil razglašen leta 2003. Župnijska cerkev svetega Petra izhaja iz leta 1228. Baročna dvorana pa je iz prve polovice 18. stoletja. Gotska cerkev svetega Duha je prvič omenjena leta 1487. Obnovili so jo konec 19. stoletja, skupaj z obrambnim zidom. Ker ima Črnomelj centralno lego, je prometno središče Bele krajine. Obenem je tudi kulturno središče, znano po tradicionalnem jurjevanju, ki v mesecu juniju privabi folklorne skupine od blizu in daleč.

Črnomelj je osrednje in največje mesto v Beli krajini. Leži na pomolu visoko nad sotočjem reke Lahinje in pritoka Dobličice. Ta je omogočal varno poselitev že od starejše železne dobe. Mesto je imelo zaradi lege na ozkem pomolu poleg osrednje ceste le še dve vzporedni ulici. Ta zasnova se je kasneje le malo spremenila. Pisni viri ga prvič omenjajo leta 1228 z imenom Schirnomel. Leta 1407 je dobilo mestne pravice. Črnomelj so v 15. stoletju zavarovali z obzidjem zaradi turških vpadov ter izkopali jarek. Pomembne znamenitosti v starem mestnem jedru so grad Črnomelj, komenda, Stoničev grad, cerkev svetega Petra, cerkev svetega Duha in druge. V Črnomlju je bila leta 1944 ustanovljena prva partizanska gimnazija v Sloveniji. Črnomaljski grad je bil prvič sezidan leta 1165. Večjega so zgradil kasneje in ta se je z dodatnimi prizidavami ohranil vse do danes. V 13. stoletju je nastala tudi komenda viteškega reda templarjev. Notranje dvorišče ima prenovljene nadstropne arkade. Tu so tudi razstavljeni rimski nagrobniki. Stoničev grad stoji nasproti grada Črnomelj. Nastal je iz treh zgradb, ki so se leta 1768 združile v eno. Za kulturni spomenik je bil razglašen leta 2003. Župnijska cerkev svetega Petra izhaja iz leta 1228. Baročna dvorana pa je iz prve polovice 18. stoletja. Gotska cerkev svetega Duha je prvič omenjena leta 1487. Obnovili so jo konec 19. stoletja, skupaj z obrambnim zidom. Ker ima Črnomelj centralno lego, je prometno središče Bele krajine. Obenem je tudi kulturno središče, znano po tradicionalnem jurjevanju, ki v mesecu juniju privabi folklorne skupine od blizu in daleč.

Dvorec Soteska se nahaja na poti med Novim mestom in Žužemberkom. Med drugo svetovno vojno je bil požgan in je danes le še ruševina. Dvorec je v letih od 1664 do 1689 dal zgraditi grof Jurij Žiga Gallenberg. Tedanji lastnik je dal postaviti še renesančno zasnovan grajski park z vrtnim paviljonom, ki danes nosi ime Hudičev turn. Stavba ima tloris v obliki štiriperesne deteljice. V paviljonu so še delno ohranjene stenske poslikave. Po mnenju Valvasorja je bil dvorec eden najlepših in najimenitnejših na Kranjskem. Nahaja se na levem bregu reke Krke in je nadomestil srednjeveški grad Stara Soteska na desnem bregu Krke, ki je bil v 15. stoletju močno poškodovan. Dvorec je zasnovan v obliki pravilnega pravokotnika. Notranje arkadno dvorišče so obdajali štirje enonadstropni trakti, štirje vogalni stolpi in izstopajoča vhodna partija. Dvorec je slovel po bogato poslikanih prostorih, katerih avtor naj bi bil mojster Almananch. Gallenbergi so bili lastniki gospostva Soteska do leta 1733, ko so ga prodali grofom Auerspergom. Leta 1743 so ga kupili grofje Lichtenbergi in ga obdržali do leta 1793. Takrat so postali lastniki Soteske spet knezi Auerspergi in jo obdržali do konca druge svetovne vojne. Gospodarska trdnost gospostva Soteska je v 19. stoletju slonela na izkoriščanju obsežnih roških gozdov. Od sredine 19. stoletja deluje na desnem bregu Krke žaga. Dvorec so leta 1943 požgali partizani, ki so odnesli tudi vso dragoceno opremo, po vojni pa so ga domačini izkoriščali kot kamnolom. Hidroelektrarna na levem bregu iz leta 1927 ima ohranjene še vse tehnične naprave. Obiskovalci lahko vidijo razstavni depo Tehniškega muzeja Slovenije in Hudičev turn le po predhodnem dogovoru na Občini Dolenjske Toplice.

Grad Bizeljsko (Wissell) se nahaja na skalnem griču nad Bizeljsko vasjo. Grad daje vasi značilno podobo. V pisnih virih se prvič omenja leta 1404, ko so se na tem območju naselili vitezi Wissell. Grad ima srednjeveško zasnovo. Skozi stoletja je imel pomembno vlogo kot obrambna postojanka. Danes grad Bizeljsko kaže renesančne in baročne poteze. Renesančni pridih se vidi ob vhodu, ko je bila prizidana kapela sv. Hieronima z bogatim baročnim oltarjem. Kapela izvira iz leta 1623. Obok kapele in tri sobe v nadstropju so okrašene s štukaturo iz poznega 18. stoletja. Sobe se vrstijo kot niz kontinuiranih prostorov. Pravokotno dvorišče obdajajo štirje dvonadstropni trakti, na zahodni strani pa sta na vogalih okrogla stolpa. V gradu se niso ohranile dragocenosti, saj so vse odnesli njegovi zadnji lastniki, grofje Windischgraetz. V delu gradu je danes vinska klet Klakočar. Družina Klakočar se je zavzela tudi za temeljito obnovo grajskih prostorov. Na ogled je bogata vinska klet in grajska kapelica. Poleg znanih bizeljskih vin je v kleti shranjena tudi avtohtona bizeljska sorta, Rumeni plavec.

Grad Brežice je mogočna stavba v starem mestnem jedru Brežic. Je primer utrjene renesančne grajske arhitekture. Zgodovina gradu sega v leto 1241. Takrat so bile tudi prvič v pisnih virih omenjene Brežice. Na začetku je bil grad lesena utrdba in povezan z naselbino Gradišče. Sam grad je bil prvič omenjen leta 1249. Na pomenu je pridobil proti koncu 12. stoletja, ko so Brežice postale gospodarsko in upravno središče salzburške posesti v Posavju. V njem so se takrat naselili kovnica denarja, vojska in sodišče. Grad Brežice je imel skozi stoletja pestro zgodovino. Oblikovali so jo številni upori in boji. Začetek tega obdobja sega v leto 1479, ko je izbruhnila vojna med ogrskim kraljem Matijo Korvinom, ki ga poznamo kot kralja Matjaža in Habsburžanom, cesarjem Friderikom III. Ogri so ostali tu do leta 1491. Območje je po njihovem odhodu z mirovno pogodbo pripadlo Habsburžanom. Brežiški grad ima prostrano dvorišče, ki je bilo včasih urejeno kot park in je imelo na sredini fontano. Stavba je v dveh nadstropjih in v obliki nepravilnega pravokotnika. Na vogalu so mogočni okrogli obrambni stolpi. V gradu so po drugi svetovni vojni dobili prostore Vino Brežice in 26 družin. Po letu 1949 so v njem razstavljene zbirke Posavskega muzeja Brežice, ki ga je postopoma tudi začel obnavljati. Najprej so ga obnavljali v notranjosti, nato pa tudi zunaj gradu. Ves čas so dela potekala v skladu s potrebami muzeja in spomeniškovarstvenimi načeli. Vsi prostori, razen kleti, so danes namenjeni muzeju in kulturnim prireditvam. Grad Brežice je posebej znan po čudoviti viteški dvorani.

Grad Gradac se nahaja v naselju Gradac, v občini Metlika v Beli krajini. Grad stoji v dobro zavarovanem okljuku reke Lahinje. Do gradu pelje pot, ki se iz glavne ceste odcepi pri trgovini. Do njega pridemo čez lesen most, ki gre preko nekdanjega obrambnega jarka. V pisnih virih je bil grad Gradac prvič omenjen leta 1326 kot Gräcz. Na začetku je verjetno služil kot utrdba proti Turkom. Bil je v lasti italijanske plemiške družine grofov Thurn-Valsassina, dokler ni leta 1692 prešel v posest Burgstallov, ki so bili tudi lastniki gradu Krupa in Pobrežje. Naslednji lastnik je bil Jurij Gusič, ki je gradu pustil pečat s svojimi prezidavami. Njegova grobnica s kamnitim sarkofagom se nahaja v grajskem parku. Umrl je leta 1831. Na čelu grajskega portala lahko vidimo grb rodovine Gusič. Grad je nato leta 1846 kupil Franc vitez Friedau. Ta je v Gradcu zgradil leta 1858 železolivarno s plavžem in jo oskrboval z železovo rudo, ki je bila nakopana v Beli krajini. Zadnji med lastniki gradu je bil pred drugo svetovno vojno veletrgovec Šutej iz Zagreba. V gradu je bila med vojno prehodna partizanska bolnica, v letih od 1944 in 1945 pa tudi oficirska šola. Po vojni so nato imeli šolo za težko vzgojljive mladostnike. Sledila je kmetijsko-gospodinjska šola. Po letu 1956 so v njem stanovanja. Grad Gradac je imel urejen park z vrtom in drevoredom oziroma alejo platan in smrek, ki je zdaj žal posekana. Park gradu spada v vrtno arhitekturno dediščino.

Grad Kostel se nahaja v naselju Kostel v dolini reke Kolpe. Grajski kompleks zajema grad, naselje in cerkvico sv. Treh Kraljev z značilno zvončnico. Grad je imel nekdaj pomembno prometno in strateško lego, saj je tukaj najbolj zložen prehod čez reko Kolpo. Grajska trdnjava na koničastem hribu se v pisnih virih prvič omenja leta 1336. Prvi fevdalci so bili grofje Ortenburški, sledili so jim celjski grofje in Habsburžani. Od leta 1620 je bil grad Kostel v lastništvu različnih rodbin. V času turških vpadov je bil pomembna obmejna postojanka. Leta 1578 so v grad z zvijačo vdrli Turki in ga požgali. Utrdbo so leta 1809 skupaj z naseljem razdejali francoski vojaki in od takrat je propadala. V razvalinah nekdanje mogočne zgradbe so deloma ohranjeni gotsko jedro in renesančne obodne sestavine, povezane z ostanki zidovja okoli celotne vasi. Grad Kostel je pomembna zapuščina kulturne dediščine, ki je danes v državni lasti. Grad postopoma obnavljajo. Z grajske pečine se odpira čudovit razgled po Kostelski dolini in v sotesko Kolpe.

Grad Leskovec ali Šrajbarski turn se nahaja v neposredni bližini Leskovca pri Krškem. Izvira verjetno iz druge četrtine 16. stoletja. Zasnovan je kot obrambna stavba z ogelnimi stolpi. Na sredini se nahaja čudovito arkadno dvorišče. V tem delu se je ohranila naslikana sončna ura in vzidan grb plemiške družine Khysl. Grad Leskovec ima pestro zgodovinsko preteklost. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1436. V letu 1515 so ga oplenili in zavzeli kmečki uporniki. Njegovi lastniki so bili baron Janez Vajkard Valvasor, grofje Mosconi, Auerspergi, baron Gagern, ki je bil zadnji lastnik s plemiškim poreklom in krški zdravnik Trenz. Nad grajskim vhodom je relief družin Auersper-Gall. Notranjosti gradu si trenutno ni možno ogledati. Njegovo območje je razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena. Čez cesto je galerija Vladimirja Štovička (akademski kipar in medaljer). Na griču v bližini gradu se nahaja mavzolej Antona Auersperga (Anastazija Grüna). Od tu je lep razgled na bližnjo in daljno okolico.

Grad Mirna se nahaja blizu kraja Mirna in spada v občino Trebnje. Stoji na grebenu Gorenjske Gore nad sotočjem potoka Vejar in reke Mirne. Grad imenujejo tudi Speča lepotica. Grad Mirna je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1165. Nove raziskave kažejo, da ima zametke že v rimski civilizaciji. V letu 1180 se prvič pojavi ime Mirnskih grofov in iz tega obdobja gotovo izvira tudi najstarejši del gradu, ki se imenuje palacij. Palacij je bil del za bivanje v romanskem slogu, ki je stal na sredini griča. Obdajalo ga je dvorišče, ki so ga kasneje obzidali. Prostori v palaciju so bili pozimi zelo hladni, stene so bile debele in zato je bilo življenje v njem dokaj neudobno. Prvi lastnik gradu je bil koroški vojvoda Ulrik. Leta 1250 ga je predal oglejskim patriarhom, ki so v njem namestili fevdnike, Mirnske gospode. Nato so grad Mirna leta 1365 kupili Celjski grofje in po njihovem izumrtju je leta 1456 prešel v habsburško posest. Kot deželnoknežji fevd so ga upravljali baroni Auerspergi, Turjaški. V kmečkih uporih leta 1515 je grad doživel razdejanje. V 17. stoletju se podoba gradu iz grajske srednjeveške utrdbe spremeni v renesančno palačo. Za to je bil zaslužen kranjski deželni glavar. Iz plemiških lastnin je prešel grad v meščanske roke sredi 19. stoletja. Med drugo svetovno vojno, leta 1942, je bil grad požgan. Po vojni so ga skoraj porušili, ko so ga minirali. Od leta 1962 se Speča lepotica temeljito obnavlja. Zasluge za njeno obnavljanje ima prof. dr. Marko Marin, ki vodi in tudi v večini sam financira obnovo gradu Mirna. Poleti se na gradu odvijajo razne kulturne prireditve. V ta namen imajo pri jugovzhodnem delu obzidja postavljen improviziran oder. Ob vznožju griča pod gradom sameva Mirenski ribnik, ki pa je bil ob našem obisku brez vode.

Grad Mokrice se nahaja blizu naselja Čatež ob Savi. Stoji na griču nad desnim bregom reke Save. V pisnih virih je bil grad prvič omenjen leta 1444. V obdobju Rimskega imperija je tukaj stala utrdba, ki se je imenovala Romula in pod njo je ležalo naselje z istim imenom. Od njega se je ohranilo več izkopanih predmetov. Danes je grad preurejen v hotel visoke kategorije. Pod srednjeveškim obzidjem je prostrano igrišče za golf. Ima 18 igralnih polj in je pravi izziv za izkušene igralce in za začetnike. Igralna polja imajo vrsto naravnih ovir, med katerimi je tudi jezero. Nova pridobitev je moderen golf simulator, ki omogoča igranje golfa v zimskih mesecih. Ob gradu Mokrice je čudoviti dvestoletni angleški park. V grajski restavraciji nudijo ogromno mamljivih jedi. V vinski kleti imajo najboljša slovenska vina in tukaj so na voljo tudi vodene degustacije. Grad Mokrice je priljubljeno mesto za organizacijo poslovnih, družabnih in protokolarnih srečanj. Neponovljiv dogodek je lahko tudi romantična poroka, kjer si je večno zvestobo in ljubezen obljubilo že mnogo parov. Svoje sanje lahko uresničite sredi grajskega parka ali v zasebnosti poročne dvorane. Prava nepozabna posebnost pa je viteška poroka.

Grad Rajhenburg se ponosno dviguje nad krajem Brestanico in reko Savo. V pisnih virih se prvič omenja leta 895 in je najstarejši z listino izpričani srednjeveški grad. V bojih z Madžari je bil grad v začetku 10. stoletja porušen. Salzburški nadškof Konrad ga je dal na novo pozidati v letih 1131-1147. Na grad so nadškofje pripeljali najemniško družino, ki je povzela ime po gradu in se je poimenovala rodbina Rajhenburških. Za vojaške zasluge so pozneje postali lastniki gradu. Prav oni so bili najdlje časa na gradu, vse od 1141-1570, ko je rodbina izumrla.V gradu je bila krajši čas kovnica denarja. Skozi stoletja so se na gradu zvrstili različni lastniki. Današnjo podobo je dobil grad v začetku 17. stoletja. Dali so mu jo takratni lastniki Gallensteini. Pomembni lastniki so bili tudi grofje Attemsi. V 19. stoletju se je v njem izmenjalo več lastnikov, ki so mu vsak po svoje pustili svoj pečat. Trapisti, menihi iz Francije, so grad Rajhenburg kupili leta 1881. Uredili so ga v samostan Marije Rešiteljice. Njihov red je bil znan kot zelo strog in je težil h krščanski popolnosti. Nemci so leta 1941 menihe pregnali in grad preuredili v preselitveno taborišče, skozi katerega so izgnali okrog 45.000 Slovencev. Po razpustu samostana trapistov leta 1947 so bili v gradu zapori. Danes je v njem Muzej novejše zgodovine Slovenije, Enota Brestanica.

Grad Škrljevo stoji na pobočju Ravniškega hriba nad vasjo z istim imenom blizu naselja Šentrupert pri Mirni na Dolenjskem. Dvorec daje pomemben pečat šentrupertskemu okolišu s svojo zgodovinsko preteklostjo, saj se nahaja na eni najlepših točk. Dvor je bil postojanka krške cerkve na Dolenjskem do leta 1622. V pisnih virih se prvič omenja kot posest predium Chrilowe, ki so jo njegovi predniki podelili pripadnikom plemenitega rodu, med katerimi se omenja grofa Viljema in njegovega sina. Posest je kasneje prešla preko vdove grofa Viljema Heme-Selške v last krških grofov. Rodbina vitezov Škrljevskih je imela posest v lasti do leta 1541, ko je le-ta prešla v lastnino Auerspergov, leta 1585 pa se omenja Janez Baltazar Wernegk. Leta 1613 je bil lastnik dvora Janez Ruess pl. Ruessenstein, ki ga je v istem letu prodal Martinu Kheysellu z Višnje gore. V lastnini rodovine je ostal do leta 1705, ko ga je dobil v zakup Franc Anton baron Langenmantl ter kmalu postal njegov lastnik. Leta 1766 je posestvo prešlo v lastnino Marije Terezije Langenmantl, od njene hčerke ga je leta 1799 kupil Jakob Schuller. V 19. stoletju so bili lastniki gradu Škrljevo še Vasiči, leta 1885 je postala lastnica Marija Podobnik. V lasti rodovine Podobnik je bil vse do začetka druge svetovne vojne, nato so se leta 1941 v njem naselili salezijanci ter prebivali v njem vse do leta 1950. Danes je grad Škrljevo prazen. Na nekdanjo imenitnost opozarja le še zanemarjen vrt in zaraščen ostanek grajskega parka s tisami in lipami pred pročeljem. Objekt je v svojem jedru romanski, kasneje je bil v gotiki delno prezidan in v baroku dopolnjen s sedanjim fasadnim učinkom.

Grad Struga se nahaja na terasi na desnem bregu reke Krke, severovzhodno od naselja Gumberk. Zaradi bližnjega gradu Otočec je bil dolgo časa neopazen in nedostopen. Sedaj je ponovno oživel in predstavlja pravi muzej žive zgodovine. V pisnih virih se grad Struga prvič omenja leta 1254, kot posest gospodov Pletrskih. Ime naj bi takratni dvor dobil zaradi zelo plitve struge reke na tem predelu. Po potresu leta 1511 so grad Struga na območju poškodovanega dvora na visokem desnem bregu Krke postavili gospodje Juriči. Le-ti so prišli na Kranjsko iz Slavonije. V 18. stoletju je grad prišel v lastništvo družine Jelovšek, ki je svojo zadnjo potomko poročila v družino predvojnih lastnikov gradu, družine Levičnik. Sedanji lastniki gradu so Struga so Terme Krka d.o.o. V 16. stoletju je bila renesančna graščina sezidana v sodobnem, do takrat nepoznanem renesančnem slogu. Ta je bil čisto drugačen od značilnih srednjeveških gradov, ki so svoja središča skrivali pred srednjeveškimi napadi Turkov. Enonadstropen objekt, ki je v obliki črke U, obdaja zaprt pravokoten atrij z arkadnim hodnikom. Grad Struga ima dva stolpa, v enem stolpu je kapela, ki pa je zapuščena. Obrambo objekta so predstavljali debeli zidovi treh bivalnih kril in prednja obrambna stena, na katero je nekdaj vodil lesen most. Grad ima velika okna, ki dopuščajo svetlobi v notranjost manjših in večjih soban gradu. Zunanji videz gradu Struga se od 16. stoletja do sedaj, z izjemo manjših dozidav, večinoma ni spremenil. Obiskovalcem gradu je na vpogled 10 do 12 sob gradu in v vsaki je predstavljen določen segment zgodovine. V pritličju gradu je na ogled grajska kuhinja, kovačija in kovnica denarja. V prvem nadstropju je na ogled Deželna pisarna, Lovski salon, Baročna jedilnica, Grajska sprejemnica, orožarna, spalnica in soba gradov doline reke Krke. Ogledi in gostije na gradu Struga so po predhodni najavi namenjeni zaključenim skupinam. Zgodovino gradu gostom predstavljajo na edinstven, poučen, aktiven in zabaven način. Programi Živega muzeja gradu Struga zajemajo team buildinge, različno igrane oglede, bogate zgodovinske gostije in slavja, oglede za vrtce in šole ter drugo.

Galerija Božidar Jakac se nahaja v Kostanjevici na Krki. Ustanovljena je bila leta 1974. Tematsko se nagiba k ekspresionizmu. Začetki galerijske dejavnosti segajo v leto 1956, ko je bila v prostorih osnovne šole ustanovljena Gorjupova galerija. Galerija Božidar Jakac ima sedež v prostorih bivšega cistercijanskega samostana, ki mu domačini pravijo Klošter ali Kostanjeviški Grad. Pred vhodom v samostan je čudovit lipov drevored, ki v poletnih mesecih nudi prijetno senco. Marijina cerkev in ob njeno južno steno prislonjeni križni hodnik predstavljata najstarejši del samostana. Cerkev je primer prehodnega stilnega obdobja iz sredine 13. stoletja. V 18. stoletju je bila barokizirana. Steno nad glavnim vhodom je leta 1737 poslikal Franc Jelovšek. V 19. stoletju je bil kompleks obsojen na propadanje. Najhujši udarec je samostan doživel, ko so ga leta 1942 požgali partizani. Leta 1956 pa se je porušil še cerkveni zvonik. Obnova spomenika se je začela kmalu po vojni, pod vodstvom Franceta Steleta, in poteka še danes v okviru skupine ljubljanskega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. V galeriji so stalne razstave Jožeta Gorjupa, Toneta Kralja in Božidarja Jakca. Sčasoma, z obnovo prostorov, se je galerija razširila še na razstave Franceta Kralja, Zorana Didka, Franceta Goršeta in Janeza Boljke. Posebej zanimiva je umetnostna zbirka starih mojstrov iz bližnje kartuzije Pleterje. Galerija je poznana tudi po mednarodnem kiparskem simpoziju Forma viva, ki se je začel leta 1961 na pobudo Jakoba Savinška in Janeza Lenassija in je potekal na štirih lokacijah po Sloveniji. Za kostanjeviško je glede na razpoložljivi material značilno oblikovanje skulptur v hrastovem lesu. Konec osemdesetih je Forma viva prenehala delovati, nato je bila spet oživljena leta 1998, sedaj pa načrtujejo njeno delovanje vsaki dve leti. Lamutov likovni salon je dislocirana enota galerije. Nahaja se v nekdanjem ministerialnem dvorcu v starem jedru na otoku Kostanjevice na Krki. Posvečena je grafiku in slikarju Vladimirju Lamutu. Tukaj potekajo začasne razstave in druge kulturne prireditve.

Grad Grm se nahaja na obrobju Novega mesta. Je mogočna stavba, ki jo počasi najeda zob časa. Grad je bil sezidan leta 1586. Njegov lastnik je bil Krištof Mordax. Najstarejši del poslopja tvori kvadraten stolp in desno od njega prvotno pritličen trakt. Zaradi turških napadov je imel stolp poleg bivanjske tudi obrambno in opazovalno vlogo. Grad je doživel večje spremembe leta 1636. Takrat je bil pozidan severni trakt levo od stolpa in oba stranska trakta. Stavba je dobila v tlorisu pravokotno obliko z osrednjim dvoriščem, ki ga obdajajo trakti z arkadnimi hodniki v nadstropju in pritličju. Grajski park je bil zasnovan v začetku 18. stoletja. Grad Grm je tako počasi izgubil prvotno obrambno in trdnjavsko funkcijo ter postal čudovit primer poznorenesančne oziroma zgodnjebaročne arhitekture. Spremenil se je v udobne in razkošne bivalne prostore tedanjih lastnikov. Podobo iz 18. stoletja je grad Grm ohranil vse do 19. stoletja. Zid na južni strani so takrat nadomestili z zidanim nadstropnim traktom. V osemdesetih letih 19. stoletja je poslopje doživelo spremembe, ki so žal uničile njegov videz. Predelan je bil tudi grajski park in spremenili so okolje gradu. V gradu Grm je danes Zgodovinski arhiv Ljubljana in Zavod za varstvo kulturne dediščine. Na lesenih vratih je grb. V parku lahko vidimo vodnjak in jezerce z lokvanji.

Pišečki grad ali grad Pišece se nahaja nad vasjo Pišece v Bizeljskem gričevju. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1329. Zgradila ga je salzburška nadškofija na vzhodnem robu svojih posavskih posesti. V njem so gospodarili ministeriali. Okoli leta 1353 so pišečki vitezi izumrli in grad so nato upravljali nadškofovi oskrbniki. Skozi stoletja so bili njegovi oskrbniki Žiga Dobrnski, Friderik Rad starejši, Žiga Mordachs in njegovi nasledniki ter Jurij Rajhenburški. Od leta 1542 so posest oddajali v najem. Leta 1595 ga je skupaj s Reštanjem in Sevnico kupil Inocenc pl. Moscon. Do leta 1803 je salzburški škof ohranil do gradu vrhovno fevdalno pravico, rodovina Moscon pa je ostala v njegovi posesti vse do konca druge svetovne vojne. Po koncu vojne so ga nacionalizirali. V gradu so bila nekaj časa stanovanja, trenutno pa v njem potekajo obnovitvena dela, katerih naročnik je Ministrstvo za kulturo. Najstarejši del Pišečkega gradu je 36 metrov visoki romanski stolp z 2,5 metra debelimi zidovi. Delno je ohranjena tudi romanska grajska kapela. V letu 1568 je doživel pomembnejše prezidave, nato so ga spet obnovili v baroku in v letih od 1867 do 1884. Pred gradom Pišece je angleški vrt v katerem lahko vidite več eksotičnih dreves.

Stari grad pri Otočcu se nahaja v naselju Zagrad pri Otočcu. Stoji nad strmo sotesko potoka Lešnica med vinogradniškima predeloma Grčevja in Trške gore. Ima pestro zgodovinsko preteklost, o njem je nastalo mnogo zgodb. Stari grad se v pisnih virih prvič omenja leta 1300, ko so bili njegovi lastniki Altenburgi. Leta 1350 je Jakob pl. Altenburg prodal grajski objekt grofom Ortenburškim, znani koroški plemiški rodbini. Rodbina je izumrla leta 1418 in takrat so Stari grad podedovali Celjski grofje. Grad sta kot vazala leta 1447 upravljala Jurij Scheyer in Peter Obračan, ki ga je v istem letu tudi kupil. Med pomembnejše lastnike gradu spada tudi rodbina Breckerfeld. Janez Sigismund (1689-1760) je v svojih delih obravnaval deželo Kranjsko iz pravnega, gospodarsko-upravnega in genealoškega vidika. Njegova zapuščina obsega številne rokopise o štajerskih, kranjskih, koroških stanovih in plemičih, stvarni slovar štirih glavnih evropskih jezikov in drugo. Anton Breckerfeld (1740-1806), topograf in leksikograf, je med ostalim napisal Dopolnila k Valvasorjevi topografiji ter topografijo Novega mesta. V sredini 19. stoletja so Stari grad podedovali grofje Margheri di Commandona, ki so ga v času med obema vojnama podarili konventu usmiljenih bratov v novomeški Kandiji. Usmiljeni bratje so v njem želeli urediti ubožnico, toda svojih načrtov niso mogli uresničiti, ker so ga ob koncu druge svetovne vojne požgali partizani. Po vojni je Stari grad prešel v last novomeške tovarne z zdravili Krka, ki ga postopoma obnavlja. Najstarejši del grajskega objekta je prvotno stolpasto jedro zgodnjegotske oblike iz 13. stoletja. V obdobju od 14. do 15. stoletja so k starejšemu stolpu prislonili stanovanjska poslopja. Le-ta skupaj z dozidavami v kasnejšem obdobju predstavljajo arkadno dvorišče iz 16. stoletja. V letu 1632 so znotraj oboda zgradili zgodnjebaročno kapelo, ki je bila nato predelana v 30-ih letih 20. stoletja. Stari grad je bil leta 1992 z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih zgodovinskih in kulturnih spomenikov v občini Novo mesto, razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Mesto Trebnje je gospodarsko, kulturno, upravno in zaposlitveno središče občine Trebnje. Staro mestno jedro Trebnjega je nekoliko dvignjeno na levem bregu reke Temenice, novejši del mesta pa se razteza severno od železniške proge in stare ceste v smeri proti Novemu mestu. Trebanjski grad se nahaja na griču pod Bukovjem na desnem bregu reke Temenice. Sezidan je bil okoli leta 1000, v pisnih virih pa se prvič omenja leta 1368 pod imenom Turn ze Treuen. Na začetku so bili lastniki oglejski fevdalni trebanjski vitezi Treuni, kasneje so gospoščino imeli v fevdu grofje Ortenburžani do leta 1418, nato Celjski grofje med leti 1418 do 1456, ko pa so le-ti izumrli je prešel v last Habsburžanov. V letu 1452 je postal lastnik vitez Ludvik Kozjak, leta 1488 glavar Sigmund pl. Pyrsch iz Metlike, v letu 1504 pa ga je kupil Krištof pl. Altenhau. Po tem času se je zvrstilo več lastnikov. V letu 1799 je Trebanjski grad kupil Janez Nepomuk Baraga, ki je bil oče škofa Friderika Ireneja Barage. V letu 1812 je sin podedoval grad in ga potem odstopil sestri Amaliji oziroma svaku Jožefu Gresslu. Leta 1896 je Gresslova svakinja stavbo prodala ljubljanskemu trgovcu Francu Hrenu in Matiji Hočevarju, poštnemu mojstru v Velikih Laščah. V času pred drugo svetovno vojno je bil grad v lastnini Čeha z imenom Evgen Souvaly. Trebanjski grad je imel v srednjem veku obliko neutrjenega, zidanega stolpa. Okoli leta 1530 so zaradi turških vpadov stolp utrdili in predelali v renesančno štiritraktno, enonadstropno stavbo. Ta je imela pravokotni tloris z enim okroglim stolpom in tremi četverokotnimi. Trebanjski grad je do danes ohranil nekaj prvotnih delov, ki so četverokotni stolp, ki ima temelje iz rimskega časa, okrogli stolp s skritim izhodom iz časov Turkov ter desno in levo krilo zgradbe iz začetka 16. stoletja. Ob Trebanjskem gradu vodijo kamnite stopnice, ob dostopu na njih je viden piedestal z dokaj poškodovano plastiko antičnega leva iz marmorja. Na začetku 90-ih let prejšnjega stoletja se je porušil stolp, ki mu je nato sledila neprimerna obnova. Mimo Trebanjskega gradu poteka več urejenih poti, ki so naslednje: Baragova pohodna pot, pot po ponorih Temenice in pot na Vrhtrebnje.

Vesela gora je slikovita razgledna točka, ki se nahaja nad Mirnsko dolino zahodno od večjega naselja Šentrupert. Vesela gora je od leta 1993 samostojno naselje, pred tem pa je bila del naselja Brinje, kjer so istočasno z romarsko cerkvijo sv. Frančiška Ksaverja postavili še kapelice križevega pota ter kapelo Žalostne Matere božje. Barbova graščina stoji južno od cerkve sv. Frančiška Ksaverja. Sezidana je bila leta 1768 in je služila za potrebe prebivanja veselogorskih duhovnikov in bogatejših romarjev. Ko so bila romanja prepovedana, je graščina prešla v last družine Barbo. Na južni strani od Barbove graščine se nahaja Marijin steber, t. i. Črna Marija, ki je izdelana iz litoželeza. Steber je dal postaviti Robert Barbo, ko se je srečno vrnil iz prve svetovne vojne. V Barbovi graščini so leta 1974 uredili zanimivo etnološko muzejsko zbirko, ki zajema okoli 600 primerov kmečkega orodja in spominsko sobo čebelarjev Aleksandra Lunačka in Petra Pavla Glavarja. Sedanja cerkev sv. Frančiška Ksaverja se nahaja na mestu prejšnje starejše cerkve, ki se leta 1391 omenja pod imenom sv. Marija na Gori oziroma sv. Magdalena v Ravniku. Nova božjepotna cerkev je bila posvečena leta 1735. Frančišek Ksaver je bil eden od ustanoviteljev jezuitskega reda in pomemben misijonar. Njegovo čaščenje je prišlo v veljavo predvsem zaradi ljubljanskih jezuitov. V naslednjih desetletjih so cerkev opremili in okrasili z donacijami, ki so jih prispevali okoliški plemiči. Romarska pot na Veselo goro je bila leta 1782 ukinjena po ukazu Jožefa II. V letu 1885 je bila zaradi požara uničena čebulasta streha zvonikov iz skodel in takrat je cerkev dobila sedanjo obliko strehe. Zadnjo veliko obnovo je stavba doživela v letu 2000. V cerkveni notranjosti izstopa glavni oltar, ki je izjemno rezbarsko delo iz leta 1735. Oltarne slike so Bergantove (Sv. Janez Nepomuk) in Metzingerjeve (Smrt sv. Jožefa, Sv. Margareta). Orgle je cerkev dobila leta 1751 in so delo ljubljanskega orglarja Marka Göbla. V 19. stoletju je baročni instrument doživel velike predelave, v letu 2003 pa so ga strokovno restavrirali. Freske je leta 1760 naslikal slikar Anton Tušek iz Škofje Loke.

Grad Žužemberk stoji na skalni pečini nad reko Krko in predstavlja osrednjo dominanto Žužemberka. Leta 2013 je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. V pisnih virih se prvič omenja leta 1295. Takrat ga je Henrik iz Lupoglava v Istri prodal goriškemu grofu Albertu II., ki je ustanovil žužemberško gospostvo. V 14. stoletju se je zelo povečal vpliv Auerspergov. Le-ti so imeli svojo posadko tudi na gradu Žužemberk. Na podlagi dedne pogodbe so Habsburžani leta 1374 dedovali goriška posestva, med drugim tudi grad in gospostvo Žužemberk. Ta je ostal do leta 1538 deželnoknežja posest. Po letu 1793, ko se je knez Viljem I. Auersperg z gradu preselil v dvorec Soteska, so bili v njem do leta 1898 državni uradi. Po njihovi izselitvi je grad začel propadati, vendar so Auerspergi ostali njegovi lastniki vse do konca druge svetovne vojne. V njej je grad Žužemberk utrpel velike poškodbe. Po vojni je bil nacionaliziran in dodeljen tedanji občini Žužemberk, po njeni ukinitvi pa občini Novo mesto. Leta 1998 je bila ponovno ustanovljena občina Žužemberk in grad je takrat prešel v njeno last. Kljub temu, da je grad Žužemberk že desetletja v razvalinah, predstavlja čudovit primer grajske arhitekture od 12. stoletja do 17. stoletja. Do druge svetovne vojne je njegovo višinsko dominanto poudarjal osrednji stolp in renesančni obzidni obroč z vencem bastij in stolpov. Večnadstropni stolp, ki je imel ječo v pritličju in kapelo v nadstropju, je bil tudi srednjeveško jedro objekta. Ob njem so notranje dvorišče obdajali stanovanjski trakti. V 16. stoletju je bil grad razširjen v sedanji renesančni sistem obrambnih stolpov in bastij. V 17. stoletju je bil povišan za eno nadstropje, nivojsko izenačen in pri tem so zazidali prsobrane obrambnih zidov. Na dvoriščno stran vzhodnega in severnega dela obzidja so naslonili nadstropne arkadne hodnike, v severozahodnem delu pa so pozidali nov trakt z vinsko kletjo. Poskrbeli so tudi za štukaturno dekoracijo fasad. Ta je krasila tudi grbovno ploščo Auerspergov, vzidano na dvoriščnem delu južnega trakta. Srednjeveško jedro gradu Žužemberk je bilo na severnem delu obdano z obrambnim jarkom, ki je bil v 16. stoletju, ko je objekt dobil nov obrambni jarek, zapolnjen z novim stanovanjskim traktom. Preko jarka je nekdaj vodil lesen dvižni most, ki so ga kasneje nadomestili s kamnitim. Grajski jarek je bil precej bolj globok kot je sedaj, s prenehanjem vpadov Turkov pa sta se spremenila njegov videz in namembnost. Razvaline gradu Žužemberk je pričela spomeniška služba obnavljati po drugi svetovni vojni, obnova pa je dobila ponoven zagon po letu 1998. Grad postaja središče kulturnega dogajanja v Žužemberku. V vinski kleti, edinem ohranjenem prostoru v gradu, in na grajskem dvorišču se je pričelo novo življenje. Poletne prireditve na gradu privabljajo vedno večje število domačih in tujih obiskovalcev, v njem pa gostujejo znane osebnosti zabavnega in kulturnega življenja.