Tehniški muzej Slovenije se nahaja v nekdanjih samostanskih in kasneje grajskih prostorih gradu Bistra. Bistra je v okolici Ljubljane, na poti med Vrhniko in Borovnico. Muzej zajema 6000 kvadratnih metrov površine. V muzeju imajo stalne zbirke s področij, ki so vodni pogoni, gozdarstvo, lesarstvo, lov, ribolov, elektrika, tekstil, promet, kmetijstvo in tiskarstvo. Bistra je bila ena izmed štirih kartuzij na Slovenskem. Poleg nje so bile še Žička kartuzija, Kartuzija Pleterje in Kartuzija Jurklošter. Bistra je višek na gospodarskem in kulturnem področju dosegla v 14. stoletju. Leži v čudovitem okolju z ribnikom, gozdno učno potjo in parkom. V grajskem parku je bila nekoč samostanska enoladijska cerkev iz 13. stoletja, ki je bila porušena leta 1808. Grajski park je lepo urejen in prepleten s sprehajalnimi potkami. V tem delu je tudi kavarna in paviljon za romantične poroke.

Grad Bogenšperk se nahaja ob osrednji cestni povezavi Zasavja in Dolenjske ter spada v Občino Šmartno pri Litiji. Grad je dvonadstropna zgradba s štirimi trakti, ki povezujejo notranje dvorišče in stolpe. Grad Bogenšperk je kulturni spomenik državnega pomena in prostor mnogih kulturnih dogodkov. Zaznamuje ga tudi najdaljša poročna tradicija v tovrstnih objektih v Sloveniji. Zaradi zanimive okolice in svoje lege v središču Slovenije je grad Bogenšperk priljubljena izletniška točka. Ob obisku gradu si je možno ob spremstvu vodnika ogledati muzej, ki predstavlja življenje in delo Janeza Vajkarda Valvasorja, se rekreirati na sodobni trim stezi ali pa se okrepčati v grajski Krčmi. Renesančni grad Bogenšperk je zgradila rodbina Wagen v začetku 16. stoletja. Vse do leta 1672, ko sta zgradbo kupila Janez Vajkard Valvasor in njegova žena Ana Rozina, so se tukaj zamenjali še trije lastniki. Grad Bogenšperk je sčasoma postal znanstveno in kulturno središče z bogato knjižnico in grafično delavnico. V tem času se je Valvasor proslavil z izdajo znamenitega dela Slava vojvodine Kranjske. Zlato obdobje gradu je trajalo do Valvasorjeve izselitve leta 1692. Potem so se do leta 1853 lastniki znova menjavali, dokler ni mogočne stavbe kupil knez Windischgraetz in njegova družina je nato na gradu živela vse do italijanske kapitulacije leta 1943. Po drugi svetovni vojni je postal grad s posestvom ljudsko premoženje. V letih 1949 in 1964 so bili v njem jezuiti, po letu 1972 pa ga je pričela obnavljati občina Litija ter ga preurejati v muzej.

Grad Jablje, tudi Jable (nekdaj Habach) se nahaja nad izvirom potoka nad naseljem Jablje v Loki pri Mengšu. Leta 1999 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. V njem imata svoj sedež ustanovi Ministrstvo za zunanje zadeve ter Center za evropsko prihodnost. Grad Jablje leži na robu skalnatega pobočja. Pozidan naj bi bil leta 1530, v pisnih virih pa se prvič omenja že leta 1268. Objekt ima srednjeveško zasnovo, današnja arhitektura pa ohranja renesančni videz. Zadnje večje predelave je doživel po potresu leta 1895. Sedanja podoba je rezultat barokizacije in novejših prezidav, od katerih je bila zadnja korenita obnova končana leta 2004. Največja znamenitost gradu je slavnostna jedilnica v nadstropju jugovzhodnega stolpa, ki jo je leta 1745 baročno poslikal slikar Franc Jelovšek. Med freskami izstopa nenavadna upodobitev na kameli jahajočega Kitajca s tamburinom. Na spodnjem območju nekdanje grajske posesti so se ohranili kozolec toplar in grajska hleva. Grad Jablje je imel številne lastnike, med njimi so bili prvi lastniki plemiška rodbina Lamberg, plemiči Raspi, baroni Mosconi, od leta 1780 in do konca druge svetovne vojne pa baroni Lichtenbergi. Med vojnim časom je grad Jablje preživel brez večjih poškodb, v povojnih letih pa je bil oplenjen in nacionaliziran. Neposredno pod objektom je vodna jama, iz katere priteka eden izmed pritokov potoka Šumberk, ki se potem izliva v reko Pšata. Grad Jablje služi za različne namene, kot so prireditve, koncerti, protokolarne zadeve, seminarje, sprejeme, poroke, predavanja, praznovanja in drugo. Nahaja se v neposredni bližini prestolnice Ljubljana, odmaknjen od mestnega vrveža, v čudovitem naravnem in prijetnem okolju.

Grad Tuštanj se nahaja med Zgornjim in Spodnjim Tuštanjem v Občini Moravče. Njegovo prvotno ime je Tuffstein, po nemškem izrazu za kamnino lehnjak. Grad v svoji notranjosti hrani originalno zbirko pohištva, urbarjev, porcelana, lončenih peči in drugega inventarja. Slikoviti grad Tuštanj je edini grad od šestih v Moravški dolini, ki je stalno poseljen, ni utrpel posledic rušenja ali požiganja, niti nacionalizacije po drugi svetovni vojni. Na kamniti plošči z grbi nad vhodnim portalom objekta je letnica 1490, v sedanjo obliko pa je bil prezidan leta 1671. Lastniki gradu so bili plemeniti Lichtenbergi, v sredini 19. stoletja pa je z dedovanjem in porokami prišel v lastnino družine Pirnat. Objekt ima štiri trakte, ki imajo izstopajoče vogalne stolpe, znotraj pa je pravokotno dvorišče z vodnjakom in arkadnimi hodniki. Zunaj gradu Tuštanj stoji kapelica sv. Janeza Nepomuka iz 17. stoletja s freskami Frana Jelovška in Layerjevo oltarno sliko. V bližini vhoda v grad uspevata okoli sto let stara lipa in platana. Danes je del gradu kmetija, del pa je spremenjen v turistično atraktiven muzej. Njegova zgodovina je zelo bogata, saj se je v več kot 500 letih obstoja, v njem zvrstilo že več rodbin in z njimi povezanih zanimivih zgodb. Med njimi najbolj izstopa ta, kako je grad iz plemenih plemiških rok prešel v rod grajskega vrtnarja Luke Pirnata. V tej rodbini je ostala zgradba do današnjih dni. Ponudba gradu je pestra in zajema naslednje: nepozaben poročni dan – civilni in cerkveni obred v grajski ali navadni opravi, grajski kulturni večeri, organizacija prireditev ali seminarjev v edinstvenem grajskem ambientu, izvedba učnih delavnic za šole in vrtce, vodeni ogledi gradu, pri čemer za najavljene skupine postrežejo z domačimi dobrotami.

Mesto Ljubljana je od leta 1991 prestolnica Republike Slovenije in privlačen turistični kraj, ki skozi celo leto privablja veliko obiskovalcev od blizu in daleč. Ljubljano najstarejši pisni vir omenja že okoli leta 1120, ko je za kraj kot spanheimsko last zapisano nemško ime Laibach. Danes je Ljubljana kulturno, upravno, prometno, gospodarsko, politično, raziskovalno in izobraževalno središče Slovenije. Ljubljanski grad je mogočna srednjeveška utrdba, ki predstavlja simbol prestolnice. Stoji na robu Grajskega griča, tik nad srednjeveško Ljubljano. Do Ljubljanskega gradu se je mogoče pripeljati z avtom, se iz starega mestnega jedra iz Krekovega trga vzpeti s tirno vzpenjačo ali pa se sprehoditi po eni izmed urejenih poti. Ljubljanski grad se je razvil iz utrjenega stolpa z obrambnim zidom že pred prvo omembo Ljubljane. Na griču, kjer grad stoji, pa je bila potrjena prisotnost človeka že vse od časa pozne bronaste dobe. Ljubljanski grad je skozi svojo bogato in pestro zgodovino doživel veliko spremembo ter bil priča mnogim pomembnim dogodkom, ki so tako vplivali na razvoj Ljubljane v Sloveniji. Ob koncu 18. stoletja so ga takratni lastniki Habsburžani hoteli dopustili, vendar ga zaradi protesta kranjskih deželnih stanov niso porušili. Ljubljanski grad je leta 1905 v imenu Ljubljane od države odkupil takratni župan Ivan Hribar ter ga postavil za kulturno središče. V prvih letih 20. stoletja je objekt odkupilo mesto Ljubljana. Takrat so se pričele številne prenove, načrte so risali znani arhitekti Plečnik, Mihevc, Kobe in Ravnikar mlajši. Sedanja podoba gradu pa je plod znanja in zamisli Projektivnega biroja Ambienti d.o.o. iz Ljubljane. Njihove zasluge za prenovo so tirna vzpenjača na Ljubljanski grad, razstava Slovenska zgodovina, Erazmov stolp, Friderikov stolp, krožna pot okoli gradu, lapidarij in mini teater, stolp lokostrelcev, grajska gostilna, poročne dvorane, bastilja, Lutkovni muzej, Hribarjeva dvorana, vinska klet, terasa in drugo. Danes je Ljubljanski grad izredno atraktivna turistična točka in prizorišče mnogih koncertov, kulturnih prireditev, filmskih in gledaliških predstav ter razstav. Na Ljubljanskem gradu je na ogled naslednje: razgledni stolp, grajska kapela sv. Jurija, stalna razstava Kaznilnica, stalna razstava Slovenska zgodovina, Stanovska dvorana, Friderikov stolp in Friderikovi sobi, prodajna galerija domače in umetnostne obrti Rustika, Stolp strelcev in Peterokotni stolp. V Virtualnem gradu je na ogled dvanajstminutna projekcija zgodovine gradu, njegovega arhitekturnega razvoja in arheoloških spoznanj. V Gostilni na Gradu gostom ponujajo tipične slovenske jedi, ki so narejene po sodobnih recepturah. V Grajski kavarni pa gostom ponujajo pestro izbiro kav in drugih napitkov, sadne kupe, koktajle in izbrane slaščice. Grajsko dvorišče je v poletnem času namenjeno raznim prireditvam, od katerih je najbolj obiskan ogled filmov Film pod zvezdami.

Polhograjska graščina se nahaja v Polhovem Gradcu. Leži med Polhograjsko Goro in Kalvarijo ter je nekoliko odmaknjena od starega mestnega jedra. Pred graščino je čudovit grajski park z znamenito stoletno lipo in Neptunov vodnjak s kipom Neptuna in kipi golih nimf na vogalnih stebrih, ki izhaja iz leta 1696. Graščinski kompleks sestavlja še Angleški stolp z uro, grajska pristava, grajski hlevi, pralnica, sušilnica lanu in drugo. V grajskem parku je majhen vodnjak z vodometom, paviljon za poroke, ribnik in urejene so sprehajalne poti. Park ima baročno zasnovo. Okolica je odlično izhodišče za izlete.

Šmarna gora je priljubljena izletniška točka, ki skozi celo leto privabi mnoge obiskovalce od blizu in daleč. Nahaja se v Tacnu pri Ljubljani. Vrh Šmarne gore ima dva vrhova, ki sta Šmarna gora (669 m) in Grmada (676 m). Na vrhu vas pričaka čudovit razgled na okolico. Ob jasnem vremenu lahko vidite tudi Triglav. Šmarna gora je bila poseljena že v prazgodovinskem času. Na Šmarno goro lahko pridete iz različnih koncev, ki so pot čez Peske, pot iz Vikrč, Westrova pot, Kovačeva steza, pot iz Tacna, pot čez Zatrep in Zgornjo kuhinjo, Romarska pot, pot na Grmado čez Spodnjo Kuhinjo in Zatrep ter Mazijeva steza, pot Svobode, pot iz Skaručne, Partizanska pot, pot iz Zavrha, vozna cesta na Šmarno goro, Šmarska pot, plezalna ali Pogačnikova pot. Najbolj poznana mi je pot iz Tacna, kjer vas pričaka urejeno brezplačno parkirišče. Od tu do vrha je približno 30 do 40 minut hoje. Proti koncu je vzpon bolj strm. Tukaj vas pričaka zvonček Svetega Antona. Želja naj bi se izpolnila, če za zvonček potegnemo samo enkrat. Na Šmarni gori je zanimiva poznogotska cerkev Matere božje, v kateri potekajo tudi poroke. Zraven nje je gostilna Ledinek, kjer nudijo slastne domače slovenske jedi. Najbolj znane so slane preste in čaj. Če želite, so vam na voljo udobni ležalniki. Otroci se lahko zabavajo na igralih. Na Šmarni gori potekajo fotografske, likovne razstave, športne in glasbene prireditve.