Cerknica je mestno naselje, ki se razprostira na severnem robu Cerkniškega polja, na obeh straneh potoka Cerkniščica. Staro mestno jedro naselja je deloma ohranjeno in stoji vrh nizke vzpetine Tabor. Daleč naokoli je poznan tradicionalni cerkniški karneval. Na območju Ceste 4. maja se nahajajo Kulturni dom Cerknica, kip Martina Krpana, Občina Cerknica, Zavarovalnica Maribor, spomenik NOB, gostilna Valvasorjev hram in osrednji cerkniški trg. Kulturni dom Cerknica je prizorišče številnih prireditev, koncertov, glasbenih matinej, filmskih projekcij, literarno-glasbenih večerov in ostalih kulturnih dogodkov. Cerknica je bila nekdaj ena osrednjih središč trgovine s soljo. Tukaj čez so kontrabantarji vozili sol po deželi. Martin Krpan je znan po tem, da je v teh krajih švercal sol in rešil Dunaj pred neusmiljenimi Turki. Še sedaj velja za najbolj zvitega in znanega kontrabantarja. Kip mogočnega junaka Martina Krpana stoji nasproti občinske zgradbe. Je delo lokalne umetnice in prikazuje, kako prenaša svojo kobilico, da si lahko lažje predstavljamo, kako močan je bil. Spomenik NOB je delo kiparja Zdenka Kalina in arhitekta Marjana Amaliettija. Postavljen je bil leta 1952 na osrednji ploščadi. Predstavlja bronasti kip partizana – bombaša na dvodelnem kvadrastem kamnitem podstavku s kovinskimi ploščami z imeni žrtev in posvetilom. Spomenik je posvečen padlim v NOB s Cerkniškega polja. Okrepčevalnica Valvasorjev hram nudi gostom pestro kulinarično ponudbo. V Cerknici je izhodišče poti na goro Slivnico, ki je po ljudski pripovedi domovanje čarovnic, sicer pa odlično razgledišče na Cerkniško polje oziroma Cerkniško jezero in okoliške kraške planote. Pod vrhom je oskrbovana planinska koča.

Divača je gručasto naselje, ki predstavlja središče občine Divača. Je najpomembnejše prometno središče, ki leži na zakraselem planotastem svetu. Naselje obdajajo Vremščica, hrbet Čebulovice, vzpetini Gabričje in Kožlek ter plan svet Divaškega Gabrka. Naselje se razprostira ob avtocesti na prehodu od morja v hribovito notranjost. Jedro je nastalo ob stari cesti, kjer je baročna cerkev sv. Antona z lepo oblikovanim vhodom. V samem središču kraja stoji Škrateljnova domačija, ki je značilen primer tradicionalne kraške arhitekture in etnološki spomenik iz 17. stoletja. Tukaj je urejen Muzej slovenskih filmskih igralcev. V 16. stoletju so se v naselju ukvarjali le z ovčerejo, z razvojem prometa, ki je potekal iz tržaškega pristanišča v notranjost, pa je pridobival na pomenu in se razvijal. V sredini 19. stoletja je pospešila razvoj še izgradnja južne železnice, ki je Dunaj povezovala prek Ljubljane s Trstom. Kasneje so naredili še istrsko progo, ki se odcepi v Divači. Na velik pomen železnice sedaj spominja muzejska parna lokomotiva, ki je na ogled na železniški postaji. Spomenik NOB se nahaja na pokopališču v Divači. Kmalu po osvoboditvi leta 1945 ga je postavil Krajevni odbor zveze borcev, točen datum ni poznan. Spomenik je postavljen v spomin padlim borcem v NOB v obdobju druge svetovne vojne 1941 - 1945. Obnovljen je bil novembra 2017. Na spomeniku je vklesan verz, ki pravi: »Iz vaše krvi skovana svoboda, večna nam slava od roda do roda.« V bližini Divače, sredi travnatega Ležeškega Gabrka pod Vremščico, se nahaja divaško letališče, ki je eno najstarejših letališč v Sloveniji. Nastalo je že med prvo svetovno vojno, za potrebe avstro-ogrskega vojnega letalstva.

Ilirska Bistrica se nahaja na jugozahodnem delu Slovenije, na robu doline reke Reke. Skozi mesto vodi magistralna cesta Postojna – Reka, od katere se odcepijo ceste proti Podgradu, Knežaku in Podgori. Reško dolino na severovzhodu in severu obdaja Snežniška planota z najvišjim vrhom Snežnikom, na jugozahodnem delu pa gričevnat svet Brkinov. Naselje se je skozi stoletja razvijalo ob rečici Bistrici. Na nekdanje čase spominjajo razvaline gradov: Kalc, Šilentabor, grad Jablanica, Bistriški grad in Turn. Nekdaj je imela Reka pomemben gospodarski pomen, saj so ob njej in njenih pritokih obratovale mnoge žage in mlini. Največje mestne zanimivosti so staro mestno jedro z avtentično arhitekturo, cerkev sv. Petra na vrhu razglednega griča, cerkev sv. Jurija iz leta 1752, samostan sester De Notre Dame, presihajoči slap Sušec in spomenik prekomorskim brigadam na Hribu svobode. Osnovna šola Dragotina Ketteja se nahaja v osrednjem delu mesta, na območju Trnovega. Ime je dobila po domačinu, velikanu slovenske moderne, pesniku Dragotinu Ketteju (1876-1899). Pri osnovni šoli stojijo kipi znamenitih osebnosti – Rado Pehaček, Jože Pehaček, Žnideršič in doprsni kip Ketteja. Spomenik tretji Prekomorski brigadi stoji na robu zelene površine na Gregorčičevi cesti pri odcepu dostopne ceste do osnovne šole. Predstavlja veliko plastiko prekomorca v značilni angleški uniformi s puško v pohodnem koraku in je delo primorskega umetnika kiparja Jožeta Pohlena. Svečana otvoritev spomenika je potekala 4. julija leta 1973, za Dan borca. Spomenik je odkril španski borec, narodni heroj, visok funkcionar zvezne vlade in tesen sodelavec maršala Josipa Broza Tita, Veljko Vlahović (1914 - 1975).

Krkavče so strnjeno naselje, ki ležijo nad dolino značilne sredozemske reke Dragonje in spadajo v Mestno občino Koper. Vasica se nahaja na pomembni strateški lokaciji in zaradi tega je bilo to območje poseljeno že v času antike. Prva omemba kraja sega v leto 1450, ko je oblast Beneške republike podarila utrdbo in okoliško zemljo družini Vittori. V času turških vpadov so domačini postavili stolp na živi skali okoli katerega je nato pričelo rasti naselje, ki so ga zapolnili novi prebivalci. Ti naj bi prišli z otoka Krka in od tod naj bi izviralo ime Krkavče. Strnjena vasica je pozidana okoli cerkve svetega nadangela Mihaela. Hiše so tesno zidane druga ob drugi in dopuščajo le ozke prehode ter ulice, ki prepletajo celoten kraj. Posebnost Krkavč je živa skala, ki podpira večji del vasi vključno s cerkvijo. Krkavški ali tudi Krkavćanski kamen predstavlja eno najstarejših znamenitosti predela Slovenske Istre. Stoji ob cesti za zaselek Škarljevec, približno 500 metrov vzhodno od krkavškega pokopališča. Kamen je visok meter in pol. Nekateri mu pripisujejo tri tisoč let starosti, drugi ga uvrščajo v drugo stoletje pred našim štetjem., tretji v prvo ali drugo stoletje našega štetja, in spet nekateri v poznejši čas, ko so se na tem območju naselili Slovani. Na zahodni in vzhodni strani kamna je izklesana reliefna podoba človeka z razširjenimi rokami in prekrižanimi rokami ter neke vrste žarki na glavi. To verjetno pomeni, da gre za pogansko božanstvo, ki je mogoče povezano s čaščenjem sonca. Nekateri mislijo, da gre za Mitro, perzijskega boga svetlobe, sonca in zaščitnika orožja, ki so ga častili večinoma rimski vojaki v zgodnjem obdobju cesarstva. Drugi menijo, da predstavlja figura sina slovanskega boga Svaroga, ki se je imenoval Vid in je bil darovalec toplote in svetlobe. Drugi spet mislijo, da gre mogoče celo za figuro križanega Kristusa. Krkavški kamen stoji tako, da izklesana reliefa sonce osvetljuje z vzhodne in potem zahodne strani. Je iz kamnine, ki je v bližnji okolici ni mogoče najti, zato je bil verjetno prinešen od drugod.

Marezige so slikovito naselje, ki se nahaja v Slovenski Istri. Upravno spadajo pod Mestno občino Koper, ki je ena najbolj razčlenjenih slovenskih občin. Kraj leži nad Vanganelsko dolino in je od Kopra oddaljen okoli deset kilometrov. Naselje zajema več zaselkov na slemenu in pobočjih Marežganskega hrbta, med dolinama potoka Rokave na jugu in rečice Badaševice na severu. Na slemenu je burji izpostavljen zaselek Burji. Na severnem pobočju sta zaselka Bržani in Sabadini, na južnem pa Rokavci in Bernetiči. Marezige imajo pestro zgodovinsko preteklost. Istra je v drugi polovici 8. stoletja prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Istrska mesta so od 9. stoletja občutila vpliv Benetk, in so morala po daljšem obdobju samostojnosti leta 1279 sprejeti njihovo oblast, ki je trajala vse do propada republike leta 1797. Marezige so za kratek čas spadale pod Napoleonovo Francijo. Sprva so bile del Italijanskega kraljestva, od leta 1809 pa Ilirskih provinc. Občina Marezige je bila ustanovljena avgusta 1898 in je takrat spadala pod Avstrijsko primorje. V kraju je potekalo pestro politično in kulturno življenje. Ustanovljeni sta bili posojilnica in hranilnica. Po prvi svetovni vojni je bila Istra priključena Italiji. Oblast je preganjala slovensko prebivalstvo in zapirala slovenske šole. Domačini so se maja leta 1921 dokončno uprli in izzvali fašiste. Italijani so na sodnem procesu leta 1923 mnoge domačine obsodili na večletne zaporne kazni. Marežganski upor spada med prve oblike upora proti fašizmu. Mestna občina Koper v spomin na ta dogodek praznuje občinski praznik, osnovno šolo v Marezigah pa so poimenovali po Ivanu Babiču, ki je bil vodja odpora. Med drugo svetovno vojno je bila v Marezigah ustanovljena partizanska šola. Oktobra leta 1943 so Nemci požgali hiše v vasi in pobili talce. Osnovna šola je bila obnovljena leta 1949. Po vojni so Marezige dobile elektriko, posodobili so cesto in dobili so vodo iz Rižanskega vodovoda. Spomenik NOB in predvojnim žrtvam fašizma se nahaja v središču Marezig, nasproti sedeža Krajevne skupnosti, ob cesti Koper – Marezige. Zasnova in projekt ureditve spomenika je delo arhitektke Teja Badjura. Spomenik stoji na kamnito tlakovanem platoju. Je visok kvadratni steber iz belega istrskega kamna, ki je zaključen z rdečo peterokrako zvezdo. Postavljen je bil leta 1958. Na spomeniku je napis pisatelja in pesnika Franceta Bevka, katerega del zajema besedilo – Poklonimo se tovarišem, ki so padli v prvem uporu proti fašistom v slovenskem primorju in borcem za svobodo v NOB. Ob obletnicah Marežganskega upora že vse od leta 1972 v Marezigah poteka tradicionalni Praznik refoška. Dogodek je iz razstave refoška prerasel v velik praznik vinogradnikov in ljubiteljev vina. Na dogodku se promovira vinska kultura, kvaliteta vin ter kulturna in etnološka dediščina Istre. Marezige so poznane tudi po prvi vinski fontani za degustacijo vin v Istri.

Piran je čudovito staro pristaniško mesto v Slovenski Istri. Mesto je ohranilo srednjeveško zasnovo z ozkimi ulicami in tesno stisnjenimi hišami, ki mu dajajo poseben čar. Tartinijev trg je središče Pirana in največji trg. Ime je dobil po Giuseppeju Tartiniju (1692 – 1770), slavnemu skladatelju in violinistu. Glavni piranski trg je postal ob koncu 13. stoletja. Podobo, ki jo ima danes, je dobil v drugi polovici 19. stoletja. Nastal je z zasutjem mandrača. Na trgu se nahaja Tartinijeva rojstna hiša, cerkev sv. Petra, baročna hiša, hotel Tartini, zanimiva kamnita stebra z drogom za zastave, vrata sv. Jurija, sodniška palača, občinska palača, Tartinijev spomenik, Loža, Gotska hiša, imenovana Benečanka in drugo. V atriju občinske palače lahko vidite poligonalni kamen s količinskimi merami in vzidane napisne plošče z nekaterimi grbi iz stare Mestne hiše. Na večini pomembnejših stavb so bili vzidani beneški levi s knjigo. Odprta knjiga je pomenila mir, zaprta pa vojno. Loža se je nahajala na prostoru današnjih Obalnih galerij. V njej so se srečevali mestni veljaki. Benečanka je čudovita rdeča zgradba, ki je bila narejena sredi 15. stoletja. Je primer beneškogotske arhitekture v Piranu ter najstarejša stavba na trgu. Najbolj zanimiv je vogalni gotski balkon. Bronasti Tartinijev spomenik so postavili leta 1896. Naredil ga je beneški kipar Antonio dal Zotta. Prostorsko se povezuje s cerkvijo svetega Jurija. Tartinijeva hiša se uvršča med najstarejše hiše na trgu. Zgrajena je bila v gotskem stilu, kasneje pa so njeno zunanjost renovirali v neoklasičnem slogu. Nazadnje je doživela prenovo v letih od 1985 do 1991. V njej je sedaj sedež Skupnosti Italijanov. V prvem nadstropju je Tartinijeva spominska soba. Hiša je namenjena razstavam, prireditvam in umetniškim delavnicam. Kamnita stebra za zastave sta na vhodu na Tartinijev trg. Izvirata iz XV. stoletja. Sodno palačo so zgradili na prostoru, kjer je bil v 14. stoletju Fontik, skladišče za moko in žito. Mestno zastavljalnico je dobil v 16. stoletju.

Grobnica padlih borcev NOB se nahaja na Habjanovem griču. Dostopna je z ulice Pod zavrtice, kjer je tudi spomenik NOB. Grobnica je bila urejena 19. oktobra 1958. Na Habjanovem griču je tudi zanimiv sistem utrdb. To so ostanki Alpskega zidu, ki ga je v 30-ih letih prejšnjega stoletja zgradila Kraljevina Italija. Grobnica padlih borcev NOB ima osmerokoten tloris. Del predstavlja kamnit blok s posvetilom, desno od njega stoji kamnita kupola. Avtorica načrta je znana arhitektka Janja Lap, avtor napisa pa je France Bevk. V grobnici je 79 borcev 4. armade in 7. ter 9. korpusa.

Postojna je upravno središče občine Postojna. Mestno naselje se razprostira na pobočju nad dnom vzhodnega dela Spodnje Pivke, pod južnim robom Postojnskih vrat, kjer je najbolj zložen prehod iz notranjosti Slovenije proti morju. Največja znamenitost je svetovno znana Postojnska jama. Tukaj vodijo avtocesta, stara cesta in železnica iz smeri Ljubljane. V pisnih virih se prvič omenja leta 1226. Leta 1498 je bila Postojna omenjena že kot trg. V času vladanja Marije Terezije je postala središče Notranjske z okrožnim uradom. Leta 1770 je bila ustanovljena župnija in takrat so sezidali tudi župnijsko cerkev sv. Štefana. Leta 1909 je postala mesto. Med obema vojnama je Postojna pripadala Italiji in takrat so Italijani izvajali velike pritiske na Slovence, saj so hoteli zatreti slovensko besedo. Leta 1942 je bil v Postojni ustanovljen odbor OF, ki je organiziral narodnoosvobodilno gibanje. Italijani in pozneje Nemci so zaradi pomembne prometne lege zavarovali prometne poti, ki vodijo skozi Postojno proti Trstu in nato naprej v Italijo. Zaradi tega so jih velikokrat napadale partizanske enote, Nemci pa so se jim maščevali. Leta 1945 so meseca marca zavezniki bombardirali mesto in poškodovali veliko stavb. V aprilu je v bojih za osvoboditev mesta padlo 156 borcev Hercegovske divizije, ki so pokopani v grobnici na vojaškem pokopališču, ki se nahaja na zahodni strani mesta. Na Trgu padlih borcev stoji spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Spomenik NOB spada med memorialno dediščino. Javni spomenik predstavlja na kamnit podstavek postavljeno bronasto plastiko borca. Je delo domačina, kiparja Frančiška Smerduja in je bil postavljen 8. junija leta 1952. V Notranjskem muzeju (Muzej Krasa) je poleg etnografske zbirke in arheološkega gradiva tudi oddelek NOB.

Sveti Anton je obširno naselje z mnogimi zaselki, ki se razprostirajo po pobočjih Marežganskega hriba in Jazbine. Za krajevno skupnost je značilna bogata zgodovinska preteklost in živahna sedanjost. Istra je dežela vina, oljk in sonca. Je tudi dežela sredozemskega sadja, breskev, češenj, kakijev in zgodnjih vrtnin. Ljudje tod že tisočletja gojijo vinsko trto in grozdje. Jedro naselja se nahaja ob župnijski cerkvi sv. Antona, kjer so balinarsko in nogometno igrišče, trgovina ter zadružni dom z gostilno. V samem središču stoji nova osnovna šola. V bližini se nahaja tudi pokopališče, kjer so zanimivi nagrobni spomeniki iz 19. stoletja. V zadružnem domu poteka vsako leto prvo ali drugo soboto v februarju Pokušina vina in oljčnega olja, osrednja prireditev članov društva Vinol. Spomenik padlim v NOB je delo kiparja Jožeta Pohlena. Predstavlja dve kamniti plastiki in dve samostojno stoječi kamniti plošči z imeni, ki stojita na tlakovanih tleh s kamnitimi ploščami. Spomenik je bil postavljen leta 1970 in stoji na južni strani ceste Koper- Sveti Anton, v samem središču naselja, nasproti zadružnega doma, Sveti Anton 1. V cerkvi, posvečeni leta 1582, so trije oltarji in dragocena slika iz 17. stoletja. Blizu razglednih Kavalićev je obnovljena kažeta, kjer je leta 1944 prvič zasedal odbor ljudske oblasti za loparski (kasneje koprski) kraj. Nekoliko odmaknjen zaselek Kocjančiči je zaščiten kot nepremična kulturna naselbinska dediščina. Iz Svetega Antona vodijo poti proti Dvorom in Kubedu, Marezigam, proti Potoku, v dolino Rižane in proti Kopru.