Ljubljana je čudovito mesto v vseh letnih časih. Poleti jo zaznamuje sredozemska ležernost, pozimi pa se spremeni v ledeno pravljico, ki čaka na prve tople spomladanske žarke. Največje zanimivosti so Tromostovje, Prešernov trg, tržnica, Ljubljanski grad in mestna hiša. Kompleks Križank je nastal na levem bregu Ljubljanice, na tako imenovanem Novem trgu. Prvotna lokacija srednjeveškega mesta je stisnjena med reko Ljubljanico in grajskim gričem, levi breg je bil na začetku ribiško naselje, od 16. stoletja naprej pa je postajal vedno bolj prestižno območje. Ob plemiških stavbah se je tukaj znašla tudi židovska četrt, vicedomski dvorec in deželna hiša (Lontovž). Novi trg ima še sedaj pravilno srednjeveško zasnovo. Samostan križnikov je nastal po letu 1200 in je doživel pogoste prezidave. Renesančne in baročne prvine so prekrile prvotne gotske, katerih ostanki so še ohranjeni v lapidariju Križank in Mestnem muzeju. Po načrtih D. Rossija so 1714-1715 sezidali ob samostanu cerkev Marije Pomočnice, ki je opremljena s sočasno opremo severnjaških slikarjev. Zadnje večje delo arhitekta Jožeta Plečnika (1950-1956) predstavlja preureditev samostana v letno gledališče. Plečnik je štirim dvoriščem v samostanskem kompleksu dodal razne arhitekturne elemente, na vzhodnem dvorišču pa je uredil pokrit lapidarij. Veliko dvorišče je z arkadami opremil njegov zadnji asistent Bitenc, južno so preuredili v letno gledališče. Tukaj poleti potekajo številne kulturne prireditve v okviru Festivala Ljubljana. V preurejeni baročni viteški dvorani potekajo občasno komorne prireditve. Ob sprejemni dvorani na velikem dvorišču Križank stoji herma z glavo arhitekta Plečnika. Poleg njegovega portreta je še portret Bitenca, ki je zaključil prenovo starega samostana. Nasproti Križank stojita Zemljepisni muzej Slovenije in Kulturno informacijski center, ki organizira občasne razstave. V njem se nahajata shranjena poškodovana kipa Adama in Eve, ki sta nekdaj predstavljala simbol mesta.

Kartuzijanski samostan se nahaja v občini Vrhnika, na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja. Začetki samostana segajo v leto 1220, ko je koroški vojvoda Bernard Spanheimski na Kranjsko povabil prve kartuzijanske menihe. Bistra je bila ena izmed štirih kartuzij na Slovenskem. Poleg nje so bile še Žička kartuzija, Kartuzija Pleterje in Kartuzija Jurklošter. Bistra je višek na gospodarskem in kulturnem področju dosegla v 14. stoletju. Samostan je bil skozi stoletja večkrat prizadet od potresov in požarov. Od srednjeveške zasnove se je ohranil le del gotskega križnega hodnika iz leta 1449. Jedro poslopja je tvorila enoladijska cerkev iz 13. stoletja, ki je bila porušena leta 1808. Stala je tam, kjer se dvorišče danes odpira proti parku. Kapela sv. Jožefa, ki je okrašena s freskami in štukaturami Antona Cebeja iz 18. stoletja, se nahaja ob sedanjem baročnem prehodu na notranje dvorišče. Ob potoku so bila v 16. stoletju zgrajena gospodarska poslopja. Samostan so v 17. stoletju renovirali in mu dodali baročne arkade. Habsburški cesar Jožef II. je leta 1782 izdal odlok o razpustitvi samostanov. Menihi so morali zapustiti samostan, s premoženjem pa je upravljala država. Leta 1826 je poslopja in okoliške posesti kupil tovarnar in trgovec Franc Galle, ki je poslopju odstranil videz kartuzije in ga spremenil v graščino. Graščina je bila po drugi svetovni vojni z vso dodatno posestjo nacionalizirana. Tehniški muzej Slovenije je v zgradbi od leta 1951.

Stiški samostan se nahaja med dolenjskimi griči. Med redkimi delujočimi samostani je edini, ki pripada cistercijanom. Cistercijanski red je nastal leta 1098 v Burgundiji v Franciji, v kraju Citeaux in po kraju tudi dobil ime. Ustanovitelji so bili trije svetniki, ki so bili benediktinski menihi iz samostana v kraju Molesme. Samostan je danes pomemben kulturni in verski spomenik. Leta 1136 ga je ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Takrat je dobil tudi mnogo posesti. Menihi cistercijanci so se poleg molitve posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Od 13. stoletja dalje pa tudi dušnemu pastirstvu. V drugi polovici 15. stoletja je doživel veliko turških napadov in imel nato krizo v 16. stoletju. Ponoven razcvet doživi v 17. stoletju. Ta je trajal do njegovega razpusta leta 1784. Ponovno je bil naseljen leta 1898. Je najstarejši na slovenskem ozemlju. V samostanu je živel pater Simon Ašič, znani slovenski zdravilec. Tukaj sta se izobraževala tudi Anton Tomaž Linhart in Jakob Petelin Gallus. Kompleks samostana sestavljajo romanska samostanska cerkev - bazilika, ki je bila v baroku dvakrat predelana, zgodnjegotski križni hodnik s freskami ter vrsta stavb s preobleko iz 17. in 18. stoletja. V prvem nadstropju so muzejske in galerijske zbirke Slovenskega verskega muzeja. Del vrta v obzidju na južni strani obsega meditativni park, ki je povsem oddaljen od drugih površin in urejen kot mirna, zelena trata. V trgovinici lahko kupite tudi priznana zelišča patra Ašiča in izdelke drugih menihov.