Park Nade Žagar je mestni, lepo oblikovani in urejeni park. Zgodba njegovega nastanka je dokaj posebna, saj se je na tem območju nekdaj nahajajo neobdelano, pusto in zanemarjeno zemljišče. Ustanovitelj parka je bil gozdar Viljem Kindler (1912-1994). Po njegovi zaslugi je mesto dobilo okoli 12 hektarjev urejenih zelenic in parkov. Na njegovo pobudo so ustanovili tudi Hortikulturno društvo Vrtnica, ki je bilo leta 1967 eno prvih v Sloveniji. Park obsega štiri hektarje in se je sprva imenoval po narodni herojki Nadi Žagar, ki je bila hči narodnega heroja Staneta Žagarja. Rojena je bila leta 1924, padla pa je leta 1944 kot sekretarka SKOJ-a tretje prekomorske udarne brigade v bojih za Knin. Takšno ime nosi še sedaj vzhodni, športni predel parka, medtem ko se je drugi del parka leta 2000 poimenoval po njegovem ustanovitelju. Pobudo za preimenovanje je dalo Turistično društvo Ilirska Bistrica. Viljem Kindler je park zasadil z okoli 100 različnimi rastlinskimi vrstami, od tega okoli 60 vrstami listavcev in 40 vrstami iglavcev, med katerimi so tudi eksotične drevesne vrste. Prebivalci niso verjeli, da se bodo eksotične vrste v bistriških podnebnih razmerah tudi ohranile. Glavni del z urejenimi potmi prepredenega mestnega parka predstavlja umetno jezerce s skalnjakom, mostički in s poleti cvetočimi rožnatimi in belimi lokvanji. Skozi severozahodni predel parka se pretakata rečici Sušec in Bistrica. Le-ti sta še v prvi polovici 19. stoletja poganjali mnoge mline in pile v najstarejšem območju mesta, imenovanem Guranji kraj.

Izola je mesto z bogato zgodovinsko preteklostjo, saj je bilo njeno ozemlje zaradi ugodnih življenjskih pogojev naseljeno že v bronasti in železni dobi. Kraj je uspel ohraniti slikovito srednjeveško zasnovo s cerkvijo na vzpetini, prepleteno mrežo ozkih ulic, visokih hiš in notranjim pristaniščem, zavarovanim pred valovi. Izola je podobo otoka izgubila v začetku prejšnjega stoletja. Danes je Izola pomembno mesto Slovenske Istre z razvito obrtno, gospodarsko in turistično dejavnostjo. Razvoj turizma se je zaradi zavidljive lege začel že v drugi polovici 19. stoletja, pravi razcvet pa se je zgodil po letu 1960, ko so zgradili turistično naselje Belvedere in Simonov zaliv. V starem mestnem jedru Izole se nahajajo številne kulturno – zgodovinske znamenitosti, kot so nekdanja občinska palača, palača Besenghi degli Ughi, Manziolijeva hiša, hiša Lovisato, cerkev sv. Mavra, cerkev sv. Marije Alietske, plošča družine Ugo, italijanska osnovna šola Dante Alighieri, molilnica Scuola Battuti in drugo. Arrigoni je manjši park ob Dantejevi ulici. Poznan je postal v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so organizirali plesne in druge prireditve. Takrat je bilo edino plesišče za mlade na območju obale, zato je hitro postalo zelo priljubljeno. Arrigoni je obsegal osrednje poletno, odprto prizorišče, tam so potekale projekcije na prostem, pozneje pa tudi multimedijski dogodki in koncerti, kjer so se srečevale različne generacije prebivalcev.

Izola je živahno sredozemsko mesto, ki se nahaja na obali med Piranom in Izolo. Spada med pomembna mesta Slovenske Istre z razvito obrtno in gospodarsko dejavnostjo. Izolo poleg zgodovinskih in kulturnih značilnosti odlikuje tudi pestra kulinarična ponudba. Ker je ribiško mesto, je na prvem mestu bogata izbira dobrot, ki jih ponuja morje. Ugodno sredozemsko podnebje in zavidljiva lega sta Izoli omogočila razvoj turizma že v drugi polovici 19. stoletja. Pravi razcvet pa je mesto doživelo v času po letu 1960, ko so zgradili turistično naselje Belvedere in Simonov zaliv. Od takrat je turizem pomemben dejavnik, ki vpliva na utrip in podobo sedanje Izole. Staro mestno jedro Izole je ohranilo srednjeveško zasnovo sredozemskega mesta s cerkvijo na vzpetini, prepletenimi ozkimi ulicami, visokimi hišami ter notranjim pristaniščem, zavarovanim pred valovi. Največje znamenitosti so občinska palača, ki je bila sezidana leta 1325, molilnica, kulturni dom, cerkev svete Katarine, cerkev svetega Mavra, palača Besenghi, hiša Manzioli, hiša Lovisato, cerkev svete Marije Alietske in drugo. Park Pietro Coppo, ki je posvečen izolskemu kartografu, se nahaja v samem središču mesta. V zelo lepo urejenem parku se nahaja kamnita reprodukcija prvega zemljevida istrskega polotoka, ki ga je v 15. stoletju ročno naredil Izolčan Pietro Coppo. Coppo je bil znani geograf in raziskovalec, ki se je rodil leta 1470 v Benetkah. Park je glavno prizorišče koncertov različnih gostujočih orkestrov, ki vsako nedeljo v poletnem času popestrijo dogajanje v okviru dogodka Poletne godbe.

Koper je privlačno obmorsko mesto, ki se skupaj s starejšimi mesti Ankaran, Izola, Piran in Portorož razteza na 47 kilometrov dolgi slovenski obali. Mesto ima dva uradna jezika, slovenščino in italijanščino. V bližini naselja je naravni rezervat Škocjanski zatok. Koper je upravno središče Mestne občine Koper. Podnebje je submediteransko, za katero so značilna vroča in dolga poletja, mile zime in pogosti vetrovi jugo, burja in maestral. Največ padavin pade v jesenskem obdobju. Posebnost na koprskem Primorju so oljke, imenovane tudi olive. Za mediteransko podnebje so značilni tudi smokve, agrumi, makija in aromatične rastline. Koprsko primorje sestavljata ozek obalni pas in flišno gričevje v zaledju. Staro mestno jedro Kopra se razprostira na nekdanjem otoku, ki se je po naravni poti in z nasipavanjem združil s kopnim delom. Na nasutem območju je nastalo novo mestno središče in luka, na bližnjih gričevnatih območjih pa so se razrasle nove stanovenjske soseske. Koper ima bogato kulturno dediščino, ki zajema trge, palače ter cerkve in samostane. Hlavatyjev park se nahaja na obrobju starega mestnega jedra, v neposredni bližini Hotela Koper, mestne sprehajalne promenade in marine Koper. Hlavatyev park je lepo in na novo preurejen z zelenicami, drevesi, vodometom, igriščem za najmlajše in lesenimi klopmi. V parku stojijo doprsni kipi narodnih herojev – Pinko Tomažič, Karlo Maslo in Janko Premrl Vojko. Na drugi strani parka pa so še naslednji kipi – Anton Ukmar Miro, španski borec in častni občan mesta Koper in Genove, Alber Klun, zgodovinar, vojaški častnik, publicist in Kazmir Renčelj, mornarniški častnik in poveljnik tržaškega pomorskega obalnega sektorja ob koncu druge svetovne vojne. V parku je zanimiva skulptura sonca, ki predstavlja simbol mesta Koper. Hlavatyjev park je zelo priljubljen med domačini in drugimi obiskovalci. Od parka poteka ob morju sprehajalna pot v smeri Žusterne, ki je bila nekdaj samostojno naselje, danes pa je stanovanjska četrt Kopra s hotelom in bazenskim kompleksom Aquapark.

Lipica je manjše naselje, ki leži sredi čudovite zelene oaze na kraški planoti. V bližini se nahaja mesto Sežana, ki je prometno, gospodarsko, kulturno, izobraževalno in zdravstveno središče slovenskega Krasa ter jama Vilenica, ki je najstarejša turistična jama v Sloveniji. Glavna znamenitost Lipice je Kobilarna Lipica, kjer poteka vzreja svetovno znanih konjev – lipicancev. Kobilarna je bila ustanovljena leta 1580, ko je Lipico s pripadajočimi zemljišči kupil od tržaškega škofa nadvojvoda Karel, takratni regent Koroške, Štajerske, Istre, Kranjske in Trsta. Posestvo kobilarne zajema okoli 300 hektarov pašnikov in travnikov z drevoredi in gozdnimi zaplatami. Gostom izposojajo čistokrvne konje za jahanje po lipiških parkih in gozdovih, pa tudi za dnevne izlete v okolico. Imajo tudi jahalno šolo od začetnih tečajev do najvišje stopnje športne dresure. Ob slabšem vremenu so na razpolago pokrite jahalnice, ki imajo vse potrebne naprave. Obiskovalci si lahko ogledajo lipicance sredi pašnikov ali v hlevih. Za goste organizirajo redne predstave dresurnega jahanja, ki so prava paša za oči. V Lipici v starodavnih kočijah z vpregami lipicancev organizirajo zanimive izlete do Škocjanskih jam in v druge zgodovinsko in turistično pomembne kraje na območju Krasa. Manjši park se v kobilarni razprostira okoli hotela Maestoso, ki je idealen za kratek oddih ali preživljanje daljših počitnic. Hotel nudi sproščeno okolje za organizacijo porok in poslovnih dogodkov (kongresov, seminarjev). Gostje lahko uživajo v izvrstni kraški kuhinji. Park je lepo urejen, s sprehajalno potjo, ki vodi tudi do parkirišča. V njem so postavljene zanimive skulpture – Forma viva, prodajalna spominkov ter otroško igrišče, kjer so različna igrala za najmlajše. Kobilarna je primerna za obisk v vseh letnih časih.

Mestno naselje Pivka je središče Zgornje Pivke in sedež Občine Pivka. V Pivki so pomembnejše znamenitosti Hiša kulture, mestna hiša, spomenik NOB, železniška postaja, kamniti križi, cerkev svetega Petra in drugo. V samem središču Pivke se nahaja zanimiv sistem utrdb na Habjanovem hribu, ki je danes urejen kot park. Na robu Pivške kotline je ohranjena utrdbena zapuščina Alpskega zidu, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja naredila Kraljevina Italija. Utrjevanje meje je predstavljalo organizacijsko in finančno zelo obsežen projekt, ki je poleg gradnje večinoma podzemnih utrdb zajemal tudi izgradnjo cest, skladišč, vojašnic, vodnih zbiralnikov in ostalega. Še posebej zanimivo je pa to, da obrambni sistem nikoli ni služil za vojskovanje. Utrdbe so gradili v tajnosti, saj prebivalci niso vedeli kaj se gradi. Domačini utrdbe imenujejo tudi bunkerji. Največja utrdbena sistema sta na Primožu nad Pivko in na Habjanovem hribu. Za tiste čase sta imela sodobne prezračevalne naprave s filtrskim sistemom, električni agregat in razsvetljavo, vodne rezervoarje, bivalne prostore za vojake in skladišče za hrano. Nemška vojska je med drugo svetovno vojno poskušala razstreliti nekatere utrdbe okoli Pivke, med njimi tudi največje na Primožu, vendar jim je to le deloma uspelo. Sistem utrdb na Habjanovem hribu je zelo zanimiv in dobro ohranjen. Nahaja se v samem središču Pivke, blizu železniške postaje. Park Habjanov hrib je lepo urejen, na njem stoji tudi spominsko obeležje padlim v NOB in grobnica padlim borcem NOB. Z vrha Habjanovega griča se odpira lep razgled na Pivko in bližnjo okolico.

Park Rastelli se nahaja v Portorožu, ki je eden od največjih turističnih krajev v Sloveniji in najbolj pomembno turistično središče na slovenski obali. Rastellijev park je bil urejen v drugi polovici 19. stoletja, ko je v Portorožu začel uspevati zdraviliški turizem. Takrat je bil lastnik parka gospod Rastelli. Začetke zdraviliškega turizma v Portorožu pripisujejo patrom benediktincem, ki naj bi z zelo koncentrirano morsko vodo zdravili revmatične in druge bolezni. Do začetka turističnega razvoja so plodna tla ob ugodni klimi omogočala razvoj poljedelstva, predvsem gojenje oljke in vinske trte, obmorska lega pa razvoj solinarstva in ribištva. Začetki živahne trgovine in gospodarskega razvoja na tem območju segajo že v čas Rimljanov. Arheološke najdbe na širšem predelu Portoroža pričajo o mnogih posestvih, imenovanih villae rusticae, ki so se nahajale v zavetnih legah, na ugodnih lokacijah in v bližini izvirov pitne vode. Park Rastelli se ponaša s mnogimi vrstami okrasnega drevja in grmičevja. Večina drevesnih vrst je že dosegla visoko starost. V parku so uspevajo rdečelistna bukev, cedre, črničevje, velecvetna magnolija, tise in lagerstremije. Poleg tega tukaj najdemo tudi najdebelejši vednozeleni hrast v Sloveniji. Stoletni velikan je visok 17 metrov in ima obseg debla 375 centimetrov.

Postojna je turistično in industrijsko mesto ter prometno križišče, ki se razprostira na vzhodnem robu Postojnske kotine, na prehodu iz celinske Slovenije v zaledje Kvarnerskega in Tržaškega zaliva. Kot največji kraj v kotlini predstavlja oskrbovalno središče. Večina vode iz Pivške kotline odteka pod zemljo skozi pretoke Postojnskega jamskega sistema, ki ga je skozi stoletja izdolbla reka Pivka. Postojnska jama je svetovna znana zaradi kapniškega bogastva, ki se uvršča med lepše na svetu. Ob vhodu v jamo je turistično središče. Postojna je izhodiščna točka slikovitih poti h kraškim in drugim znamenitostim v okolici. V pisnih virih se Postojna prvič omenja leta 1226. Na hribu Sovič nad mestom sta se verjetno nahajala predzgodovinsko gradišče in kasneje rimska utrdba. Sedaj so tam razvaline srednjeveškega gradu, ki je bil najprej v lasti oglejskih patriarhov in od leta 1371 Habsburžanov. Mestni park se nahaja za sodiščem. Njegova ureditev je potekala v okviru sredstev Evropske unije. Vzpostavljen je bil peš prehod med starim in novim predelom mesta. Uredili so otroško igrišče z igrali, odvodnjavanje parka in izvedena je bila javna razsvetljava. Zasadili so tudi grmovnice in drevesa ter postavili večnamenske monolitne elemente. Mestni park predstavlja izobraževalno in kulturno središče za različne delavnice in prireditve. Je privlačen kotiček za počitek in oddih tako za prebivalce, obiskovalce in turiste.

Mestni park pri Starem gradu je bil temeljito obnovljen v letu 2010. Iz ohranjenih kart parka, ki izhajajo iz začetka 19. stoletja, so sklepali, da park osnovno ni imel reprezentančne funkcije, temveč je zadovoljeval gospodarske potrebe. V načrtih iz leta 1824 so vidne površine gospodarskega vrta ter travniki in njive. Danes imata tako graščina kot tudi mestni park povsem drugačno funkcijo. Mestni park je postal javna površina, ki služi prehajanju meščanov, sprehajanju ter zadrževanju različnih starostnih skupin. Dobil je tudi razsvetljavo – svetilke v nizkih stebričkih, ki imajo svetlobo usmerjeno v tla, s čimer se je povečala reprezentativnost parka. V parku so ohranili obstoječa drevesa, na novo pa so zasadili sedem dreves, plezalke, trajnice in živico. Mestni park pri Starem gradu je ohranil zgodovinske elemente, hkrati pa vnaša možnosti za izvedbo različnih programov, kot so manjše prireditve, taborniški programi in drugo. Poleg graščine Stari grad so v Sežani še naslednje večje znamenitosti: župnijska cerkev sv. Martina, spomenik padlim borcem, Hotel Tri krone, danes Hotel Triglav, Botanični park, Vila Scaramanga – Mestna hiša, Vila Štok, Kosovelov dom, rojstna hiša Srečka Kosovela, Polajev stolp in drugo. V Sežani se je rodil znani slovenski pesnik Srečko Kosovel in sodobno zasnovani kulturni dom so poimenovali po njem. V Sežani imajo veliko vinsko klet, ki je nastala zaradi širokega kraškega vinorodnega zaledja.

Skoraj vsak pomembnejši in večji kraj je imel nekdaj točno določene dneve v letu za sejem, ki je bil priložnost za dodatni zaslužek in tako je bilo tudi v Sežani. V glavnem so prodajali živino, pa tudi sejemsko kramo in robo. Ob teh dnevih so odlično zaslužile tudi številne sežanske gostilne. Za Sežano so bili znani konjski sejmi. Konje so pripeljali iz Bosne in Hrvaške ter celo iz Madžarske ter jih nato prodajali Italijanom. Prostor za sejme je bil na Lužešču, kjer se danes nahaja spominski park pred zgradbo sodišča. V parku je sedaj majhen spomenik padlim in kip narodnega heroja Alberta Grudna. Na tem predelu je bil včasih kal, kje so se lahko napajale živali. Ko so leta 1892 zraven kala sezidali zgradbo sodišča, so sejmišče prestavili ob vznožje Tabora za cerkev. Še danes se to območje imenuje Sejmišče. Urejeni so bili privezi za živino v senci kostanjev in lip. V kasnejšem času je bil tukaj prostor, kjer so mlatili žito z mlatilnico. Nekdaj je bilo Lužeče rezervirano območje za sejme s prašiči in govedom, medtem ko je bil prostor za cerkvijo rezerviran za konje. Sejmišče je kasneje postalo sejmiški prostor tako za prodajo goveda kot tudi drugih živali, prodajali pa so tudi poljedelsko orodje in suho robo. V času med obema vojnama so pod oblastjo Italijanov na semanji dan postavljali stojnice ob robu glavne ceste Ljubljana – Trst. Pred leti so v Sežani ponovno obudili tradicijo semanjih dni na Sejmišču. Semenj je ponavadi vsakega 21. v mesecu.

Začetki Sežanskega botaničnega vrta segajo v leto 1848, ko je bogata trgovska družina Scaramanga iz Trsta od domačinov kupila posest ter na njej sezidala vilo Mirasasso. Družina je z leti dokupovala zemljo in park, ki ga zasadili okoli vile, se je širil in rastel, ker so ga neprestano zasajevali z različnimi semeni in sadikami. Te so prinašali takratni lastnik parka Giovanni Scaramanga di Hiccolo Cavaliere in mornarji. Rastlinjak v Sežanskem botaničnem vrtu je bil dograjen leta 1890 in predstavlja manjšo verzijo schönbrunskega rastlinjaka pri Dunaju. Družina Scaramanga je bila lastnica botaničnega parka do nacionalizacije leta 1948. Z izgradjo železniške proge Sežana – Nova Gorica v letu 1949 se je park razdelil in se zmanjšal za tretjino. Leta 1950 je bila izdana odločba o zavarovanju cvetličnega in drevesnega parka s strani takratnega Ministrstva za znanost in kulturo. Danes botanični park upravlja Komunalno stanovanjsko podjetje d.d. Sežana. V Sežanskem botaničnem parku je več 100 različnih vrst eksotičnih lončnic in 198 lesnatih vrst. Park se s tem uvršča med povprečno velike dendrološke zbirke v Sloveniji. V botaničnem parku si lahko ogledamo lesnate rastline iz različnih predelov sveta. Med najpomembnejšimi drevesi so Kavovec, Sinja libanonska cedra, Bornmullerjeva jelka in druge. Voden ogled botaničnega parka vključuje tudi ogled multivizije o parku v multimedijskem prostoru, razstavo Drevesa Krasa, Geološke zbirke, Dendrološke zbirke, ogled fotografske razstave parka iz časa družine Scaramanga, rastlin parka, arheološke zbirke, zbirke Minerali v slovenskih kraških jamah ter zbirke Dinozavri s Kozine.

Štanjel je slikovito naselje na prisojnem pobočju griča Turn na severnem robu Krasa. Je eno najstarejših naselij na Krasu. Dolnja vas je novejši del naselja, ki se je gručasto razporedil ob cesti. Gornja vas na gričku je strnjeno in terasasto pozidana ter grajena iz domačega kamna. Obdana je z obzidjem, ki ji daje izredno podobo srednjeveškega mesteca. V Štanjelu so največje znamenitosti grad Štanjel z galerijo slikarja Lojzeta Spacala, ledenica ali gledanica, ki je najvišja točka na griču Turn, poznogotska cerkev sv. Danijela, ki ima značilen limonasti zvonik iz leta 1609, Kobdiljski stolp z galerijo, Kraška hiša, ki je najstarejša zgradba, Ferrarijev vrt ali vrtni park v Štanjelu, Fabianijeva pot in Avstro-ogrsko pokopališče, ki se nahaja v spodnjem delu vasice. Fabianijeva pot je daljša urejena krožna pešpot, ki poteka med Štanjelom in Kobdiljem. Ferrarijev vrt je kulturni spomenik državnega pomena. Obsežen park se nahaja pod obrambnim zidom naselja. Slikoviti vrt je priljubljeno prizorišče številnih poročnih slovesnosti. Park je uredil arhitekt Maks Fabiani (1865-1962), domačin iz bližnjega Kobdilja, v času županovanja med obema vojnama. S sistemom podzemnih kanalov in zbiralnikov je v terasasto zasnovo vključil oskrbo parka z vodo za zalivanje in okras z vodnim zrcalom in vodometom. Poleg tega je Fabiani dodal še otoček sredi bazena z beneškmi mostičkom in razgledišče s senčnico. Skrbno so urejene obhodne poti ter zasajena sadna drevesa in drevoredi. Ferrarijev vrt je edini večji parkovni kompleks iz prve polovice 20. stoletja na območju Krasa in Slovenije. Celoto enovito povezuje obhodna pot, ki vodi okoli Štanjela.