Borovnica je naselje, ki leži na robu Ljubljanskega barja. Občina Borovnica se nahaja na območju, kjer se srečujeta predalpski in dinarski svet. Za vasjo Borovnica pa se začenja tudi Kraški svet. Je izhodiščna točka za izlete v čudovito sotesko Pekel in na Rakitno. Nekoč je bilo naselje znano po viaduktu in železniški progi Dunaj-Trst, ki je bil največji zidani viadukt v Evropi in tehnični dosežek 19. stoletja. Borovniški viadukt so gradili od leta 1850 do 1856. Zgradili so ga brez cementa. Visok je bil 38 metrov in dolg 561 metrov. Danes nanj spominja le še 21. steber, ki se nahaja sredi vasi. Leta 1992 so ga razglasili za tehniški spomenik. V Borovnici so največji nasadi ameriških borovnic v Sloveniji. V drugi polovici julija organizirajo prireditev Dan borovnic. V vasi lahko vidite Osnovno šolo Ivana Korošca, župnijsko cerkev svete Marjete, gostilno Godec, župnišče, avtobusno in železniško postajo, knjižnico Borovnica, upravno enoto in občino, spomenik padlim v prvi svetovni vojni, spomenik zamolčanim žrtvam, športno igrišče, pošto, Dolinski ali Jelenov most, TVD Partizan Borovnica, rojstno hišo dr. Marje Boršnik, literarne zgodovinarke in drugo. Jelenov oziroma Dolinski most je bil zgrajen leta 1857. Spada med najstarejše slovenske mostove z dvotirno železnico. Visok je 29 metrov in dolg 219 metrov. Cerkev svete Marjete je bila v pisnih virih prvič omenjena leta 1351. Ni znano, kdaj je nastala prvotna cerkev, ocenjujejo pa, da okoli leta 1300. Sveta Marjeta je bila zavetnica kmetov. Njen nastanek naj bi bil povezan z gradnjo kartuzijanskega samostana Bistra. Cerkev je bila večkrat renovirana, nazadnje v neoklasicističnem slogu leta 1935.

Brdo pri Lukovici je manjše naselje, ki spada v Občino Lukovica. V naselju se nahaja grad Brdo, grajski park z ribnikom in gabrovim ter kostanjevim drevoredom, Osnovna šola Janka Kersnika, Čebelarski center Slovenije, župnijska cerkev Marije Vnebovzete, župnišče Brdo, rojstna hiša Franceta Marolta, spomenik NOB, poskusni sadovnjak in drugo. Lukovica se nahaja pri Črnem grebenu, skozi katerega je nekdaj potekala pomembna prometna pot. Renesanči grad Brdo je bil zasnovan v 16. stoletju in njegovi prvi lastniki so bili Lambergi. Grad ima štiri trakte, kvadratno dvorišče in na vogalih je utrjen s stolpi. Od leta 1868 in do 2. svetovne vojne so v gradu delovali okrajno sodišče, zapori in davčni urad. Na prostoru nekdanje grajske kapelice so leta 1718 zgradili cerkev Marije Vnebovzete. Med vojno so grad požgali in danes je obnovljena samo zunanjost, v notranjosti pa so ruševine. V gradu Brdo se je rodil znani slovenski pisatelj Janko Kersnik (1852-1897), ki je delal kot notar in se ukvarjal tudi s politiko. Njegova znana dela so Jara gospoda, Kmetske slike, Ciklamen in druga. Blizu gradu je Čebelarski center Slovenije, kjer je gostišče in sedež Čebelarske zveze Slovenije. V okolici se nahaja več čebelnjakov in zanimiva zeliščno – čebelarska učna pot. France Marolt (1891-1951) je bil zborovodja, glasbenik in etnolog, ki je ustanovil Akademski pevski zbor in Glasbenonarodopisni inštitut ZRC - SAZU. Poskusni sadovnjak Brdo pri Lukovici je namenjen raziskavam, preizkušanju novih tehnoloških ukrepov v sadjarstvu in opravljanju dela strokovnih nalog na področju sadjarstva in varstva rastlin.

Spomenik padlim v NOB se nahaja na vrhu hriba na Drči v Vrhniki. Je mogočen spomenik, ki ga je izdelal kipar Boris Kalin in načrtoval arhitekt Boris Kobe. Postavili so ga leta 1950 in je izdelan iz kamna. Do spomenika najlažje dostopate po nezahtevni sprehajalni poti iz smeri Močilnika, kjer lahko pustite avto, so pa tudi poti iz drugih smeri. Iz spomenika je čudovit razgled na Vrhniko. Spomenik opominja na padle borce, ki so se med drugo svetovno vojno žrtvovali za svobodno Vrhniko. Boj za osvoboditev Vrhnike se je začel 5. maja leta 1945. 11. in 14. brigada sta jo osvobodili šele naslednji dan po napornih in hudih bojih. Poleg spomenika je tudi grobnica in spominska plošča. V grobnici je pokopan pesnik Ivan Rob, pisatelj Karel Grabeljšek - Gaber (1906 – 1985) in mnogi drugi vrhniški partizani.

Dolenjska vasica Muljava se nahaja na prehodu Dolenjskega podolja v Suho krajino. Naselje je najbolj znano po gotski cerkvi Marije vnebovzete z zlatim baročnim oltarjem in freskami Janeza Ljubljanskega ter po Jurčičevi domačiji. Rojstna hiša pisatelja in časnikarja Josipa Jurčiča (1844 - 1881) se uvršča med značilne kmečke zgradbe 19. stoletja. V njej so osrednja veža s črno kuhinjo, in ognjiščem, »kamra«, »hiša«, na drugi strani veže klet in »štiblc«. Urejen je spominski muzej, ki zajema zbirko dokumentov o pisateljevem delu in življenju. Pred Jurčičevo domačijo so čebelnjak, Jurčičevo doprsje in kamnita miza. Za hišo stojita Krjavljeva koča, ki je značilno bivališče najbolj siromašnih vaščanov in prenesena kašča z narodopisno zbirko. Kip Josipa Jurčiča stoji na višjem betonskem podstavku. Pisateljevo otroštvo je bilo polno zgodb o vaškem življenju, ki jih je leta 1863 zapisal v zbirki Spomini na deda. Ko je bil star 17 let, je objavil svojo prvo pripovedko Pripovedka o beli kači. V letu 1864 je bila izdana zgodovinska povest Jurij Kozjak, povest Domen in črtica Jesenska noč med slovenskimi polharji. Dramsko delo Tugomer velja za prvo slovensko tragedijo. Leta 1866 je Jurčič napisal prvi slovenski roman Deseti brat. S svojimi deli je določil pot slovenskemu pripovedništvu. Njegova najbolj znana dela so Tihotapec, Sosedov sin, Kloštrski žolnir, Hči mestnega sodnika, Grad Rojinje, Veronika Deseniška, Cvet in sad, Kozlovska sodba na Višnji Gori in druga. Za Jurčičevo domačijo se razprostira naravni amfiteater, kjer vsako leto v juniju in juliju domača gledališka skupina oživi znamenite pisateljeve like. Domačija je priljubljena točka za mnoge obiskovalce, tako za posameznike kot tudi za organizirane skupine.

Glavni trg leži v starem jedru mesta Kamnik. V tem delu se nahajajo Galerija Miha Maleša, Turistično informacijski center, Kavarna Veronika, kjer potekajo kulturne in zabavne prireditve, bar Pri vitezu, kamniti vodnjak, ki je delo kiparja Leona Homarja, pisana hiša, katero fasado je oblikoval znani slovenski arhitekt Jože Plečnik, SKB Banka, cvetličarna Lokvanj, pošta, zanimiva hiša s pomolom, Upravna enota in Občina Kamnik, Zavarovalnica Tilia, Okrajno sodišče, secesijsko oblikovana stavba iz leta 1904, kip generala Rudolfa Maistra in drugo. Vodnjak je bil postavljen leta 1955 in v tem delu je bilo nekdaj tudi glavno avtobusno postajališče. V pisani stavbi je bila do leta 1906 tiskarna Antona Slatnarja, med vojnama je bila v hiši vojašnica, danes pa je v njej gostinski lokal. V galeriji Miha Maleša lahko vidimo številna likovna dela kamniškega akademskega slikarja Maleša (1903-1987) in se udeležimo raznih delavnic, predavanj in občasnih prireditev. Rudolf Maister je bil slavni slovenski slikar, pesnik in general na katerega so Kamničani zelo ponosni in so mu zato tudi postavili spomenik ter po njem poimenovali ulico.

Kamnik je eno izmed najstarejših mest v Sloveniji. Ima zanimivo in lepo ohranjeno staro mestno jedro. Park Evropa se nahaja poleg starega mestnega jedra, v bližini Šutne in Glavnega trga. Na drugem delu parka je zapuščena železniška postaja. Načrte je izdelal Vinko Glaz, učenec znanega slovenskega arhitekta, Jožeta Plečnika. Park Evropa je prepleten s sprehajalnimi potkami, postavljene so klopi za počitek in uživanje ter v toplejših mesecih posajene čudovite rože. Lahko vidimo spomenik Revoluciji in padlim. Leta 2004 so v parku Evropa posadili drevesa prijateljstva – ambrovec v počastitev vstopa Slovenije v Evropsko Unijo. Park Evropa je simbol povezovanja mesta Kamnik z drugimi pobratenimi mesti v Evropi. Iz parka vodi steza do cerkve svetega Jožefa na Žalah, ki se ponosno dviguje nad njim.

Komenda je razpotegnjen manjši kraj in staro cerkveno središče, ki spada v Občino Komenda. Ime ima po komendatorju malteškega red, ki se je na tem območju naselil okoli leta 1296. Naselje se nahaja severno od glavne ceste Kranj – Mengeš. Poznano je po konjskih dirkah, ki imajo večstoletno tradicijo. V Komendi so med leti 1223 do 1872 imeli svoje posesti malteški vitezi. V naselju je bil sedež prafare svetega Petra in župnik se v arhivskih zapisih za Vetrinj omenja že v letih 1147 in 1154. Največja krajevna znamenitost je cerkev svetega Petra, ki je bila zgrajena po letu 1727 v baročnem stilu. Osrednje cerkvene umetnine so eden najlepših baročnih oltarjev na območju Slovenije, Banbinijeve slike iz leta 1727, prižnica in počivališče relikvij rimskega mučenca svetega Urbana pod oltarno menzo. Cerkveni trg so obnovili in delno preuredili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Na njem so od leta 1995 tudi plošče 91 do takrat zamolčanih žrtvah 2. svetovne vojne iz območja komendske župnije. Plečnik je naredil tudi načrte za nagrobnike družine Štebe in družine Dimic. Cerkvi so baročni sijaj vrnila obnovitvena dela v čast dekana in župnika Nikolaja Pavliča. Med znamenitosti spadajo tudi Kulturno-prosvetni dom, Šmidova graščina, Glavarjeva beneficijska hiša ter Glavarjeva bolnica, ki jo imenujejo tudi Špital. Zgradili so jo leta 1804 s sredstvi, ki jih je v oporoki leta 1784 zapustil Peter Pavel Glavar. Glavar (1721-1784) je bil dobrotnik, duhovnik, strokovni pisec in gospodarstvenik. Glavarjeva hiša je bila zgrajena leta 1752. V njej je Glavarjeva knjižnica in spominska soba. Kulturno-prosvetni dom je bil odprt in blagoslovljen leta 1938 in je bil v tistih časih imenitna zgradba. Danes je v domu poleg kulturno-prosvetnih in ostalih prireditev, zdravstvene in zobozdravstvene ambulante in nekaj stanovalcev, tudi sedež uprave Občine Komenda.

Naselje Krka se nahaja na območju Ivančne Gorice. Leži v povirju reke Krke, zahodno od Krške vasi. Osrednji del naselja se je razvil ob mostu čez reko Krko, južno od lokalne ceste Ivančna Gorica – Novo mesto. Na pokopališču na Krki je urejeno grobišče s spomenikom, ki je v obliki šesterokotnika in ima napis – V spomin padlim borcem in žrtvam fašističnega terorja na Krki 1941-1945. Spomenik NOB je bil slovesno odkrit junija leta 1960. Na Krki in v njeni okolici je narodnoosvobodilno gibanje že na začetku vojne leta 1941 doživelo velik razmah. Poleti istega leta so nastali terenski odbori OF v Krški vasi, Znojilah, Lesah, Gabrovču in Vidmu. Septembra je bil ustanovljen odbor OF Krka, ki je povezoval vse te odbore. V Krški dolini je bila organizirana narodna zaščita, ki je opravljala stražarsko službo po vaseh ter sodelovala z enotami II. ali štajerske grupe odredov, ki so se zadrževale v okolici Krke do meseca aprila do meseca junija 1942. Maja leta 1942 je Žan Hrovat iz Krške vasi, organizator OF v teh krajih in komandir čete narodne zaščite, odpeljal celotno četo oboroženih kmečkih fantov, v Zapadnodolenjski odred. Med protipartizansko ofenzivo so Italijani avgusta 1942 po seznamih, ki so jih pripravili organizatorji bele garde, odpeljali v internacijo na otok Rab okoli 150 prebivalcev ter s tem zelo prizadeli aktivnosti OF na terenu. Po ofenzivi so Italijani na pobudo na pobudo krškega župnika Jeraše in Alojza Roglja iz Trebeža ustanovili belogardistično postojanko. Ob sodelovanju belogardistov se je pričel okupatorski teror, streljali in zapirali so aktiviste OF. Med žrtvami sta bila tudi začetnika osvobodilnega gibanja na Krki – Janez Grm – Ovničkov iz Krške vasi in Franc Poljanec iz Gabrovčca. Ker je bila vas Krka od takrat naprej večinoma zasedena ter je imela belogardistično in italijansko posadko, v kasnejšem času pa tudi nemško domobransko postojanko, so jo napadale številne enote partizanske vojske. Krka z bližnjo okolico je tako med drugo svetovno vojno veliko pretrpela. Okupatorji so požgali mnoge domačije, veliko domačinov so odpeljali v internacijo in zapore. Iz Krke in okolice je med vojno padlo okoli 50 borcev in aktivistov OF ter umrlo 30 žrtev fašističnega nasilja.

Ljubljana je prestolnica in največje mesto Slovenije. Znana je po mnogih kulturno-zgodovinskih in naravnih znamenitostih, kot so mogočni Ljubljanski grad, Zmajski most, Prešernov trg s kipom Franceta Prešerna, Tromostovje, mestna hiša, glavna tržnica in park Tivoli. Mesto se je razvilo kot tridelni trg. Prav najlepši in živahni trgi stojijo okoli treh mestnih jeder. Na desnem bregu reke Ljubljanice, tako prehajajo eden v drugega, da jih je kar težko ločiti med seboj. Najstarejši Stari trg je danes le ulica, ob kateri stojijo predvsem hiše iz baročne dobe. Pred Stiškim dvorcem in na najširšem delu Starega trga, kjer se od njega odcepi Gornji trg, stoji znameniti Herkulov vodnjak. Na tem območju je že stal večji baročni vodnjak, ki pa je bil zaradi ukinjenega vodovoda z Golovca podrt konec 18. stoletja. Sedaj se nahaja na arkadnem hodniku mestne hiše oziroma Magistrata. V začetku 90. let 20. stoletja so se odločili, da bodo naredili interpretacijo starega baročnega vodnjaka na podlagi originalnega kipa. Načrt so naredili arhitekti pod vodstvom Marka Mušiča, na podlagi konservatorskih raziskav ljubljanskega zavoda, ki jih je vodil Gojko Zupan. Kipe in korito sta izklesala kamnosek Boris Udovič in kipar Julijan Renko. Za model so uporabili Valvasorjeve vedute, Robbov vodnjak ter originalni kip Herkula, ki ubija hidro ali leva in delfinov pod njim. Za razliko od izvirnika so na spominsko ploščo vrezali verze slovenskega pesnika in prevajalca, Janeza Menarta. Slavnostno odkritje Herkulovega vodnjaka je bilo na predvečer osamosvojitve Slovenije leta 1991. V kasnejšem času so odstranili klopi, ki so se nahajale okoli dostopnega stopnišča. Stiški dvorec, pred katerim stoji vodnjak, je bil nekdaj rezidenca opatov cistercijanskega samostana v Stični. Stari trg je priljubljeno območje, kjer se nahajajo manjše trgovine in prijetna gostišča.

Ljubljana, glavno mesto Slovenije, velja za izvirno mesto, prepredeno s prijetnimi in slikovitimi kotički, kjer se skrivajo mnoga drobna presenečenja. V mestu so ohranjeni sledovi vseh petih tisočletij njene zgodovine, med njimi izstopa staro mestno jedro s srednjeveškim gradom. Trg francoske revolucije, nekdaj Križevniški trg, se nahaja na levem bregu reke Ljubljanice. Urejen je bil v prvi polovici 19. stoletja na mestu porušenih srednjeveških Križevniških mestnih vrat. Arheološka izkopavanja so pokazala, da so bila tukaj tudi stranska vrata rimske Emone. Njihove ostanke so odkrili ob izkopavanjih na mestu, kjer stoji Ilirski steber. Trg francoske revolucije je dobil današnjo podobo med obema vojnama. Takrat ga je preurejal arhitekt Jože Plečnik v sklopu projekta zelene promenade, ki naj bi povezovala Trnovsko cerkev z Zvezdo. Ilirski steber je bil na Trgu francoske revolucije postavljen leta 1929 ob 120-letnici Ilirskih provinc. Oblikoval ga je arhitekt Jože Plečnik. Na južni strani stebra je pritrjena pozlačena bronasta glava Ilirije, na severni strani pa Napoleonova glava z lovorjevim vencem, oboje delo kiparja Lojzeta Dolinarja. Na spodnjem delu so vklesani Župančičevi in Vodnikovi verzi, ki slavijo Napoleona in Ilirijo ter posvetilo neznanemu francoskemu vojaku, ki naj bi padel nekje v bližini Ljubljane leta 1813. Na ostankih mestnega obzidja na vogalu z Vegovo ulico je Plečnik na pobudo kulturnega društva Soča postavil v kamnito pergolo spomenik Simona Gregorčiča (1844-1906), avtorja Zdenka Kalina. Vzhodno stranico trga zapira Auerspergova palača, danes poslopje Mestnega muzeja. Mogočna baročna palača, nekdaj last grofov Auerspergov s Turjaka, je nastala leta 1642 s prezidavo iz več manjših hiš, nato pa je bila v 17. in 18. stoletju še večkrat prezidana. V 19. stoletju je dobila novo, klasicistično fasado. Najbolj imeniten spomenik na Trgu francoske revolucije je kompleks Križevniškega samostana – Križank ob njegovi južni stranici. Samostanski kompleks je med letoma 1951 in 1956 preuredil Plečnik v letno gledališče Križanke, kjer vsako poletje poteka vrsta kulturnih prireditev.

Prešernov trg, eden najlepših in najbolj živahnih trgov v Ljubljani, je prebivalcem Ljubljane še posebej pri srcu. Poznan je po Prešernovem spomeniku, čudovitem Plečnikovem mostu – Tromostovju in rdeči frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja. Trg se je najprej imenoval Živinski trg, kasneje je po cerkvi dobil ime Marijin trg, potem pa po pesniku Francetu Prešernu. Prešernov trg se je razvil pred srednjeveškimi mestnimi vrati na stiku starega srednjeveškega jedra z novim, ki se je od 19. stoletja naprej širilo na levem bregu reke Ljubljanice. V 17. stoletju so ob njem zgradili cerkev Marijinega oznanjenja, ki je bila sprva avguštinska, ob koncu 18. stoletja pa so se vanjo z Vodnikovega trga preselili frančiškani. Po velikem potresu v letu 1895 so ob Prešernovem trgu nastale nove meščanske palače, kot so Seunigova in Frischova hiša, zgradba Centralne lekarne, trgovina Urbanc, Hauptmannova hiša in Mayerjeva palača. Na drugi strani Ljubljanice pa so v istem času zgradili Kresijo in Filipov dvorec. V 20. stoletju je bila zgrajena Urbančeva hiša, ena najlepših secesijskih zgradb v mestu in prva ljubljanska veleblagovnica. V secesijskem slogu je bila prenovljena tudi Hauptmannova hiša. Med obema svetovnima vojnama je Prešernov trg na južnem delu zaokrožilo pročelje Mayerjeve veleblagovnice. Prešernov trg se je razširil čez Ljubljanico in dobil sedanjo podobo z znamenitim Plečnikovim Tromostovjem. Spomenik Francetu Prešernu je bil na trg postavljen jeseni leta 1905. Stoji v izteku Čopove in Miklošičeve ulice, pred stavbo Centralne lekarne. Je eden najbolj priljubljenih ljubljanskih spomenikov, ki je delo kiparja Ivana Zajca in arhitekta Maksa Fabianija. Na podstavku iz granita stoji skala, ob njenem vznožju je pesnik, nad njim pa muza pesništva, ki drži lovorovo vejico. Ob straneh skale sta dva reliefa, ki prikazujeta osebe iz dveh Prešernovih pesmi – Krst pri Savici in Ribič. Prešernov spomenik je razburil veliko duhov. Nekateri so dvomili o umetniški vrednosti kipa, pa tudi skoraj gola muza je bila marsikomu spotakljiva. Ljubljančani so se počasi navadili nanj in leta 1990 je dobila svoj spomenik še Prešernova ljubezen Julija Primic, ki ji je pesnik posvetil svoje najlepše pesmi. Proti njemu simbolično zre z enega od pročelij na bližnji Wolfovi ulici.

Ljubljana je slikovita prestolnica Slovenije, ki jo skozi celo leto obišče veliko domačih in tujih obiskovalcev. Leži v spodnjem delu Ljubljanske kotline ob Ljubljanskih vratih, ob reki Ljubljanici, ki ji daje poseben čar. Ob reki se razprostira staro mestno jedro. Na križišču Tavčarjeve in Miklošičeve ceste se nahaja Miklošičev park, ki je nastal z namenom, da bi bil prostor pred veličastno sodno palačo čim lepše urejen. Načrt za park je v letih 1902 do 1906 zasnoval znani slovenski arhitekt Maks Fabiani. Miklošičev park je edini po načelih secesijskega oblikovanja urejeni mestni nasad v Ljubljani v obliki pravilnega pravokotnika z grmičevjem, tratami in drevjem. V parku stoji sedanji spomenik slavistu Franu Miklošiču (1813-1891), ki ga je izdelal Tine Kos. Leta 1918 so ga namestili na isti podstavek, na katerem je do tedaj stal spomenik cesarju Francu Jožefu, delo Svetoslava Peruzija. Leta 1908 so namreč Ljubljančani svojemu cesarju postavili spomenik iz hvaležnosti, ker je zelo pomagal pri obnovi popotresne Ljubljane. Napis na spomeniku je sicer nov, ampak srednji del spomenika je ostal. Na njem kleči mlada ženska, ki predstavlja mesto Ljubljana in ima v eni roki ljubljanski grb, drugo, v kateri drži lovorjev venec, pa dviga proti cesarju. Na zadnji strani spomenika je relief, ki prikazuje žrtve potresa. Spomenik tako lahko razumemo le, če poznamo njegovo pestro preteklost. Franc Miklošič je bil slovenski slavist, filolog in jezikoslovec, ki velja za največjega slovenskega slavista vseh časov. Njegova številna dela se ne ukvarjajo samo s slovanskimi jeziki, temveč tudi z albanščino, romunščino, grščino in jezikom Romov. Pisal je tudi slovenska besedila za gimnazijce. Na območju Miklošičevega parka se poleg sodne palače nahajajo Pogačnikova, Deghengijeva in Čudnova hiša, ki so vse tri delo Cirila Metoda Kocha ter Krisperjeva hiša, delo Maksa Fabianija, ki je bila vzor vsem drugim hišam ob trg in Regalijeva hiša, delo kiparja Frana Bernekerja.

Ljubljana je glavno in največje mesto Slovenije, ki je postala samostojna država leta 1991, leta 2004 pa članica Evropske unije. Mesto leži v spodnjem delu Ljubljanske kotline ob Ljubljanskih vratih, ob slikoviti reki Ljubljanici, ki mu daje poseben čar. Mesto je nastalo kot tridelni trg. Prav najbolj živahni in najlepši trgi stojijo okoli teh treh mestnih jeder. Na desnem bregu reke, ob vznožju Grajskega griča, tako prehajajo eden v drugega, da jih je kar težko ločiti med seboj. Najstarejši Stari trg je danes le ulica, ob kateri so večinoma hiše iz baročne dobe. Nekdaj je bila ob vodnjaku lipa, pod njo pa plesne zabave. Del Starega trga je bil tudi sedanji Gornji trg, po katerem je vse do druge polovice 20. stoletja potekal živahen promet proti jugu. Med znamenitimi trgi izstopa tudi baročni Mestni trg z Mestno hišo (Magistratom ali Rotovžem) in baročnim Vodnjakom treh kranjskih rek, bolj znanim kot Robbov vodnjak, ki ga je leta 1751 ustvaril italijanski kipar Francesco Robba. Stopničasti Dvorni trg je nastal potem, ko so podrli srednjeveško mestno obzidje. Razteza se na predelu med Ljubljanico in Deželnim dvorcem, sedanje poslopje Univerze. Nekaj časa je bil trg zgolj parkirišče za avtomobile, leta 2002 pa je bil domiselno preurejen v razgiban prostor, poznan po poletnih kulturnih prireditvah in prijetnih lokalih. Spomenik Gustavu Mahlerju je bil na Dvornem trgu slovesno odkrit leta 2011. Sloviti avstrijski skladatelj Mahler (1860-1911) je bil med letoma 1881 in 1882 zaposlen kot dirigent v ljubljanskem Deželnem gledališču. Velja za enega najbolj pomembnih poznoromantičnih slikarjev. Kip je delo znanega akademskega kiparja Bojana Kunaverja. Skulpturo s pogledom na Ljubljanico je kipar oblikoval po skladateljevi vokalno simfonični kompoziciji Pesem o zemlji (1907). Med znamenitimi trgi so še Prešernov trg, ki je Ljubljančanom še posebej pri srcu, Kongresni trg, kjer je nekdaj stal kapucinski samostan z obsežnimi vrtovi, novejši Trg republike, Trg francoske revolucije, Novi trg, kjer je v srednjem veku stalo obzidano naselje in drugi.

Ljubljana je slikovita prestolnica Slovenije, ki skozi celo leto privablja številne domače in tuje obiskovalce. Mesto se med ostalim ponaša z eno najstarejših filharmonij na svetu. Ljubljana je odlično izhodišče za raziskovanje raznovrstnih lepot Slovenije. Breg je poznan kot nekdanje staro ljubljansko pristanišče. V pisnih virih se omenja v začetku 14. stoletja. Po nekaterih pričevanjih so imeli tukaj pristanišče že v rimskih časih. Na tem območju so pretovarjali blago in trgovali vse do sredine 19. stoletja, ko je bila skozi mesto zgrajena železnica in je prevzela večino tovornega prometa, ki so ga prej opravljali z ladjami. Breg predstavlja edini del stare Ljubljane, ki je bil z glavnimi fasadami hiš obrnjen proti reki Ljubljanici. Sedanjo podobo je dobil v glavnem v 18. stoletju, ko so tukaj prebivale bogate plemiške družine. Proti jugu ga je zapiralo mestno obzidje z okroglim obrambnim stolpom. Leta 1770 je stolp kupil baron Žiga Zois in ga dal podreti, mestni jarek za njim pa zasuti. Tako je bil Breg povezan s Krakovim. V spomin na Zoisa je dobila ime tudi Zoisova cesta, ki je bila urejena in zasajena v 19. stoletju na zasutem južnem obzidnem jarku. Med obema vojnama je arhitekt Plečnik ulico preuredil. Kjer se Breg stika z Novim trgom, je leta 2010, ob stoletnici županovanja, dobil veličasten spomenik ljubljanski župan Ivan Hribar (1896-1910). Kipar Mirsad Begić ga je upodobil s sporočilom Franca Jožefa v roki, v katerem mu je tedanji avstrijski cesar obljubil pomoč pri obnovi mesta po velikem potresu, ki je prizadel Ljubljano leta 1895. Hribarjev spomenik ne stoji ob Ljubljanici po naključju. Ivan Hribar, ki ni bil le zavzet politik, ampak tudi velik domoljub, se je leta 1941, po italijanski okupaciji Ljubljane, zavil v jugoslovansko zastavo in skočil v Ljubljanico.

Vodnikov trg spada med ene mlajših trgov v Ljubljani. Razprostira se med Dolničarjevo in Kopitarjevo ulico, Krekovim trgom ter Adamič-Lundrovim nabrežjem. Nedaleč od sedanjega trga je potekalo srednjeveško mesto obzidje. Zadnji ostanek fortifikacije je obrambni stolp (Krekov trg 4). Tukaj je bila nekdaj meja med mestom in naseljem Poljane. Sedanji trg je nastal povsem naključno po potresu, prej, že v 13. stoletju, je tukaj stal frančiškanski samostan s cerkvijo. Samostan je bil prislonjen ob vzhodno mestno obzidje. Po njem so se imenovala mestna vrata med mestom in Poljanskim predmestjem Kloštrska ali Frančiškanska vrata. Ko so se frančiškani v 18. stoletju preselili zunaj obzidja v bivši avguštinski samostan na sedanjem Prešernovem trgu, sta se v samostansko poslopje naselila licej in višja šola. V ta namen so leta 1787 zgradbo prezidali po načrtih Jožefa Schemrla. Spomin na to šolo še sedaj ohranjata na drugi strani trga ležeča Študentovska ulica, ki pelje na Grad in bronasti spomenik slovenskemu pesniku Valentinu Vodniku. Celopostavni kip pesnika, delo kiparja Alojzija Gangla, je visok 2,5 metra in stoji na kamnitem bloku, ta pa na stopničastem podstavku, oboje je delo arhitekta Jana Duffeja. Obdaja ga nizka železna ograja. Na podstavku je izpisana zadnja kitica pesmi Moj spomenik: Ne hčere, ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo. Pobudo za postavitev spomenika je dal politik in pesnik Lovro Toman ob 100. obletnici pesnikovega rojstva, poziv za zbiranje prispevkov zanj pa je objavil Janez Bleiweis. Je prvi slovenski spomenik, ki je bil postavljen v času prebujajoče se slovenske narodne zavesti. Spomenik so odkrili 30. junija 1889 in sta ga spremljala slovesnost in slavje, na katero so prišli Slovenci iz vse Kranjske. Poslopje liceja za spomenikom so leta 1902 podrli, ker je bilo po potresu preveč poškodovano. Na tem mestu je nato nastala mestna tržnica. Ob proslavi 120. obletnice Ilirskih provinc leta 1912 je bil na prednjo stran podstavka dodan bronast venec s svežnjem, črkama R in F (Republique Francaise), prisegajočo roko in napisom Vodnik nad njim, saj je bil pesnik podpornik Ilirskih provinc.

Mengeš je mestno naselje, ki se razprostira ob vznožju gozdnatega griča Gobavica, kjer stoji Mengeška koča. Kraj predstavlja središče občine Mengeš, ki zajema še naselja Dobeno, Topole in Loka pri Mengšu. Od mesta Ljubljana je oddaljen okoli 15 kilometrov. Na območju Trdinovega trga se nahajajo cerkev sv. Mihaela, kip Franca Jelovška, pokopališče, Marijino znamenje, rojstna hiša Janeza Trdine, župnišče in spomenik Janezu Trdini. Spomenik stoji jugozahodno od župnijske cerkve, na platoju pred zgradbo mežnarije, ki je slikarjeva rojstna hiša (Trdinov trg 11). Bronasti doprsni kip slikarja Jelovška stoji na apnenčastem kamnitem podstavku. Spomenik je postavila občina Mengeš leta 2000. Franc Jelovšek (1700-1764) je največji slovenski baročni slikar, ki se je rodil v stari mežnariji. Njegov oče je bil učitelj in organist. Slikar je do leta 1729 živel v Mengšu, nato se je preselil v Ljubljano, postal ljubljanski meščan in tam tudi umrl. Jelovšek je bil predvsem slikar na sveži omet, iluzionistične smeri. Nanj je verjetno vplival slikar Quaglio, ki je postavil tudi ljubljansko stolnico. Jelovškovo najbolj znano delo so freske v cerkvi na Sladki gori na Štajerskem. Svoje zadnje ohranjeno delo je ustvaril v letih 1759 do 1761 v cerkvi v Grobljah. V tej cerkvi se nahaja njegov muzej, ki je od Mengša oddaljen okoli dva kilometra.

Mengeš se nahaja ob vznožju razglednega griča Gobavica, ki je priljubljena rekreacijska in izletniška točka. Je središče občine Mengeš, ki vključuje še naselja Loka pri Mengšu, Topole in Dobeno. Ob robu naselja je sodobna rekreacijska dvorana s teniškimi igrišči. Značilne obrti so bile slamnikarstvo, pečarstvo, uglaševanje glasbil in sedlarstvo. Najbolj znane osebnosti Mengša so Franc Jelovšek (1700-1764), največji slovenski baročni slikar, Avguštin Hallerstein (1703-1774), astronom, naravoslovec in misijonar ter Janez Trdina (1830-1905), slovenski pisatelj, profesor zgodovine in zemljepisa. Pisatelj se je rodil v premožni Drmavovi hiši v Malem Mengšu. Domačija je sredi prejšnjega stoletja pričela propadati in je bila nato leta 1869 prodana. Na delu, kjer je nekdaj stala Trdinova rojstna hiša, so leta 1870 zgradili tovarno slamnikov Stemberger – Mellitzer, od leta 1946 pa je bila na tem območju tovarna glasbil Melodija. Janez Trdina je poučeval v Varaždinu in na Reki. Zaradi narodne zavednosti in svobodomislenosti so ga že s 37 leti upokojili. Pisatelj se je preselil v Bršljin pri Novem mestu in tam tudi umrl. Njegovo glavno in najbolj poznano pisateljsko delo so Bajke in povesti o Gorjancih. Na njegov rojstni dan 29. maja v Mengšu slavijo občinski praznik. Spomenik Janezu Trdini stoji v manjšem parku nasproti Trdinove rojstne hiše na Trdinovem trgu 4, v središču mestnega naselja. Spomenik predstavlja kamnit obelisk z bronastim reliefom glave Janeza Trdine. Za obeliskom na kamnitem zidu je marmornata plošča z napisom. Bronasti relief je delo kiparja Keršiča iz leta 1955.

Mestna hiša, ki se imenuje tudi Rotovž ali Magistrat, je sedež Mestne občine Ljubljana. Nahaja se na Mestnem trgu, ki je s hišo, stolnico, škofijskim dvorcem in vodnjakom v sredini eden najlepših baročnih ambientov v srednji Evropi. Baročno zgradbo je v začetku 18. stoletja prezidal iz dveh starejših hiš ljubljanski stavbenik Gregor Maček starejši po načrtih Carla Martinuzzija. Fasada je eden najlepših primerov zrelega baroka v Ljubljani. Kasneje so zgradbo večkrat prezidavali, najbolj temeljito po načrtih Svetozarja Križaja leta 1963. V preddverju Magistrata stoji kip Herkula z levom iz poznega 17. stoletja, ki je nekdaj stal na Herkulovem vodnjaku sredi Starega trga. Je mitološki motiv junaka z ladje Argo. Kopija krasi vodnjak pred Stiškim dvorcem na Novem trgu. Kip prikazuje Herkula, ki ubija leva pod njim. V arkadah dvorišča se nahaja tudi baročni Narcisov vodnjak, ki je delo baročnega kiparja Francesca Robbe (1698 – 1757). Robba se je leta 1722 poročil s Terezijo, hčerko ljubljanskega kamnoseka Luke Misleja. Po tastovi smrti je prevzel kamnoseško delavnico in s svojimi stvaritvami – marmornimi oltarji opremil najbolj pomembne ljubljanske cerkve. Za mesto je izdelal Robbov vodnjak, ki se od leta 2008 nahaja v Narodni galeriji v Ljubljani, pred Magistratom je njegova kopija. Ob stopnišču stoji spomenik županu Ivanu Hribarju (1851 – 1941). V Mestni hiši si obiskovalci lahko ogledajo naslednje razstavne prostore: Zgodovinski atrij, Stekleni atrij ter Osrednji in Desni atrij. Glavni namen razstavišč so predstavitve projektov Mestne občine Ljubljana. Poleg tega so na ogled tudi umetniške razstave organizirane v okviru medmestnih in mednarodnih sodelovanj ter skupinske in individualne razstave ljubiteljskih ali že uveljavljenih ustvarjalcev.

Moravče se nahajajo v Moravški dolini. So edino strnjeno naselje na tem območju in središče občine Moravče. Pokrajinski videz doline je kmetijski, kljub temu, da je največ prebivalcev zaposlenih v industrijskih in ostalih dejavnostih. V nižinskem delu Moravške doline je okoli 30 majhnih naselij, ki imajo samo okoli deset prebivalcev. V Moravški dolini se je razvil in ohranil moravški govor, saj je dolina zaokrožena in zaprta enota. V srednjem veku je skozi dolino potekala tovorna pot iz Ljubljane proti Štajerski. Moravška dolina je v 18. stoletju ostala v zatišju, ko je postala proti Štajerski pomembnejša pot skozi Črni graben, proti jugu pa pot po dolini Save. To je zelo ugodno vplivalo na obstoj kulturne in etnološke dediščine, kar pomeni veliko kulturnozgodovinsko bogastvo. Moravče so tako prispevale kar nekaj znanih osebnosti v slovenskem prostoru in najpomembnejši med njimi je svetovno znani matematik, baron Jurij Bartolomej Vega (1754-1802). Vega bil znan tudi kot fizik, geodet, topniški častnik in meteorolog. V Moravčah nosi njegovo ime glavna ulica, po njem je poimenovana osnovna šola in v parku stoji njegov doprsni kip. Spomenik Juriju Vegi leži na zahodni strani pred cerkvijo svetega Martina, jugozahodno od vhoda v cerkev. Na kamnitem podstavku bronast doprsni kip so postavili leta 1906 z zbiranjem prispevkov iz cele Evrope. Avtor doprsja je kipar Ivan Zajc.

Arboretum Volčji Potok se nahaja pri Kamniku. Beseda arboretum pomeni zbirko dreves in grmov, ki je namenjena izobraževanju in raziskovanju. V osnovi je arboretum botanični vrt za lesnate rastline, edini v Sloveniji. V prejšnjih stoletjih je bil graščinska posest, od leta 1882 pa je bil v lasti Ferdinanda Souvana, kasneje pa njegovega sina. Ta je okoli graščine uredil park z ribniki in nasadi eksotičnih dreves. Parku zato pravijo tudi Souvanov park. Graščina je bila med drugo svetovno vojno požgana in porušena. Od leta 1952 je park dodeljen agronomski in gozdarski fakulteti v Ljubljani. Arboretum ima naslednjo razdelitev: Francoski park, Stari park, Souvanova loka, Rozarij, Zgornji angleški park, Jelova draga, Spodnji angleški park, Hujski park, Južni park, Zahodni park in gozd, v katerem je zlasti pomembna redka združba jelke in tropskega mahu. V Volčjem potoku uspeva približno 2.500 vrst in sort iglavcev in listavcev. Število različnih trajnic in enoletnic se vsako leto spreminja. V parku je šest jezer. V arboretumu se dogaja vedno nekaj novega. Novosti imajo objavljene na spletni strani. Razstavo orhidej in tropskih rastlin si lahko ogledate v rastlinjaku za staro upravo. Med njimi letijo čudoviti tropski metulji. Meseca aprila imajo razstavo cvetočih tulipanov in pomladnega cvetja. V parku je gostoval Minimundus z miniaturnimi stavbami. Park ima tudi igrišče za otroke, ki je bilo nedavno prenovljeno. Blizu igrišča se nahaja kašča in pred njo je vrt, v katerem gojijo razna zelišča kot so majaron, žajbelj, pehtran, pelin in druge. V letnem vrtu vam postrežejo z osvežilnimi pijačami, tortico in sladoledom, imajo pa tudi posebno dnevno ponudbo. Galerija Arboretum gosti stalno zbirko skulptur kiparja Janeza Boljke. V paviljonu se lahko spočijete in uživate v miru in tišini.

Vrhnika se nahaja blizu Ljubljane, glavnega mesta Slovenije. Cankarjev trg je v centru Vrhnike. Imenuje se po znanem pisatelju, dramatiku in pesniku Ivanu Cankarju, ki se je tukaj rodil. V tem delu si lahko ogledate nekdanjo sodnijo in sodne zapore, cerkev sv. Lenarta, hotel Mantovo, nekdanji hotel Pri črnem orlu, Lavrenčičevo hišo – Stara pošta, Enajsto šolo pod mostom čez reko Ljubljanico, spomenik Ivanu Cankarju, dendrološki naravni spomenik tisa, upravno enoto in Občino Vrhnika in drugo. Tukaj se nahaja tudi Turistični informativni center Vrhnika. V neposredni bližini je nakupovalni center Mercator. Cerkev svetega Lenarta je dobila današnjo baročno podobo v 18. stoletju. Prvotna kapela svetega Lenarta je bila zgrajena v gotskem slogu. Prvič je bila omenjena leta 1444. Nekdanji dvonadstropni hotel Pri črnem orlu je leta 1850 dal zgraditi veleposestnik Jožef Kotnik. V prvem nadstopju je bila čitalnica, v pritličju pa kavarna in gostilna. Pri obnovi leta 1990 so pri obnovi stavbe opravili tudi arheološke raziskave in odkrili keramične najdbe iz 13. in 15. stoletja. Lavrenčičeva hiša – Stara pošta spada med eno najpomembnejših in najstarejših stavb na Vrhniki. Nahaja se na bregu Ljubljanice. Tu je bilo včasih potniško pristanišče. Nastala je z združitvijo dveh hiš in imela je eno nadstopje več. V njej je leta 1728 prenočil cesar Karel VI., ker je bila v tistem času gostišče, mitnica in pošta. Danes je v njej Center mode Industrije usnja Vrhnika. Enajsto šolo pod mostom je Cankar opisal v črtici Moje življenje. Prvi most čez reko Ljubljanico je bil zgrajen šele leta 1790, drugega pa 1888. Bil je litoželezen in prvi takšen na Kranjskem. Bronasti spomenik Ivanu Cankarju je bil izdelan leta 1930. Kipar je bil Ivo Jurkovič.