Brdo pri Lukovici je zanimivo gručasto naselje, ki spada v Občino Lukovica. Kraj se razprostira na podolgovati, nizki terasi, ki se dviguje severozahodno od Lukovice nad glavno cestno povezavo Ljubljana – Celje. Brdo pri Lukovici se v pisnih virih omenja v 14. stoletju, poseljeno pa je bilo že času prazgodovine, o čemer pričajo gomile, ki jih je omenjal polihistor Janez Vajkard Valvasor. Nekdaj majhna vas, nato kraj uradništva, gospostva in inteligence, sedaj pa spomenik bogate zgodovine in zanimiv kraj za kratek oddih. V Brdu se nahaja mogočen renesančni grad Brdo, ki so ga grofje Lamberg sezidali leta 1552. Tristo let kasneje se je tukaj rodil slovenski pisatelj Janko Kersnik, ki je slovensko literaturo obogatil s svojimi znamenitimi deli. Na gradu Brdo je otroke poučeval Fran Levec, kot sodnika pa sta tukaj službovala skladatelja Anton Lajovic in Oskar Dev. Grajski zidovi so predstavljali pester mozaik zgodovine vse do časa druge svetovne vojne, ko je bil grajski objekt požgan in nato nikoli več obnovljen v prvotno stanje. Župnijska cerkev Marije Vnebovzete, ki vabi svoje vernike, je pomembna sakralna stavbna dediščina. Sezidana je bila leta 1718 na območju prvotne grajske kapele. Župnijska cerkev je bila nato predelana leta 1753 in leta 1883. Cerkev ima v notranjosti baročno opremo, poslikana pa je z Jelovškovimi freskami na fasadi. Zelo zanimiva je sončna ura. Cerkev Marije Vnebovzete se nahaja vzhodno od gradu Brdo. Poleg cerkve se nahajajo Osnovna šola Janka Kersnika, župnišče in rojstna hiša znanega slovenskega kulturnega delavca, skladatelja in odličnega zborovodja, Franceta Marolta (1891-1951). Nad Maroltovo domačijo se vzpeja Čebelarski center Slovenije, kjer se v neokrnjeni naravi poučimo o zeliščni-čebelarski učni poti medovitih rastlin.

Stiški samostan se nahaja med dolenjskimi griči. Med redkimi delujočimi samostani je edini, ki pripada cistercijanom. Cistercijanski red je nastal leta 1098 v Burgundiji v Franciji, v kraju Citeaux in po kraju tudi dobil ime. Ustanovitelji so bili trije svetniki, ki so bili benediktinski menihi iz samostana v kraju Molesme. Samostan je danes pomemben kulturni in verski spomenik. Leta 1136 ga je ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Takrat je dobil tudi mnogo posesti. Menihi cistercijanci so se poleg molitve posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Od 13. stoletja dalje pa tudi dušnemu pastirstvu. V drugi polovici 15. stoletja je doživel veliko turških napadov in imel nato krizo v 16. stoletju. Ponoven razcvet doživi v 17. stoletju. Ta je trajal do njegovega razpusta leta 1784. Ponovno je bil naseljen leta 1898. Je najstarejši na slovenskem ozemlju. V samostanu je živel pater Simon Ašič, znani slovenski zdravilec. Tukaj sta se izobraževala tudi Anton Tomaž Linhart in Jakob Petelin Gallus. Kompleks samostana sestavljajo romanska samostanska cerkev - bazilika, ki je bila v baroku dvakrat predelana, zgodnjegotski križni hodnik s freskami ter vrsta stavb s preobleko iz 17. in 18. stoletja. V prvem nadstropju so muzejske in galerijske zbirke Slovenskega verskega muzeja. Del vrta v obzidju na južni strani obsega meditativni park, ki je povsem oddaljen od drugih površin in urejen kot mirna, zelena trata. V trgovinici lahko kupite tudi priznana zelišča patra Ašiča in izdelke drugih menihov.

Središče znamenitega Gornjega trga v Ljubljani zaznamuje baročna cerkev svetega Florijana, zavetnika pred požarom. Trg se je v bližini sedanjega predora pod grajskim hribom končal z mestnimi vrati, skozi katere se je nadaljevala cesta proti Dolenjski. Cerkev je nastala iz zaobljube ljubljanskih meščanov ob požaru, ki je prizadel mesto leta 1660. Zgradbo so pričeli graditi leta 1672 s prispevki dobrotnikov, deželnih stanov in magistrata. Gradnja je trajala več let: 1676 je bila dokončana ladja, 1680 zvonik, leta 1696 pa se cerkev skupaj s tremi oltarji omenja kot posvečena. Enoladijski zgradbi so kasneje prizidali kapelo Žalostne Matere božje in kapelo Kristusove ranjene rame ter jo zunaj in znotraj poenotili v centralizirano baročno cerkev s tlorisom latinskega križa. Sakralni objekt je zaradi Marijine milostne podobe, pred katero so se od leta 1693 dogajali čudeži, postala priljubljena božja pot. Glavni cerkveni portal je odličen kamnoseški izdelek druge četrtine 18. stoletja. Jože Plečnik ga je leta 1933 ob preurejanju zunanjega dela uporabil kot nišo za Robbov kip sv. Janeza Nepomuka iz leta 1727, ki se je prvotno nahajal v kapelici ob črnuškem mostu. Vrh pročelja stojita kipa sv. Karla Velikega in Karla Boromejskega. Kipa sta nastala leta 1728 ob cesarjevem prihodu v Ljubljano kot slavnostni okras mesta. Nad stranskim vhodom, ki je po Plečnikovi preureditvi prevzel vlogo glavnega vhoda, je freska s podobo Šentflorjanske Žalostne Matere božje, zavetnice ljubljanskega mesta. Fresko je ob koncu 18. stoletja naslikal Janez Potočnik. Notranjost cerkve s slikami svetnikov in oltarji je še opremljena v baročnem slogu. K cerkvenem zvoniku so leta 1862 prizidali stenski vodnjak, ki je do takrat stal ob Reduti. Plečnik je ob obnovi cerkve sv. Florijana uredil tudi njeno okolico in pešpot, ki vodi na Ljubljanski grad.

Komenda je zanimiv manjši kraj, ki se razprostira blizu lokalne ceste Kranj – Mengeš. Naselje je poznano po konjskih dirkah, ki imajo tradicijo še iz časa Valvasorja. Tradicionalna obrt je lončarstvo. Največje kulturne znamenitosti v Komendi so župnijska cerkev sv. Petra, Šmidova graščina, Glavarjeva beneficijska hiša, Glavarjeva bolnica, spomenik 66. žrtvam druge svetovne vojne, Kulturno – posvetni dom, Glavarjev vodnjak in drugo. Cerkev svetega Petra je bila sezidana v baročnem slogu. Obiskujejo jo številni romarji in ostali obiskovalci, ki pridejo v Komendo. Cerkev ima dominantno lega na vzpetini nad naseljem, ki že od daleč deluje veličastno. Stavba se uvršča med najbolj kvalitetne spomenike zrelega baroka na območju Slovenije, največ zaradi arhitekturne spojenosti italijanskih stavbnih vzorov in slovenskega ustvarjalnega duha ter zaradi dragocenih umetnin, katerih največja je veliki oltar. Največje cerkvene umetnine so baročni oltar, ki je eden najlepših v Sloveniji, Bambinijeve slike iz leta 1727, prižnica in počivališče relikvij rimskega mučenca svetega Urbana pod oltarno menzo. Bambinijeve slike so naslednje: Mučeništvo sv. Andreja, sv. Anton in sv. Frančišek, sv. Florijan in sv. Valentin ter Smrt sv. Jožefa. Cerkveni trg so obnovili in delno preuredili po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Trg od leta 1995 krasijo plošče 91 žrtvam druge svetovne vojne iz komenske župnije, ki so bile dotlej zamolčane. Poleg tega so na trgu vidni še rimski kamen z delfinoma, bronasti doprstni kip Glavarja, Plečnikov spomenik žrtvam prve svetovne vojne ter svetilnik v spomin na izročitev župljanov v varstvo Kristusu Kralju ob evharističnem kongresu, ki je potekal leta 1935 v Ljubljani. Cerkvi sv. Petra so baročni sijaj vrnila obnovitvena dela, ki so potekala v čast dekana in župnika Nikolaja Pavliča.

Ljubljana, glavno in obenem največje mesto Slovenije, leži skorajda v samem osrčju Slovenije. Je politično, izobraževalno, gospodarsko, kulturno, upravno in znanstveno središče Slovenije. Mesto ima nekaj manj kot 300.000 prebivalcev in leži približno 300 metrov nad morjem. Ljubljana ima številne znamenitosti, od katerih najbolj izstopajo Ljubljanski grad, Tromostovje, tržnica, Križanke, Prešernov trg in mestna hiša. Slikoviti kompleks Križank je nastal na levem bregu Ljubljanice, na tako imenovanem Novem trgu. Križniška komenda je na podlagi virov zamenjala starejšo templarsko postojanko, ki naj bi se nahajala na tej lokaciji med leti 1167 in 1200. Križnike je v Ljubljano poklical koroški vojvoda Ulrik III. Španhajmski, okoli leta 1228. Zgradili so samostan s cerkvijo in šolo na južno zahodnem predelu Novega trga, ki je bil obzidan pred letom 1307. Tam so se nahajala ena izmed srednjeveških vrat t.i. Nemška ali Križniška vrata. Leta 1511 je potres zelo poškodoval cerkev in komendo, ki so jo med leti 1567 in 1579 tudi delno prenovili. Današnjo cerkev Device Marije pomočnice je pozidal deželni komtur Gvido von Starmberg med letoma 1714 in 1715. Od nekdanje gotske cerkve se ni ohranilo nič, naj bi bila pa t.i. Krakovska Madona del nekdanjega cerkvenega portala. Baročna Križevniška cerkev je sezidana po načrtih beneškega arhitekta Domenica Rossija. V svoji zasnovi ima obliko grškega križa in predstavlja prvo tovrstno cerkev na Slovenskem. Zaznamuje jo bogat zunanji del, vhodni del je poudarjen z značilno valovito oblikovano strešno kupolo in s pilastri. Pri gradnji cerkve so sodelovali tudi domači mojstri, med njimi je Gregor Maček, ki je zasnoval tudi današnjo Mestno hišo. Mestni muzej Ljubljana hrani originalno maketo te cerkve. Komendo so v baročni dobi povečali in takrat je nastala Viteška dvorana. Kompleks Križank je do druge svetovne vojne služil samostanskemu življenju, po obsežni Plečnikovi prenovi v 50. letih pa so ga preuredili v nov kulturni objekt.

Krka je manjše naselje v Občini Ivančna Gorica. Nedaleč od kraja je izvir zelene lepotice, reke Krke, ki je druga največja reka na Dolenjskem. Naselje je nastalo leta 1953, ko sta se združila zaselka Videm in Gmajna. Cerkev svetega Kozme in Damijana se nahaja v jugozahodnem delu naselja. Prvotno srednjeveška cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1135. V 18. stoletju je bila večkrat prezidana. Izvajalec arhitekturnih del je bil leta 1771 arhitekt Lovrenc Prager. Župnijska cerkev je sedaj večladijski objekt s polkrožno obokano kripto in fragmentarno figuralno poslikavo. Na severozahodnem delu cerkve je zvonik. V njem so od leta 1994 obešeni štirje bronasti zvonovi, ki so delo livarne Perner iz Passaua. Le-ti so zamenjali tri železne zvonike, ki so bili kupljeni po prvi svetovni vojni kot nadomestilo za odvzete bronaste. Veliki zvon tehta okoli 2,4 tone. Poslikave iz leta 1908 so delo slikarja Giovannija Morota. Zavetnik v glavnem oltarju je delo slikarja Matevža Langusa. Cerkev sv. Kozme in Damijana je bila nekdaj znana romarska cerkev. Ob cerkvi se nahaja tudi pokopališče. S Krke vodi pot do vasi Veliki Korinj, kjer se na pobočju Ciganovega vrha razprostira arheološko najdišče z razvalinami cerkve svetega Jurija in poznoantične utrdbe. Reka Krka privablja številne ljubitelje brzic in ribolova, poleg vodnih športov pa Krka nudi tudi mnoge možnosti za kolesarjenje in pohodništvo, pestra je tudi kulinarična ponudba izletniških in turističnih kmetij. V kraju prirejajo tudi številne tradicionalne prireditve, kot so otvoritev ribiške sezone na Krki, spust po Krki s kajaki in kanuji, turnir v malem nogometu in tekmovanje harmonikarjev. V okviru rekreacije poteka tukaj tudi Slovenska kraška cesta in evropska pešpot E6.

Limbarska gora je znana kot ena najbolj razglednih gora na območju širše ljubljanske okolice. Nahaja se severovzhodno od Moravč, na območju osrednje Slovenije. Je najbolj priljubljena pohodniška točka v Moravški dolini in bližnji okolici. Cerkev svetega Valentina se nahaja na vrhu zaobljenega slemena Limbarske gore. Prvotno je bila zgrajena okoli leta 1667. Povečana je bila v prvi polovici 18. stoletja, saj je postala priljubljena romarska cerkev in zaradi tega premajhna za vse vernike. Sakralni objekt je zasnoval takrat najbolj znani baročni arhitekt Gregor Maček iz Ljubljane. Zgradba je mogočno delo s posebej stoječim zvonikom, ki je bil včasih obrambni stolp. Glavni oltar v klasicističnem slogu je bil izdelan leta 1735. Stranski oltarji iz črnega marmorja so delo izdelovalca Cussove. Sliki v oltarjih Svetega Egidija in Marijinega kronanja sta delo slikarja Valentina Metzingerja iz leta 1743. Cerkvene freske je izdelal slikar Franc Jelovšek, leta 1867 pa jih je obnovil slikar Matija Koželj. Cerkev je leta 1743 posvetil škof Petazzi Svetemu Valentinu, mučencu v obdobju zadnjega preganjanja kristjanov v rimskem cesarstvu. Njegov god je 14. Februarja in takrat mu vsako leto posvetijo sveto mašo na gori. Z vrha Limbarske gore se odpira lep razgled na Kamniške planine in tudi Julijce, sosednje dolenjske in zasavske hribe ter na ljubljansko kotlino. Na gori se nahaja kontrolna točka Moravške planinske poti, Poti spominov NOB Domžale, Rokovnjaške planinske poti in Evropske pešpoti E-6.

Prešernov trg je križišče starih ljubljanskih poti in nosi ime največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Je eden najlepših trgov v Ljubljani, ki je poznan po frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja, čudovitem Tromostovju in Prešernovem spomeniku. Rdeča baročna cerkev Marijinega oznanjenja (Frančiškanska cerkev) je najbolj pomembna zgradba na Prešernovem trgu. Po njej se je trg prvotno imenoval Marijin trg. Zgradili so jo na mestu starejše avguštinske cerkve med letoma 1646 in 1660, zvonika pa sta bila dokončana kasneje. Zasnovana je bila po vzoru zgodnjebaročnih rimskih cerkva kot enoladijska bazilika z dvema vencema stranskih kapel brez prečne ladje. Pozneje so dozidali še zvonika in jo večkrat prenovili. Zanimiva in edinstvena v svojem času v Ljubljani je bila njena italijanska pilastrsko členjena fasada. Kamnite stopnice so bile prizidane v 19. stoletju. Notranjost cerkve krasi monumentalni baročni oltar ljubljanskega slikarja Francesca Robbe iz prve polovice 18. stoletja, oltar svetih treh kraljev pa je delo Mihaela Cussa iz let 1690-91. Prava posebnost je tudi cerkveni obok izpred druge svetovne vojne. Slikar Matej Sternen, eden izmed štirih slovenskih impresionistov, ga je poslikal s freskami Marijinega vnebovzetja v neobičajnem, izrazito baročnem slogu. Cerkvene orgle so velike in zelo lepo zveneče. Ob cerkvi Marijinega oznanjenja stoji samostan, v katerem so najprej prebivali redovniki, imenovani avguštinci. Ob koncu 18. stoletja so prišli sem frančiškani, ki so bili prej na Vodnikovem trgu. V poslopju je frančiškanska knjižnica, ki je bila ustanovljena že leta 1235 v starem samostanskem poslopju na Vodnikovem trgu. Sedanja knjižnična zgradba je bila samostanu prizidana ob koncu 19. stoletja po načrtih Raimunda Jeblingerja. Knjižnica hrani izredno dragoceno zbirko knjig, ki obsega več kot 55000 zvezkov, iluminiranih rokopisov in inkunabul, med katerimi najstarejši primerki izvirajo iz 15. stoletja. S Prešernovega trga pod vhodom v samostan vodijo stopnice v molilno kapelo, ki je bila urejena med letoma 1996 in 1999 po načrtih arhitektke Maruše Zorec. Na Prešernovem trgu izstopa tudi spomenik Franceta Prešerna, ki je delo kiparja Ivana Zajca in je bil odkrit leta 1905.

Ljubljana je privlačno turistično mesto, ki leži na stičišču dinarskega gorskega sistema in alpskega sveta. Starejši del mesta se razprostira na uravnavi Ljubljanskega polja in Ljubljanskega barja med vzpetinama Grajski grič in Rožnik. Na Grajskem griču stoji Ljubljanski grad, ki je veličastna in daleč naokoli prepoznavna stavba. Levstikov trg nosi ime po znanem slovenskem književniku Franu Levstiku. Trg se je nekdaj imenoval tudi Akademski trg in Šentjakobski trg. Omejujejo ga cerkev sv. Jakoba, šola in Gruberjeva palača, ki je bila zgrajena konec 18. stoletja po načrtih jezuitskega arhitekta Gruberja. Sedanji videz je Levstikov trg dobil v letih 1926-27, ko ga je preuredil znani arhitekt Jože Plečnik. Nanj je postavil Herkulov vodnjak, ga ogradil s kroglami iz umetnega kamna ter posadil nizke javorje. Leta 1938 je obnovil še Marijino znamenje ter ga postavil na okoli 10 metrov visok steber, ki je narejen iz podpeškega marmorja. Naslednjo spremembo je trg doživel ob rekonstrukciji Karlovške ceste v šestdesetih letih 20. stoletja. Na trgu domuje Akademija za glasbo, tukaj so lekarna, gostinski lokali in trgovine. Cerkev sv. Jakoba se v pisnih virih prvič omenja leta 1383, ko je bila še gotska cerkev avguštinskega samostana. Leta 1555 so samostan spremenili v cesarsko ubožnico. V letu 1597 je posest prešla v last jezuitov, ki jih je v Ljubljano pripeljal ljubljanski škof Tomaž Hren. V letih od 1598 do 1602 so zgradili novo samostansko poslopje, v času med 1613 in 1615 pa novo cerkveno poslopje in ga poimenovali po svetem Jakobu, enem od dvanajstih Jezusovih apostolov. Je primer jezuitske dvoranske cerkve, ki nima prečne ladje. Ladji so nato v letih 1667-1670 prizidali osemkotno štukirano kapelo svetega Frančiška Ksaverja, ki se nahaja na severni strani. Francesco Ferrata je leta 1701 ladjo nadzidal in ji nad kapelami dodal empore. Iz tega časa izvira glavni portal, ki je delo Luke Misleja. Notranjost je s štukaturo okrasil Tomasso Ferrata, oboke pa sta s freskami poslikala Franc Karel Remb in Janez Jurij. Le-te so delno propadle v požaru v letu 1774. Po potresu leta 1895 je arhitekt Jeblinger spremenil cerkveno zunanjost, postavil je nov neogotski zvonik in zamenjal z njim oba stara zvonika. Župnijska cerkev predstavlja prvo jezuitsko cerkev na območju Slovenije. Odlikuje jo bogata baročna notranjost, ki je delo različnih kiparjev in slikarjev. Glavni tabernakeljski oltar z angeloma in oltarji v kapelah so delo Francesca Robba iz leta 1732. Sedem kamnitih oltarjev v manjših kapelah so delo Luke Misleja. Posebnost so stropni medaljoni, ki so delo slikarja Janeza Šubica. V cerkvi hranijo kamnito oltarno opremo in je prava galerija beneških baročnih kiparjev. Najstarejša sta oltarja Žalostne Matere božje in sv. Križa iz konca 17. stoletja.

Prva cerkev na tem mestu je stala že v 13. stoletju. Zgradili so jo leta 1262 čolnarji in ribiči, ki so živeli v tem delu mesta in jo posvetili svojemu zaščitniku svetemu Nikolaju. Prvotna cerkev je bila verjetno triladijska romanska bazilika s tremi apsidami. V 15. stoletju je bila cerkev gotizirana. Leta 1461 je bila pri cerkvi ustanovljena ljubljanska škofija. Ustanovno listino je izdal cesar Friderik III. v zahvalo Ljubljančanom, ki so mu pomagali premagati celjske grofe. Sedanja stolna cerkev sv. Nikolaja je bila zgrajena na začetku 18. stoletja. Glavna pobudnika za zidavo nove stolnice sta bila brata Janez Anton in Janez Gregor Dolničar, najbolj zaslužna člana Akademije operozov za razvoj likovne umetnosti v Ljubljani. Po bratih Dolničar je dobila ime ozka uličica, ki tik ob cerkvi povezuje Pogačarjev trg z Vodnikovim. Akademija je zaupala izdelavo načrtov nove stolnice enemu tedanjih najpomembnejših rimskih arhitektov jezuitu Andreu Pozzu. Ta je načrte zasnoval po zgledu Vignolove rimske cerkve Il Gesu kot enoladijsko obokano dvorano s prečno ladjo, s stranskimi kapelami ob njej in emporami nad njimi ter z ravno zaključenim prezbiterijem. Na križišču je Pozzo projektiral kupolo kot glavni poudarek. Bistvena novost nove cerkve je bila poleg kupole iluzionistična poslikava cerkvene notranjosti, ki odpira cerkveni prostor navzgor v nebo. Po Pozzovih načrtih sta zidavo cerkve vodila kamnosek Franc Bombasi, po rodu Benečan, in Milančan Peter Janni. Kot pomočnik je sodeloval zidarski mojster Jugovic, po njegovi smrti pa Gregor Maček, ki se je tu izučil za samostojnega stavbarja. Cerkev so pričeli graditi leta 1701 in je bila v zelo kratkem času končana. Leta 1707 je bila cerkev slovesno posvečena ob navzočnosti odličnih gostov in številnih predstavnikov plemstva. Sedanjo kupolo je postavil skoraj 150 let pozneje stavbenik Matej Medved po načrtih inženirja Benedikta Mullerja. Stolnica je bila do danes večkrat prenovljena. V letih 1969 in 1971 so po načrtih arhitekta Antona Bitenca preuredili prezbiterij ter obnovili glavni in stranski vhod. Ljubljanska stolnica predstavlja ključni spomenik baročne dobe v Ljubljani kot pomembna kiparska, slikarska in arhitekturna celota. Od dopolnitev so izjemna glavna vzhodna vrata, ki predstavljajo zgodovino Slovenije in jih je naredil kipar Tone Demšar ob 1250-letnici krščanstva ter stranska vrata s portreti škofov, ki so delo kiparja Mirsada Begića.

Ljubljanski grad je mogočna srednjeveška utrdba, ki predstavlja edinstveni simbol mesta Ljubljana. Na gradu je na ogled naslednje: razgledni stolp, grajska kapela sv. Jurija, stalna razstava Kaznilnica, stalna razstava Slovenska zgodovina, Stanovska dvorana, Friderikov stolp in Friderikovi sobi, prodajna galerija domače in umetnostne obrti Rustika, Stolp strelcev in Peterokotni stolp. V Virtualnem gradu je na ogled dvanajstminutna projekcija zgodovine gradu, njegovega arhitekturnega razvoja in arheoloških spoznanj. V Gostilni na Gradu gostom nudijo tipične slovenske jedi, ki so narejene po sodobnih recepturah. V Grajski kavarni pa gostom nudijo pestro izbiro kav in drugih napitkov, sadne kupe, koktajle in izbrane slaščice. Grajska kapela sv. Jurija predstavlja enega najstarejših zidanih delov Ljubljanskega gradu. Nekdanji vhod v kapelo se je nahajal na severnem delu in do nje je vodilo trinajst stopnic. Ta vhod je v uporabi še sedaj. V kasnejšem času je bil vhod v kapelo iz južnega dela. Kapela je bila na podlagi cesarjeve listine iz leta 1489 posvečena cesarici Heleni, sv. Juriju in sv. Pankraciju. Prvotna gotska kapela je imela štiri gotsko zašiljena okna, emporo in odprto ostrešje. Z empore so imenitneži spremljali potek svete maše. Zgradbo so znova pozidali v baročnem slogu, v letu 1747 pa so jo poslikali z grbi deželnih glavarjev. Kapela sv. Jurija se uvršča med edinstvene evropske bisere, saj je v cerkvenih prostorih le malokdaj prisotna poslikava, ki ima posvetno vsebino. Kapela je bila nazadnje prenovljena v letu 1992, ko so odkrili tudi prvotno gotsko poslikavo. Le-ta je vključevala bordure okoli okenskih odprtin, vhoda in oltarjev. Na stenah kapele so vidni posvetilni križi, ki so v gotskem stilu in simbolizirajo Kristusov križev pot.

Logatec je manjše mesto v Občini Logatec. Nekdanje vasi, ki so nastale ob starih cestah ob robu kotline, se združujejo v enotno naselje. Osrednji del mesta se je do leta 1980 delil na Dolenji in Gorenji Logatec. Skozi Logatec poleg ceste vodi tudi železniška proga Ljubljana – Sežana. Trško naselje Dolenji Logatec se razprostira ob nekdanji tovorni poti, ki je povezovala osrednjo Slovenijo in Primorsko. Nekdanja kmečka, obcestna vas se je zaradi svoje dejavnosti razvila v obcestno naselje. Stavbe so še dobro ohranjene. Najbolj dominantni sta podružnična cerkev sv. Jožefa in župnijska cerkev sv. Nikolaja. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1526. Na območju starejše cerkve, ki jo kot tabor omenja že Janez Vajkard Valvasor, je bila v času od leta 1795 do leta 1803 zgrajena današnja zgradba. Njena arhitektura nakazuje zanimiv prehod baroka v klasicizem. V letih od 1924 do 1925 je bil sakralni objekt prezidan po načrtih arhitekta Karla Holinskega. Prenovili so fasado in podaljšali prezbiterij, zadnja temeljita prenova pa je bila v letih 1989 do 1990, ko so po načrtih arhitekta Franceta Kvaternika preuredili cerkveno notranjost in okolico. Leseni oltarji izvirajo iz okoli leta 1800 in so izdelani v poznobaročni tradiciji. Glavni oltar se pripisuje tako imenovani notranjski rezbarski delavnici. V cerkvi se nahaja slika svetega Nikolaja iz druge polovice 19. stoletja. V niši nad vhodom v zakristijo je lesen kip Brezmadežne iz 18. stoletja. Po ustnem izročilu so ga v cerkev prinesli v zahvalo mornarji. Križev pot je novejše delo T. Perka. Cerkev sv. Nikolaja je široka 16,97 metrov in široka 32,38 metrov.

Manjše mesto Mengeš se nahaja ob vznožju hriba Gobavica, približno 15 kilometrov severno od glavnega slovenskega mesta Ljubljana. Pod razglednim gričem se proti Loki vije potok Pšata, na jugovzhodu se razprostira Mengeško polje. Čudovito ozadje na severozahodu tvorijo Karavanke, Julijci in Kamniške Alpe. Mengeš je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1154, prafara je bil pred 13. stoletjem, trške pravice pa je kraj dobil leta 1867. Največje krajevne znamenitosti so župnijska cerkev sv. Mihaela, mežnarija, spomenik baročnemu slikarju Francu Jelovšku, Jelovškova rojstna hiša, Marijino znamenje, spomenik Janezu Trdini, rojstna hiša Janeza Trdine, Staretov grad iz 17. stoletja, Oranžerija, park pred Oranžarijo, grad Mengeš, Zgornji ali Ravbarjev grad iz 16. stoletja in drugo. Župnijska cerkev sv. Mihaela predstavlja v Mengšu najbolj dragoceni in najstarejši umetnostni spomenik. V naselju je prva cerkev kot središče podžupnije in misijonske postaje nastala okoli 9. ali 10. stoletja. Kot mnogo predromanskih cerkva je bila zagotovo tudi mengeška lesena. Sedanja mengeška cerkev je bila zgrajena približno konec 13. stoletja. Nekdanjo romansko župnijsko cerkev so nato pod vplivom gorenjskih stavbarjev preuredili v gotsko. Ohranjena sta prezidani prezbiterij in samostojno stoječi gotski zvonik, ki je bil istočasno obrambni stolp tabora. Na severnem notranjem zidu prezbiterija se nahajajo znamenite freske Janeza Ljubljanskega, ki so iz okoli leta 1460. Cerkev sv. Mihaela je bila leta 1740 baročno predelana, kvalitetna je plastika svetega Mihaela. Spovednica in krstilnica sta nastali po načrtih znanega arhitekta Jožeta Plečnika. V pokopališki zid so vzidane spominske plošče z grbi, ki segajo v 17. in 18. stoletje. Znamenitost predstavlja tudi izjemen relief z grbom opata iz samostana Stična.

Cerkev svetega Martina je župnijska cerkev župnije Moravče. Nahaja se na osrednjem moravškem trgu, obdajata jo krožna cesta in spominski park. Mogočna zgradba z dvema zvonikoma na griču že od daleč naredi veličasten videz. Največja vrednost sta Layerjevi deli, ki sta oljna slika sv. Martina in križev pot. Današnja cerkev je bila sezidana v različnih arhitekturnih obdobjih. Najstarejši zidani temelji sodijo v čas romanike v 13. stoletje, kar potrjujejo izkopani zidovi kostnice iz tistega časa, ki so ohranjeni na severnem delu cerkve ob kapeli Lurške Matere Božje. Na temeljih romanske cerkve je bila sezidana cerkev v poznogotskem slogu v 16. stoletju, katere sledovi so vidni v okenskih okvirjih, strešnem sklepnem zidu prezbiterija ter talnem zidu zakristije. Leta 1740 so poznogotsko cerkev barokizirali in ji po potresu leta 1895 dozidali sedanja zvonika in novo zahodno fasado po načrtih arhitekta R. Jeblingerja. Leta 1902 so kot oporni zid severni steni cerkve prizidali kapelo Lurške Matere Božje. Leta 1995 so po načrtih arhitekta Vladimirja Brezarja dodali kapelo božjega služabnika Friderika Ireneja Baraga na južni steni cerkve. Veliki oltar je lesen in iz poznega baroka. Osrednje mesto ima kip sv. Martina, ob njem so kipi škofov sv. Brikcija in sv. Remigija ter apostolov sv. Petra in sv. Pavla. Daritveni oltar je bil izdelan leta 1974 iz marmorja po načrtih arhitekta Antona Bitenca. Križev pot je delo slikarjev Layerjev iz leta 1751. Krstilnica iz leta 1961 je narejena po načrtih arhitekta Valentinčiča in stoji pod misijonskim križem. Vitraža blaženega Antona Martina Slomška in božjega služabnika Barage v oknih zahodne fasade cerkve iz leta 1982 sta delo Stojana Višnarja po načrtih slikarke Veselke Šorli Puc. K cerkvi sv. Martina so obrnjena pročelja občinske zgradbe in strnjeno zidanih trških hiš.

Moste se razprostirajo na območju Kranjsko Sorškega polja. So največje naselje v Občini Komenda. Kraj je pomembno prometno križišče in je dobil ime po številnih mostovih čez potok Tunjiščico in reko Pšato. Slikoviti videz vaškega jedra se je ohranil okoli cerkev sv. Boštjana. Baročno podružnična cerkev sv. Boštjana v nasprotju z župnijsko cerkvijo svetega Petra v Komendi s svojo lego ne prevladuje nad naseljem, temveč se, umaknjena na zahodni del čez potok Tunjščica in blizu izliva v reko Pšato, vključuje v kraj. Cerkev je zaradi potresa leta 1895 utrpela veliko škodo. Slikar Matija Koželj je po obnovi poslikal s slikami po legendi življenja mučenca svetega Boštjana in rastlinsko ornamentiko zvezdnati, gotski in z rebri obokani prezbiterij. Obnovitvena dela so se na cerkvi pričela leta 1995 in končala leta 1996. V prednjem delu ladje leži grobnica znanih prednikov moščanske rodbine Bobič. Akademski slikar Rado Zoubek iz Ljubljane je obnovil podobe Čeferinovega križevega pota in sliko Marije Vnebovzete, restavratorski center pa je restavriral dotrajano fresko sv. Jurija. Na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani so restavrirali kip Matere Božje z Jezuščkom v naročju ter ga dali nazaj na nekdanje mesto v atiki glavnega oltarja. Restavratorka iz Ljubljane je v okna vgradila lastne barvne vitraže s podobami svetega Boštjana, svetega Roka, svetega Petra in svetega Frančiška. Južni stranski oltar svetega Roka in leseni glavni oltar svetega Boštjana sta bogato posrebrena in pozlačena ter gotovo iz iste delavnice. Bližnjo baročno župnijsko cerkev sv. Petra v Komendi je zgradil Gregor Maček. Načrte za prižnico in glavni oltar je naredil Franc Jelovšek. Znamenite so Bambinijeve slike iz leta 1727 in počivališče relikvij rimskega mučenca sv. Urbana pod oltarno menzo, kamor so jih položili leta 1753. Okolico cerkve krasijo tri čudovite lipe. Prva, najstarejša lipa, je stara že več kot 700 let.

Gotska cerkev Marijinega vnebovzetja je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja. V pisnih virih se prvič omenja v turjaškem urbarju leta 1463. Leta 1475 je cerkev doživela napad Turkov, ki je prišel v literaturo z Jurčičevo znano povestjo Jurij Kozjak. Med arheološkimi raziskavami so odkrili, da je bil prvi cerkveni objekt na tem predelu romarska stavba s polkrožno apsido, ki so jo kasneje nadomestili z dokaj dolgim gotskim prezbiterijem. V 15. stoletju se je morala umakniti novi gotski stavbi. V jedru je ohranjena takšna, kot je bila zgrajena v 15. stoletju. Ima prvotno ravno krito ladjo in izvirni dvopolni križnorebrasto obokan prezbiterij z okni psevdogotskih oblik. Poslikava, ki je prekrivala celotno notranjost, je bila odkrita postopoma. Avtor fresk na stenah in v prezbiteriju je Janez Ljubljanski (1456). Na koru je vidna kompozicija zadnje sodbe. Na južni steni je portret stiškega opata Ulrika in poslikava o legendi svetega Pavla. Na severni steni je viden sprevod in poklon svetih treh kraljev, ki se pričenja s slovesom od kralja Heroda. Križnorebrasto obokani prezbiterij je celotno poslikan: na oboku je Kristus v slavi med angeli z glasbili in simboli evangelistov ter v šilastem slavoloku je Kristusov rodovnik, na njegovi notranji steni sta Abel in Kajn. Na stenah so vidni prizori oznanjenja, pokola betlehemskih otrok, bega v Egipt, Marijine smrti in Kristusovega trpljenja. Na glavnem pasu stene je vrsta stoječih apostolov. Glavni oltar Marijinega vnebovzetja se uvršča med najlepše in najbogatejše zgodnjebaročne oltarje. V letu 1674 ga je naredil ljubljanski podobar Jernej Plumberger, poslikala in pozlatila pa sta ga Anton Schernauitsch in Jakob Mönhardt iz Višnje Gore. Lesen oltar je visok in širok okoli šest metrov in zapolnjuje celoten tristrani zaključek gotskega prezbiterija. Bogati ga okoli 25 celopostavnih plastik in več kot sto različnih ornamentalnih delov. Oltar je bil v celoti restavriran. Stranska oltarja izvirata iz leta 1761. Kip sedeče Marije, ki je viden na steni, izvira iz druge polovice 15. stoletja. Cerkev Marijinega vnebovzetja je bila nekdaj pomemben romarski kraj.

Muljava je gručasto osrednje naselje v Občini Ivančna Gorica. Razprostira se na prehodu Dolenjskega podolja v Suho krajino na zahodnem delu doline potoka Višnjice. Severno od kraja stoji nizek osamelec Gorica. Zahodno od kraja teče potok Brziček. Kapelica Matere božje stoji severno od naselja Muljava. Postavljena je bila leta 1919. Je historicistično oblikovani objekt odprtega tipa, ki ga zaznamuje kip Matere božje z Jezusom (Pieta). Vhod v kapelico zapira kovana ograja. V vzhodnem delu kraja stoji gotska cerkev Marijinega vnebovzetja iz prve polovice 15. stoletja. Enoladijska zgradba je imela lesen strop, ki so ga zamenjali z baročnim obokom. Janez Ljubljanski je avtor izjemnih fresk na stenah in v prezbiteriju. Glavni oltar iz leta 1674 se uvršča med najbogatejše zgodnjebaročne zlate oltarje v Sloveniji. Stranska oltarja sta iz leta 1761. Cerkev je bila včasih pomemben romarski kraj. Leta 1475 je doživela turški napad, ki je prišel v literaturo z Jurčičevo povestjo Jurij Kozjak. Muljava je najbolj poznana po rojstni hiši Josipa Jurčiča (1844-81), ki spada med značilne kmečke zgradbe 19. stoletja. Urejen je spominski muzej z zbirko dokumentov o pisateljevem delu in življenju. Pred Jurčičevo domačijo so kamnita miza, čebelnjak in Jurčičevo doprsje. Za hišo stojita prenesena kašča in Krjavljeva bajta, nekdaj značilno bivališče najbolj siromašnih vaščanov. Ob lesenih hišah je prizorišče za poletne gledališke igre na prostem. Domačija je prostor mnogih kulturnih prireditev, etnografskih in likovnih predstav. Muljava je tudi izhodišče ali cilj Jurčičeve poti, označene izletniške poti med Višnjo goro in Muljavo.

Sveta Ana je manjši hrib, ki se dviga nad vasema Podpeč in Jezero ter predstavlja prepoznaven element krajine. Je priljubljena izletniška točka za Ljubljančane in izjemna razgledna točka, ki nudi pogled na Ljubljansko barje, Alpe in del Ljubljanske kotline. Na vrhu hriba stoji majhna cerkev sv. Ane. Najbolj utrjena pot na sveto Ano je gozdna pot iz Preserij, ki traja okoli 20 minut ali pot po daljši makadamski cesti. Na začetku teh poti je urejeno tudi manjše parkirišče. Pot iz Podpeči in Jezera se višje združita v dokaj strmo gozdno pot, za katero je priporočljiva primerna obutev in pohodne palice. Na vzpetini s cerkvijo je bilo nekdaj pomembno gradišče, saj je omogočalo odličen pregled nad dogajanjem v dolini. Življenje na gradiščih je zamrlo z rimsko osvojitvijo naših krajev. V obdobju turških vpadov so gradišča prevzela vlogo straž in opozarjanja pred napadalci. Pozneje so na gričih pozidali cerkvice. Cerkev svete Ane v današnji podobi je s konca 16. stoletja ali začetka 17. stoletja. Zgrajena je bila na prvotnih temeljih, ki segajo v obdobje stare gotike. Cerkev sv. Ane so domačini prenovili leta 1968, toda notranja obnova še danes ni zaključena. V okolici cerkve je urejena razgledna ploščad. Vsakoletno organizirajo romarski shod, ki je prvo nedeljo po godu Sv. Ane. Z nekaj manj kot 500 metrov nadmorske višine in ravno prav visoko nad barjansko ravnico je Vrh svete Ane zelo obiskana izletniška točka, saj se v jasnem vremenu vidi tudi najvišji slovenski vrh, Triglav.