Nastanek Marijinega romarskega svetišča, ki velja za najlepši slovenski kulturni spomenik in biser gotike, je še vedno zavit v skrivnost. Pozidali naj bi ga Ptujski gospodje, najverjetneje na prelomu iz 14. v 15. stoletje, in ga poimenovali Neustift. Leta 1473 se kraj v določenih listinah že uradno imenuje Gora milosti. To ime se je ohranilo do turških vpadov, ko je po legendi dobila ime Črna gora. Božja pot je znova zaživela leta 1615 ob prevzemu jezuitov. Cerkev in veliko romarsko hišo so oskrbovali do leta 1773, ko so red ukinili, potem pa so z njo celo stoletje upravljali škofijski duhovniki. Frančiškovi bratje minoriti so jo prevzeli leta 1937, ki tukaj delujejo še danes. Kmalu po prihodu minoritov sta se župnija in tudi kraj preimenovala v Ptujsko Goro. Bratje minoriti so vodili tudi zadnjo prenovo svetišča pred 600-letnico posvetitve, ki je bila leta 2010, ko je bila cerkev na sedmo velikonočno nedeljo, 16. maja razglašena za baziliko Marije Zavetnice. Cerkev ima elegantno zunanjost, stranske fasade obdajajo na vrhu okrašeni oporniki, ki zajemajo celotno stavbo, z osmerokotnim zvonikom. Nad glavnimi vhodnimi vrati je bil nekdaj relief Marije Zavetnice s plaščem, ki so ga jezuiti prenesli na glavni baročni oltar, postavljen leta 1764. V cerkev vodi mogočno baročno stopnišče, ki ga stražita kipa sv. Florijana in sv. Janeza Nepomuka, deli Jožefa Strauba iz sredine 18. stoletja.