Grad Haasberg (Hošperk) se nahaja v bližini Planine pri Rakeku. Razvaline nekdaj mogočnega baročnega dvorca ležijo na uravnanem platoju nad sotesko reke Unice, tik nad kraškim Planinskim poljem. Grad je poznan tudi pod imenom dvorec Planina. Prvotni grad se prvič omenja kot grad Unec leta 1295. Najbolj verjetno je nastal do konca 12. stoletja na dominantni okoli 700 metrov visoki vzpetini nad Uncem. Varoval je križišče cest proti Ljubljani, Logatcu, Cerknici in na Kras in pomembno mitnico. Utrdbo so upravljali mnogi kastelani in fevdniki Goriških grofov. Leta 1435 je grad Haasberk prešel v roke Celjskih grofov, po njihovem izumrtju leta 1456 pa je prešel na Habsburžane, ki so ga vse do leta 1587 oddajali kot deželnoknežji fevd. V letu 1511 ga je poškodoval potres. Leta 1563 preide grad v last rodbine Windischgraetz, nato pa je leta 1577 zastavljen Juriju Hofferju. Po letu 1614 so knezi Eggenbergi ob vznožju starega gradu, ki so ga opustili, pozidali nov dvorec. Baroni Cobenzli so leta 1722 prvotno dvonadstropno renesančno poslopje popolnoma predelali ter razširili in tako je nastal čudoviti baročni dvorec, ki je eden najbolj pomembnih spomenikov baročne dobe v Sloveniji. Glavno točko dvorca je predstavljala slavnostna dvorana z bogato notranjo arhitekturo, iz katere je vodilo peteroramno stopnišče v lepo urejen grajski park. Poleg tega je bila izjemna tudi grajska kapela, ki je imela bogat baročni oltar in je segala kar skozi vsa tri nadstopja. Leta 1810 so grad podedovali grofje Coronini pl. Cronberg. Leta 1846 je grofova vdova Zofija pl. Fagan prodala gospostvo knezu Weriandu Windischgraetzu. Leta 1944 je bil dvorec Haasberg požgan s strani partizanov, da ne bi v njem prebivali Nemci. Po vojni je bila nekdaj mogočna stavba razglašena za umetnostni spomenik in so ga nekaj časa obnavljali, sedaj pa razvaline nezadržno propadajo.

Dvorec Na Kalcu, narečno Kauc, se nahaja v bližini naselja Zagorje v pokrajinsko razgibani dolini Pivke, nedaleč od izvira Pivke. Grad Kalc stoji na pobočju Brega, do njega vodi kostanjev drevored. Od nekdaj mogočne utrdbe se je do danes ohranil le še stolp in razvaline. Dvorec je dal sezidati Jurij pl. Steinberg okoli leta 1620. Podoba prvotnega gradu je ovekovečena tudi v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Ime je dobil po krajevnem imenu kal, ki označuje plitvo kotanjo, napajališče za živino ali mlako. Leta 1684 se je na Kalcu rodil Franc Anton Steinberg (1684-1765), nadzornik deželnih cest in upravitelj idrijskega rudnika, ki je zaslužen za razvoj mehanike, matematike, kartografije in krasoslovja na Slovenskem. Od leta 1843 je bil grad Kalc v lasti skladatelja, pesnika, politika in slovenskega domoljuba Miroslava Vilharja (1818-1871). Vilhar je 9. maja 1869 na Kalcu organiziral šesti vseslovanski tabor, na katerem je 8000-glava množica zahtevala Zedinjeno Slovenijo in enakopravnost slovenskega jezika. Kalc je bil tedaj središče narodnega gibanja in kulturnega dogajanja. Tukaj je kot domači učitelj Vilharjevih otrok med letoma 1858 in 1861 živel pisatelj Fran Levstik, ki je avtor znane povesti Martin Krpan. Grad Kalc je bil kot del vasi Bač naseljen do leta 1919. Od večjega kompleksa z gospodarskim poslopjem in kapelo se je ohranil le večkrat obnovljen stolp in drevored stoletnih vil in kostanjev. V bližini gradu izvira reka Pivka, ob večjem deževju pa v okolici nastane več presihajočih jezer. Mimo njega vodi Krpanova pohodniška pot.

Postojnska jama je ena izmed najbolj obiskanih turističnih znamenitosti v Sloveniji. Jamski dvorec je impresivna zgradba, ki se nahaja ob vhodu v Postojnsko jamo. Zgrajena je bila leta 1928 po načrtih Pietra Palumba, arhitekta iz Italije. Že pred vstopom v jamo zanimiva zgradba navduši mnoge obiskovalce. Jamski dvorec je kulinarični in prireditveni center, ki je bil prenovljen leta 2006 in sprejme do 1000 gostov. V pritličju Jamskega dvorca sta slovita Venecijanka in Dvorana stebrov, v višjem nadstropju je velika dvorana, ki se imenuje po prvem raziskovalcu podzemlja, Luki Čeču. Najnovejša pridobitev Jamskega dvorca so kongresne dvorane v najvišjem nadstropju, ki se imenujejo Pivka, Snežnik in Nanos. Jamski dvorec je primeren za organizacijo vseh vrst družabnih in poslovnih dogodkov, od novinarskih konferenc, programov team buildinga, seminarjev, protokolarnih sprejemov, poročnih sprejemov in drugo. V Kuhinji Jamskega dvorca gostom nudijo pestro kulinarično ponudbo, ki zajema slovenske kulinarične posebnosti, notranjsko-kraške jedi, dobrote srednje-evropske kuhinje, pa tudi sladkovodne in morske ribe ali divjačinske jedi. Nudijo tematsko obarvana doživetja, ki so srednjeveška, furmanska, notranjska, cesarska pojedina, meni Pasje grofice ali večerja beneških mask.

Kubed je slikovito gručasto naselje, ki spada v Mestno občino Koper. Domačini imenujejo kraj Čubed. Od Kopra je vas oddaljena približno 15 kilometrov. Hiše v nizih ležijo na prisojnem pobočju pod vzpetino Grad, na kateri se je ohranil del srednjeveške utrdbe. V pisnih virih se prvič omenja že leta 1067 in sicer v darilni pogodbi, s katero je nemški cesar Henrik IV. vas podaril freisinški cerkvi. Utrdba v Kubedu je nastala ob stari postojanki iz 11. stoletja, ki je nadzorovala pot mimo nje proti Buzetu. Utrdba s tremi stolpi je lahko edina sprejela večje število konjenikov in vojakov. V obdobju gradiščanske vojne je utrdba že propadala. Notranjost utrdbe je bila pozidana, ohranjeno je skoraj celotno obzidje in dva stolpa. Stolp ob vhodu je bil nadzidan in spremenjen v zvonik bližnje cerkve svetega Florjana. Konec devetdesetih let 20. stoletja je bil zvonik v celoti obnovljen in prezentiran pod vodstvom takratnega Medobčinskega zavoda za varstvo kulturne in naravne dediščine Piran. Drugi ohranjeni stolp in obzidje sta prepuščena nezadržnemu propadanju. Glede na velikost utrdbe sta lastnici zgradb v njej Mestna občina Koper in Rimskokatoliška cerkev. V 19. stoletju je imel Kubed več gostiln, mlin in torkljo v Mostičju na Rižani. Na griču čisto na samem robu stoji srednjeveška cerkev svetega Martina, ki izvira iz leta 1860. Po pomladi narodov so v Kubedu organizirali avgusta leta 1870 tabor, katerega pobudnik je bil Franjo Ravnik, predsednik pa je bil dr. Karel Lavrič. Takrat so Istrani zahtevali Zedinjeno Slovenijo, nižje davke, uvedbo slovenščine v urade in šole ter slovensko glavno šolo v koprskem okraju. Vas je 14 let kasneje dobila čitalnico, nekaj let kasneje pa Pevsko in bralno društvo. Tukaj se je leta 1913 rodil znani slovenski istrski duhovnik in pesnik Alojz Kocjančič. V kraju sta živela tudi narodni buditelj in učitelj Anton Mihec – Tone in pevovodja Jože Jakomin, ki je bil tudi prvi oskrbnik in graditelj Tumove koče na Slavniku.

V Kobilarni Lipica obiskovalcem nudijo ogled kobilarne. V ogled je vključena predstava klasične šole jahanja, ogled treninga klasične šole jahanja, ki sta odvisni od urnika, ogled hleva za dresurne konje (Abrihtunga), ogled ponijev, ki jih lahko jahajo otroci, ogled hipodroma, ogled hlevskega kompleksa Na Borjači, ogled muzejske zbirke kočij, ogled graščinskega kompleksa z osrednjim dvoriščem Hofom in ogled Velbance - osrednjega hleva. Predstavo klasične šole jahanja je mogoče videti od meseca aprila do oktobra ob torkih, petkih in nedeljah ob 15 uri. Ogled treninga klasične šole jahanja je na ogled vsak dan, razen v ponedeljkih, od meseca aprila do oktobra, med 10 in 12 uro. Poleg tega lahko vidimo tudi kapelo sv. Antona, kjer potekajo poročni obredi, galerijo Avgusta Černigoja, kamniti vodnjak Fontana in drugo. Vodič slikovito in podrobno razloži zgodovino Kobilarne Lipica, predstavi pasmo Lipicanca, nastanek in razvoj pasme, lastnosti konja, linije in rodove, šolanje konj, športne dosežke in mnoge druge zanimivosti. V območju starega jedra je Velbanca za graščino najstarejši objekt. Velbanca je skozi čas ohranila svojo funkcijo hleva za plemenske žrebce. Graščina je sezidana v obliki črke L in je nastala na osnovi renesančne rezidence. Kapela je posvečena sv. Antonu Padovanskemu, ki je med drugim tudi zaščitnik proti boleznim živine.

Mali grad se nahaja na razglednem robu pod izvirom Unca iz Planinske jame, nad nekdanjo cesto in na robu naselja nad Kačjimi ridami. Planinska jama se je zaradi njegovega imena nekdaj imenovala Malograjska jama. Za spomenik lokalnega pomena je bil razglašen leta 1984. Mali grad ali Ravbarjev stolp je bil nekdaj mogočen srednjeveški grad, od katerega se je do danes ohranil le še večnadstropni valjast stolp. Notranjost zaznamuje gotsko obokan prostor z zvezdasto rebrastim stropom. Na dvorišču stoji opuščen vodnjak. Ohranjeni ostanki gradu, ki je prvotno varoval staro uveljavljeno jamborsko pot med notranjostjo in obalo, so gotski in sodijo v 14. stoletje. Rene de Albibus je v zapiskih leta 1321 omenjen kot njegov lastnik. Med kasnejšimi lastniki je najbolj znan vitez Erazem Rauber. Po rodbini Ravbarjev se imenuje tudi Ravbarjev stolp. Polihistor Janez Vajkard Valvasor je grad v topografiji Slavi vojvodine Kranjske že omenjal kot razvalino, vidni so sledovi palacija, nanj prislonjene četverokotne stavbe in v tlorisu okroglega štirinadstropnega stolpa. Medtem ko je del gradbenega gradiva služil za zidanje dvorca Hašperk, je obstoječi stolp bil na prelomu 19. in 20. stoletja po zaslugi knezov Windischgraetz zaščiten s streho. Planinska jama, ki se nahaja v bližini, velja za največjo vodno jamo v Sloveniji.

Postojna je mestno naselje in upravno središče občine Postojna. Razteza se na vzhodnem robu Postojnske kotline, na prehodu iz celinske Slovenije v zaledje Tržaškega in Kvarnerskega zaliva. Je največji kraj v kotlini in oskrbovalno središče. Zaradi lahke dostopnosti Pivške kotline iz notranje Slovenije skozi Postojnska vrata in proti Jadranu so se skozi kotlino že v davnini selila različna ljudstva. Prisotnost ledenodobnega človeka dokazujejo arheološke najdbe iz časa paleolitika v Otoški in Postojnski jami, bližnjem Betalovem spodmolu in drugod. Postojna je v pisnih virih prvič omenjena leta 1226. Na bližnjem griču Sovič (677 metrov) nad mestom sta se nahajala predzgodovinsko gradišče in kasneje rimska utrdba. Sedaj so tam razvaline srednjeveškega gradu Adlsberg (Postojna) imenovanega tudi Stari grad, ki je prvič omenjen leta 1228, potem pa šele leta 1327. V 12. stoletju so ga zgradili grofje Andeški, potem pa je prešel v posest oglejskih patriarhov. V letu 1371 so ga od Ogleja prevzeli Habsburžani, ki so ga nato že v naslednjem letu zastavili Celjskim grofom. Grad Adelsberg je bil od leta 1456 deželnoknežja posest, ki so jo skozi vsa leta upravljali mnogi glavarji. Leta 1581 je grad Postojna in gospoščino kupil knez Janez Siegfried Eggenberg, leta 1680 pa knez Janez Vajkard Auersperg. Postojnska gospoščina je bila od leta 1856 v državni lasti. Zgradba je bila poškodovana med potresom leta 1511, v začetku 17. stoletja pa je vanj treščila strela in ga požgala, dokončno pa je grad propadel med požarom v letu 1689. Leta 1700 so na trgu postavili novo palačo.

Obcestno naselje Senožeče se nahaja med Divačo in Razdrtim. Kraj spada v občino Divača. Od Senožeč vodita glavni cesti proti Kopru in Sežani čez valovit in planotast svet, Kras. Skozi vso pestro zgodovino skozi Senožeče vodijo pomembne poti iz smeri morja v notranjščino. V pisnih virih se kraj prvič omenja že v 12. stoletju, saj se je hitro razvijal predvsem zaradi furmanstva. Precej zgodaj je pridobil trške pravice, pomembno pot, ki so jo imenovali tudi cesarska, pa je varoval grad, ki se je nahajal nad vasjo. Nekdanji Stari grad je stal na hribu nad naseljem, od njega pa so se ohranile le še ruševine. Nov dvorec Snosetsch je ob vznožju grajske vzpetine v 17. stoletju dal sezidati knez Ferdinand Porzia. Posest je imela v upravljanju družina Garzarolli, kasnejši pl. Thurnlacki. Le-ti so v te kraje prišli skupaj s knezi Porzia. V 19. sloletju je posestvo prevzela v upravljanje rodbina Dejak. V obdobju od sredine 19. stoletja in do leta 1912 so bili v zgradbi okrajno sodišče, davčni urad ter gozdni inšpekcijski urad knezov Porzia. Leta 1906 je knez Ludvik Porzia dvorec Snosetsch prodal na dražbi, kjer ga je kupil Karel Lenassi, kasnejši župnik v Dolnji Košani. Dvorec je v letu 1913 podedovala Ana Biščak, ki je bila Lenassijeva nečakinja. V času med prvo svetovno vojno so bili v dvorcu begunci iz Galicije in vojaki, potem pa sta ga kupila kmeta Može in Franetič iz Dolenje vasi ter pustila dvorec propadati.

Sežana je zanimivo mesto, ki ga imenujejo tudi kraška metropola. Je kulturno, gospodarsko, prometno, izobraževalno in zdravstveno središče slovenskega Krasa. Kraj je lepo urejen, tako infrastruktura kot zgradbe so mestnega tipa. Nahaja se v neposredni bližini Italije, ob železnici in cesti Ljubljana – Trst. Mesto je na severnem delu obdano s hriboma Lenivec in Tabor, na vzhodnem delu pa z Veliko in Malo planino ter Sedovnikom. Največje znamenitosti v Sežani so župnijska cerkev sv. Martina, spomenik padlim borcem, Hotel Tri krone, danes Hotel Triglav, graščina Stari grad, Vila Scaramanga – Mestna hiša, Botanični park, Vila Štok, Kosovelov dom, rojstna hiša Srečka Kosovela, Polajev stolp in drugo. V Sežani se je rodil znani slovenski pesnik Srečko Kosovel (1904 - 26) in sodobno zasnovani kulturni dom so poimenovali po njem. V Sežani imajo veliko vinsko klet, ki je nastala zaradi širokega kraškega vinorodnega zaledja. Njihov glavni adut je teran, pridelujejo pa tudi odlična bela vina in peneča vina. Stari grad se nahaja v samem središču Sežane, med mestnim parkom in Kosovelovim domom. Narejen je bil kot baročna graščina v parku grofov Petazzi na začetku 18. stoletja. Dvorec so leta 1817 kupili Garzarolliji iz Senožeč, potem pa so jo imele v lasti rodbine Polay, Vinci, Marini, veletrgovec Truden. Stari grad je leta 1923 kupil baron Demetrius Economo, lastnik Socerba. Graščina Stari grad je bila večkrat prenovljena, nazadnje pa so jo temeljito obnovili za poslovne in delno tudi stanovanjske namene. Stari grad je zaščiten kot spomenik lokalnega pomena.