Izola je pomembno mesto Slovenske Istre z razvito obrtno in gospodarsko dejavnostjo. Na jugu in zahodu meji na občino Piran, na vzhodu pa na občino Koper. Naselja Občine Izola so Cetore, Baredi, Izola, Dobrava, Korte, Jagodje, Nožed, Malija in Šared. Izola je podobo otoka izgubila v začetku prejšnjega stoletja. Na nekdanjih solinah so nastala močvirja in zaradi tega so začeli postopno zasipavanje ter s tem zabrisali značilnosti otoka. Kraj je uspel ohraniti srednjeveško zasnovo s cerkvijo na vzpetini, prepleteno mrežo ozkih ulic, visokih hiš in notranjim pristaniščem, zavarovanim pred valovi. V starem mestnem jedru Izole se nahajajo številne kulturno – zgodovinske znamenitosti, kot so nekdanja občinska palača, palača Besenghi degli Ughi, ki velja za najodličnejši spomenik v Izoli, Manziolijeva hiša, hiša Lovisato, cerkev sv. Mavra, cerkev sv. Marije Alietske, ki je najstarejša cerkev v Izoli, plošča družine Ugo, italijanska osnovna šola Dante Alighieri, molilnica Scuola Battuti in drugo. Nekdanja občinska palača se nahaja na Velikem trgu v starem mestnem jedru Izole. Tako kot v večini sredozemskih ribiških mest je bil nekdaj tudi v Izoli nadvsem pomemben mandrač. Pristanišče, globoko zarezano v staro mestno jedro na zahodni obali Izole, je bilo središče mesta, saj so se ob njegovem obodu nahajale najpomembnejše javne stavbe. Nekdanja občinska palača je bila zgrajena leta 1325. Iz tistega časa se je ohranilo prostorsko razgibano južno pročelje v gotsko-beneškem slogu. Glavno pročelje, ki gleda na izolski mandrač, je leta 1603 dobilo baročno podobo. Zgradba je predvsem v notranjosti imela veliko posegov v različnih kasnejših slogih.

Pivka je edino mestno naselje v Občini Pivka, ki je nastala leta 1994 z razdelitvijo postojnske občine. Na območju občine se razprostirajo znamenita presihajoča jezera, med katerimi sta najbolj poznani Petelinjsko in Palško jezero. V bližini se nahaja Park vojaške zgodovine Pivka. V svoji 700-letni zgodovini je imelo naselje več imen. Najstarejša omemba kraja sega v leto 1300 in od takrat izvira tudi prvotno ime Sancti Petri super Piucha. V zgodovinskem zborniku iz leta 1855 se navaja v delu listine dobesedno Št. Peter na Pivki. Današnje ime Pivka je naselje dobilo po drugi svetovni vojni. Najstarejši del je Vas pod cerkvijo, poleg tega pa Pivka obsega še naselji Hrastje in Radohova vas. Pivka je bila poseljena že v času prazgodovine, o čemer pričajo najdbe v Parski golobini, ki se nahaja nad desnim bregom reke Pivke v strmem pobočju vzhodno od vasi Parje. Golobina naj bi dobila ime po golobih, ki so nekdaj gnezdili v njej. O kasnejših poselitvah Pivke s svojimi imeni pričajo mnoga Gradišča. Med pomembnejše znamenitosti Pivke spadajo Hiša kulture, mestna hiša, spomenik NOB, železniška postaja, kamniti križi, cerkev sv. Petra in drugo. Mestna hiša se nahaja v samem središču Pivke. Na njej je spominska plošča – Janez in Ivan Kovačič – Andrjonova, ki sta bila prvoborca Cankarjevega bataljona in sta padla v Dražgoški bitki leta 1942. Med dragoceno krajinsko in kulturno dediščino Pivke spadajo kamniti križi, ki so dvignjeni na visoke stebre, kar je tudi značilnost pivške dežele. Postavljali so jih kot kužna znamenja, kasneje kot srečne vrnitve vojakov, na poljih pa za zavarovanje pridelkov. Edini srednjeveški kraj na tem območju je bil Šilentabor, ki je bil zgrajen leta 1471 kot obramba pred turškimi vpadi.

Postojna je slikovito mestno naselje in upravno središče občine Postojna. Največja mestna znamenitost je svetovno znana Postojnska jama, ki jo je obiskalo že preko 34 milijonov obiskovalcev. Postojna je postala mesto leta 1909. Najstarejši predel mesta je Majlont, ki se razprostira pod razglednim hribom Sovičem. Kraj se razteza na skrajnem vhodnem robu Pivške kotline na južni strani Postojnskih vrat, ki predstavlja naravni prehod iz Srednje Evrope do Jadrana. V pisnih virih se prvič omenja leta 1226. Na griču Sovič je bil grad oglejskih patriarhov in sedež obsežnega gospostva. V posest Habsburžanov je prešel leta 1371. V letu 1498 se Postojna omenja kot trg. Ob vznožju Soviča so leta 1700 postavili spodnjo graščino, saj je grad leto prej uničila strela. V graščini je danes sedež Inštituta za raziskovanje Krasa. Župnija je bila ustanovljena leta 1770 in takrat je bila sezidana tudi cerkev sv. Štefana. Na razvoj mesta sta veliko vplivala odlična prometna lega in Postojnska jama. Danes je Postojna kulturno, zdravstveno, gospodarsko in trgovsko središče Notranjske. Ljubljanska cesta je osrednja cesta, ki vodi skozi samo središče Postojne. Na tem delu najbolj izstopajo palača na Ljubljanski 5, mestna hiša, vila na Ljubljanski 10, nekdanja deška meščanska šola, spomenik Sardincem in drugo. Mestna hiša Postojna se nahaja v središču mesta, na Ljubljanski cesti 4. Palača se uvršča med profano stavbno dediščino. Je historicistično oblikovana dvonadstropna zgradba s tlorisom v obliki črke U. Rizalitno izstopajoč petosni del vhodne fasade ima polkrožno zaključen vhodni portal. Zgradba ima sedemosna stranska trakta. Zgrajena je bila leta 1908, v njej je bil sedež okrajnega glavarstva.

Sežana je slikovito mesto na slovenskem Krasu, ki ima naslednje večje znamenitosti: graščina Stari grad, župnijska cerkev sv. Martina, spomenik padlim borcem, Hotel Tri krone, danes Hotel Triglav, Vila Scaramanga – Mestna hiša, Botanični park, Vila Štok, Kosovelov dom, rojstna hiša Srečka Kosovela, Polajev stolp in drugo. V Sežani imajo veliko vinsko klet, ki je nastala zaradi širokega kraškega vinorodnega zaledja. Trgovska družina Scaramanga je prve parcele začela kupovati približno okoli leta 1840. Že leta 1848 pa so začeli urejati park na posestvu, ki je merilo okoli 2 hektarja. Na stičišču cest Sežana – Ljubljana in Sežana – Repentabor je družina sezidala vilo Scaramango ali tudi vilo Mirasasso, v kateri je danes občinska uprava, nasproti pokopališča pa še dodatno gospodarsko poslopje. V smeri proti Danam se je razprostiral vrt, ki je bil posajen s trtami in sadnim drevjem. Iz mnogih daljnih krajev so njihovi kapitani in tudi sama družina prinašali sadike rastlin in semena. Posestvo Scaramanga je bilo zaradi čudovitega botaničnega parka poznano daleč naokoli. Park je slovel tudi po rastlinjaku – palmariju, ki so ga naredili leta 1880 in ga nato že večkrat prenovili. Ime je dobil po palmah, ki rastejo v njem. Še danes je Sežanski botanični park vreden daljšega ogleda.