Renesančni grad Bogenšperk je mogočna stavba, ki se nahaja ob osrednji cestni povezavi Zasavja in Dolenjske. Je kulturni spomenik državnega pomena in prostor mnogih kulturnih dogodkov. Zaznamuje ga tudi najdaljša poročna tradicija v tovrstnih objektih v Sloveniji. Grad je dvonadstropna zgradba s štirimi trakti, ki povezujejo notranje dvorišče in stolpe. Zaradi zanimive okolice in svoje lege v središču Slovenije je grad Bogenšperk priljubljena izletniška točka. Grad Bogenšperk predstavlja naslednika gradu Lichtenberg. Grad Lichtenberg je sezidala družina Lichtenberžanov v sredini 12. stoletja. Srednjeveška utrdba se je nahajala v neposredni bližini gradu Bogenšperk. V letu 1511 je bil eden izmed najmočnejših potresov v zgodovini slovenskega območja, ki ni prizanesel niti mogočnim stavbam in torej tudi gradu Licthenbergu ne. Grad je po tej naravni katastrofi postal preveč nevaren za bivanje in tudi ni več ustrezal takratnim bivalnim zahtevam. Navkljub preteči nevarnosti turških vpadov so namreč opustili takratni stil gradnje utrdb. Rodbina Lichtenberžanov je po moški liniji izumrla v drugi polovici 15. stoletja. Veronika, ki je bila njihova zadnja potomka, pa se je poročila z Boltežarjem Wagnom. Nastanek gradu Bogenšperk je tako povezan z rodbino Wagen, ki se je po potresu odločila za zgraditev novega gradu.

Grad Boštanj se nahaja na manjši vzpetini blizu Grosuplja. Je razgledna točka od koder se odpira čudovit pogled po Grosupeljski kotlini. Na prostoru predrimske naselbine so našli shranjen denar in rimske grobove. V obdobju Rimljanov je bil na tem območju katel, kar pomeni utrjeno taborišče. V njem je imela svoje prostore rimska vojaška enota. Kasneje so na delu njegovih temeljev naredili grajsko kaščo, ki so jo imenovali kašta. Srednjeveški grad je na začetku obsegal le en stolp, ki so mu kasneje prizidali še druge dele. V letih od 1549 do 1550 so ga prezidali v utrjeno zgradbo in jo imenovali Boštanj (iz Weissenstein). Najbolj znani lastniki gradu so bili iz pomembnih plemiških rodbin Lamberg, Auersperg in Blagay. Zadnji lastnik je bil Ludvik Lazzarini, ki je grad Boštanj leta 1942 prepustil italijanski družbi Emona. Med 2. svetovno vojno je bil grad požgan, po vojni pa je bil nacionaliziran in preimenovan v državno posestvo Boštanj. Kasneje so zgradbo in okolico prevzele Ljubljanske mlekarne. Renesančno zasnovani grad je bil narejen kot štiritraktna zgradba s obrambnim stolpom v predgradju in utrjenim obzidjem. Danes so od nekdaj mogočnega gradu ostale le še razvaline, z izjemo v celoti ohranjenega obrambnega stolpa v predgradju. V okviru posestva so bila nekdaj še park, cvetlični vrt in sadni nasadi. V neposredni bližini lahko vidimo gospodarsko poslopje, kjer je bila nekdaj grajska kovačnica in propadajočo grobnico.

Grad Jablje, tudi Jable (nekdaj Habach) se nahaja nad izvirom potoka nad naseljem Jablje v Loki pri Mengšu. Leta 1999 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. V njem imata svoj sedež ustanovi Ministrstvo za zunanje zadeve ter Center za evropsko prihodnost. Grad Jablje leži na robu skalnatega pobočja. Pozidan naj bi bil leta 1530, v pisnih virih pa se prvič omenja že leta 1268. Objekt ima srednjeveško zasnovo, današnja arhitektura pa ohranja renesančni videz. Zadnje večje predelave je doživel po potresu leta 1895. Sedanja podoba je rezultat barokizacije in novejših prezidav, od katerih je bila zadnja korenita obnova končana leta 2004. Največja znamenitost gradu je slavnostna jedilnica v nadstropju jugovzhodnega stolpa, ki jo je leta 1745 baročno poslikal slikar Franc Jelovšek. Med freskami izstopa nenavadna upodobitev na kameli jahajočega Kitajca s tamburinom. Na spodnjem območju nekdanje grajske posesti so se ohranili kozolec toplar in grajska hleva. Grad Jablje je imel številne lastnike, med njimi so bili prvi lastniki plemiška rodbina Lamberg, plemiči Raspi, baroni Mosconi, od leta 1780 in do konca druge svetovne vojne pa baroni Lichtenbergi. Med vojnim časom je grad Jablje preživel brez večjih poškodb, v povojnih letih pa je bil oplenjen in nacionaliziran. Neposredno pod objektom je vodna jama, iz katere priteka eden izmed pritokov potoka Šumberk, ki se potem izliva v reko Pšata. Grad Jablje služi za različne namene, kot so prireditve, koncerti, protokolarne zadeve, seminarje, sprejeme, poroke, predavanja, praznovanja in drugo. Nahaja se v neposredni bližini prestolnice Ljubljana, odmaknjen od mestnega vrveža, v čudovitem naravnem in prijetnem okolju.

Grad Tuštanj se nahaja med Zgornjim in Spodnjim Tuštanjem v Občini Moravče. Njegovo prvotno ime je Tuffstein, po nemškem izrazu za kamnino lehnjak. Grad v svoji notranjosti hrani originalno zbirko pohištva, urbarjev, porcelana, lončenih peči in drugega inventarja. Slikoviti grad Tuštanj je edini grad od šestih v Moravški dolini, ki je stalno poseljen, ni utrpel posledic rušenja ali požiganja, niti nacionalizacije po drugi svetovni vojni. Na kamniti plošči z grbi nad vhodnim portalom objekta je letnica 1490, v sedanjo obliko pa je bil prezidan leta 1671. Lastniki gradu so bili plemeniti Lichtenbergi, v sredini 19. stoletja pa je z dedovanjem in porokami prišel v lastnino družine Pirnat. Objekt ima štiri trakte, ki imajo izstopajoče vogalne stolpe, znotraj pa je pravokotno dvorišče z vodnjakom in arkadnimi hodniki. Zunaj gradu Tuštanj stoji kapelica sv. Janeza Nepomuka iz 17. stoletja s freskami Frana Jelovška in Layerjevo oltarno sliko. V bližini vhoda v grad uspevata okoli sto let stara lipa in platana. Danes je del gradu kmetija, del pa je spremenjen v turistično atraktiven muzej. Njegova zgodovina je zelo bogata, saj se je v več kot 500 letih obstoja, v njem zvrstilo že več rodbin in z njimi povezanih zanimivih zgodb. Med njimi najbolj izstopa ta, kako je grad iz plemenih plemiških rok prešel v rod grajskega vrtnarja Luke Pirnata. V tej rodbini je ostala zgradba do današnjih dni. Ponudba gradu je pestra in zajema naslednje: nepozaben poročni dan – civilni in cerkveni obred v grajski ali navadni opravi, grajski kulturni večeri, organizacija prireditev ali seminarjev v edinstvenem grajskem ambientu, izvedba učnih delavnic za šole in vrtce, vodeni ogledi gradu, pri čemer za najavljene skupine postrežejo z domačimi dobrotami.

V Kamniku je ena izmed večjih kulturnih znamenitosti grad Zaprice. Nahaja se na vzpetini nad mestom in v davnini sta na njegovem mestu stala že prej dva gradova. Grad Zaprice so zgradili plemiči Dienger von Apecz. V prvi polovici 16. stoletja ga je dal na novo pozidati Jurij Lamberg. Prvotni srednjeveški grad je obdal z obzidjem z dvema stolpoma in ogelnimi pomoli. V Valvasorjevi knjigi Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689 lahko še vidimo renesančni videz Zapric. Na gradu so se v 16. stoletju srečevali kamniški luterani, ki pa so jim bili prepovedani luterantski obredi v mestu po letu 1574. V 17. in 18. stoletju so grad Zaprice povečali in prezidali ter mu dali baročen videz. Grad je bil po letu 1945 nacionaliziran. Danes se v njem nahaja Medobčinski muzej Kamnik, ki so ga odprli leta 1961. V njem si lahko ogledamo občasne in stalne razstave. Lapidarij - zbirka kamnitih pričevanj človekovega delovanja od antike do danes se nahaja v pritličju gradu. Pred muzejem je na travnati površini muzej na prostem - etnografski muzej, ki prikazuje kašče iz Tuhinjske doline.

Kamnik je eno izmed najstarejših in najlepših srednjeveških mest v Sloveniji. Nahaja se južno od Kamniško-Savinjskih Alp in je središče istoimenske občine. Zaznamujejo ga številne kulturne in naravne znamenitosti, ki privabljajo obiskovalce skozi celo leto. Stari grad stoji na Krniški gori (585 m) nad mestom. Omenja se že v 12. stoletju pod imenom Zgornji grad, ko pa so ga v 16. stoletju opustili, je začel propadati in je sedaj v ruševinah. Rodbina bavarskih grofov Andeških si je na slovenskem ozemlju pridobila obsežne posesti. V začetku 12. stoletju je imela tako v lastnini predele Gorenjske od prelaza Kozjak in Trojane pa vse do reke Kokre in Smlednika. Andeška posest je imela svoje središče v Kamniku, ki je tako postal v 13. stoletju eden izmed najbolj pomembnih krajev na Kranjskem. Leta 1202 se omenjata dva gradova, Spodnji grad, sedaj znan kot Mali grad in Zgornji grad, sedaj ruševine Starega gradu. Stari grad se uvršča med najstarejše gradove na območju Gorenjske. Pozidan je bil na predelu prazgodovinske naselbine visoko nad mestom in utrjen z obrambnim zidom. Lega na dominantni točki je omogočala lastnikom, da so imeli nadzor nad prometnimi potmi, ki so vodile iz Štajerske skozi Tuhinjsko dolino mimo Kamnika na Gorenjsko in Primorsko. V 13. stoletju je prišel grad v last koroške plemiške rodbine Ortenburžanov in kasneje Gallenbergov, ene najstarejših kranjskih plemiških rodbin. Leta 1450 je Stari grad postal deželno knežji fevd in potem so ga habsburški vojvodi dajali v najem. Leta 1511 je bil grad zelo poškodovan zaradi potresa, nato še zaradi požara. Najemnik Thurn se je zaradi tega najprej preselil v Kamnik, potem pa v naselje Križ. Razvaline Starega gradu niso dobro ohranjene. Zaradi posega v vzhodni del objekta, ko so po drugi svetovni vojni na ruševinah postavili planinsko kočo, so le na zahodnem območju platoja ohranjene razvaline nekdanjega gotskega gradu. Delno se je ohranilo tudi južno obzidje, kjer so vidni trije vhodi in strelne line. Na glavnem platoju je v osnovi ohranjen obrambni stolp, ki ima pravokotni tloris. Danes se na gradu nahaja Grajska terasa, ki privablja veliko obiskovalcev.

Litija je mesto, ki se je razvilo iz nekdaj pomembne brodarske postojanke na reki Savi. Po njej je nekoč potekala pestra trgovska pot med Ljubljano, Trstom in Hrvaško. Litija se prvič omenja leta 1145, trške pravice pa je dobila v 14. stoletju. Mestne pravice je Litija dobila leta 1952. Pravokoten vzdolžen Valvazorjev trg se nahaja v starem mestnem jedru. Na njegovem zahodnem delu je dvorec Turn ali Farbarjev grad iz 16. stoletja. Dvorec je močno prezidan, na njegovem pročelju se je ohranila sončna ura. Na vzhodni strani trga je župnijska cerkev sv. Miklavža. V bližini trga si lahko ogledamo tudi naslednje znamenitosti: spomenik padlim v 2. svetovni vojni, ki je delo znanega arhitekta Jožeta Plečnika, doprsni kip Franca Poglajna, Jožeta Borštnarja in drugo. Prvi most čez reko Savo so zgradili leta 1852. Mesto je industrijsko, trgovsko, kulturno in upravno središče širokega zaledja v Posavskem hribovju. Razgibana pokrajina v občini Litija ponuja mnoge možnosti za rekreacijo in izletništvo. Najbolj znane pohodniške prireditve so Oglarska pot na Dolah pri Litiji, Levstikova pot od Litije do Čateža in pohod Od cerkvice do cerkvice na Polšniku, ki povezuje okoliške hribe in cerkve.

Grad Logatec se nahaja ob glavni cesti v starem jedru Gorenjega Logatca. Leta 2007 so ga razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena. Ob utrjeni renesančni graščini se razprostira Grajski park Vitez z grajskimi lipami, športnimi objekti in priljubljeno Grajsko kavarno. V zgodovinskih virih se v 13. in 14. stoletju omenjajo logaški vitezi in zaradi tega je Janez Vajkard Valvasor sklepal, da je grad Logatec – Loitsch nekdaj stal na holmcu Tabor nad Gorenjim Logatcem. Sedanjo grajsko stavbo je dal pred letom 1580 sezidati idrijski upravnik Urban Ainkhurn, ki je bil graščak na Hošperku in Ljubeku. Današnjo podobo dvonadstropnega dvorca s pravokotnim tlorisom, imenitnim renesančnim polkrožno zaključenim portalom in z vogalnimi stolpi mu je v prvi polovici 17. stoletja dal knez Janez Anton Eggenberg. Knez Janez Sigfried Eggenberg je leta 1717 grad prodal grofu Janezu Gašperju Cobenzlu. Njegov sin Janez Karel grof Cobenzl je grajski kompleks dvakrat zastavil svoji ženi Mariji Tereziji. Grof je umrl zelo zadolžen leta 1770 kot avstrijski poslanik na Nizozemskem. Njegov sin Ludvik je leta 1779 poravnal njegov dolg, nato so mu očetovi upniki odstopili svoje pravice do gospostev Jama pri Postojni in Logatec. Po njegovi smrti leta 1809 je posestvo podedoval njegov sin Filip. Po njegovi smrti leta 1810 je gospostvo pripadlo njegovemu dediču Mihaelu Coroniniju-Cronbergu, ki ga je izročil svoji ženi Zofiji, rojeni grofici Fagan. Leta 1826 ga je vrnila svojemu možu pod pogojem, da prevzame vse dolgove. Gospostvo je bilo zaradi prezadolženosti prodano na dražbi, kjer ga je kupila Zofija. Leta 1846 je grad Logatec odkupil knez Windischgrätz, ki ga je na prelomu stoletja odstopil za državne urade. V času po drugi svetovni vojni je bila graščina nacionalizirana, v njej so bili dolgo časa prostori vzgojnega zavoda za mladino. Leta 2003 je upravljanje z grajskim kompleksom prevzelo Športno turistično in kulturno društvo Grajski park Logatec s partnerji. Od takrat na gradu Logatec in v grajskem parku potekajo velika obnovitvena dela, ki so v skladu s smernicami Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. V njem bodo med drugim pripravili restavracijo, poročno dvorano in vinsko klet.

Mesto Mengeš se razprostira na zahodnem območju Kamniškobistriške ravnine, zahodno od Domžal. Kraj predstavlja središče občine Mengeš, ki poleg Mengša vključuje še naselja Topole, Loko pri Mengšu in Dobeno. Mengeš je industrijsko središče z manjšimi obrati živilske in tekstilne industrije, ki je poznano tudi po glasbilarstvu, najbolj po izdelovanju harmonik. Stari grad Mengeš se nahaja na razglednem griču Gobavica nad Mengšem. Stavba je propadla že konec 15. stoletja. Grad Mengeš se kot Meingosburg posredno prvič omenja leta 1154, ko se omenja vitez, andeški ministerial Ditrik iz Mengša. Grad je v pisnih virih prvič omenjen šele leta 1250. V 14. stoletju so bili lastniki gradu Mengeš goriško – tirolski grofje, potem Habsburžani, ki so grad dajali v fevd različnim plemiškim rodbinam, kot so gospodom Osterwitzom, Gallenbergom, Hohenwarthom in ostalim. Utrdba v času svojega obstoja ni bila nikoli upodobljena. Samo okvirno je nekdanja zasnova razvidna iz topografske skice, ki jo je posnel arhitekt Peter Fister leta 1967. Objavo je spremljalo tudi besedilo, kjer se omenja dvoje s tremi obrambnimi jarki ločenih ter z rušo poraslih platojev, toda ostanki zidovja so vidni le na severnem, večjem, delno sekundarno izravnanem, medtem ko so na južnem delu delno ohranjene razvaline grajske kapele svetega Lovrenca. Poleg tega se omenjajo tudi temelji polkrožne zgradbe ob njej, za katere se sodi, da predstavljajo ostanek dodatne, mlajše, renesančne utrdbe.

Mengeš je zanimivo mesto, ki se nahaja na zahodnem območju Kamniškobistriške ravnine, zahodno od Domžal. Kraj je središče občine Mengeš, ki poleg Mengša zajema naselja Topole, Dobeno in Loko pri Mengšu. Je industrijsko središče z manjšimi obrati živilske in tekstilne industrije. Znan je po glasbilarstvu, najbolj po izdelovanju harmonik. Spodnji (Staretov) grad se s spremljajočimi gospodarskimi poslopji nahaja ob vzhodnem vznožju hriba Gobavice, na manjši vzpetini na desnem bregu potoka Pšata, v zahodnem območju Mengša. Nekdanji stari grad je v zgodnjem 17. stoletju postal neprimeren za bivanje, prav tako je bila posest tudi že zelo razdrobljena. Spodnji (Staretov) grad je nadstropna graščina, ki je bila sezidana v letih od 1625 do 1630, prezidana pa leta 1840. Mengeški dvor je dal pozidati Leopold Raumschüssel na zemljišču, s katerega je bil prej nagnal nekaj kmetov. Leopold je bil naslednik dela nekdanje mengeške posesti. Graščina je od druge polovice 17. stoletja dalje zamenjala veliko lastnikov. Spodnji (Staretov) grad je bil v času med 1837 – 1939 v lasti rodovine Stare, nato jo je dobil v last Lojze Kanc, v vojnem času pa so vso posest zaplenili Nemci. Po koncu druge svetovne vojne je bila graščina podržavljena, v letu 1948 pa je bila dodeljena Državnemu posestvu Jablje – Mengeš – Križ. Danes so v njem stanovanja potrebna obnove, čez cesto pa se na urejenem grajskem vrtu nahaja lokal. Spodnji (Staretov) grad ima piramidasto streho, pritličje je okrašeno z vodoravnimi rustičnimi pasovi, nadstropje stavbe je členjeno s pilastri. Na južni fasadi dvorca je klasicističen portal. Ob Staretovem gradu stoji več gospodarskih poslopij. Staretov grad, grajski mlin in park Staretovega gradu je bil leta 2011 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Polhograjska graščina se nahaja v Polhovem Gradcu in je glavna znamenitost kraja. Leži med Polhograjsko Goro in Kalvarijo ter je nekoliko odmaknjena od starega mestnega jedra. Pred graščino je čudovit grajski park z znamenito stoletno lipo in Neptunov vodnjak s kipom Neptuna in kipi golih nimf na vogalnih stebrih, ki izhaja iz leta 1696. Graščinski kompleks sestavlja še Angleški stolp z uro, grajska pristava, grajski hlevi, pralnica, sušilnica lanu in drugo. Polhograjska graščina ima pestro zgodovinsko preteklost. Zgornji stari grad je bil zgrajen v 13. stoletju. V potresu leta 1511 je bil močno poškodovan, zato ga niso več obnavljali. Lastniki so se nato preselili v spodnji stolpasti dvorec, ga povečali in utrdili pred Turki. Pod lastništvom barona Khisla konec 16. stoletja je zgradba dobila renesančno podobo. Sedanjo podobo z dodatnim baročnim pridihom je graščina dobila okoli leta 1700, pod lastništvom barona Kunstla. Danes je Polhograjska graščina prenovljena, kar pa ne velja za celoten kompleks. V graščini je urejen krajevni muzej, ki prikazuje zgodovinsko dogajanje in življenje v kraju, poročna soba in e-točka. V razstavnih prostorih potekajo kulturne in druge prireditve. Polhograjska graščina je čudovit kraj za romantično poroko.

Utrdba na Lanišču je bila prvi obrambni sistem nad vzhodnim pobočjem Hrušice. Lanišče je bila iz klesancem zidana utrdba z obrambnim zidom, v kateri je prebivala stalna posadka, ki je bila nastanjena v lesenih zgradbah znotraj obzidja. Naselbina in utrdba sta se z vodo oskrbovali iz izvira v dolini, ki je takoj levo pod utrdbo. Pozno antična utrdba se nahaja nekaj metrov nad nekdanjo traso rimske cesta Aquilieia – Emona, ki je na tem predelu še dobro opazna. Obrambni stolp je bil kasneje vključen v prvotni zaporni zid, ki se južno od stolpa vzpenja proti vrhu hriba Srnjaka. Stražna postaja je aktivno delovala v drugi polovici 4. stoletja le krajše obdobje, saj so vojaški spopadi med Teodozijem in Magnom Maksimom leta 388 prispevali k njenemu uničenju. Utrdba na Lanišču je bila del tretje, zadnje obrambne linije. V njenem zaledju se je nahajala le še štabna baza Ad Pirum z glavnino vojaških enot, ki so imele posredniško vlogo v kritičnih situacijah na ogroženih odsekih zapornih zidov. V teh trenutkih je imel izjemno vlogo signalni sistem, ki je bil znotraj obrambnega mehanizma Claustra Alpium Iuliarum dobro organiziran. Najbolj so k temu prispevale dobro izbrane dominantne lege, ki so olajševale nadzor ozemlja in medsebojnega obveščanja. V sklopu signalnega sistema se domneva obstoj kontrolno-signalnega stolpa na Orlovem griču. Verjetno leseni stolp je predstavljal vezni člen med utrdbo na Lanišču in trdnjavo Ad Pirum na Hrušici. Utrdba na Lanišču se nahaja ob regionalni cesti Kalce - Podkraj. Obiskovalce nanjo opozarja usmerjevalna tabla in zastava. Dostop do nje je lahek in primeren za družine. Urejeno je tudi parkirišče.

Valburga je naselje v občini Medvode. Nahaja se na južnem robu Kranjskega polja pod pobočjem Starega gradu, kjer je kraj zraščen s sosednjim Smlednikom. V bližini je tudi romantično Zbiljsko jezero. V Valburgi sta pomembni znamenitosti cerkev sv. Valburge in dvorec Smlednik ali dvorec Lazarini. Iz vasi se vzpne pešpot med kapelicami Kalvarije k Staremu gradu (516 m). 14 tipično baročno rokokojskih kapelic Križevega pota se zaključi s kompozicijo treh križev. Kalvarija je bila zgrajena leta 1772 v povezavi s posestjo na gradu Valburga. Obnovljena je bila dvakrat, leta 1872 in leta 1992, dograjena pa leta 2001. Po urejeni poti se nato počasi vzpnemo še do Starega gradu. Prvič se grad omenja leta 1136 v zvezi z vitezom Ulrikom. V zreli gotski dobi so okrog stolpa obzidali grajsko ploščad v obliki potegnjega trapeza. Nove stavbe so prislonili na obzidje na zahodni strani. Po potresu leta 1511 so zgradbe v tem delu razširili, dvignili za nadstropje in prestavili bivalne prostore. Grad so obnavljali še leta 1610. Predstavlja zasnovo in razvoj srednjeveškega gradu v osrednji Sloveniji v najčistejši obliki. Zraven gradu je tudi manjši bife, kjer se lahko osvežite s pijačo in spočijete na klopcah. Odprto imajo od ponedeljka do petka od 14 do 20, v soboto in nedeljo pa od 10 do 20. Na robu vasi Valburga stoji cerkev sv. Valburge in dvorec Lazarinijevih, ki je v fazi obnove in javnosti še ni na ogled, izjemoma po posebnem dogovoru. Osrednji del dvorca je med letoma 1635 in 1648 gradil cesarjev kancler Janez Krstnik Verd plemeniti Verdenberg. Sedanjo podobo je dobil med letoma 1763 in 1779, ko so Pernburgi predelali osrednji del stavbe in dozidali stranski krili z rizalitnima zaključkoma. V dvorcu je slavnostna ali viteška dvorana z baročnimi freskami slikarja Eustachius Gabriela (bogovi na Olimpu, prispodoba letnih in dnevnih časov, Apolon na sončnem vozu in zoodiak). Freske so tudi v grajski kapeli (sv. Frančišek Asiški in prispodobe krščanskih kreposti). Od leta 1795, ko je dvorec kupil baron Lazarini, je z izjemo obdobja 1945-1991, dvorec v lasti te rodbine. Bližnja cerkev sv. Valburga je bila zgrajena leta 1763 po naročilu Candida Zullianija in po slogu izkazuje zrelo baročno oblikovano arhitekturo kvadratnega tlorisa z zunaj zaobljenimi vogali. Ladjo prekriva kupola. Na steni cerkve sta izredno kvalitetni Layarjevi sliki Oljske gore in Kristusa, ki pade pod križem.