Ljubljana je glavno in najbolj obiskano turistično mesto v Sloveniji. Poleg mnogih kulturno-zgodovinskih znamenitosti mesto krasi reka Ljubljanica in mu daje še poseben čar. Ljubljanica je desni pritok reke Save, najdaljše reke v Sloveniji. Reka Ljubljanica izvira iz več kraških izvirov v bližini mesta Vrhnika, prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi Ljubljano in po južnem delu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v reko Savo. Izviri Ljubljanice se delijo na tri večje skupine, ki so Bistra, Retovje in Močilnik. Poleg teh izvirov obstaja še večje število izvirov, pritokov in studencev. Izviri so za ogled dostopni v lastni režiji ali pod vodstvom vodiča v organizirani skupini. Ljubljanici pravijo tudi reka sedmerih imen, saj večkrat ponikne in se zopet prikaže na površju, vendar vedno pod drugim imenom. Najprej se imenuje Trbuhovica, nato Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler pri več izvirih na Vrhniki in okolici, ne privre kot Ljubljanica. Izviri v Bistri se razprostirajo neposredno ob vznožju tektonsko zasnovane kraške rebri na približno sredini poti med Borovnico in Vrhniko. Oblikujejo tri povirne krake, ki se združijo v strugo Bistre po okoli 400 metrih. Takšna razporeditev tokov je imela varovalni pomen, ko so zasnovali Kartuzijanski samostan Bistra ali tudi Kartuzijo Bistra. Podzemno se ti izviri napajajo z vodami iz Cerkniškega polja, del voda pa priteče iz Planinskega polja in Rakovega Škocjana. Izviri Ljubljanice so poznani kot zelo vodnati, saj so včasih gnali stroje gradu in samostana Bistra, uravnavali pa so jih z zapornicami ob žagah in mlinih v Bistri in Verdu. Med izviri reke Ljubljanice si zasluži posebno mesto Lintvern, izvir potoka Bele, ki je kraška znamenitost in naravni spomenik. Zaganjalka ali občasni bruhalnik bruha vodo v določenih presledkih, vmes pa izvir povsem ali delno presahne.

Reka Krka izvira v Krški jami na nadmorski višini 268 m, izliva pa se v Savo pri Brežicah. Do izvira pridemo po prijetnem sprehodu skozi vas Gradiček. Kraški izvir je pod skalno pečino, v kateri se nahaja vhod v izvirno Krško jamo. Ogled jame je mogoč le s turističnim vodičem, ki vas sprejme pred vhodom v jamo. Jama je odprta od meseca aprila do meseca oktobra. Za javnost jo je Turistično društvo Krka odprlo leta 1996. Krška jama je dolga dobrih 200 m in široka do 30 m. Dvorano zaključuje 30 metrov dolgo sifonsko jezero. Sifon pripelje po 210 metrih v prostorno, 60 metrov dolgo končno jamo. Skupna dolžina raziskanih rovov znaša 490 metrov. Je vodoravna jama, iz katere bruha podzemna voda le ob povodnji. Tla prekrivajo veliki balvani in grušč, na vzhodnem delu nagrmadeni vse do stropa. V jami je stalna prebivalka človeška ribica. Jama je včasih nudila zavetje domačinom. O tem je pisal Josip Jurčič v svojem delu Jurij Kozjak. Prvi, ki je zabeležil svoj obisk Krške jame, je bil J. V. Valvasor v drugi polovici 17. stoletja. Prvi načrt Krške jame je okoli 1887 izrisal V. Hrasky. Glavni vhod so leta 1937 na široko odprli, da bi s tem omogočili hitrejši odtok podzemne vode in razrešili problem poplav na Radenskem polju. Jamski potapljači so šele leta 1995 preplavali labirint podvodnih rovov in prodrli do končne Vrhovčeve dvorane. Reka Krka je najdaljša in povsem slovenska reka. Ima 94 km površinskega toka. Ima dežno-snežni režim z najvišjo vodo v jeseni in najnižjo poleti. Njeno porečje obsega 2284 km2. Krka je naša edina lehnjakotvorna reka. Njena voda je nasičena z apnencem, ki se od Marinče vasi do Otočca izloča kot lehnjak in tvori značilne pregrade in pragove. V preteklosti so ob njih delovali številni mlini in žage, danes pa vedno bolj prevladuje rekreativen in turističen pomen reke. Še posebej privlačna je za kajakaše in ribiče. Zaradi onesnaževanja vodotokov v kraškem zaledju je Krka že pri izviru uvrščena v II. kakovostni razred. Njena kvaliteta se poslabša v srednjem in spodnjem toku, kjer je v II. in III. razredu. Nad vasico Gradiček se nahaja tudi jama Poltarica, soseda Krške jame, ki je bila odkrita leta 2003. Jama je tik nad izvirom Poltarice, prvega pritoka reke Krke. Krasijo jo številni kapniki, zavese, cevčice, pet sifonskih jezer, človeške ribice in brzice. Jama ni turistično urejena, si jo pa lahko ogledate v spremstvu jamarjev in v soju karbidovk.

Lintvern je izvir Bele. Je naravni spomenik in kraška znamenitost. Zaganjalka ali občasni bruhalnik bruha vodo v določenih presledkih, vmes pa izvir delno ali povsem presahne. Zaporedje izbruhov je odvisno od padavin in dotoka voda pa tudi od posebne oblike vodnega rova, ki je zavit v obliki natege in omogoča hitro izpraznitev podzemeljskega jezerca. Po vsakem izbruhu sledi obdobje polnjenja podzemeljske votline do ponovnega prelitja. Izhodišče za sprehod do Lintverna je pri Starem Malnu. Na usmerjevalni tabli piše čas hoda sicer 15 minut, vendar je realen čas okoli 30 minut. Urejena sprehajalna potka poteka ves čas ob potoku, nekajkrat se prečka brv in postopoma se vzpenja. Poleti je prijetno hladno, zaradi košate sence dreves. Če imate še kaj moči in vam čas dopušča, lahko pot nadaljujete proti Planini, kjer vas pričaka koča in razgledni stolp.

Izvire reke Ljubljanice se delijo na tri večje skupine: Bistra, Močilnik in Retovje. Močilnik je zatrepna dolina, ki se nahaja v južnem obrobju Vrhnike. V Močilniku se stekajo izviri Male Ljubljanice. Napajajo jih izviri Malega in Velikega Močilnika. Do Močilnika lahko pridemo z avtom skozi Vrhniko ali po peš poti preko Mirk. Avto lahko pustite na urejenem parkirišču pri gostišču Močilnik, kje lahko vidite tudi spomenik Vrhniškim krasoslovcem. S parkirišča se lahko po kratki krožni poti napotimo proti Velikemu Močilniku, ki se nahaja pod 40 metrov visokimi prepadnimi stenami, imenovanimi tudi Hudičeve skale. V skalah pri Velikem Močilniku lahko vidite vtisnjeno Jazonovo pest. Vrhniko naj bi po stari pripovedki ustanovili Argonavti. Ti so pod vodstvom Jazona pripluli po reki Ljubljanici in Savi iz Črnega morja. Ko so prišli do izvira Ljubljanice v tem kraju, so ladjo morali razstaviti in prenesti po kopnem do obale Jadranskega morja. V občinskem grbu Vrhnike je danes upodobljena njihova ladja. Med potjo proti Velikemu Močilniku je tudi plezališče. Mali Močilnik se nahaja kmalu ob izvozu iz glavne ceste proti gostišču Močilnik. V bližini Malega Močilnika se nahaja tudi stara žaga.

Reka Ljubljanica spada med tipične kraške reke s kratkim počasnim tokom. Kraškemu zaledju do izvirov pri Vrhniki pripada okrog 1100 kvadratnih km. Na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja se konča podzemni tok reke Ljubljanice. V zatrepnih dolinah Retovja in Močilnika ter pri Bistri so najštevilnejši izviri. Retovje je skrita zatrepna dolina, ki se nahaja pri Vrhniki. Zajeda se pod vznožje Raskovca in Ljubljanskega vrha. Nastala je s postopnim podiranjem nad nekdanjimi vodnimi jamami. Retovje se pravzaprav začenja s Krnico in izviri pri nekdanji Maroltovi žagi. V dolini so izviri Velike Ljubljanice. Ta se po približno 1000 metrih združi v Malo Ljubljanico, ki izvira v močilniški skupini izvirov. Izviri so naslednji: Pod orehom, Pod skalo, Veliko in Malo okence. Izvire Ljubljanice torej delimo na tri večje skupine: Bistra, Močilnik in Retovje. Poleg teh izvirov je še veliko drugih izvirov, zvirkov in studencev. Najpomembnejši med njimi je Lintvern, izvir potoka Bele, pomembni pa so še izviri Ljubije in Hribskega potoka. Lintvern se nahaja v dolini Bele in je najlažje dostopen od Koče pri Starem Malnu.