Grad Rihemberk ali tudi grad Branik se nahaja nad naseljem Branik, ki spada v Občino Nova Gorica. Branik ima tri stara vaška jedra, ki ležijo v podnožju flišnega gričevja in Krasa. Rodovitno Braniško dolino povsem obvladujeta župnijska cerkev sv. Urha v Britofu na severni strani doline in grad Rihemberk na razgledni vzpetini na južni strani. Grad Rihemberk (203 m) spada med najstarejše in največje gradove na Primorskem. Z gotskim stolpom iz 15. stoletja in klasicističnim vhodom iz 17. stoletja se uvršča med veličastnejše slovenske gradove. V virih se prvič omenja že leta 1230. Grad so zgradili plemiči Reifenbergi, ki so bili prvotno vazali oglejskih patriarhov, nato pa goriških grofov. Grad Rihemberk je leta 1371 prešel v last Habsburgov, ki so ga nato prodali grofom Lanthierijem. Ti so v 17. stoletju grad preoblikovali iz utrdbe v fevdalno rezidenco. Grofi so ostali lastniki mogočne rezidence do 2. svetovne vojne. Med 1. svetovno vojno so Avstrijci v njem uredili vojaško bolnišnico. Grad Rihemberk so začeli obnavljati v 50. letih. Grad spada med kulturne spomenike državnega pomena. <b>Delovni čas (2017)</b> - sobote in prazniki - od 10.00 do 19.00<br>- nedelje - od 13.00 do 19.00 Ob ostalih dneh je ogled gradu možen po predhodni najavi ob spremstvu vodiča. Grad bo za obiskovalce predvidoma odprt do konca oktobra, ogledi gradu ob urah, ko je le ta odprt za obiskovalce so brezplačni.

Cerkniško jezero je največje presihajoče jezero na območju Slovenije. Nahaja se v južnem delu Cerkniškega polja in v površino meri 26 km2. Znano je v svetovnem merilu. Obiskovalca navduši s svojo raznoliko favno in floro ter številnim naravnimi pojavi. Jezero se napolni z vodo spomladi in v času deževja. V tem času je površina poplavljenega kraškega polja lahko velika tudi do 38 km2. Takrat ponuja obilo možnosti za ribolov in številne športe. Največja globina Cerkniškega jezera je približno 10 metrov. Okolica jezera je gnezdišče za mnoge vrste ptic. V jezero se steka voda iz podzemlja ene najbolj čudovitih kraških jam, Križne jame, ki je prava znamenitost med svetovnimi kraškimi jamami. Jezero presiha v mesecu maju in juniju, včasih pa tudi v zimskem času. V Muzeju jezerski hram si lahko ogledate živo maketo Cerkniškega jezera, ki prikazuje vodni in geografski sistem. V manj kot eni uri vam boste izvedeli vse o presihanju in nastajanju jezera. V muzeju si lahko ogledate tudi etnološko zbirko in multivizijo o jezeru, ki ga predstavi v vseh štirih letnih časih. Etnološka zbirka obsega čoln drevak, pripomočke za stari način ribolova, več vrst starih lesenih drsalk, pribor za rezanje in spravilo ledu, bogato zbirko literature o raziskovanju Cerkniškega jezera in še mnoge druge zanimivosti.

Škrateljnova hiša se nahaja v središču Divače in predstavlja primer tradicionalne arhitekture Krasa. Domačija velja za izjemen spomenik kmečkega stavbarstva in v letu 1992 so jo razglasili za etnološki spomenik. V Škrateljnovi hiši je bila včasih gostilna s prenočišči, kjer so se ustavljali furmani. Počasi je začela propadati po izgradnji južne železnice od Dunaja do Trsta v letu 1857 ter železnice do Pulja v letu 1876. Škrateljnovi so se iz domačije odselili v času med obema vojnama. Po drugi svetovni vojni je bila prepuščena propadanju, dokler je niso obnovili v 70. letih 20. stoletja. Sedanjo obliko je hiša dobila po številnih prezidavah in dopolnitvah od sredine 17. stoletja do sredine 19. stoletja. Jedro stavbe je iz 17. stoletja, kar je razvidno iz manjših oken v pritličju in deloma načina zidave. Monumentalni kaminski dimnik so dozidali v 18. stoletju, v 19. stoletju pa je hiša dobila stebričke in zagrajo na zunanjem stopnišču. V pritličju je del notranjosti obokan, portali, okenski okviri in opore pa delujejo kot čiste kamnoseške podrobnosti. K domačiji spadata še dve gospodarski poslopji in vodnjak s trebušasto kamnito šapo. Škrateljnovo hišo so v celoti obnovili v letu 2010 in takrat je v njej dobil prostore zanimiv Muzej slovenskih filmskih igralcev. Ogledamo si lahko spominsko razstavo, ki je posvečena prvi slovenski filmski zvezdi Iti Rini (Idi Kravanja), ki se je rodila v Divači.

Grad Snežnik spada med najbolj ohranjene gradove na Notranjskem. Nahaja se pod goro Snežnik blizu kraja Kozarišče. Postavljen je na skalo ob izviru studenca Brezno in Obrha. Pod gradom je studenec zajezen v večji ribnik. V virih je bil prvič omenjen leta 1268 in sicer kot lovska postojanka. Nastanek sedanjega gradu sega v leto 1462. Na začetku je bil v lasti oglejskih patriarhov, nato so se lastniki večkrat menjavali. Pred vojno je bil v lasti družine Schönburg iz bližine Dresdna. Grad Snežnik je trinadstropna stavba z novejšim kamnitim mostom, ki pelje do obzidja in renesančnim obzidjem pred vhodom. Dvoločni kamniti most in zunanji stolpiči so dodatki iz 19. stoletja. V gradu lahko vidite vso originalno opremo, ki je večinoma iz 19. stoletja ter začutite utrip življenja ob koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja. Med bivalnimi prostori so zanimivi predvsem soba z egiptovskim pohištvom, jedilnica in večja dvorana, ki je preurejena v poročno dvorano. V gradu so imeli tudi manjšo knjižnico in improvizirano gledališko dvorano. Na hodnikih in v vseh vežah lahko vidite nagačene živali in preštevilne trofeje. Okolica gradu je bila skrbno urejena v park z jezdnimi in sprehajalnimi potmi. Vzhodno od gradu Snežnik se nahajajo pristave in druga pomožna poslopja, v katerih je manjši lovski muzej. Grad Snežnik je čudovito mesto za romantično in nepozabno poroko. Z gradom upravlja Narodni muzej Slovenije.

Hrastovlje je vas v občini Koper. Nahaja se na severozahodnem robu slovenske Istre pod Kraškim robom. Hiše v naselju so izrazito mediteranskega oziroma kraškega tipa, z mnogimi portali in oboki iz apnenca. Množica hiš v vasi ima spomeniško zaščito, zaradi česar so postopki obnove hiš bolj zapleteni in ovirajo estetski razvoj kraja. Kraj je najbolj poznan po romanski cerkvici Svete Trojice iz začetka 12. stoletja, ki se nahaja na dobro vidni vzpetini nad vasjo. V 16. stoletju so jo obdali z visokim obrambnim, taborskim obzidjem, ki je še danes dobro ohranjeno in precej zakriva pogled na zgradbo. Obzidje predstavlja enega najlepših spomenikov protiturške obrambe. Navzven je cerkvica preprosta in pokrita s kamnitimi ploščami, kakor je navada v Sredozemlju. Zanimiva in dragocena pa je njena notranja triladijska arhitektura, pri čemer sta stranski ladji ožji in nižji. Cerkev je postala mednarodno poznana leta 1951, ko je domorodni kipar Jože Pohlen v njej razkril freske Mrtvaški ples. Bila je tudi uvrščena na seznam svetovne kulturne dediščine. Južno od vasi stoji Pohlenov kamniti kip Šavrinka, kar je bi nekoč naziv za ženske, ki so v Trst na glavah nosile svoje kmečke pridelke.

Ilirska Bistrica se nahaja v južnem delu Slovenije, ob vznožju velike kraške planote Snežnik. Leži na vozlišču cest proti Kozini, Postojni, Kvarnerskemu zalivu in ob pomembni železniški proti prosti pristanišču Reka na Hrvaškem. Na območju Ilirske Bistrice je bilo v starejši železni dobi obsežno gradišče. Naselje se v pisnih virih prvič omenja okoli leta 1300. Kraj je postal trg leta 1911 in mesto v letu 1932. Stari mestni jedri ob rečici Bistrici sta zavarovani in se delita na Doljni in Gornji kraj. Nad Gornjim krajem se nahaja izvir občasnega potoka Sušec, ki ima zanimiv slap. Staro mestno jedro zaznamujejo ostanki vodnih mlinov in žag, mestna hiša, nekdanji grad Gradina, Vencinova hiša, samostan sester Notre Dame, župnijska cerkev sv. Jurija iz leta 1752 ter slikovita arhitektura iz različnih obdobij. Za ogled je zanimiv tudi Vojaški muzej, ki predstavlja pestro obdobje od avstroogrske monarhije do zadnje vojne v Sloveniji. Cerkev sv. Petra stoji na območju Trnovega, ki je bilo do konca druge svetovne vojne večinoma kmečko naselje. Cerkev stoji na vrhu razglednega griča nad Trnovim in nudi lep pogled na mesto z bližnjo okolico. Notranjost odlikuje gotski prezbiterij, slika svetega Petra, kamniti oltarji v slogu kraškega baroka ter raven strop s poslikavami, ki so delo Toneta Kralja (1900 – 1975), slovenskega slikarja, kiparja in grafika. Cerkev je bila sezidana v 17. stoletju in njena najstarejša letnica 1646 je vidna na portalu zakristije.

Kobilarna Lipica se nahaja v čudovitem kraškem okolju, blizu slovensko-italijanske meje. Ustanovljena je bila leta 1580 in je središče vseh lipicanskih konj na svetu. Je eden izmed najlepših kulturno-zgodovinskih spomenikov Republike Slovenije. Več kot štiri stoletja neguje Kobilarna Lipica tradicijo selekcije in vzreje konj čistokrvne lipicanske pasme, v povojnem času pa je razvila svojo klasično šolo jahanja, s katero se udeležuje konjeniških predstavitev in prireditev širom po svetu. Danes je Kobilarna Lipica svetovno znan rekreativni center, kjer lahko preživite čudovite trenutke sprostitve. V kompleksu Lipica so obiskovalcu na voljo hotel Maestoso, hotel Klub, tenis igrišča, golf igrišče, mini golf, bazeni, savne, igralnica, fitness, prodajalna spominkov, muzejska zbirka kočij in drugo. Ogledamo si lahko eno najstarejših kobilarn na svetu, predstavo klasične šole jahanja, hipodrom, velbanco iz leta 1703, zbirko čudovitih umetniških del v stalni galeriji Avgust-Černigoj, cerkev sv. Antona in dolino Lurške Matere Božje. Na voljo so tečaji jahanja, golfa in zanimiva vožnja s kočijo. V Kobilarni Lipica imajo tudi poročno dvorano za čudovito romantično poroko.

Park vojaške zgodovine Pivka se nahaja v Hrastju pri Pivki. Je zanimivo muzejsko in doživljajsko središče, ki nastaja na predelu starih italijanskih kasarn. Ustanova se ukvarja s predstavljanjem in ohranjanjem vojaško-zgodovinske dediščine, največ poudarek pa je na vojaški tehniki. Park se razprostira v kompleksu nekdanje italijanske in jugoslovanske vojašnice ter zajema tudi utrdbo Alpskega zidu, do katere je speljana tematska učna pot. Ustanovitelj Parka vojaške zgodovine je Zavod za turizem Pivka. Trenutno v Parku poteka celovito urejanje s sofinanciranjem Evropskega sklada za regionalni razvoj. Država je v ta namen na Občino Pivka, ki je ustanoviteljica parka, prenesla lastništvo zgradb kompleksa in zemljišč. Nosilna zbirka sedanje ureditve Parka vojaške zgodovine je nacionalna tankovsko-artilerijska zbirka z eksponati, ki jih predstavljajo oklepna in ostala vojaška vozila iz druge svetovne, hladne in slovenske osamosvojitvene vojne. Park je zaradi tega na območju Slovenije poznan kot tankovski muzej. Največjo atrakcijo Parka vojaške zgodovine pa predstavlja jugoslovanska diverzantska podmornica P-913, ki spada med žepne podmornice razreda Una. Podmornica je bila v Slovenijo pripeljana in restavrirana po naročilu nekdanjega admirala Marjana Pogačnika. Ostala ponudba Parka zajema ogled podzemne utrdbe Alpskega zidu na Primožu in krožno pot vojaške zgodovine. Krožna pot se prične v Parku in povezuje stare italijanske vojašnice v Pivki, italijansko podzemno utrdbo na Primožu, Šilentabor nad Zagorjem ter turistično vas Narin. Tematsko-učna Pot do utrdb Alpskega zidu povezuje stare vojašnice pri Pivki, nekdanji vojaški poligon na koti 110 in Primož, kjer je italijanska vojska sezidala veličastno podzemno utrdbo.

Planinska jama se nahaja na južnem robu Planinskega polja. Do nje dostopamo od Ravbarjevega stolpa in po stezi do Unice, nato pa čez mostiček ob mali hidroelektrarni, v nekdanji žagi, do prepadne stene v vhodom v jamo. Obisk nekdaj zelo znane turistične jame je voden. Jama leži pod visoko prepadno steno zatrepne doline. Je ena najbolj zanimivih in največjih vodnih jam v Sloveniji, ki jo odlikuje slikoviti vhod. Pod okoli 100 metrov visoko steno se razprostira eden najbolj mogočnih jamskih izvirov z muhasto kraško naravo. Planinska jama se odlikuje s številnimi jezeri, ogromnimi podzemeljskimi dvoranami, pogosto prekinjenimi ponori, pestrimi kapniki in značilno posebnostjo – sotočjem dveh podzemeljskih rek, Raka in Pivke. Iz nje priteka ob dežju Unica, ki zbira vodo iz Postojnske kotline, Rakove doline, iz Javornikov ter iz Loškega in cerkniškega polja. Ob sušnem času iz Planinske jame teče le majhen potoček, večinski del Unice izvira takrat v bližnjih Malnih. V jami znaša skupna dolžina vseh raziskanih rovov 6 kilometrov. Za kar osem metrov visokim in 20 metrov širokim vhodom se glavni rov razširi do 40 metrov, strop pa se dvigne tudi 70 metrov visoko. Po pol kilometra se enotni vhodni rov razdeli v dva rokava. Iz 2 km dolgega Pivškega rokava priteka reka Pivka, ki ponika pri Postojni, po 2,5 km dolgem Rakovem ali vzhodnem rokavu pa se pretakajo vode iz Javornikov in Rakove doline. Na območju obeh rokavov sta globoka sifona in do njih je možno dostopati s primerno jamarsko opremo in izkušenostjo le ob nizki vodi. V obdobju visoke vode ovira vožnjo s čolnom, še zlasti po Pivškem rokavu, močan tok. Rakov rokav pa je na velikih predelih zalit do stropa. V Planinski jami je poleg vodnih rovov nekaj suhih stranskih rovov, ki pripadajo starejšim razvojnim fazam jamskega sistema na pritočni strani Planinskega polja. Planinska jama je poznana tudi po živalstvu. V njej v vhodnem delu prebivajo netopirji, drobni, slepi in prosojni rakci ter močeril – človeška ribica.

Rakov Škocjan se nahaja med Planinskim in Cerkniškim poljem. O Škocjanu prvi pisni viri izvirajo iz 15. stoletja. Ime je dobil po cerkvici sv. Kancijana. V Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 pa zasledimo prvi znani opis Rakove doline. Po prvi svetovni vojni, ko je ozemlje spadalo še pod Italijo, so zgradili kasarno in krožno cesto ter naredili jamske načrte. Po Rakovem Škocjanu teče reka ponikalnica Rak, ki je predhodnica reke Ljubljanice. Je kraška dolina, ki je nastala tako, da se je porušil strop podzemeljskega rova. Od nekdanjega oboka sta ostala le še Veliki in Mali naravni most. Rakov Škocjan je dolg 6 km in je naravni biser Notranjske regije. Od leta 1949 je zavarovan tudi kot krajinski park. Po dolini vodi označena krožna naravoslovna pot, kjer se vidijo vse najpomembnejše naravne in kulturne znamenitosti. Dolina ima svoj logični začetek na pritočni, vzhodni strani z Malim naravnim mostom, kjer izvira potok Rak iz Zelških jam. Tam se tudi prične naravoslovna učna pot. Po ogledu udornic vodi ob desnem bregu potoka, nasproti hotela pa ga prečka po brvi in nadaljuje po levi strani struge do Velikega naravnega mostu in ponornega dela Tkalca jame. Nato se pot povzpne še na Veliki naravni most in k ruševinam cerkvice sv. Kancijana, kjer se pot konča. Dolga je 3 km.

Sečoveljske soline se raztezajo ob ustju reke Dragonje pri Sečovljah na približno 650 ha površine. Leta 2001 je Vlada Republike Slovenije razglasila območje muzeja solinarstva za kulturni spomenik državnega pomena. V Sečoveljskih solinah lahko vidimo prikaz pridelovanja soli na način, ki izvira še iz 14. stoletja. Sečoveljske soline spadajo med ene redkih solin, kjer se sol še prideluje po več stoletjih starih postopkih. Krajinski park se deli na južni in severni del, ki ju loči kanal Grande – Drnica. Severni del parka, kjer poteka še aktivna pridelava soli, se imenuje Lera. Južni del parka, ki meji na Hrvaško, se imenuje Fontanigge. Na Fontaniggah je bila pridelava soli v 60-ih letih prejšnjega stoletja opuščena. Sol se prideluje na solnih poljih. Te obsegajo kristalizacijske in izparilne bazene. Morsko vodo speljejo iz izparilnih v kristalizacijske bazene ali kavedine po načelu prostega pada ali pa s črpalkami. Na Leri poteka postopek z uporabo črpalk. Voda nato teče po kanalih, ki jih imenujejo lide. Sol nastane, ko iz bazenov izhlapi voda. Solinarji jo nato z lesenimi strgali, ki se jim reče tudi gaveri, spravijo na kupčke ter pustijo, da se sol čisto odcedi. Solinarji za hojo po bazenčkih uporabljajo posebne natikače ali taperine. V bazenih se s kristalizacijo vode pridobi tudi zdravilno blato ali fango, ki je zdravilno za revmatične bolezni. V solinah lahko vidimo solne fonde, kjer se proizvaja sol za različne naročnike. Za pridelavo soli je najboljše sončno vreme z rahlim vetričem. Na leto v Sečoveljskih solinah v povprečju pridelajo 2.000 ton soli.

Začetki Sežanskega botaničnega vrta segajo v leto 1848, ko je bogata trgovska družina Scaramanga iz Trsta od domačinov kupila posest ter na njej sezidala vilo Mirasasso. Družina je z leti dokupovala zemljo in park, ki ga zasadili okoli vile, se je širil in rastel, ker so ga neprestano zasajevali z različnimi semeni in sadikami. Te so prinašali takratni lastnik parka Giovanni Scaramanga di Hiccolo Cavaliere in mornarji. Rastlinjak v Sežanskem botaničnem vrtu je bil dograjen leta 1890 in predstavlja manjšo verzijo schönbrunskega rastlinjaka pri Dunaju. Družina Scaramanga je bila lastnica botaničnega parka do nacionalizacije leta 1948. Z izgradjo železniške proge Sežana – Nova Gorica v letu 1949 se je park razdelil in se zmanjšal za tretjino. Leta 1950 je bila izdana odločba o zavarovanju cvetličnega in drevesnega parka s strani takratnega Ministrstva za znanost in kulturo. Danes botanični park upravlja Komunalno stanovanjsko podjetje d.d. Sežana. V Sežanskem botaničnem parku je več 100 različnih vrst eksotičnih lončnic in 198 lesnatih vrst. Park se s tem uvršča med povprečno velike dendrološke zbirke v Sloveniji. V botaničnem parku si lahko ogledamo lesnate rastline iz različnih predelov sveta. Med najpomembnejšimi drevesi so Kavovec, Sinja libanonska cedra, Bornmullerjeva jelka in druge. Voden ogled botaničnega parka vključuje tudi ogled multivizije o parku v multimedijskem prostoru, razstavo Drevesa Krasa, Geološke zbirke, Dendrološke zbirke, ogled fotografske razstave parka iz časa družine Scaramanga, rastlin parka, arheološke zbirke, zbirke Minerali v slovenskih kraških jamah ter zbirke Dinozavri s Kozine.

Socerb je istrsko naselje, ki spada v območje občine Koper. Sestavlja ga niz domačij, ki so po svoji oblikovanosti bližje kraškemu ambientu. Vsaka domačija je enota zase, njeno središče pa je bilo zaprto dvorišče–korta. Nad naseljem stojijo ruševine gradu Socerb. Ostanki trdnjave ležijo na robu kraške stene, na meji med Krasom in Istro. Zaradi svoje izredne strateške pozicije je ta nekdaj mogočen grad zamenjal številne gospodarje. Omenjen je bil že v srednjem veku. V 14. stoletju je bil v lasti beneške družine Ducani. Zaradi raznih vojn je bil večkrat poškodovan. V času narodnoosvobodilne vojne je bil v središču bojev. Danes je obnovljen le del obzidja gradu. V njem se nahaja znano gostišče. Z obzidja se razprostira prekrasen razgled na Trst in velik del Istre. Poleg gradu je zanimiva tudi kraška Sveta jama, ki je globoka 44 m, dolga pa 189 m. V njej se nahaja edina podzemna cerkev v Sloveniji. Legenda pravi, da je v jami dve leti prebival mladi sveti Socerb, potem ko je prestopil v krščansko vero, zaradi katere ga je leta 1284 usmrtil tržaški guvernator. V njej se vsako leto od druge svetovne vojne 24. maja izvaja sveta maša.

Štanjel je eno od najstarejših naselij na Krasu. Je slikovita vasica, ki se nahaja na pobočju griča Turn. Zaradi ugodne prometne in strateške lege je bil Štanjel pomemben že v predantičnem obdobju. V srednjem veku je bilo naselje zaradi turških vpadov zavarovano z obzidjem. Dokončno podobo so kraju dali grofje Cobenzli konec 17. stoletja. Za Štanjel so značilne ozke ulice, ki se razširijo v trge s kamnitimi vodnjaki. Hiše imajo značilna kraška ozka okna, portale, konzole, nekatera celo kamnite strešne žlebove in so okrašena s kamnoseškimi detajli. Največje znamenitosti v Štanjelu so renesančno-baročni grad Štanjel, galerija Lojzeta Spacala s stalno razstavo, poznogotska cerkev sv. Danijela, kraška hiša in drugo. Cerkev sv. Danijela je bila zgrajena v sredini 15. stoletja in predelana v 17. stoletju. Romanska kraška hiša iz 14. stoletja z etnološko zbirko prikazuje življenje kraške družine. V pritličju hiše je gospodarski del, v prvem nadstropju pa si lahko ogledamo kuhinjski in spalni del. Predvsem pa kot izredni znamenitosti kraške arhitekture izstopata Ferrarijeva vila s stolpom in Ferrarijev vrt, ki je delo znanega arhitekta Maksa Fabianija. Od tukaj vodi tudi sprehajalna pot do Kobdilja. Najvišja točka je Gledanica ali Ledenica, ki se nahaja na vrhu hriba Turn, kjer so tudi ostanki rimskega obrambnega stolpa.