Brdo je majhno naselje nad Lukovico, ki je bilo omenjeno že v listinah iz 14. stoletja. Takrat tu še ni bilo gradu. Nekoč mala vas, nato kraj gospostva, uradništva ter inteligence, danes pa spomenik bogate zgodovine in prijeten kraj za oddih. Tu se nam razkriva veličasten renesančni grad Brdo, ki ga je družina Lamberg zgradila leta 1552. Točno tristo let kasneje se je tu rodil znani slovenski pisatelj Janko Kersnik, ki je slovensko literaturo obogatil s svojimi deli. Na gradu je grajske otroke poučeval Fran Levec, kot sodnika pa sta tu službovala skladatelja Oskar Dev in Anton Lajovic. Grajski zidovi so sestavljali bogat mozaik zgodovine vse do druge svetovne vojne, ko je bil grad požgan in nikoli več obnovljen v prvotno stanje. Razpoznavno ohranjeni so južno pročelje gradu z vogalnima stolpoma, ribnik in grajski drevored. Poleg gradu si lahko ogledamo še župnijsko cerkev Marije Vnebovzete, Osnovno šolo Janka Kersnika, župnišče in rojstno hišo Franceta Marolta (1891-1951), Čebelarski center Slovenije in drugo. Župnijska cerkev je zgrajena v baročnem stilu in poslikana z Jelovškovimi freskami. Še posebej zanimiva je sončna ura. France Marolt je bil priznani slovenski skladatelj, zborovodja in kulturni delavec.

Stiški samostan se nahaja med dolenjskimi griči. Med redkimi delujočimi samostani je edini, ki pripada cistercijanom. Cistercijanski red je nastal leta 1098 v Burgundiji v Franciji, v kraju Citeaux in po kraju tudi dobil ime. Ustanovitelji so bili trije svetniki, ki so bili benediktinski menihi iz samostana v kraju Molesme. Samostan je danes pomemben kulturni in verski spomenik. Leta 1136 ga je ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Takrat je dobil tudi mnogo posesti. Menihi cistercijanci so se poleg molitve posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Od 13. stoletja dalje pa tudi dušnemu pastirstvu. V drugi polovici 15. stoletja je doživel veliko turških napadov in imel nato krizo v 16. stoletju. Ponoven razcvet doživi v 17. stoletju. Ta je trajal do njegovega razpusta leta 1784. Ponovno je bil naseljen leta 1898. Je najstarejši na slovenskem ozemlju. V samostanu je živel pater Simon Ašič, znani slovenski zdravilec. Tukaj sta se izobraževala tudi Anton Tomaž Linhart in Jakob Petelin Gallus. Kompleks samostana sestavljajo romanska samostanska cerkev - bazilika, ki je bila v baroku dvakrat predelana, zgodnjegotski križni hodnik s freskami ter vrsta stavb s preobleko iz 17. in 18. stoletja. V prvem nadstropju so muzejske in galerijske zbirke Slovenskega verskega muzeja. Del vrta v obzidju na južni strani obsega meditativni park, ki je povsem oddaljen od drugih površin in urejen kot mirna, zelena trata. V trgovinici lahko kupite tudi priznana zelišča patra Ašiča in izdelke drugih menihov.

Domžale so kulturno, gospodarsko in upravno središče Vzhodne Gorenjske. Mesto se razprostira južno od Kamniško Savinjskih Alp in je bilo nekdaj poznano kot satelitsko mesto Ljubljane, danes pa je športno mesto. V jugozahodnem delu Domžal se nahaja manjša vzpetina Goričica, ki je okoli osem do deset metrov visok griček. Na njem stojijo župnijska cerkev Marije Vnebovzete, ki je bila do 19. stoletja obzidana s tabornim obzidjem, kapela Matere Božje, župnišče, veroučna šola ter pokopališče. Na območju sedanje kapele se je nahajala manjša kapelica z vdolbino, v kateri je stal kip Marije Pomočnice, ki se s svojim plaščem oklepa ljudi različnih stanov. Na ta kraj so velikokrat potekala romanja od blizu in daleč. Konec 19. stoletja je bila kapelica zelo zanemarjena, dokončno pa je bila poškodovana v potresu leta 1895. Zaradi tega so jo podrli in na njenem mestu postavili novo in večjo. Iz stare so prenesli prenovljeni kip Marije s plaščem. Prva omemba cerkve Marijinega vnebovzetja sega v leto 1526. Orientirana je v smeri vzhod – zahod. Je enoladijska zgradba, ki se nadaljuje v ožji obokan prezbiterij. Na vzhodni fasadi je veličasten kip Kristusa kralja. Ob zahodni fasadi pa se nahaja zvonik. Pred povečanjem ob koncu 19. stoletja je bila cerkev Marijinega vnebovzetja zgolj preprosta enoladijska obokana zgradba, s prezbiterijem kvadratne oblike. Glavni oltar je bil približno tam, kjer je danes prednji cerkveni lestenec. Srednjeveška zgradba je bila dostikrat predelana. V sredini 19. stoletja so predelali in povišali zvonik ter mu dali baročno streho. Ob koncu 19. stoletja so sakralni objekt podaljšali, mu prizidali stranski kapeli ter dozidali tristrano zaključeni prezbiterij. V letu 1938 je bil prezbiterij še podaljšan in pravokotno zaključen. Cerkev Marijinega vnebovzetja je tako dobila današnjo podobo.

Grad Bogenšperk se nahaja ob osrednji cestni povezavi Zasavja in Dolenjske ter spada v Občino Šmartno pri Litiji. Grad je dvonadstropna zgradba s štirimi trakti, ki povezujejo notranje dvorišče in stolpe. Grad Bogenšperk je kulturni spomenik državnega pomena in prostor mnogih kulturnih dogodkov. Zaznamuje ga tudi najdaljša poročna tradicija v tovrstnih objektih v Sloveniji. Zaradi zanimive okolice in svoje lege v središču Slovenije je grad Bogenšperk priljubljena izletniška točka. Ob obisku gradu si je možno ob spremstvu vodnika ogledati muzej, ki predstavlja življenje in delo Janeza Vajkarda Valvasorja, se rekreirati na sodobni trim stezi ali pa se okrepčati v grajski Krčmi. Renesančni grad Bogenšperk je zgradila rodbina Wagen v začetku 16. stoletja. Vse do leta 1672, ko sta zgradbo kupila Janez Vajkard Valvasor in njegova žena Ana Rozina, so se tukaj zamenjali še trije lastniki. Grad Bogenšperk je sčasoma postal znanstveno in kulturno središče z bogato knjižnico in grafično delavnico. V tem času se je Valvasor proslavil z izdajo znamenitega dela Slava vojvodine Kranjske. Zlato obdobje gradu je trajalo do Valvasorjeve izselitve leta 1692. Potem so se do leta 1853 lastniki znova menjavali, dokler ni mogočne stavbe kupil knez Windischgraetz in njegova družina je nato na gradu živela vse do italijanske kapitulacije leta 1943. Po drugi svetovni vojni je postal grad s posestvom ljudsko premoženje. V letih 1949 in 1964 so bili v njem jezuiti, po letu 1972 pa ga je pričela obnavljati občina Litija ter ga preurejati v muzej.

Grad Turjak se nahaja na strmem pomolu v vasi Turjak, ki spada v občino Velike Lašče. Nekdaj je bil eden izmed najmogočnejših in najbolj znamenitih gradov na Kranjskem. Grad Turjak si je slavo pridobil v bojih s Turki. V pisnih virih se prvič omenja leta 1220, vendar naj bi nastal že v 10. ali 11. stoletju. Prvotni grad se je nahajal nižje od današnjega in od njega so ostale le še ruševine. Skozi vso zgodovino so bili lastniki gradu znana plemiška rodbina Auerspergi (Turjaški). Vrhunec njihove moči sovpada z obdobjem turških vpadov in obdobjem reformacije. Podoba sedanjega gradu prikazuje renesančno utrdbo iz 16. stoletja, ko je bil grad po potresu leta 1511 obnovljen. Takrat je dobil trikotno obliko, na vhodni strani sta dva okrogla stolpa, nasprotni stranici trikotnika pa se končujeta z okroglo bastiljo – volovskim stolpom. Obnova gradu je s presledki potekala od konca 2. svetovne vojne, najbolj intenzivno pa v letih od 2004 do 2006. V gradu Turjak si lahko ogledamo viteško dvorano, poročno dvorano, Dalmatinovo kapelo s freskami iz 15. stoletja, katoliško kapelo, volovski stolp, grajske ječe v stolpu in drugo. Stara grajska oziroma luteranska kapela je imela značaj javne cerkve in v njej je pridigal protestantski pisatelj in prevajalec Biblije Jurij Dalmatin. Na ogled je tudi razstava o Auerspergih in znameniti bitki pri Sisku. Vsako leto na gradu potekajo različne prireditve, na grajskem dvorišču se odvijajo lokostrelski turnirji in srednjeveške viteške igre. Grad Turjak je bil razglašen za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno dediščino. Pred gradom raste velika stara lipa, ki je zaradi starosti in obsega pomemben dendrološki spomenik. V svojih znamenitih delih sta jo omenjala že Valvasor in France Prešeren.

Grintovec se uvršča med najvišji vrh v Kamniško – Savinjskih Alpah. 2558 metrov visoka gora se nahaja nad dolino Suhega dola, Kamniške Bistrice in nad dolino Ravenske Kočne. Vrh so pastirji verjetno osvojili v 18. stoletju. Botanik Giovanni Antonio Scopoli (1723 – 1788), tirolski naravoslovec in zdravnik, pa je v letu 1759 opravil prvi turistični pristop. Streha, kot se imenuje južno vršno pobočje, je večinoma gruščnato in na nižjem predelu deloma travnato. Stene so prepadne na jugozahodnem delu proti Suhem dolu, proti Velikim podom na vzhodu in na zahodu proti Dolcam. Greben Dolge stene se spušča proti jugovzhodnem delu. Grintovec se s severovzhodnim grebenom preko Mlinarjevega sedla povezuje z Dolgim hrbtom. V predelu tega grebena je tudi Mali Jezerski Grintovec (2447 m). Na Kočno je povezan z Dolško škrbino in tukaj leži še Mali Kokrski Grintovec. Do vrha lahko dostopamo iz različnih smeri, ki so različnih zahtevnosti in časovno trajajo od okoli štiri ure in pol do skoraj šest ur. Lahka označena pot vodi iz izhodišča V Koncu (900 m) čez Streho. Na vrhu Grintovca se nahaja žig in vpisna knjiga. Na Kokrskem sedlu med Kalško goro in Grintovcem se nahaja Cojzova koča, ki je dobila ime po botaniku Karlu Zoisu (1756 – 1799) in njegovemu bratu baronu Žigi Zoisu (1747 – 1819), razsvetljencu, podjetniku, gospodarstveniku, mecenu in mentorju slovenskih književnikov in mineralogu. Zelo zahtevni označeni poti na Grintovec vodita iz Ravenske Kočne, in sicer Kremžarjeva pot in Frischaufova pot.

Iški Vintgar se nahaja blizu Iške vasi v okolici Ljubljane. Od 300 do 400 metrov globoko sotesko je izdolbla reka Iška. Na sotočju reke Iške in Zale lahko vidimo več metrov visoki skalnati samotar, ki mu pravijo Skalni mož. V soteski so številni tolmuni, brzice, slapovi ter mnoge živalske in rastlinske vrste. V poletnih mesecih je Iški Vintgar priljubljena točka za mnoge izletnike, saj se v vodi lahko prijetno ohladimo, pripravljeni pa so tudi prostori za piknike. Za ljubitelje plezanja je na voljo plezalna stena Oskrinjek. Izhodišče za pot je pri Domu v Iškem Vintgarju, kjer je tudi večje parkirišče. Če se odpravimo po levem bregu reke, pridemo do Grabljic, kjer lahko vidimo ostanke kolov, ki so zabiti v strugo potoka. Tukaj je tudi naravno kopališče. Na desnem bregu je zanimiv Votli kamen, ki ga je skozi mnoga stoletja izdolbla reka. Če želite daljši izlet, se lahko odpravite tudi na Krim, ki je najvišji vrh občine Ig.

Reka Krka izvira v Krški jami na nadmorski višini 268 m, izliva pa se v Savo pri Brežicah. Do izvira pridemo po prijetnem sprehodu skozi vas Gradiček. Kraški izvir je pod skalno pečino, v kateri se nahaja vhod v izvirno Krško jamo. Ogled jame je mogoč le s turističnim vodičem, ki vas sprejme pred vhodom v jamo. Jama je odprta od meseca aprila do meseca oktobra. Za javnost jo je Turistično društvo Krka odprlo leta 1996. Krška jama je dolga dobrih 200 m in široka do 30 m. Dvorano zaključuje 30 metrov dolgo sifonsko jezero. Sifon pripelje po 210 metrih v prostorno, 60 metrov dolgo končno jamo. Skupna dolžina raziskanih rovov znaša 490 metrov. Je vodoravna jama, iz katere bruha podzemna voda le ob povodnji. Tla prekrivajo veliki balvani in grušč, na vzhodnem delu nagrmadeni vse do stropa. V jami je stalna prebivalka človeška ribica. Jama je včasih nudila zavetje domačinom. O tem je pisal Josip Jurčič v svojem delu Jurij Kozjak. Prvi, ki je zabeležil svoj obisk Krške jame, je bil J. V. Valvasor v drugi polovici 17. stoletja. Prvi načrt Krške jame je okoli 1887 izrisal V. Hrasky. Glavni vhod so leta 1937 na široko odprli, da bi s tem omogočili hitrejši odtok podzemne vode in razrešili problem poplav na Radenskem polju. Jamski potapljači so šele leta 1995 preplavali labirint podvodnih rovov in prodrli do končne Vrhovčeve dvorane. Reka Krka je najdaljša in povsem slovenska reka. Ima 94 km površinskega toka. Ima dežno-snežni režim z najvišjo vodo v jeseni in najnižjo poleti. Njeno porečje obsega 2284 km2. Krka je naša edina lehnjakotvorna reka. Njena voda je nasičena z apnencem, ki se od Marinče vasi do Otočca izloča kot lehnjak in tvori značilne pregrade in pragove. V preteklosti so ob njih delovali številni mlini in žage, danes pa vedno bolj prevladuje rekreativen in turističen pomen reke. Še posebej privlačna je za kajakaše in ribiče. Zaradi onesnaževanja vodotokov v kraškem zaledju je Krka že pri izviru uvrščena v II. kakovostni razred. Njena kvaliteta se poslabša v srednjem in spodnjem toku, kjer je v II. in III. razredu. Nad vasico Gradiček se nahaja tudi jama Poltarica, soseda Krške jame, ki je bila odkrita leta 2003. Jama je tik nad izvirom Poltarice, prvega pritoka reke Krke. Krasijo jo številni kapniki, zavese, cevčice, pet sifonskih jezer, človeške ribice in brzice. Jama ni turistično urejena, si jo pa lahko ogledate v spremstvu jamarjev in v soju karbidovk.

Kamnik je eno najstarejših slovenskih mest. Je upravno, kulturno, turistično in industrijsko središče pod južnimi obronki kamniških Alp. Ima delno ohranjeno srednjeveško mestno jedro. V 12. stoletju je bil najvplivnejše mesto kranjske dežele, vendar ga je že v 13. stoletju prehitela Ljubljana. Skozi stoletja je bilo v Kamniku doma kovaštvo, žebljarstvo, usnjarstvo in krznarstvo. Na njegove stare čase spominjata dve vzpetini nad mestom. Mali grad se dviga le nekaj deset metrov nad mestnim jedrom. Andeški grofje so že v 12. stoletju tu postavili grad, od katerega so danes vidni le še ostanki zidov. Dobro pa je ohranjena grajska kapela z romanskim portalom in dvema nadstropjema – zgornjim za gospodo in spodnjim za služničad. Stari grad stoji na strmi vzpetini 180 m nad mestom. Tu so razvaline gradu iz 13. stoletja. Danes zraven razvalin stoji gostišče, do katerega je speljana tudi cesta. V mestu je poleg pokopališča del starega mestnega obzidja z obrambnim stolpom. Na pobočju tunjiških gričev, nad starim mestnim jedrom, stoji med sadovnjaki renesančni dvorec Zaprice iz 16. stoletja. V njem je danes urejen muzej. V mestu stoji frančiščanski samostan iz 15. stoletja z zanimivo ohranjeno knjižnico. Sestavni del Kamnika so tudi Mekinje s samostanom iz 14. stoletja. Glavna ulica v Kamniku je Šutna. Agencija za turizem in podjetništvo nudi tudi možnost organiziranega ogleda Kamnika in okolice, vendar je potrebna prehodna najava.

Logatec se nahaja okoli 25 kilometrov jugozahodno od Ljubljane. Mesto spada v Občino Logatec in je nastalo po drugi svetovni vojni z združitvijo nekdanjega Gorenjega in Dolenjega Logatca ter več bližnjih vasi. Po robu kotline vodi železnica, ki je skupaj s cesto Ljubljana – Postojna omogočila razvoj tekstilne, papirne in lesnopredelovalne industrije. Logatec ima pestro zgodovinsko preteklost, ki sega že v prazgodovinski čas. V rimskem času je bilo naselje postojanka Longaticum kot del obsežnega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum ob cesti iz Ogleja čez Hrušico v Emono. V Gorenjem Logatcu so našli napisne kamne, bronast kipec Merkurja in novce, na sedlu med Logatcem in Vrhniko pa so vidni ostanki zapornega zidu (Rimske šance ali Ajdovski zid). V času srednjega veka je naselje ostalo postaja ob pomembni poti in prometno križišče, prebivalci pa so se ukvarjali s furmanstvom oziroma tovorništvom. Imeni Dolenji in Gorenji Logatec so pričeli uporabljati v 16. stoletju. Tovorništvo je zaradi železnice, ki je bila zgrajena leta 1857, zamrlo, nanj pa danes ob glavni cesti spominja več prostornih hiš, ki imajo široke napušče in hlevov. Trg svetega Nikolaja se nahaja na območju nekdanjega Dolenjega Logatca. Na trgu stoji župnijska cerkve sv. Nikolaja, ki se prvič omenja leta 1526. Na mestu starejše je bila v letih 1795-1803 zgrajena današnja zgradba, katere arhitektura prikazuje zanimiv prehod baroka v klasicizem. Pred cerkvijo je steber s kipom svetega Nikolaja.

Polhov Gradec je naselje, ki spada pod občino Dobrova – Polhov Gradec. Leži v zavetju Polhograjske Gore in Starega gradu ali Kalvarije. V kraju najbolj izstopata Polhograjska graščina in cerkev Marijinega rojstva, ki naselju daje slikovito podobo. V Polhograjski graščini je krajevni muzej in urejeni so prostori za romantične poroke, ki lahko potekajo tudi v grajskem parku. V neposredni bližini graščine je čebelarski dom, kjer lahko kupimo med in razne izdelke iz njega. Cerkev Marijinega rojstva je bila zgrajena v baročnem slogu. Polhov Gradec je bil poseljen že v obdobju Rimljanov in najlepša predmeta iz tega časa sta bronasti vrč in keltska fibula, ki ju lahko vidimo v muzeju. Najbolj znameniti meščan je bil grof Rihard Ursini Blagaj, ki je bil tudi prvi župan v Polhovem Gradcu. V starem vaškem jedru izstopajo zanimive hiše, kot so Severjeva hiša z ohranjeno črno kuhinjo, Oštetarjeva hiša, hiša pri Peku, Facijeva hiša in druge, ki so še ohranile znamenja iz preteklosti. Okrepčate in spočijete se lahko v gostilni Pri Pratkarju ali v Pograjskem domu. Okolica nudi obilo možnosti za krajše in daljše izlete. Lahko se odpravimo po Blagajevi poti, ki se prične pri kompleksu Polhograjske graščine, se vzpnemo na Kalvarijo, na Polhograjsko goro – Lovrenc (824 m) in drugo.

Sveta Ana je manjši hrib, ki se dviga nad vasema Podpeč in Jezero ter predstavlja prepoznaven element krajine. Je priljubljena izletniška točka za Ljubljančane in izjemna razgledna točka, ki nudi pogled na Ljubljansko barje, Alpe in del Ljubljanske kotline. Na vrhu hriba stoji majhna cerkev sv. Ane. Najbolj utrjena pot na sveto Ano je gozdna pot iz Preserij, ki traja okoli 20 minut ali pot po daljši makadamski cesti. Na začetku teh poti je urejeno tudi manjše parkirišče. Pot iz Podpeči in Jezera se višje združita v dokaj strmo gozdno pot, za katero je priporočljiva primerna obutev in pohodne palice. Na vzpetini s cerkvijo je bilo nekdaj pomembno gradišče, saj je omogočalo odličen pregled nad dogajanjem v dolini. Življenje na gradiščih je zamrlo z rimsko osvojitvijo naših krajev. V obdobju turških vpadov so gradišča prevzela vlogo straž in opozarjanja pred napadalci. Pozneje so na gričih pozidali cerkvice. Cerkev svete Ane v današnji podobi je s konca 16. stoletja ali začetka 17. stoletja. Zgrajena je bila na prvotnih temeljih, ki segajo v obdobje stare gotike. Cerkev sv. Ane so domačini prenovili leta 1968, toda notranja obnova še danes ni zaključena. V okolici cerkve je urejena razgledna ploščad. Vsakoletno organizirajo romarski shod, ki je prvo nedeljo po godu Sv. Ane. Z nekaj manj kot 500 metrov nadmorske višine in ravno prav visoko nad barjansko ravnico je Vrh svete Ane zelo obiskana izletniška točka, saj se v jasnem vremenu vidi tudi najvišji slovenski vrh, Triglav.

Trbovlje so največje mesto v Zasavju in središče Občine Trbovlje. So gospodarsko, upravno in kulturno središče Zasavja. Mestu dajejo svojevrsten pečat Rudnik Trbovlje – Hrastnik, Termoelektrarna Trbovlje z dimnikom in Cementarna Trbovlje, ki obratuje že od leta 1876. Znameniti trboveljski dimnik ob Termoelektrarni Trbovlje je visok kar 360 metrov in je najvišja zgradba v Sloveniji in tudi najvišji dimnik v Evropi. Dimnik je leta 1976 nadomestil prejšnji dimnik, ki je bil visok le 80 metrov in takrat se je onesnaženost zraka v Sloveniji razporedila bolj enakomerno, povečala se je pa v Savinjski dolini. Trboveljski diminik je projektiralo podjetje iz Düsseldorfa, pri gradnji pa so sodelovali tudi bosanski in slovenski strokovnjaki. Dimnik je narejen tako, da naj bi prenesel potres do 10. stopnje po Merkaliju. Ko piha močan veter, dimnik niha do okoli enega metra. Trboveljski dimnik so začeli graditi septembra leta 1974, slavnostna otvoritev pa je bila na občinski praznik 1. junija 1976. V živo skalo so vgradili 62 železobetonskih pilotov v obliki valjev z dolžino 13 metrov in premerom 1,7 metrov. Trboveljski dimnik ima ob svojem vznožju polmer 27,5 metra, polmer vrha betonskega plašča pa je 7,7 metra.

Trojane so naselje, ki spada v občino Lukovica. Nahajajo se ob magistralni cesti Ljubljana – Celje. Trojane so najbolj znane po gostišču, kjer izdelujejo in prodajajo znamenite trojanske krofe, ki so tudi zaščitena blagovna znamka. Gostišče sestavlja več objektov, ki imajo različno namembnost. Gostinska objekta sta dva. V stari gostilni, ki je iz leta 1849, se tradicija čudovito prepleta s sodobnostjo. Gostom je na voljo več različno velikih sob. Novejši gostinski objekt je bolj primeren za večje skupine in ima tudi stekleno polkrožno teraso od koder je lep razgled na okolico. Poleg krofov in dnevnih kosil so obiskovalcem na voljo tudi jedi po naročilu, pizze, vegetarijanske jedi, buteljčna vina in mnoge druge dobrote. V neposredni bližini gostinskih objektov sta še trgovina Mini market in prodajalna krofov ter drugih slaščic. Za osebna vozila je na voljo 130 parkirnih mest.

Višnja Gora je slikovito naselje, ki spada v občino Ivančna Gorica. Nahaja se ob avtocesti med Ljubljano in Novim mestom. Mestece se je razvilo na griču pod hribom, kjer je nekdaj stal grad Weichselberg (Stari grad), ki je že precej časa v razvalinah. Simbol mesta predstavlja polž, ki je priklenjen na verigo. V starem mestnem jedru se na Mestnem trgu nahaja cerkev sv. Ane, Mestna hiša iz leta 1892, nekdanja šola, spomenik NOB, vodnjak s kipom Valvasorja iz leta 1872, grb iz leta 1478 in drugo. Vodnjak na Mestnem trgu so postavili v zahvalo Valvasorju, ker je pisal o Višnji Gori. Na sredi trga lahko vidimo lipo, ki je bila posajena okoli leta 1885. V Višnji Gori je bival pesnik, pisatelj in duhovnik Janez Cigler (1792 – 1869), ki je napisal prvo slovensko povest Sreča v nesreči ali Popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov. V Višnji Gori je osnovno šolo obiskoval pisatelj Josip Jurčič, ki se je rodil v bližnji Muljavi. Napisal je znano literarno delo Kozlovska soba v Višnji Gori, ki je bila prevedena v šest evropskih jezikov. Pri cerkvi sv. Ane vsako leto konec julija organizirajo znameniti Anin sejem. Danes je v Mestni hiši sedež Krajevne skupnosti Višnje Gore, Društvo upokojencev, knjižnica, sejna soba v prvem nadstopju pa je namenjena tudi za različne razstave in druga društva. Pred mestom se nahaja rojstna hiša nabožnega pisatelja Janeza Čandka (1581 – 1624). Višnja Gora je bila nekdaj obdana z obrambnim obzidjem. Do danes se je delno ohranil Cvinger na zahodni strani Doline, dobro pa je ohranjeno obzidje na vzhodni strani.

Vrhnika je mesto, ki je središče občine Vrhnika. Nahaja se ob stari cesti iz Ljubljane proti Postojni. Leži ob obronkih Pokojiške planote ter na zahodnem robu Ljubljanskega barja. Nastanek in razvoj mesta je povezan z ladjami in prometom po reki Ljubljanici, ki tukaj izvira iz večih kraških izvirov. Vrhnika se nahaja tudi na območju, kjer je najkrajši prehod iz Ljubljanske kotline čez kraške in notranjske gozdnate planote proti morju. Ozemlje današnje Vrhnike je bilo poseljeno že pred prihodom Rimljanov. V pisnih virih se prvič omenja leta 1300 in takrat so jo imenovali še Gornja Ljubljana. V Vrhniki si lahko ogledamo naslednje večje znamenitosti, ki so: spomenik največjemu slovenskemu dramatiku, pesniku in pisatelju Ivanu Cankarju (1876-1918), rojstna hiša Ivana Cankarja, Lavrenčičeva hiša – Stara pošta, nekdanji hotel pri Črnem orlu, cerkev sv. Lenarta, cerkev sv. Trojice, cerkev sv. Pavla na Hribu, spomenik padlim v NOB in drugo. Rojstna hiša Ivana Cankarja je razdeljena v črno kuhinjo, izbo in bivalni prostor. Razglašena je za kulturni spomenik. Lavrenčičeva hiša spada med najpomembnejše in najstarejše zgradbe na Vrhniki. Nahaja se na bregu Ljubljanice, kjer je bilo nekdaj potniško pristanišče. Hotel pri Črnem orlu je bil zgrajen leta 1850. Ob cerkvi sv. Lenarta so pokopani Cankarjevi starši. Baročno podobo je cerkev dobila v 18. stoletju. Cerkev sv. Trojice obdaja zid s trinajstimi kapelicami, ki jih je včasih krasil Layerjev križev pot. Zgrajena je bila okoli leta 1640. Cerkev sv. Pavla se nahaja na mestu nekdanjega rimskega tabora in je bila zgrajena leta 1851.

Zagorje ob Savi je najbolj zahodno mesto v Zasavju. Je gospodarsko, kulturno in upravno središče občine Zagorje ob Savi. Zagorje ob Savi je precej razpotegnjeno naselje z jedrom na pomolu sotočja potokov Kotredeščica in Medija. V kraju se je razvila strojna, gradbena, lesna, tekstilna in elektro industrija. Rudniki okoli Zagorja ne obratujejo več. Zagorje ob Savi so v povezavi s premogom začeli pogostejše omenjati po letu 1755, ko je industrialec Ruard tukaj odprl rudnik. Osrednji del mestnega dogajanja predstavlja tržnica, ki je bila zgrajena leta 1996. V mestu so naslednje znamenitosti: Delavski dom s knjižnico, doprsni kip pesnika Ceneta Vipotnika, Weinbergova hiša, park dr. Janeza Drnovška, kip dr. Janeza Drnovška, bronasta plastika Prelom tisočletja, župnijska cerkev sv. Petra in Pavla, kip Ivan Cankarja in drugo. Delavski dom je glavna kulturna ustanova v Zagorju ob Savi. V Weinbergovi hiši si obiskovalci lahko ogledajo muzejsko zbirko NOV. V Zagorju je do smrti služboval dramatik, zdravnik in pripovednik Slavko Grum. Njegov kip lahko vidimo pred Delavskim domom. Župnijska cerkev sv. Petra in Pavla je bila prvič omenjena leta 1526. Baročni veliki oltar je delo ljubljanskega kiparja Menegattija.

Zasavska Sveta gora (852 m) je razgledna gora, ki se nahaja na levem bregu Save med Zagorjem in Litijo. Na Sveti gori se nahaja Planinski dom na Zasavski gori in cerkev Marijinega rojstva, ki stoji na skalnatem vrhu. Na njenem mestu naj bi bilo pogansko svetišče še pred prvo krščansko cerkvijo. Ob koncu 15. stoletja so cerkev obdali s taborskim obzidjem in zgradili obrambni stolp, ki je danes samostojen zvonik. Sedanja cerkev je bila zgrajena v letu 1753. Ohranil se je še del prezbiterija. Manjše območje poleg župnišča, cerkve, gospodarskih objektov in kapele z lesenim stolpičem obdajajo številni spomeniki. Posebno mesto ima spomenik žrtvam prve svetovne vojne s kipom klečečega vojaka, ki je delo kiparja Toneta Kralja. Druge spomenike je postavil župnik Maks Kozjek. Prvi planinski dom je bil zgrajen leta 1931, sedanjega pa so postavili leta 1976. V domu nudijo kosila in jedi po naročilu, možno je tudi prenočiti. Sveta gora spada med najbolj obiskane razgledne točke v Zasavju. Romarji se na njej množično zbirajo vsako prvo nedeljo v mesecu.