Mesto Ilirska Bistrica se nahaja na vozlišču cest proti Kozini, Postojni, Kvarnerskemu zalivu ter ob pomembni železniški progi proti pristanišču Reka na Hrvaškem. Kraj je postal trg leta 1911 in mesto leta 1947. Domačini so zaposleni predvsem v industriji. Ilirska Bistrica je središče občine Ilirska Bistrica, ki zajema vzhodni del Brkinov, del kraškega Podgrajskega podolja, Reško dolino in gozdnato Snežniško planoto. Naselje se je razvilo na območju, kjer priteka iz kraškega podzemlja Snežnika, veliko kraških voda. Kilometer dolga rečica Bistrica ima tako močan izvir, da omenjajo ob njej že v 15. stoletju okoli petnajst žag in mlinov, v 17. stoletju okoli petdeset, v 19. stoletju pa še vedno okoli 30 žag. Žage so zaradi snežniških gozdov in prometne lege kraja med osrednjo Slovenijo in Kvarnerskim zalivom sčasoma prerasle v lesnokemično industrijo. Bistrica ima tri občasne pritoke, ki so Sušec, Kovačevec in Kukčeva. V Bistrico se pod naseljem izliva še potok Pila, ki priteče iz Jasenske Pile. Rečica predstavlja pomemben vir pitne vode za mesto in širšo okolico, zato je na izviru zajetje za vodovod, pod njim pa se nahaja ribogojnica. Največje mestne zanimivosti so cerkev sv. Petra na vrhu razglednega griča, cerkev sv. Jurija iz leta 1752, samostan sester De Notre Dame, staro mestno jedro z avtentično arhitekturo, presihajoči slap Sušec in spomenik prekomorskim brigadam na Hribu svobode.

Reka Pivka je značilna kraška ponikalnica, ki teče po pokrajinsko razgibani Pivški dolini ali Pivški kotlini. Kotlina leži med visokimi dinarskimi planotami, Brkini in Krasom. Zgornji del kotline med Snežnikom in Prestrankom se imenuje Zgornja Pivka, spodnji del kotline med Postojnskimi vrati in Nanosom pa Spodnja. Pivka izvira pri Zagorju na Pivki in se nato počasi z nizkim padcem steka po apnenčasti podlagi Zgornje Pivke. Na flišnati podlagi Spodnje Pivke izgine v znameniti Postojnski jami, ki je poznana kot najdaljša podzemna jama v Sloveniji. V jamskem podzemlju se združi s potokom Rak, ki teče po dolini Rakovega Škocjana. Reka nato priteče na Planinsko polje kot reka Unica. Na cerkniškem območju Javornikov se vode Stržena iz slikovitega Cerkniškega jezera, ki ima zaledje iz Loške doline pritokov Velikega in Malega Obrha, ter Trebuhovce na Hrvaškem pri Prezidu, se zgoraj omenjenim rekam pridruži in nato združi pri Vrhniki kot eden od izvirov reke Ljubljanice. Ljubljanica se v reko Savo izliva pri Podgradu. Reka Pivka je dolga okoli 27 kilometrov, od njenega izvira pri Zagorju do ponora v Postojnsko jamo pa je padec 45 metrov nadmorske višini, kar ima za posledico, da se reka počasi in leno pretaka po Pivški dolini. V času večjih padavinskih obdobij, v spomladanskem času in v jesensko zimskem času reka Pivka predvsem na območju občine Pivka poplavi travnike, ki se razprostirajo ob strugi.

V porečju Ljubljanice se stekajo vode slovenskih naravnih znamenitosti, kot so na primer slavna Postojnska jama, Rakov Škocjan, presihajoče Cerkniško jezero, številni izviri pri Vrhniki in Planinsko polje. Ljubljanica se na Planinskem polju imenuje Unica. To je le eno izmed sedmerih imen kraške ponikalnice, ki je še pred ledenimi dobami tekla po površini, nato pa si je postopoma utrla podzemsko pot v apnenčastih kamninah. Njena voda izginja v številnih ponorih. Pri nizkem vodostaju ponikne pred naseljem Laze, pri višjem vodostaju pa se razlije iz struge po meandrih proti severnemu delu polja, kjer so največji ponori Pod stenami. V bližini se nahajata Putickovi štirni, ki sta požiralnika, zaščitena z mrežama. Le-ta preprečujeta, da bi se zamašila s plavjem, ki ga prinaša voda. Ko pretok Unice v južnem območju polja preseže 60 m3/s, ponori ne morejo požirati vse vode in zaradi tega ta prestopi bregove in se razlije po polju. Takrat se Planinsko polje spremeni v jezero, iz katerega so vidni le vrhovi dreves. Poplave so najbolj pogoste v jesenskem času in trajajo okoli mesec in pol. Obseg poplav je lahko zelo različen. Ob manjših zalije voda okoli 2 km2, ob največjih poplavah pa tudi do 11 km2 ozemlja. Izjemno visoki poplavi sta bili v letu 1820 in 1923. Takrat se je Jakovški hrib spremenil v otok, ker je voda zalila vse poti, ki vodijo nanj. Reka Unica velja za eno izmed najbolj priljubljenih evropskih voda za športni ribolov na lipana, v njej pa imajo svoje bivališče tud krapi, potočne postrvi in ščuke.

Škofeljski most se nahaja pri naselju Škoflje, nad reko Reko. Most pod vasjo so sezidali Avstrijci v sredini 18. stoletja, ko so delali cesto iz smeri Ribnica - Rodik. Domačini so na mostu nekdaj prirejali tradicionalne skoke z mostu v reko Reko. Od mostu po soteski reke Reke, ki gre v smeri proti znamenitim Škocjanskim jamam, se pričenja zavarovano območje Regijskega parka Škocjanske jame, ki meri 413 ha. Pri Škofeljskem mostu se začne tudi urejena planinska pot po soteski Reke. Soteska je dolga tri kilometre in naj bi nastala, ker se je podiral strop nad jamskimi rovi. Na začetku plitva dolina se kasneje poglobi v ozko sotesko, kjer so okoli sto metrov visoke prepadne stene. Dolina reke Reke je poleg Temeniške doline najdaljša slepa dolina na območju Slovenije. Pred ponorom Reke so prebivalci soteski dali ime dolina mlinov, saj je bilo nekdaj na tem predelu prisotno več žag in mlinov. Jezove so mlinarji lahko postavili zaradi majhnega padca reke Reke. Vodni tok iz struge so uravnavali po umetno speljanih kanalih, ki se imenujejo mlinščice. Voda je ponikovala na apnenčastem predelu pri Gornjih Vremah in zaradi tega so luknje v strugi mašili s kamenjem, vejami in lesenimi gredami. Pri naselju Topolc je na ogled obnovljeni Novakov mlin. Poleg tega je zanimiv tudi okoli sto let star Dujčev mlin v naselju Škoflje, od katerega pa so se ohranile samo še razvaline. V vasi je v nekdanji mlinarjevi domačiji urejena turistična kmetija, kjer nudijo domačo hrano in prenočišča.