Baza 20 se nahaja v Kočevskem rogu, ki je eno izmed najbolj gozdnatih območij med Belo krajino in Kočevjem. Med drugo svetovno vojno je bila baza sedež vodstva slovenskega partizanskega gibanja. Danes je Baza 20 edini tovrstni ohranjeni spomenik odporniškega gibanja v Evropi. V Kočevskem rogu je bila med letoma 1942 in 1945 tudi mreža partizanskih bolnišnic, od katerih sta ohranjeni Jelendol, ki je zaradi poškodb trenutno zaprta za ogled in Zgornji Hrastnik. Baza 20 je skrita in skoraj neopazna med kraškimi vrtačami. Prostor za bazo so izbrali dr. Pavel Lunaček, dr. Marijan Brecelj, Lojze Rojec in Ivan Maček. Vodstvo se je v prvo barako vselilo 17. aprila 1943. Število prebivalcev je naglo raslo, zato so takoj nadaljevali z gradnjo novih barak. Deske za gradnjo so dobili na žagi v dolini, vrata in že zastekljena okna pa v opuščenih kočevarskih hišah. Na Bazi 20 so živeli in delali člani Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, Vrhovnega plenuma OF, Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ), komisije za agitacijo in propagando, uredniki časopisov, tehnično osebje in drugi. Do jeseni 1944, ko je v njih živelo več kot 140 borcev in politikov, so postavili skupno 26 barak. V njih so živeli do decembra 1944, ko so se preselili v Črnomelj. Barake so imele številke ali imena po njihovih uporabnikih. Stavbe so različno velike, večje so starejše. V bazi je prebivalo kar nekaj znanih imen, med njimi Edvard Kocbek, Boris Kidrič in drugi. Od leta 1952 je baza zaščitena kot kulturni spomenik. Barake so skozi vsa leta obnavljali, posebej temeljita obnova pa je bila okoli leta 1990. V baraki številka 16 je s stalno razstavo predstavljena vloga in pomen Baze 20. Večina barak ima še originalno ali originalni identično opremo iz obdobja vojne. Spomeniško območje je obiskovalcem dostopno ves dan. Ob zadnji večji prenovi so razširili dostopno cesto in uredili veliko parkirišče. Ob parkirišču so postavili zanimivo arhitekturo Otona Jugovca. V veliki leseni stavbi naj bi bila restavracija za obiskovalce, ki pa v glavnem sameva. Za vodenje po bazi se najavite v Dolenjskem muzeju.

Črnomelj je osrednje in največje mesto v Beli krajini. Leži na pomolu visoko nad sotočjem reke Lahinje in pritoka Dobličice. Ta je omogočal varno poselitev že od starejše železne dobe. Mesto je imelo zaradi lege na ozkem pomolu poleg osrednje ceste le še dve vzporedni ulici. Ta zasnova se je kasneje le malo spremenila. Pisni viri ga prvič omenjajo leta 1228 z imenom Schirnomel. Leta 1407 je dobilo mestne pravice. Črnomelj so v 15. stoletju zavarovali z obzidjem zaradi turških vpadov ter izkopali jarek. Pomembne znamenitosti v starem mestnem jedru so grad Črnomelj, komenda, Stoničev grad, cerkev svetega Petra, cerkev svetega Duha in druge. V Črnomlju je bila leta 1944 ustanovljena prva partizanska gimnazija v Sloveniji. Črnomaljski grad je bil prvič sezidan leta 1165. Večjega so zgradil kasneje in ta se je z dodatnimi prizidavami ohranil vse do danes. V 13. stoletju je nastala tudi komenda viteškega reda templarjev. Notranje dvorišče ima prenovljene nadstropne arkade. Tu so tudi razstavljeni rimski nagrobniki. Stoničev grad stoji nasproti grada Črnomelj. Nastal je iz treh zgradb, ki so se leta 1768 združile v eno. Za kulturni spomenik je bil razglašen leta 2003. Župnijska cerkev svetega Petra izhaja iz leta 1228. Baročna dvorana pa je iz prve polovice 18. stoletja. Gotska cerkev svetega Duha je prvič omenjena leta 1487. Obnovili so jo konec 19. stoletja, skupaj z obrambnim zidom. Ker ima Črnomelj centralno lego, je prometno središče Bele krajine. Obenem je tudi kulturno središče, znano po tradicionalnem jurjevanju, ki v mesecu juniju privabi folklorne skupine od blizu in daleč.

Grad Bizeljsko (Wissell) se nahaja na skalnem griču nad Bizeljsko vasjo. Grad daje vasi značilno podobo. V pisnih virih se prvič omenja leta 1404, ko so se na tem območju naselili vitezi Wissell. Grad ima srednjeveško zasnovo. Skozi stoletja je imel pomembno vlogo kot obrambna postojanka. Danes grad Bizeljsko kaže renesančne in baročne poteze. Renesančni pridih se vidi ob vhodu, ko je bila prizidana kapela sv. Hieronima z bogatim baročnim oltarjem. Kapela izvira iz leta 1623. Obok kapele in tri sobe v nadstropju so okrašene s štukaturo iz poznega 18. stoletja. Sobe se vrstijo kot niz kontinuiranih prostorov. Pravokotno dvorišče obdajajo štirje dvonadstropni trakti, na zahodni strani pa sta na vogalih okrogla stolpa. V gradu se niso ohranile dragocenosti, saj so vse odnesli njegovi zadnji lastniki, grofje Windischgraetz. V delu gradu je danes vinska klet Klakočar. Družina Klakočar se je zavzela tudi za temeljito obnovo grajskih prostorov. Na ogled je bogata vinska klet in grajska kapelica. Poleg znanih bizeljskih vin je v kleti shranjena tudi avtohtona bizeljska sorta, Rumeni plavec.

Grad Kostel se nahaja v naselju Kostel v dolini reke Kolpe. Grajski kompleks zajema grad, naselje in cerkvico sv. Treh Kraljev z značilno zvončnico. Grad je imel nekdaj pomembno prometno in strateško lego, saj je tukaj najbolj zložen prehod čez reko Kolpo. Grajska trdnjava na koničastem hribu se v pisnih virih prvič omenja leta 1336. Prvi fevdalci so bili grofje Ortenburški, sledili so jim celjski grofje in Habsburžani. Od leta 1620 je bil grad Kostel v lastništvu različnih rodbin. V času turških vpadov je bil pomembna obmejna postojanka. Leta 1578 so v grad z zvijačo vdrli Turki in ga požgali. Utrdbo so leta 1809 skupaj z naseljem razdejali francoski vojaki in od takrat je propadala. V razvalinah nekdanje mogočne zgradbe so deloma ohranjeni gotsko jedro in renesančne obodne sestavine, povezane z ostanki zidovja okoli celotne vasi. Grad Kostel je pomembna zapuščina kulturne dediščine, ki je danes v državni lasti. Grad postopoma obnavljajo. Z grajske pečine se odpira čudovit razgled po Kostelski dolini in v sotesko Kolpe.

Grad Rajhenburg se ponosno dviguje nad krajem Brestanico in reko Savo. V pisnih virih se prvič omenja leta 895 in je najstarejši z listino izpričani srednjeveški grad. V bojih z Madžari je bil grad v začetku 10. stoletja porušen. Salzburški nadškof Konrad ga je dal na novo pozidati v letih 1131-1147. Na grad so nadškofje pripeljali najemniško družino, ki je povzela ime po gradu in se je poimenovala rodbina Rajhenburških. Za vojaške zasluge so pozneje postali lastniki gradu. Prav oni so bili najdlje časa na gradu, vse od 1141-1570, ko je rodbina izumrla.V gradu je bila krajši čas kovnica denarja. Skozi stoletja so se na gradu zvrstili različni lastniki. Današnjo podobo je dobil grad v začetku 17. stoletja. Dali so mu jo takratni lastniki Gallensteini. Pomembni lastniki so bili tudi grofje Attemsi. V 19. stoletju se je v njem izmenjalo več lastnikov, ki so mu vsak po svoje pustili svoj pečat. Trapisti, menihi iz Francije, so grad Rajhenburg kupili leta 1881. Uredili so ga v samostan Marije Rešiteljice. Njihov red je bil znan kot zelo strog in je težil h krščanski popolnosti. Nemci so leta 1941 menihe pregnali in grad preuredili v preselitveno taborišče, skozi katerega so izgnali okrog 45.000 Slovencev. Po razpustu samostana trapistov leta 1947 so bili v gradu zapori. Danes je v njem Muzej novejše zgodovine Slovenije, Enota Brestanica.

Reka Krupa izvira jugovzhodno od naselja Semič sredi kraškega ravnika Bele krajine. Na površje prihaja v močnih kraških izvirih izpod 30 metrov visoke, značilno tektonsko prelomljene skalne stene. Izvir je po vodnatosti največji v Beli Krajini. Reka je v kraški ravnik vrezala dokaj izrazito, na določenih mestih kanjonsko strugo. Po okoli treh kilometrih se Krupa izliva v reko Lahinjo. Višinska razlika med izvirom in izlivom reke je šest metrov, kar je nekdaj omogočalo delovanje žag in mlinov. Rečno območje je bilo poseljeno že v obdobju prazgodovine, o čemer pričajo najdbe iz prazgodovinskega naselja Moverna vas in edina znana paleolitska jamska postaja v Beli krajini Judovska hiša. V srednjem veku je imel veliko gospodarsko vlogo za Belo krajino grad Krupa na desnem bregu reke. Okoli kilometer od izvira se nahaja znamenita baročna cerkev Svete Trojice na Vinjem Vrhu. Pred izlivom reke v Lahinjo pa je nekdanja je romarska cerkev žalostne Matere božje v Kloštru. Izvir reke Krupe je do leta 1983 predstavljal edini primerni vir za regionalno zajetje, vendar do njega ni prišlo zaradi onesnaženosti. Leta 1997 je bila reka Krupa z varovanim območjem razglašena za naravni spomenik in območje Natura 2000. Zalednje reke so obrobje visokih dinarskih hrbtov Radohe, Kočevskega Roga in celo Gorjancev ter plitvi kras z vrtačastim površjem in kraškim ravnikom. V zaledju je več kraških ponikalnic: Rečica pri Vrčicah, Bajer v Rožnem Dolu, Ponikve pod Mirno goro in Reka na Gorjancih. Izvir reke je edino znano nahajališče jamske školjke kuščerjeve kongerije na predelu Slovenije, tukaj pa so še druge endemne vrste jamskih polžev in človeška ribica. Izvir Krupe in okolica veljata za izjemno kulturno in naravno dediščino semiške občine in Bele krajine. Območje ob reki ima tudi pomemben turistični, rekreacijski in vzgojno-izobraževalni pomen ter odpira nove razvojne priložnosti prebivalcev.

Kartuzija Pleterje se nahaja ob vznožju Gorjancev. Je edini kartuzijanski samostan v Sloveniji. Po vsem svetu živi danes približno 400 kartuzijanov in kartuzijank v 21 hišah. Njegova zgodovina je tesno povezana s slovensko. Samostana ni mogoče obiskati. Očetje ustanovitelji njihovega reda so šli za lučjo z vzhoda, to pomeni, da so se ravnali po zgledu starih samotarjev, ki so se docela posvetili življenju v molku in duhovnem uboštvu. Uvedli pa so tudi skupno bogoslužje ter predvsem ob nedeljah in slovesnih praznikih bratsko sožitje. To ravnotežje med samoto in skupnim življenjem je omogočalo, da je njihov red mogel ohraniti ideal samotarskega življenja skozi stoletja. Je najstrožji red v rimskokatoliški Cerkvi. Kartuzijo Prestol presvete Trojice je osnoval grof Herman II. Celjski leta 1403. Ustanovno listino in donacijo v bogatih posestih je izdal leta 1407. Tega leta se je končala tudi osnovna gradnja samostana in kapele. Samostan je bil dokončno zgrajen šele leta 1410, medtem ko je bila samostanska cerkev končana šele leta 1420. V cerkvi je bil pokopan tudi ustanovnik. Po smrti Celjskih sta kartuzija in redovno življenje začela pešati in po številnih krizah leta 1595 zamrla. Šele leta 1899 je kartuzijanski red ponovno kupil nekdanja posestva in pozidal nov samostan do leta 1904. Od prvotnega kompleksa se je ohranila stara gotska cerkev iz leta 1420 z zakristijo in in delom križnega hodnika. Je najbolje ohranjena kartuzijanska cerkev v Evropi. Ponaša se z vrsto zunanjih opornikov, s sistemom križnorebrastih obokov in zidano pregrado, t.i. letnerjem, ki prostor deli na meniški in bratovski kor. Cerkev je po obnovi izven klavzule in dostopna obiskovalcem. V stari zakristiji si je mogoče s pomočjo avdio-vizualnega prikaza predstavljati meniško življenje. Zasnova nove kartuzije J. F. Pichata je povsem simetrična in obsega redovno cerkev, mali in veliki križni hodnik, celice menihov in gospodarska poslopja. Po obsegu je ena največjih v Evropi. V Kartuziji Pleterje obdelujejo 30 ha kmetijskih zemljišč. Sadovnjaki, zelenjavni vrt in pašniki so znotraj samostanskega obzidja, vinogradi, njive in travniki pa izven. Te površine poskušajo obdelovati čimbolj naravi prijazno. Znani samostanski izdelki kot so vina, žganja in čebelji izdelki, so dostopni v samostanski trgovini.

Kočevje je zanimivo mesto, ki leži v najširšem delu Kočevskega polja. Je upravno, kulturno in gospodarsko središče Kočevske. Skozi mesto lenobno teče reka Rinža, ki ponikne kmalu za njim. Reka je značilna kraška ponikalnica, dolga okoli 9 km. V Kočevju so večje znamenitosti naslednje: Nebotičnik, Vila Sajovic, Marijin dom, gostilna pri Kmetu, Vila Kajfež, Gimnazija Kočevje, park narodnih herojev, likovni salon, župnijska cerkev sv. Jerneja, Danska hiša, spomenik osvoboditve, vila Rothel-Schleimer, kino Kočevje, Vila Krauland, Šeškov dom - Pokrajinski muzej Kočevje, Knjižnica Kočevje in drugo. Nebotičnik je stanovanjski blok, ki ga je leta 1910 za svoje zaposlene zgradil veleindustrijalec Anton Kajfež. Takrat je bila najvišja zgradba v Kočevju in zato so jo poimenovali Nebotičnik. Vila Sajovic je bila zgrajena leta 1909 v secesijskem slogu. Marijin dom je bil zgrajen leta 1899. Med prvo svetovno vojno je bila v njem bolnišnica. Danes imajo v njem sedež Občina Kočevje, Upravna enota Kočevje in Okrajno sodišče v Kočevju. Gostilna pri kmetu je bila zgrajena leta 1903. Likovni salon je bil zgrajen v 60-ih letih 20. stoletja in je bil prvotno tržnica. Danska hiša je bila nedavno obnovljena, vendar žal ne v prvotnem slogu. Kino Kočevje je bil nekdaj skedenj in konjušnica. Kočevje se šele v zadnjem času prebuja in ponuja številne možnosti za rekreacijo, oglede kulturnozgodovinskih zanimivosti in lepote neokrnjene narave.

Krško je osrednje mesto Posavja ter občinsko središče. Mesto se je razvilo na obeh bregovih najdaljše slovenske reke Save. Ima pestro zgodovinsko preteklost. Staro mestno jedro je bilo obnovljeno. Novi del mesta se nahaja na Vidmu. Ta del se je uredil istočasno z dograditvijo nuklearne elektrarne Krško in največjo papirnico v državi. Mesto je kulturno središče svojega območja. Večje znamenitosti so cerkev svetega Janeza Evangelista, cerkev svetega Duha, Kulturni dom Krško, Valvazorjeva knjižnica, Galerija Krško, Kapucinski samostan s cerkvijo, Dvorana v parku in pred njo Park zaslužnih občanov v katerem lahko vidite doprsna kipa dveh najpomembnejših občanov: Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča, ki sta močno zaznamovala čas protestantizma. V Krškem je živel Janez Vajkard Valvazor, ki je napisal znamenito Slavo vojvodine Kranjske. Lahko si ogledate njegov spomenik in hišo. Znana prebivalca sta tudi Martin Hočevar, dobrotnik in trgovec ter Janez Mencinger, pisatelj in odvetnik.

Metlika je občinsko, kulturno in gospodarsko središče vzhodne Bele krajine. Skozi zgodovino je imelo mesto pomembno obrambno funkcijo. Zaradi tega se je tudi razvila na pomolu nad otokom Obrh, ki obdaja večje območje starega mestnega jedra. V Metliki je znana vinska klet, ki ima pester izbor uveljavljenih belokranjskih vin. V Metliki ni stavb, ki bi bile starejše od 300 let, ker je leta 1705 pogorela do tal. Območje je bilo poseljeno že v času prazgodovine, v srednjem veku se je kraj imenoval Novi trg in je dobil mestne pravice pred letom 1335. Ime Metlika je postalo uveljavljeno okoli leta 1378. Kraj je bil ena od pomembnejših obrambnih trdnjav, najprej proti Ogrski, kasneje pa proti turškim vpadom med leti 1408 in 1578. Konec 19. stoletja je bila v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem, prva hranilnica in posojilnica ter prva čitalnica na Dolenjskem in Beli krajini. Otvoritev belokranjske železnice v letu 1914 je pomenila začetek gospodarskega vzpona Metlike. V mestu so mnoga obeležja, ki pričajo o njenem pomenu v času med drugo svetovno vojno. Po koncu vojne je Metlika doživela velik gospodarski razvoj, po osamosvojitvi Slovenije pa je zopet postala obmejno mesto z mednarodnim mejnim prehodom. Najbolj zanimivi del Metlike predstavlja staro mestno jedro, ki je središče zakladnice kulturne dediščine pokrajine. Staro jedro ima tri trge, ki so Mestni trg, Partizanski trg in Trg svobode. Največje znamenitosti so farna cerkev sv. Nikolaja, Slovenski gasilski in Belokranjski muzej, Metliški grad, park pred gradom, mestna hiša, proštija, komenda, Ganglova hiša, poslopje nekdanje Wachove lekarne, veliko rojstnih hiš znanih Metličanov in ostalo.

Pešpot od Damelj do Radencev je najjužnejša slovenska pešpot. Je edinstvena v območju Krajinskega parka Kolpa. Poteka tik ob najdaljši slovenski rivieri – reki Kolpi, mimo izvira Trpotec, ki velja za vodo večne mladosti, do vasi Breg. Tukaj obratuje mlin na reki Kolpi, nedaleč stran pa se nahaja najdaljša belokranjska kraška jama Kobiljača. Mlin z jezom v Bregu predstavlja značilen mlin v kanjonu reke Kolpe. Sodi v skupino vodnih mlinov na kamen s pogonom koles na spodnjo vodo. Danes se uvršča med najstarejše še ohranjene mline ob Kolpi in je edini na celotnem belokranjskem delu Kolpe, ki občasno še obratuje. Kobiljača je s 346 metri rovov ena daljših izvirnih jam ob Kolpi. Pešpot se nato nadaljuje do Francoskega kamna in naprej do najjužnejše vasi Kot pri Damlju, kjer je označena najjužnejša točka Slovenije. Pohod se zaključi v slikoviti vasici Damelj. Tradicionalni pohod je organiziran spomladi, v mesecu maju, udeleženci pa so deležni pristne belokranjske dobrosrčnosti in kulinaričnih dobrot. Čas pohoda je približno 2,5 ure, dolžina poti pa je 10,5 kilometra.

Ribnica je mesto, ki se nahaja v Ribniški dolini, v južnem delu Slovenije. Obdajata jo dve kraški planoti, na zahodu Velika gora z najvišjim Turnom in na vzhodu gozdnata Mala gora, z najvišjima vrhovoma Črni vrh in Stene sv. Ane. Ribniško polje, po katerem tečejo reke Ribnica, Bistrica in Rakitnica, spada med prelivna kraška polja. Ribnica je gospodarsko, upravno in kulturno središče Ribniške doline. Po robu Ribniškega polja je v rimskem obdobju tekla vojaška cesta. Ribniška prafara je po letu 811 postala središče misijonskega okrožja. Ribniško gospostvo je bilo prvič omenjeno leta 1220, v 14. stoletju je poznana lesna obrt, konec 15. stoletja pa je kraj dobil pravico do proste trgovine s platnom, živino in pridelki. Ribnica je bila znana po pogostih procesih proti čarovnicam. Po 2. svetovni vojni se je naselje od prvotnega jedra okoli župnijske cerkve in gradu razširilo in pritegnilo v celoto nekaj nekdanjih vasi. Največji posebnost območja sta suhorobarstvo in lončarstvo, ki imata večstoletno tradicijo. Bogastvo Ribnice se poleg kulturne in naravne dediščine kaže tudi v številnih etnografskih, kulturnih in drugih prireditvah. Največje znamenitosti so Ribniški grad z muzejem, park kulturnikov, župnijska cerkev sv. Štefana, Miklova hiša, rojstna hiša Bojana Adamiča in drugo.

Gručasto naselje Šentrupert se nahaja v jugovzhodnem delu Slovenije. Kraj leži na severnem robu slikovite Mirnske doline in je sedež Občine Šentrupert. Ime je naselje dobilo po svetemu Rupertu, ki je zavetnik župnijske gotske cerkve. V Šentrupertu z bližnjo okolico so naslednje kulturne znamenitosti: velika cerkev sv. Ruperta, ki stoji sredi trškega naselja, grad Škrljevo, kapela Žalostne Matere Božje s kapelicami križevega pota, Muzej na prostem – kozolci, Vesela Gora s cerkvijo sv. Frančiška Ksaverja in ostalo. Cerkev sv. Ruperta se uvršča med najlepše gotske cerkve na območju Slovenije. Sezidana je bila okoli leta 1450, v njeni ladji pa so odkrili tudi sledove srednjeveških fresk. Grad Škrljevo se v pisnih virih prvič omenja leta 1043. V svojem jedru je romanski, kasneje so ga v času gotike delno prezidali in ga v baroku dopolnili s fasadnim učinkom, ki se je ohranil vse do danes. Kapela Žalostne Matere Božje je bila sezidana leta 1879 na mestu predhodnice iz leta 1749. V letu 1730 so postavili križev pot, ki je bil v kasnejših stoletjih večkrat obnovljen. Muzej na prostem je prvi muzej na prostem v Sloveniji, ki ima kozolce. Namenjen je predstavitvi kozolcev na območju Mirnske doline, njihove gradnje, zgodovinskega razvoja ter pomembnosti v okviru slovenske kulturne dediščine. V muzej so prestavili 19 različnih kozolcev, ki vsi izhajajo iz Mirnske doline, le eden je iz okolice Ivančne Gorice. Kozolec je sušilna naprava, ki se je razvila od nadvse preprostih do bogatih oblik, ki jo predstavlja toplar ali dvojni kozolec. V muzeju se nahajajo trije enojni in trije dvojni tipi kozolcev. Kozolec je ena od pomembnih prepoznavnosti Slovenije, ki jih ne najdemo drugod po svetu. Muzej kozolcev se razprostira na 2,5 ha lepo urejenih površin in ima okoli en kilometer dolgo sprehajalno pot. V muzeju se nahaja najstarejši ohranjeni dvojni kozolec v Sloveniji in svetu, ki nosi letnico 1795 in se imenuje Lukatov toplar.

Terme Šmarješke Toplice se razprostirajo sredi travnikov in gozdov, izven območja urbanega naselja, v zavetju dolenjskih gričev. So sodobno termalno zdravilišče, znano po vrhunskih zdraviliških storitvah in izbrani ponudbi najbolj sodobnih storitev medico wellnessa. Zdraviliški del ponudbe term dopolnjuje sodoben diagnostični center z ambulantami in programi rehabilitacije športnikov in bolnikov, ki imajo športne poškodbe, individualno naravnani programi in storitve medicinskega wellnessa ter ponudba sprostitvenih in športnih aktivnosti. V Termah Šmarješke Toplice so gostom na voljo trije vrhunsko opremljeni hoteli kategorije štirih zvezdic, ki jih obdaja zdraviliški park. Hotel Vitarium superior je namenjen najbolj zahtevnim gostom. Prostorne sobe imajo opremo iz naravnih materialov, v hotelu je na voljo tudi razkošen predsedniški apartma. Hotel Šmarjeta, ki je bil nedavno prenovljen, je primeren za daljša bivanja in družine, saj ima prostorne družinske sobe, med drugim pa ima na voljo tudi enoposteljne sobe s širokimi francoskimi ležišči. Hotel Toplice je primeren za vse goste, ki na počitnice pridejo sami ter iščejo ugodje in mir v zelenih razgledih na bližnje vinograde. Center medicinskega wellnessa slovi po programu storitev za preprečevanje civilizacijskih bolezni, ki so posledica modernega načina življenja. Učinkoviti in sproščujoči programi centra so korak na poti k boljšemu počutju, dobremu zdravju, estetski in zdravi zunanjosti, obnavljanju telesne energije ter odlični umski in telesni zmogljivosti. Posebnost wellness centra sta programa za hujšanje in razstrupljanje telesa pod zdravniškim nadzorom. Vitarium Aqua je svet savn, termalnih bazenov, priljubljenih masaž, oblog in pilingov ter sprostitvenih kopeli, kjer preobremenjeni sprostijo duha.

Mesto Trebnje se razprostira ob železnici in glavni cesti Ljubljana – Novo Mesto. Je gospodarsko, kulturno, upravno in zaposlitveno središče občine Trebnje. Staro mestno jedro Trebnjega je nekoliko dvignjeno na levem bregu reke Temenice, novejši del mesta pa se razteza severno od železniške proge in stare ceste v smeri proti Novemu mestu. Največje znamenitosti so župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja iz leta 1443, spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni in kip Friderika Ireneja Barage, slovenskega misijonarja med Indijanci v Ameriki, ki je delo Franceta Goršeta iz leta 1978. Cerkev Marijinega vnebovzetja leži v središču Trebnjega. Današnja triladijska zgradba je bila sezidana na mestu starejše cerkve iz leta 1443, v stilu pozne gotike. Sliko Marijinega vnebovzetja na glavnem oltarju je naslikal Matevž Langus, oltar pa je delo rezbarja Janežiča. Langus je prav tako naslikal Križev pot, v prezbiteriju pa so Koželjeve freske. Med župnijsko cerkvijo in župniščem so v letu 1964 raziskali praslovansko pokopališče in odkrili ostanke kanalizacije večje stavbe iz časa Rimljanov. Iz tega časa je v cerkveno vežo vzidan relief treh poprsij, v župišče pa je vzidan del napisnega kamna iz svetišča Jupitra. Cerkev Marijinega vnebovzetja so v času turških vpadov obdali z obzidjem, ki sedaj ni več vidno. Na južni strani cerkve stoji spomenik častnega občana občine Trebnje, ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita, dr. Alojzija Šuštarja.

Grad Žužemberk stoji na skalni pečini nad reko Krko in predstavlja osrednjo dominanto Žužemberka. Leta 2013 je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena. V pisnih virih se prvič omenja leta 1295. Takrat ga je Henrik iz Lupoglava v Istri prodal goriškemu grofu Albertu II., ki je ustanovil žužemberško gospostvo. V 14. stoletju se je zelo povečal vpliv Auerspergov. Le-ti so imeli svojo posadko tudi na gradu Žužemberk. Na podlagi dedne pogodbe so Habsburžani leta 1374 dedovali goriška posestva, med drugim tudi grad in gospostvo Žužemberk. Ta je ostal do leta 1538 deželnoknežja posest. Po letu 1793, ko se je knez Viljem I. Auersperg z gradu preselil v dvorec Soteska, so bili v njem do leta 1898 državni uradi. Po njihovi izselitvi je grad začel propadati, vendar so Auerspergi ostali njegovi lastniki vse do konca druge svetovne vojne. V njej je grad Žužemberk utrpel velike poškodbe. Po vojni je bil nacionaliziran in dodeljen tedanji občini Žužemberk, po njeni ukinitvi pa občini Novo mesto. Leta 1998 je bila ponovno ustanovljena občina Žužemberk in grad je takrat prešel v njeno last. Kljub temu, da je grad Žužemberk že desetletja v razvalinah, predstavlja čudovit primer grajske arhitekture od 12. stoletja do 17. stoletja. Do druge svetovne vojne je njegovo višinsko dominanto poudarjal osrednji stolp in renesančni obzidni obroč z vencem bastij in stolpov. Večnadstropni stolp, ki je imel ječo v pritličju in kapelo v nadstropju, je bil tudi srednjeveško jedro objekta. Ob njem so notranje dvorišče obdajali stanovanjski trakti. V 16. stoletju je bil grad razširjen v sedanji renesančni sistem obrambnih stolpov in bastij. V 17. stoletju je bil povišan za eno nadstropje, nivojsko izenačen in pri tem so zazidali prsobrane obrambnih zidov. Na dvoriščno stran vzhodnega in severnega dela obzidja so naslonili nadstropne arkadne hodnike, v severozahodnem delu pa so pozidali nov trakt z vinsko kletjo. Poskrbeli so tudi za štukaturno dekoracijo fasad. Ta je krasila tudi grbovno ploščo Auerspergov, vzidano na dvoriščnem delu južnega trakta. Srednjeveško jedro gradu Žužemberk je bilo na severnem delu obdano z obrambnim jarkom, ki je bil v 16. stoletju, ko je objekt dobil nov obrambni jarek, zapolnjen z novim stanovanjskim traktom. Preko jarka je nekdaj vodil lesen dvižni most, ki so ga kasneje nadomestili s kamnitim. Grajski jarek je bil precej bolj globok kot je sedaj, s prenehanjem vpadov Turkov pa sta se spremenila njegov videz in namembnost. Razvaline gradu Žužemberk je pričela spomeniška služba obnavljati po drugi svetovni vojni, obnova pa je dobila ponoven zagon po letu 1998. Grad postaja središče kulturnega dogajanja v Žužemberku. V vinski kleti, edinem ohranjenem prostoru v gradu, in na grajskem dvorišču se je pričelo novo življenje. Poletne prireditve na gradu privabljajo vedno večje število domačih in tujih obiskovalcev, v njem pa gostujejo znane osebnosti zabavnega in kulturnega življenja.