Areh je planinska ravnina, ki je s cesto povezana z Rušami in Mariborom. Je znan izletniški in turistični kraj na Ruškem Pohorju, ki privablja mnoge obiskovalce čez vse leto. Pozimi vas pričakajo prostrana smučišča, poleti pa dišeči gozdovi s številnimi planinskimi stezami. Na tem delu je najbolj znamenita cerkev svetega Areha (Henrika), po katerem je to področje tudi dobilo ime. Cerkev naj bi obstajala že od konca 15. stoletja. Današnjo podobo je dobila v letih od 1650 do 1659, ko so jo še povečali. Največja znamenitost v cerkvi je kamniti grob Svetega Henrika. Je reliefna marmorna plošča, ki kaže ležečega vojvodo s krono na glavi. Oblečen je v tesno prilegajočo se obleko in v rokah ima meč. Ploščo so prinesli iz Žičke Kartuzije. Blizu cerkve svetega Areha je kapelica, ob kateri je izvir pitne vode, ki naj bi imela zdravilno moč. Na Arehu se nahajajo Ruška koča, hotel Areh, hotel Zarja, Bolfenk in druge. Ruška koča ali tudi Tinetov dom pri Arehu je planinska koča, ki so jo zgradili leta 1907. Pred drugo svetovno vojno so bile tukaj tri koče: Ruška, Planinka in Čandrova, ki pa so jih partizani leta 1943 požgali, da nacisti ne bi imeli v njih zatočišča. Rušani so zgradili sedanjo kočo namesto nekdanje Planinke. V njej si lahko privoščite slastno pohorsko omleto.

Veržej je gručasto ravninsko naselje, ki predstavlja središče Občine Veržej. Razprostira se na Murskem polju na desnem bregu reke Mure. Kraj je z regionalno cesto povezan z Gornjo Radgono, Ljutomerom, Mursko Soboto in Lendavo. Babičev mlin na reki Muri v Veržeju je kombinirani plavajoči mlin, kar pomeni, da je mlinarska hiša na kopnem delu, vodni pogon pa na reki. Babičev mlin je zgodovinska, krajevna, etnografska in turistična znamenitost Prlekije in obenem tudi Pomurja. Nekdaj je reka Mura poganjala sto mlinov, še pred nekaj desetletji je obratovalo okoli 40 plavajočih mlinov, sedaj pa je na Muri le še Babičev mlin. Posebnost plavajočega mlina predstavlja zunanje vodno kolo, nameščeno na enega od dveh čolnov, ki ga poganja tok reke Mure, na kopnem delu pa je mlinarska hiša. V mlinarski hiši je možen ogled stroja za mletje in postopka mletja žita. V mlinu ponujajo rženo, belo, ajdovo, krušno in koruzno moko, proseno in ajdovo kašo ter ostale mlevske izdelke. Babičev mlin na reki Muri je zaščiten kot tehniškokulturni spomenik. Prenosni mehanizmi v objektu so ohranili vse značilnosti vodnega mlina iz obdobja, v katerem so se le-ti gradili. Lastnika mlina Mirča Babiča je nasledila Karmen Babič, ki sedaj vodi mlin.

Bukovniško jezero se nahaja na Goričkem, južno od naselja Bukovnica. Uvršča se med umetna jezera. Nastalo je kot protipoplavni ukrep. Bukovniško jezero je ekološko občutljivo območje. Je del Krajinskega parka Goričko. Spada med državne naravne vrednote. Povprečna globina jezera je okoli 2 metra, ponekod pa tudi do 5 metrov. Površina jezera je okoli 8 ha. Jezero je dostopno po cesti iz smeri Dobrovnika. Ima čudovito okolico, ki kar vabi na sprehode, ribolov, kampiranje, piknike, nabiranje gob in ostale dejavnosti. Bukovniško jezero je skrito med kostanjevo – bukovimi gozdovi, ki poleti nudijo prijetno senco. V jezeru uspevata ogroženi rastlini kot sta vodni orešek in žabji šejek. Na hribu ob jezeru se nahaja kapelica svetega Vida, ob njej pa izvira zdravilni studenec svetega Vida. Vidova kapela je poleg Vidovega izvira zaščitni znak Bukovniškega jezera in priljubljeni cilj obiskovalcev. Sveti Vid je zaščitnik oči oziroma človeškega vida. Cerkve in kapele svetega Vida so ponavadi zgrajene na višjih legah, zato da sveti Vid vse vidi. Voda iz Vidovega izvira ima energijsko moč in zdravilne učinke pri zdravljenju vida, prebavil, kože, sluha, živčevja. V okolici kapele in izvira so bioenergetiki in radiestezisti našli številne energetske točke zdravilnega in blagodejnega sevanja zemlje, ki izboljšajo zdravje in počutje ljudi. Našli so preko 50 energetskih točk, označenih in izmerjenih pa je 26. Ob jezeru so postavljena igrala za otroke, počivališča in informacijske table ter brunarica.

Črno jezero se nahaja na Pohorju, na gozdnem slemenu med Osankarico in Tremi kralji. Jezero je umetnega nastanka in je veliko približno 50 hektarjev. Nastalo je okoli leta 6000 pred našim štetjem, ko so prebivalci poglobili močvirnato območje in ga tako spremenili v jezero. Sredi 19. stoletja so Črno jezero povečali zaradi hlodovine, ki so jo spravljali v dolino. V kristalno čistem jezeru se nahajajo redke rastlinske in živalske vrste. Obraščeno je s šotnim mahom in smrekovjem. Črno barvo daje jezeru temna in debela plast mulja. Črno jezero je zavarovano kot gozdni rezervat. Do jezera najlažje pridemo, če začnemo pot pri Domu na Osankarici. Nezahteven sprehod traja približno eno uro. Zaradi ugrezajočih barjanskih tal poteka urejena gozdna steza tudi po lesenih brveh. Pri jezeru se nahaja počivališče z mizami in klopmi. Črno jezero je zanimiva točka za izlet in sprostitev v vsakem letnem času.

Slikoviti tropski vrt se nahaja v Dobrovniku severozahodno od Lendave, na ravnini ob Bukovniškem potoku. Razprostira se na okoli 350 m2 in v njem je več kot 900 eksotičnih primerkov okoli stotih rastlinskih vrst. Obiskovalci lahko opazujejo in spremljajo razvoj tropskih rastlin čez vsa letna obdobja. Najbolj zanimive rastline tropskega vrta so kava, poper, mesojede rastline, ananas in ostale bromelijevke, karambola, flamingovci, vanilija in ostale orhideje ter yilang yilang. Vrt se razprostira poleg proizvodnih površin podjetja Ocean Orchids, ki ima že 10 letno zgodovino. Soustanovitelja in direktorja podjetja sta Roman Ferenčak in Tomaž Jevšnik. V podjetju vzgojijo kar 2 milijona orhidej letno. Iz vrta je možno pogledati v proizvodjo, kjer vsakodnevno zacveti približno 4000 čudovitih orhidej, ki so različnih barv, od belih, modrih, rdečih do roza. V tropskem vrtu obiskovalci lahko poleg mnogih botaničnih vrst orhidej občudujejo tropske in subtropske rastline, ki prihajajo iz celega sveta. Objekt je visok šest metrov in ogledamo si lahko številne rastline iz vsakdana, kot so vanilija, papaja, banane, ananas, mango, tara, ilang, ingver in druge. Pestra izbira vzpenjalk in obsežna zbirka živopisanih flamingovcev nikogar ne pusti ravnodušnega. Za zaključene skupine in vodstvo po tropskem vrtu je potrebno predhodno naročilo. V mesecih november, december in januar velja zimski delovni čas, in sicer vsak dan od devete ure zjutraj do pete ure popoldan.

Dvorec Štatenberg se nahaja na manjši razgledni vzpetini v Dravinjski dolini, v bližini kraja Makole. Ime je dobil po nekdanjem gradu Štatenberg iz 12. stoletja, ki se nahaja v okoli pet kilometrov oddaljenem kraju Stari Grad in so od njega danes ostale le še ruševine. Baročni dvorec Štatenberg so grofje Attemsi pričeli zidati okoli leta 1696, končali pa so ga v času med 1720 in 1740. Zasnovo za razkošen dvorec je naredil arhitekt Camesini iz Italije. Dvorec je zasnovan tako, da ima štiri dvonadstropne trakte s poudarjenim glavnim poslopjem z slikovitim odprtim stopniščem. V notranjosti dvorišča je bil včasih urejen baročni vrt. V osrednjem poslopju je v pritličju stebrna dvorana, v nadstropju pa viteška dvorana. Na levi strani od viteške dvorane se je ohranilo pet soban s freskami, ki so muzejski del gradu, na desni strani pa je čudovita poročna dvorana, kjer lahko poteka civilna poroka. V viteški dvorani so na stropu alegorije, ki so obrobljene s štukaturami in predstavljajo štiri elemente: zemljo, vodo, ogenj, zrak ter antično mitologijo – Umetnost in Znanost pod okriljem miru. V drugih sobah so na ogled deli prezentirane opreme in peči. V zahodnem traktu dvorca se nahaja baročna kapela, v kateri so oltarji delo Martina Baselija. Dvorec Štatenberg je bil prenovljen po drugi svetovni vojni in nato ponovno po letu 1989. V okviru dvorca deluje tudi grajska restavracija, ki se nahaja v pritličju glavnega, južnega krila. Muzejski del dvorca Štatenberg si je možno ogledati v času uradnih ur Turističnega društva Štatenberg ali po dogovoru. Okolica dvorca Štatenberg ima park z različnim rastlinjem in drevored divjih kostanjev. Za dvorcem se nahaja večji gozd, po katerem gre krajša pešpot do petih ribnikov, ki nudijo tudi možnost ribolova. V okolici dvorca je za lovskim domom vzletišče za modelarstvo in jadralno padalstvo, od koder se nudi tudi lep razgled na Makole.

Radgonski grad se nahaja v Gornji Radgoni, ki leži na desnem bregu reke Mure. Mesto leži ob glavni cesti na poti iz Murske Sobote proti Mariboru, ob meji z Avstrijo. Gornja Radgona je nastala na pobočju Grajskega griča. Znana je po vsakoletnem radgonskem kmetijskem sejmu. Radgonski grad je bil prvič omenjen v 12. stoletju. Stoji na griču, od koder je lep razgled na širšo okolico. Sezidal ga je plemič slovenskega rodu Radigoj. Njegovi prvi lastniki so bili grofje Spanheimi. Skozi stoletja so se upravitelji in lastniki velikokrat menjavali. Sedanjo podobo je gradu leta 1775 dal grof Leopold Herberstein. Zadnji lastniki so bili grofje Chorinsky. Ti so ga leta 1931 prodali banski upravi. V Radgonskem gradu je bila po drugi svetovni vojni osnovna šola. Sedaj ga ima v najemu domačin Milan Herzog, ki trenutno obnavlja to čudovito zgradbo. V gradu je urejena tudi poročna dvorana. Radgonski grad je bil večkrat povečan in prezidan. Vhod je skozi zunanje dvorišče. Najprej si lahko ogledamo enonadstropno gospodarsko poslopje. Ohranile so se odprtine za verige dvižnega mostu. Glavna vrata so masivna in obita s pločevino. Nad vhodom lahko vidimo grb Herbersteinov. Na koncu dvorišča pridemo do drugega vhoda. Tu sta vidni odprtini dvižnega mostu, kar pomeni, da je bil tukaj notranji grajski jarek. V portalu se nahaja dvojni grb Herberstein – Eggenberg. Na drugo dvorišče pridemo po daljšem hodniku. To je na vseh štirih straneh arkadirano. Osrednja dvonadstropna grajska stavba je v celoti podkletena. Včasih je imel grad tudi svoj 56 metrov globok vodnjak. Vrh notranjega gradu zaključuje stolpič. Zraven gradu, nasproti prvega vhoda, je bil več kot 50 metrov dolg kostanjev drevored. Radgonski grad bo preurejen v reprezentančni objekt.

Hodoško jezero se nahaja severno od naselja Hodoš, v severovzhodnem Goričkem blizu meje z Madžarsko. Akumulacijsko jezero je bilo narejeno na Dolenskem potoku in ga imenujejo tudi Dolensko jezero. Površina umetnega jezera obsega 5,2 ha. Ob Hodoškem jezeru je izvir čiste pitne vode in počivališče. Hodoško jezero je bilo prvotno namenjeno zadrževanju vode za namakanje kmetijskih površin, zadrževanju visokega vodnega vala, povečanju možnosti za lov na vodno perjad in turističnemu ribolovu. Jezero je bilo narejeno na naravni zamočvirjeni depresiji kot nadomestilo za vodne površine, ki so bile izgubljene v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja. Celotni del občine Hodoš spada v Krajinski park Goričko in zaradi tega ima Hodoško jezero posebno vlogo, saj je znano kot habitat vidre. Vidre so izvrstno prilagojene na življenje v vodi. Goričko se ponaša z najbolj vitalno, sklenjeno populacijo vidre na območju Slovenije. Ker ni naravnih stoječih voda, so narejeni vodni zbiralniki, kot je Hodoško jezero, izredno pomembne oaze vodnega življenja, ki vidri, kraljici voda, bogatijo prehransko ponudbo in povečujejo možnosti, da lažje preživijo v sušnih mesecih. Vidre najbolj ogroža uničevanje življenjskega prostora, onesnaževanje voda, promet (ni podhodov pod prometnicami, neprimerni mostovi) in nedovoljen lov. Tukaj se najdejo tudi raznovrstna močvirska življenjska okolja, kjer uspevajo redke in ogrožene rastlinske vrste, kot so sibirska perunika, širokolistni munec, močvirska ludvigija in močvirski jetičnik. Hodoško jezero je tako pomembno življenjsko okolje dvoživk, poleg tega pa so našli tudi 20 vrst kačjih pastirjev, od katerih so štiri ogrožene vrste. Poleg tega so zabeležili pojavljanje ogroženega močvirskega murnčka.

Hotiško jezero leži ob glavni cesti Murska Sobota – Lendava, približno kilometer vzhodno od kraja Hotiza. Jezeru pravijo tudi Jula Marof, in sicer po rodbini Marof. Hotiško jezero je globoko do tri metre in ima površino 4 ha. Ni pravo jezero, temveč je približno 1 km dolga in podkvastemu jezeru podobna mrtvica reke Mure. Mrtvica pomeni raven svet, ki je neposredno ob strugi reke. Reka Mura izvira v Avstriji. Njena skupna dolžina je okoli 450 km, od tega je v Sloveniji 98 km. Največ vode ima v spomladanskih in poletnih mesecih, ko se tali sneg v Alpah. Na reki Muri je več hidroelektrarn, od tega je ena v Sloveniji. Na reki Muri je še pred nekaj desetletji delovalo okoli 40 plavajočih mlinov. Reka Mura spada v zaščiteno območje evropskega pomena. Hotiško jezero je življenjski prostor ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. V jezeru so svoj dom našle zanimive vodne rastline, ribe, vodni ptiči in številni vodni nevretenčarji. Med ogrožene vodne rastline spadajo naslednje: rumeni blatnik, beli lokvanj, gobasta vodna leča, žabji šešek ter navadna in mala mešinka. Ob Hotiškem jezeru nastaja nov zaselek Grede. Južno od jezera se razprostira nižinski pragozd Orlovščak, ki je eden od redkih naravno ohranjenih ostankov gozda na tem področju. Jezero z okolico je čudovit kraj za sprostitev in rekreacijo.

Jeruzalem (338 m) je čudovita razgledna točka, ki se nahaja v Prlekiji. Na severu meji na Prekmurje in Avstrijo, na jugu pa na Hrvaško. V Jeruzalemu se nahaja naslednje: cerkev Žalostne Matere božje, energetske točke, botanični park, Gostišče hram Brenholc, Dvorec Jeruzalem, Vinoteka Jeruzalem, Apartma Kuhar in drugo. Označena vinska cesta po Jeruzalemsko-Ormoških goricah ima južno izhodišče v Ormožu in severno v Ljutomeru. Hrib je zasajen z vinsko trto, ki daje svetovno znanega Jeruzalemčana. V jesenskem času postavljajo klopotce, ki so znanilci zorečega grozdja in varujejo vinograde pred pticami. Jeruzalem naj bi dobil ime po podobi Žalostne Marije božje, ki so jo v takratno kapelo prinesli križarji ob vrnitvi iz Svete dežele. Področje jim je v 13. stoletju podaril Friderik Ptujski. Po ukinitvi križarskega reda so kapelo predelali v zgodnjebaročno cerkev Žalostne matere božje. Na slemenu Jeruzalema je Dvorec Jeruzalem, cerkev, vrtni park z grmovnicami, redkimi drevesi in trajnicami ter Turistično informativni center Jeruzalem. V centru so obiskovalcem na voljo prospekti, informacije, spominki, različna ponudba vin in drugo.

Ledavsko jezero je umetno akumulacijsko jezero, ki se razprostira med vasema Pertoča in Krašči. Jezero domačini imenujejo tudi Kraško jezero in spada med pomembne naravne znamenitosti v Krajinskem parku Goričko. Vode reke Ledave in potoka Lukaj so bile zajezene z namenom, da bi zavarovali nižje ležeče vasi in Mursko Soboto pred poplavami. Pregrada je visoka 10 metrov, površina jezera pa meri okoli 200 hektarov. Ledavsko jezero je nastalo ob koncu 70-ih let 20. stoletja. Z zajezitvijo voda so se razvila mokriščna, obvodna in vodna življenjska okolja, kjer je svoje prebivališče našlo veliko ogroženih in redkih živalskih in rastlinskih vrst. Razmočena tla so postala domovanje rogozju, trstičju, šašem, ostricam, vrbovju in ločju. Jezero je preletna postaja mnogih ptic, ki se tukaj ustavijo na dolgi selitveni poti. V riparijskem pasu gnezdijo bičja trstnica, rakar, trstni cvrčalec, rečni cvrčalec, kobiličar, mala čapljica. V spomladanskem času iz okoliških gozdov dvoživke vseh vrst, krastače, žabe, urhi in pupki v jezeru odlagajo svoj mrest. Ledavsko jezero so ljubitelji rib zelo hitro naselili z mnogimi ribjimi vrstami, tako tujimi kot domačimi. Pri ulovu rib ribičem pomagajo tudi drugi plenilci, kot so vidra in ribojede ptice vodomec, sive čaplje, čopasti ponirek, črna štorklja in kormorani. Jezero zaradi onesnaženosti ni primerno za kopanje, zato so rekreativne dejavnosti omejene na sprehod okoli jezera in ribolov. Zaradi varovanja ptic po jezeru ni zaželjena vožnja s čolni in surfi. V bližini Ledavskega jezera se nahaja opuščen peskokop, kjer so v letu 1993 izkopali mlečni zob dinoterja, ki ga sedaj hranijo v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.

Lendava je najvzhodnejše mesto v Sloveniji, ki leži pod obronki Lendavskih goric. Nahaja se na tromeji med Madžarsko, Hrvaško in Slovenijo. Mesto ima okoli 4000 prebivalcev, ki je mešano (čertina Madžarov) in šolstvo, napisi in javne službe so dvojezični. Starejši del mesta se nahaja na nizki terasi nad nekdanjim poplavnim področjem, po regulacijah leta 1945 pa se je razširilo čez suhe struge in se razpotegnilo na vzhod do Čentibe in na sever do Dolge vasi. Industrijski objekti so nastali na jugu. Razvoj in rast mesta je pospešil nastanek petrokemične industrije v 60. letih, sedaj dobivajo iz terciarnih peščenjakov manjše količine plina in nafte, večino osnovne surovine pa uvažajo. Pomembne so še farmacevtska in kovinska industrija. Lendava je staro tržišče za vino in kmetijske pridelke iz Dolgovaških in Lendavskih goric. Od leta 1983 se ob reki Lendavi razvijajo Terme Lendava, ki so naravno zdravilišče z mineralno hipertermalno vodo, ki vsebuje veliko parafina. Največje znamenitosti v mestu so lendavski grad, kapelica sv. Trojice, židovska sinagoga, kulturni dom, evangeličanska in katoliška cerkev, stare zidanice na griču Novi Tomaž in židovsko pokopališče. Lendava je znana tudi po tradicionalnih prireditvah, kot so vinski festival, martinovanje, lendavska trgatev in bogračijada.

Ljutomer je metropola Prlekije, ki je dežela odlične kapljice, termalnih vrelcev in štorkelj. Je upravno, gospodarsko in kulturno središče Murskega polja in Ljutomerskih goric. Skozi Ljutomer teče reka Ščavnica, ki se v reko Muro izliva pri Razkrižju. Kot naselje se prvič omenja leta 1249, leta 1265 preraste v trg in leta 1927 dobi mestne pravice. V letih od 1497 do 1605 so kraj močno ogrožali napadi Turkov. V drugi polovici 17. stoletja so potekali številni čarovniški procesi. Ljutomer je postal gospodarsko in kulturno središče Prlekije leta 1848. Leta 1868 se je v Ljutomeru odvijal prvi tabor za Zedinjeno Slovenijo. Kraj je znan po najstarejšem konjeniškem društvu v Sloveniji, ki je bilo ustanovljeno leta 1875. Prve konjske dirke so potekale na Murskem polju. V Ljutomeru se je industrija razvila šele po 2. svetovni vojni. Kmetijsko sta najpomembnejša živinoreja in vinogradništvo v goricah. Stari del mesta se nahaja na območju pod vzpetino Kamenščak. Mestno jedro sestavljajo trije trgi in vsak ima svoje sakralno znamenje. Glavni trg je bil leta 2010 razglašen za najlepši trg v Sloveniji s strani Turistične zveze Slovenije. Turistični utrip Ljutomeru in okolici dajejo vinska cesta, hipodrom in bližnje Terme Banovci.

Soboški grad, renesančni dvorec, se nahaja v najsevernejšem mestu Slovenije, Murski Soboti. Obdan je z obsežnim parkom angleškega tipa, ki ima značilne travnate zaplate in se imenuje Mestni park. V njem so dvestoletni gabri, hrasti, lipe in jeseni. Dvorec izhaja iz 2. polovice 16. stoletja. Verjetno je tu že sredi 13. stoletja stal t.i. belmudski grad, ki ga pisni viri do leta 1398 omenjajo ločeno od kraja Murska Sobota. Dvor in pozneje grad sta se sprva imenovala Bel Mura, kot upravno središče ozemlja Belmura. Njegova lega je bila pomembna zaradi križišča prometnih in trgovskih poti med Nemčijo in Ogrsko. V drugi polovici 14. stoletja je postala lastnica dvora rodbina Széchy. Leta 1687 je kupil grad Peter Szápáry, od njegovih dedičev pa leta 1934 Občina Murska Sobota. V času druge svetovne vojne je v gradu imela sedež madžarska okupacijska sila. Sedanja podoba dvorca izvira večinoma iz prve polovice 18. stoletja, ko so dvoriščne trakte obzidali z arkadami, na novo členili fasade ter oblikovali oba portala. Vzhodno ali mestno pročelje odlikuje imeniten primer baročne arhitekturne plastike iz druge četrtine 18. stoletja. Izmed prostorov je najlepši grajski salon. V poznobaročni iluzionistični maniri celostno poslikani prostor prinaša na stropu ikonografsko mikavno uresničitev alegorije miru. Danes se v gradu nahaja Pokrajinski muzej Murska Sobota, Mladinski in kulturni klub, gostišče Grajski hram. V njem je tudi urejena dvorana, ki je namenjena kulturnim prireditvam. Pokrajinski muzej ima arheološko, etnografsko, numizmatično, kulturnozgodovinsko zbirko, zbirko novejše zgodovine in stalno likovno zbirko.

Romanska rotunda svetega Nikolaja se nahaja dva kilometra zahodno od slovensko – madžarske meje. Zgrajena je bila v 13. stoletju v dolini Kobiljskega potoka ob srednjeveški prometni poti iz Alp v Panonsko nižino. V 19. stoletju so rotundi prizidali zvonik, kupolo prekrili s pločevinasto streho, gotski krilni oltar pa odpeljali v Budimpešto. Okroglo svetišče je arhitekturno odličen preostanek domnevno obsežnejše srednjeveške postojanke. Notranjščina je bila najverjetneje prvič poslikana okoli ali kmalu po letu 1300. Današnjo, deloma rekonstruirano podobo so ji povrnili po obsežnih konservatorskih in restavratorskih delih leta 1956. Poslikava v kupoli je bila restavrirana leta 1980. Rotunda svetega Nikolaja leži na vzpetini, nad dolinskim dnom, ki varuje cerkvico pred poplavnimi vodami. Cerkev je zgrajena iz opeke. Glino in ilovico so pridobili v neposredni okolici. Severovzhodno od rotunde je pokopališče z nagrobnikom plemiške družine Matzenau iz Prosenjakovec. Ob rotundi je tudi energetska točka, v kateri se stikata energiji Kozmosa in Zemlje.

Slovenska Bistrica je eno starejših mest v Sloveniji. Spanheimi so bili v prvi polovici 13. stoletja prvi znani lastniki kraja. Prvotno naselje se je razvilo na stičišču cest v smereh današnjega Ptuja, Maribora in Celja. Poselitev sega že v antično in še v starejša obdobja. V srednjem veku se je širilo iz prvotnega Gradišča v prostor današnje poselitve. Prvi pisni dokument izhaja iz leta 1227, kjer se kraj imenuje Fvstritz – Bistrica. Ime Slovenska je mesto pridobilo šele leta 1565. Mestne pravice je kraj dobil do leta 1313. Med turškimi napadi in tremi požari, ki so mesto vsakokrat upepelili, je Slovenska Bistica utrpela veliko škodo. Večina stavb zaradi požara izhaja iz 18. stoletja. Med najznamenitejšimi kulturnimi spomeniki oziroma spomeniški območji so: nekdanji hotel Beograd, cerkev Marije sedem žalosti in minoritski samostan, rotovž, nekdanji mestni dvorec, župna cerkev sv. Jerneja, Slomškov dom, Marijino znamenje iz leta 1771 na Trgu Alfonza Šarha, kamniti most čez Bistrico, grad Slovenska Bistrica, stavba nekdanje hranilnice, sodna palača, Graslov stolp in druge. Na področju naravne dediščine sta najpomembnejšimi grajski park in kostanjev drevored v Kolodvorski ulici. Najstarejši del Slovenske Bistrice je Gradišče. Danes je mesto upravno, gospodarsko in kulturno središče pokrajine med Halozami in Pohorjem. Ima približno 8000 prebivalcev. Ob mestu se razvija industrijska cona s številnimi dejavnostmi. Pomembna panoga v okolici mesta je kmetijstvo, med panogami še posebej vinogradništvo in sadjarstvo.

Sotina je vasica, ki se razprostira v gričevnati pokrajini Goričko. Spada v občino Rogašovci, ki leži med Ledavskim jezerom na jugu, Sotinskim bregom na severu, rečico Kučnico in Ledavskim dolom na zahodu. Občina spada v Krajinski park Goričko in Vinsko cesto Goričko. Vas je poznana po vrhu Kugla ali Sotinskem bregu, ki je s svojimi 418 metri najvišji vrh na območju Prekmurja. Na Kugli se nahaja leseni razgledni stolp, ki je visok 14 metrov. Do njega se lahko pripeljemo ali pa pridemo po turistični geološki učni poti s 365 stopnicami. S stolpa se odpira čudovit razgled na Slovenske gorice in Mursko polje. V smeri proti Avstriji pa se v lepem vremenu vidijo vrhovi planin in Pohorje. V Sotini so poleg vrha Kugla še naslednje zanimivosti: naravni izvir mineralne vode, most čez Ledavo na turistično geološki učni poti, maloobmejni prehod Sotina – Kalch, Dajčev mlin, kamnolom Sotina, muzej v starem gasilskem domu, kapela sv. Cirila in Metoda in drugo. Preko maloobmejnega prehoda pelje evropska kolesarska pot in pešpot. Tu je konec in začetek dela turistično geološke poti na Kuglo. Kamnolom je nahajališče črnega in zelenega filitona. Dajčev mlin je edini zaščiteni tehnični spomenik, ki še vedno obratuje. Poleg mlinarske dejavnosti imajo še oljarno in žago.

Sveta Trojica v Slovenskih goricah je slikovito naselje, ki se je razvilo na vrhu razglednega slemena, ki se proti zahodnemu delu strmo spušča proti Trojiškemu ali Gradiškemu jezeru. Kraj je središče Občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah, ki je nastala v letu 2006 z izločitvijo Krajevne skupnosti Sveta Trojica iz Občine Lenart. Sveta Trojica v Slovenskih goricah se kot trg omenja v letu 1872, po letu 1952 pa je bil znan pod imenom Gradišče. Nad naseljem stoji na manjšem griču samostanski kompleks s cerkvijo Svete Trojice s tremi zvoniki, ki daje naselju značilno podobo. Prvotno cerkev so med leti 1636 in 1643 naredili na mestu, kjer je bila lesena kapela. Iz tega časa se je ohranil samo še del ladje, zvonik in zvon iz leta 1666, ki si ga je možno ogledati v prezbiteriju. Cerkev so v letu 1663 prevzeli avguštinci iz Radgone. Ob južni strani cerkve so nato s pomočjo graščaka Traumansdorfa iz Negove sezidali samostan in povečali cerkev. Ta je kmalu spet postala pretesna za vse nove romarje. V letu 1735 so zato s pomočjo grofa Draškoviča pričeli z gradnjo nove cerkve v baročnem slogu. Nova cerkev je bila posvečena v letu 1772. Oba zvonika, ki sta ob pročelju cerkve in sta obrnjena proti trgu, sta bila sezidana v času od 1779 do 1780. Cerkev Svete Trojice so istočasno povezali še s samostanom. V letu 1787 so samostan zaprli, cerkev pa je bila podrejena dekaniji Lenart in povzdignjena v župnijo. Ko so avguštinci leta 1811 zapustili samostan, je cerkev prešla v oskrbo škofijskih duhovnikov. Župnijo so nato v letu 1854 prevzeli redovniki frančiškani, ki jo imajo v oskrbi še sedaj. Svojo prejšnjo podobo je leta 1885 dobil zvonik pri velikem oltarju. Cerkev Svete Trojice velja za izjemno baročno mojstrovino. Posebna znamenita umetnina je glavni oltar, ki je nastal v času med 1752 in 1756. Ta se uvršča med tri največje oltarje v cerkvah v Sloveniji. Baročni oltar je zelo razgiban s kipi, angelskimi figurami, mogočnimi stebri in znamenito sliko, ki predstavlja skrivnost Svete Trojice. Cerkveno notranjost so v času med 1883 in 1884 poslikali Osvald in Egidij Bieri ter Jakob Brollo. Tretji oltar je delo Josefa Strauba iz leta 1756. Leta 1693 je bila narejena Loretska kapela, ki so jo prizidali k prvotni cerkvi. V njej se nahaja kip Črne Marije. Na stebru je Marijin tron s kipom Matere božje, ki so ga nekdaj nosili v procesijah. V samostanu se nahaja cerkveni muzej in bogata knjižnica, ki ima več kot 3000 dragocenih knjig. Med njimi je tudi prva tiskana knjiga o fiziki iz leta 1574. V cerkvi Svete Trojice se od leta 2003 nahajajo ene od največjih orgel na Slovenskem.

Tromejnik se nahaja v bližini naselja Trdkova na Goričkem, v severovzhodnem delu Slovenije. Trdkova je manjše razloženo naselje, ki spada v občino Kuzma. Tromejnik spada v Krajinski park Goričko, ki je bil ustanovljen leta 2003 in je drugi največji naravni park v Sloveniji. Je sestavni del trideželnega krajinskega parka Goričko - Örseg – Raab ter zajema površino okoli 46200 hektarjev. Tromejnik je geografska točka na tromeji Avstrije, Slovenije in Madžarske. Kulturnozgodovinski spomenik leži na nadmorski višini 388 metrov. Mejni kamen je bil postavljen leta 1924 in je v tistem času označeval mejo med Madžarsko, Avstrijo in Kraljevino SHS. Tromejo je določila mednarodna razmejitvena komisija dne 31. 6. 1924. Prekmurje je bilo k Jugoslaviji dokončno priključeno dne 4. junija 1920 s trianonsko pogodbo. Leta 1998 so na slovenski strani ob mednarodnem srečanju zasadili lipo, v letu 1993 pa postavili slovenski grb. Vsaka stran piramidastega spomenika ima grb ene izmed mejnih držav, ki je obrnjen v smeri tiste države. V bližini tromejnika je počivališče za pešce in kolesarje, ki je postavljeno v senci pod lipami. Iz urejenega parkirišča po gozdni učni poti do tromejnika vodi pešpot, ki jo spremljajo informativne table. Dostop do piramidastega tromejnika je možen iz vseh treh držav. Naravoslovna gozdna učna pot Tromejnik ima izhodišče na parkirnem prostoru pod Tromejo. Dolga je 2600 metrov, poteka krožno in traja približno dve uri. Učna pot obsega 13 zanimivih učnih točk, ki so naslednje: analiza rasti drevesa, les na Goričkem, orgle dišav, ptiči na Goriškem, tromejnik, obnova gozda, prehranjevalne verige, gozd in voda, koža našega planeta, travniki, močvirski travniki, lovski objekti, vremenska postaja ter ribnik – mlaka.

Velika Nedelja je slikovito naselje, ki leži ob vznožju vinorodnih Slovenskih goric. Skozi Veliko Nedeljo je nekdaj tekla rimska cesta. Nemški viteški red je na tem območju imel velika posestva, ki so jih nacionalizirali pred 2. svetovno vojno in po njej. Največji znamenitosti sta župnijska cerkev sv. Trojice in grad Velika Nedelja. Križniški grad Velika Nedelja se prvič omenja leta 1273. Križniki so iz gradu upravljali posest in v njihovi lasti je ostal vse do zadnje vojne. Grad Velika Nedelja je manjše predelave doživel v začetku 18. stoletja in v 19. stoletju. Zahodni del gradu je srednjeveški, vzhodni del je iz 1612 do 1620, v severozahodnem traktu pa so ohranjene sledi iz gotskega obdobja. V celoti je baročna zgradba okoli notranjega dvorišča z vodnjakom in obrambnimi stolpi. Križniški grad Velika Nedelja spada med eno izmed redkih dobro ohranjenih zgodnje baročnih zgradb pri nas. V njem je danes obiskovalcem na ogled etnološka zbirka in prenovljena kapela. Z gradom Velika Nedelja upravlja Pokrajinski muzej Ptuj.

Zavrh je slikovito naselje, ki se nahaja v samem središču gričevnatih Slovenskih goric. Upravno je del Občine Lenart in Krajevne skupnosti Voličina. Razloženo naselje leži na slemenu nad Pesniško dolino. Sleme je na severnem predelu pokrito z mešanimi gozdovi, na južni strani pa se razprostirajo sadovnjaki, njive in vinogradi. Območje Zavrha se uvršča med stara vinogradniška območja, kjer so nekdaj prevladovale viničarije. Ob koncu 19. stoletja je pojav trtne uši uničil veliko vinogradov, ki jih obnavljajo šele v zadnjih letih. Poleg vinogradniške tradicije je preteklost kraja povezana tudi z Rudolfom Maistrom – Vojanovom (1874 – 1934), slavnim slovenskim pesnikom, generalom in borcem za severno mejo, ki je v Zavrh prihajal na oddih. Na Zavrhu se nahaja Maistrov stolp, ki ga je v njegov spomin leta 1963 postavilo Turistično društvo Rudolf Maister-Vojanov Zavrh. Načrt za prvi 25 metrov visoki leseni stolp je naredil kar sin generala Rudolfa Maistra, inženir Borut Maister. Slovesna otvoritev stolpa je bila 21. julija 1963. Ob tem so odkrili tudi spominsko ploščo generalu Maistru, ki so jo podarili Maistrovi borci iz Maribora. Leseni stolp je vremenskim razmeram kljuboval vse do leta 1979. Ker je bil v neurju zelo poškodovan, so ga minirali, ostanke pa odstranili. Na mestu starega stolpa so nato leta 1981 postavili nov kovinski stolp, ki je visok 17 metrov. Danes je razgledni stolp zanimiva izletniška točka. Z vrha stolpa se v jasnem vremenu razprostira razgled na Pohorje, Boč, Donačko goro, Pesniško dolino in ostalo.