Ajdovščina je gospodarsko, kulturno in industrijsko središče Vipavske doline. Nahaja se ob sotočju potokov Hubelj in Lokavšček ter leži pod strmim robom Trnovskega gozda. Ajdovščina ima razgibano in bogato zgodovinsko preteklost. Iz rimskih časov se je ohranilo obzidje s štirinajstimi stolpi Castra. V pritličju zgradbe nove tržnice in na majhnem trgu si lahko ogledamo stare rimske terme. Središče starega mestnega jedra predstavlja Lavričev trg. V bližini je cerkev svetega Janeza Krstnika, kjer se nahaja ena izmed najbolj znanih in najstarejših upodobitev križevega pota v Sloveniji, ki je delo domačina Antona Cebeja. Anton Cebej je bil priljubljen baročni slikar, ki je cerkvi pustil pečat tudi z oltarnimi slikami in stropnimi freskami. Za cerkvijo sta športni center Police in šolsko območje. Kulturno dediščino Ajdovščine bogati tudi slikarska zapuščina Vena Pilona, ki si jo lahko ogledamo v Pilonovi galeriji. V muzeju pri starem mlinu je na ogled približno 1200 fosilov Slovenije, ki so iz zbirke Stanislava Bačarja. V muzeju je predstavljena poselitev mesta od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka in kronološki pregled raziskovanj grajskih utrdb. Blizu središča Ajdovščine se nahaja športno letališče Aeroklub Josip Križaj Ajdovščina, ki nudi šolo letenja, športne in poslovne polete ter drugo.

Kras je razgibana pokrajina, ki leži med Vipavsko dolino na severu, Tržaškim zalivom na jugozahodu, grebenom Vremščice na vzhodu ter hribovjem Slavnik in Brkini na jugovzhodu. Ta del je najbolj poznan po pršutu, vinu teranu in konjih lipicancih. Cerje je vzpetina nad Mirnom, od koder se odpira nepozaben razgled na Tržaški zaliv in Kras, na Vipavsko dolino, v furlanske nižine ter prek Gorice in Brd na najvišje vrhove Julijskih Alp. Na vrhu Cerja stoji monumentalni petnadstropni spomenik, ki je posvečen braniteljem slovenske zemlje. Mimo Cerja vodi lepo označena Pot miru po Krasu, do njega so pa že vsaj od začetka prve svetovne vojne vodile makadamske poti. Na tem območju so potekale ene od najbolj krvavih bitk soške fronte.

Razgledni stolp se nahaja na Mejniku (321 m), hribu nad vasjo Gonjače. Je osrednja točka v Goriških brdih in razgledišče, ki ob lepem vremenu ponuja čudovite razglede na Goriška brda, Furlanijo, Karnijske in Julijske Alpe, Trnovski gozd, Dolomite, Kras, Tržaški zaliv in Vipavsko dolino. Razgledni stolp je visok 23 metrov, ima 144 stopnic in je bil zgrajen leta 1961. Načrte za njegovo postavitev je naredil arhitekt Marko Šlajmer. Pri razglednem stolpu je spomenik, ki je posvečen žrtvam druge svetovne vojne na desnem bregu reke Soče. Zanimiv spomenik je delo akademskega kiparja in slikarja Janeza Boljke. Vtisnjene verze na bronasti plošči je zapisal pisatelj France Bevk.

Grad Gewerkenegg se nahaja na manjši vzpetini v starem mestnem jedru Idrije. Renesančni grad je bil zgrajen v 16. stoletju za potrebe rudniške uprave in za skladiščenje živega srebra. V gradu je bil tudi center trgovanja z živim srebrom v Idriji. Grad so skozi stoletja preurejali in dograjevali. Dvoriščne fasade so v drugi polovici 18. stoletja poslikali s freskami, ki so sedaj obnovljene in rekonstruirane. Danes je na gradu Gewerkenegg sedež Mestnega muzeja Idrija, ki je bil leta 1997 razglašen za najboljši evropski muzej tehniške in industrijske dediščine. Muzej je bil ustanovljen leta 1953. V njegovi oskrbi so kulturno-zgodovinski spomeniki, tehniški spomeniki, naravne znamenitosti in ohranjeni objekti iz druge svetovne vojne. V muzeju imajo stalno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije. Fotografije Idrije, razstavljeni dokumenti, karte ter originalni predmeti ponazarjajo rudarjenje skozi zgodovino, razvoj plavljenja lesa in gozdarstva. V geološki zbirki so predstavljeni minerali, živosrebrove rude, kamnine in fosili. Na gradu v poletnem času potekajo razne kulturne prireditve, ki privabijo mnogo domačih in tujih obiskovalcev.

Cerkev svetega Duha v Javorci v Pologu, okoli 10 km od Tolmina, so zgradili avstrijski vojaki leta 1916. Je spominska cerkev padlim avstrijskim vojakom. Pol kamnito, pol leseno arhitekturo so zgradili na majhni vzpetini sredi planote, obdane z visokimi vrhovi. Do spominske cerkve, ki je v Sloveniji prava redkost, vodi monumentalno stopnišče. Na terasi se na okoli tri metre visokem betonskem in kamnitem podstavku dviguje lesena konstrukcija, ki v svojih tlorisnih zasnovah ponavlja ustaljen tip cerkvene arhitekture. Trostrano zaključenemu prezbiteriju sledi pravokotna ladja z zvonikom nad vhodno fasado ter nizka lesena lopa. Razgibanost zunanjščine ustvarjajo poleg slikovnega zvonika s sončno uro predvsem slikani grbi vseh avstrijskih dežel, ki so razporejeni na stenah med okni ladje. Iz napisane plošče ob vhodu izvemo, da je načrte za arhitekturo izdelal nadporočnik Remigius Geyling, sama dela pa vodil poročnik Geza Jablonszky. Ideja spominske cerkve je uresničena v hrastovih ploščah, ki se kot listi knjige odpirajo ob notranjih stenah ladje in na katerih so vžgana imena padlih vojakov. Pomemben pečat notranjosti pa daje enotno secesijsko obdelan prostor, v katerem igra ornamentalna poslikava konstrukcije glavno vlogo. Ornamentalnemu učinku se podreja tudi celotna oprema, od lesenega oltarja, barvnih oken, pa do kovanih svečnikov. Zrcalno postavljena lika dveh klečečih angelov ob prezbiteriju, ujeta v pravokoten okvir, sta delo arhitekta, scenografa in kostumografa Remigiusa Geylinga (1878-1974). Zaradi specifične konstrukcije, gradbenega materiala (les) in ostrih vremenskih pogojev, je bil objekt od vsega začetka podvržen hitremu propadanju, zato so ga morali Italijani že med obema vojnama obnoviti. Med drugo vojno in po njej se je stanje cerkve zaradi nevzdrževanja samo slabšalo. Leta 1968 je Zavod za spomeniško varstvo Gorica s skromnimi sredstvi Skupščine občine Tolmin in sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti SRS pričel z obnovo, ki pa je zaradi premajhnih sredstev kmalu zastala. V desetletju, ki je sledilo, je ostala cerkev prepuščena sama sebi, tako da je bilo stanje pred obnovo leta 1980 katastrofalno. S sredstvi tolminskih občanov in Kulturne skupnosti SRS je zavod v letih 1980-1982 spomenik popolnoma obnovil. Spominska cerkev v Javorci je bila leta 1990 z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin razglašena za zgodovinski spomenik.

Kanal je slikovito naselje, ki je središče Občine Kanal ob Soči. V pisnih virih se prvič omenja leta 1140. V srednjem veku je Kanal pripadal Oglejskemu patriarhu in Goriškim grofom. Med prvo svetovno vojno je mimo Kanala potekala Soška fronta. Naselje se je danes razvilo v moderen kraj, ki vedno več pozornosti namenja razvoju turizma. Srednjeveško mestece, ki se nahaja ob bregovih reke Soče, je znano predvsem po Kanalskem mostu, ki je bil zgrajen konec 16. stoletja in je bil sprva lesen. Kanalski most je bil večkrat porušen in ponovno obnovljen, nazadnje po prvi svetovni vojni. Most je priljubljena znamenitost in najbolj razpoznavna točka Kanala. Zgodovinsko jedro mesta tvori trg Kontrada, kjer si lahko ogledamo še spomenik akademskega slikarja Rika Debenjaka, knjižnico Josipa Kocijančiča in Gotsko hišo s spominsko sobo Marija Kogoja. Kanal je nekdaj obdajalo obzidje z dvemi vrati - južna in severna. Ohranil se je le severni obrambni stolp obzidja v katerem je danes galerija Rika Debenjaka. Trg Kontrada je družabni prostor, kjer se odvijajo festivali, prireditve in gledališke igre. V središču Kanala je župnijska cerkev Marije Vnebovzete iz leta 1431. Nahaja se na mestu prvotne romanske cerkve. Glavni oltar iz leta 1760 je izdelan iz kararskega marmorja. Poleg cerkve je Neptunov vodnjak, ki je bil izdelan leta 1815 s pomočjo grofa Coroninija. V bližini so še spomenik alpinista in duhovnika Valentina Staniča, spomenik skladatelja Marija Kogoja, spomenik slikarja Ivana Čarga in spomenik ustanovitelja narodne knjižnice Josipa Kocijančiča. Kanalski grad se prvič omenja leta 1264, vendar se je od njega danes zelo malo ohranilo. Po njem se imenuje le del mesta v Kanalu – Grad. V poletnem času se lahko osvežimo s kopanjem v reki Soči in občudujemo čudovite razglede na Kanalski most in slikovite stare zgradbe.

Kostanjevica pri Novi Gorici je zanimiv kraj, kjer se na razglednem griču nahaja frančiškanski samostan in cerkev. Ogledamo si lahko tudi grobnico Bourbonov in samostansko knjižnico, za kateri že več kot 200 let skrbijo očetje frančiškani. Cerkvico je leta 1623 dal zgraditi grof Matija Thurn, dve leti kasneje pa so ob cerkvi naredili še manjši samostan. Prvi varuhi cerkve in samostana so bili karmeličani. Leta 1781, ko je bila Kostanjevica v polnem razcvetu, so karmeličane pregnali po odloku Jožefa II. V letu 1811 so jo dali v varstvo frančiškanom, ki jo upravljajo še sedaj. Cerkev je bila porušena med prvo svetovno vojno, njena obnova pa je potekala v letih od 1924-29. Cerkev odlikujejo bogate štukature. V glavnem delu velikega oltarja je v pozlačenem okvirju podoba Marije z Jezusom. Fresko je naslikal Leonardo Rigo. Marijino kronanje, ki je na svodu ladje, pa je naredil furlanski slikar Giovanni Moro. Posebnost kostanjeviške cerkve so številne nagrobne plošče. V samostanu je tudi znamenita knjižnica, ki ima ime po p. Stanislavu Škrabcu (1844-1918), ki je največji slovenski jezikoslovec-slovenist 19. stoletja. V knjižnici je okoli 16.500 knjig in največja dragocenost je 30 inkunabul oziroma prvotiskov. Še posebej je pomembna prva slovenska slovnica Zimske urice, ki jo je leta 1584 napisal Adam Bohorič in ima avtorjevo lastnoročno posvetilo. Knjižnica je zaradi svojih neprecenljivih dragocenosti od leta 1952 zgodovinski in kulturni spomenik. V letu 1998 so jo popolnoma prenovili po načrtih arhitektinje Elze Pavšič. V grobnici v samostanu so pokopani ostanki zadnjih članov francoske kraljeve rodbine Bourbonov, med njimi je tudi zadnji francoski kralj Karel X. Celotni predel Kostanjevice z znamenitostmi (grobnica Bourbonov in cerkev, samostan s knjižnico) je od leta 1985 razglašen za arhitekturni in umetnostni spomenik.

Napoleonov most čez reko Nadižo se nahaja v Breginjskem kotu. To je dolina reke Nadiže med Breginjem in Starim selom. Napoleonov most je le nekaj kilometrov od kampa Nadiža. Avto lahko pustite na manjšem parkirišču ob cesti. Stopničasti in kamniti most je dobil ime po Napoleonovih četah, ki naj bi ga prečkale. Napoleonov most naj bi izhajal iz rimskega antičnega obdobja. Postavili so ga čez ozki del kanjona Nadiže. Tukaj mimo so vodile starodavne rimske poti iz Pradola in Robidišč, proti Nadiži. Kaže torej na pomembno prehodnost tega predela že od rimskih časov dalje. Napoleonov most čez reko Nadižo je danes čudoviti arhitekturni pomnik. Je vez s preteklostjo in prihodnostjo. Z mostu je lep razgled na zelenkasto reko Nadižo, v kateri se lahko prijetno ohladite v poletnih mesecih.

Slap Boka se nahaja blizu Bovca, v smeri proti Kobaridu. Če se pripeljemo iz Bovca, nas pred mostom pričaka urejeno parkirišče. Slap Boka drugače lahko vidimo že iz ceste, ko se peljemo čez most. Če bomo s parkirišča nadaljevali pot v hrib, brez da bi prečkali most čez Boko, bomo po približno uri in pol prišli v bližino izvira Boke. Lahko pa se odpravimo do razgledne točke, iz katere je lep razgled pogled na slap Boka. V tem primeru moramo prečkati most čez Boko in se takoj na drugi strani mostu po označeni poti odpraviti proti razgledišču. V spodnjem delu gre urejena pešpot večinoma po gozdu. Med potjo lahko na določenih delih že vidimo slap, ki nam je z vsakim korakom bližje. Tako se lahko sami odločimo, glede na utrujenost in razpoložljivi čas, koliko se želimo slapu približati. V zgornjem delu je pot speljana blizu prepadnega roba, zato moramo biti previdni, da ne hodimo preveč po robu. Za zmeren vzpon od parkirišča do razgledišča potrebujemo približno 30 minut. Slap Boka spada med najlepše in najbolj vodnate slape v Sloveniji. Količina pretoka vode je odvisna od padavin in letnega časa. Največ vode je v pozni spomladi. Slap prosto pada 106 metrov globoko in takoj nato še okoli 38 metrov. Po višini tako dobimo najvišji slap v Sloveniji (144 metrov). Širok je 18 metrov.

Slap Kozjak spada med eno izmed največjih znamenitosti Kobarida. Je del Kobariške zgodovinske poti, ki vključuje Kobariški muzej, Italijansko kostnico, Tonocov grad, sotesko Soče in ostale znamenitosti. Slap Kozjak ali tudi Veliki Kozjak je najvišji slap na potoku Kozjak. Visok je 15 metrov. Potok teče skozi več korit. Pada v šestih slapovih in od teh sta obiskovalcem najlažje dostopna le Slap Kozjak in Mali Kozjak. Do prvih štirih slapov ni urejenih poti. Potok se pri Kobaridu izliva v reko Sočo. Slap Kozjak je najlažje dostopen s ceste Kobarid – Drežnica. Nekaj metrov po križišču pri Napoleonovem mostu za Drežnico je odcep za Slap Kozjak. Tukaj je tudi večje parkirišče. Oznake vas nato popeljejo po urejeni poti čez travnike in skoz gozd. Proti koncu vas pešpot vodi tudi čez kamniti most, ki je iz leta 1895. S tega mostu lahko vidite manjši slap, Mali Kozjak. Visok je približno osem metrov. Od tu je do slapa Kozjak le še približno 5 minut. Na koncu poti greste čez lesene brvi in nato pridete do galerij. Slikoviti slap se skriva v dvorani, obdani s strmimi stenami, pod njim je pa tolmun čudovite modrozelene barve. Bel steber vode je v nasprotju s temačnim vzdušjem dvorane in ustvarja zanimivo nasprotje, ki se medsebojno dopolnjuje.

Solkan je kraj, ki spada v Občino Nova Gorica. Naselje stoji na strateško in prometno pomembnem prostoru, ker je edina povezovalna pot Vipavske in Soške doline. Iz Solkana vodijo ceste na Trnovsko planoto, v Goriška brda, v Čepovansko dolino in po dolini Soče. Največja znamenitost v Solkanu je železniški most na bohinjski železnici Jesenice – Nova Gorica. Most čez reko Sočo je dolg 220 metrov. Zgrajen je bil med letoma 1904 in 1905 kot povezava med srednjo Evropo in Mediteranom. Ima 85 metrov dolgi kamniti lok, ki je bil ob otvoritvi leta 1906 največji v Evropi. Postopek gradnje mosta je vodil avstrijski inženir Leopold Oerley, načrt za most pa je izdelal R. Jaussner. Kamnite bloke so pripeljali iz kamnoloma pri Nabrežini in jih nanašali s parnimi dvigali. Ob otvoritvi mostu se je na njem ustavil celo prestonaslednik Franc Ferdinand. Med prvo svetovno vojno je bil miniran in je zgrmel v Sočo. Leta 1927 so ga obnovili Italijani. Med drugo svetovno vojno je zdržal več napadov zavezniških zračnih sil. Solkanski most predstavlja vrhunec znanja v gradbenem inženirstvu in mostovni gradnji na začetku 20. stoletja. Ima najdaljši kamniti lok med železniškimi mostovi in najdaljši kamniti lok na svetu. Solkanski most je pomemben element kulturne dediščine in zaščiten kot tehnični spomenik.

Trdnjava Kluže se nahaja pri Bovcu. Spada med mogočne in zanimive trdnjavske objekte. Nahaja se nad globoko sotesko reke Koritnice, v njenem najožjem delu. Pred njo je majhen park, kjer so postavljene informativne table. Prvotna beneška trdnjava je bila postavljena v drugi polovici 15. stoletja za obrambo pred Turki. Benečani so bili nato leta 1509 pregnani in trdnjava Kluže je prešla v avstrijske roke. Na stroške koroških deželnih stanov so jo utrdili in postala je sedež glavarstva. V prvi polovici 17. stoletja je glavar Georg Filip von Gera poskrbel za nujne izboljšave in jo dozidal. Utrdba Kluže je odigrala pomembno vlogo v francoskih vojnah ter bila leta 1797 požgana in porušena. V letih od 1881 do 1882 so ostanke podrli in zgradili novo trdnjavo na istem mestu. V prvi svetovni vojni je bil tu sedež avstro-ogrske garnizije tik za frontno črto. Po drugi svetovni vojni je izgubila svojo vlogo in bila prepuščena času. Med letoma 1987 in 1991 so s spomeniškovarstveno akcijo zaščitili strešno konstrukcijo in uredili okolico. Trdnjavo sedaj stalno obnavljajo. V notranjosti trdnjave je predstavljena zgodovina trdnjave in njene okolice, manjša turistična pisarna, poročna dvorana in lokalna slikarska galerija. V njej redno uprizarjajo igre vojakov, ki so v uniformah in z opremo iz obdobja prve svetovne vojne. Pod trdnjavo v smeri proti Bovcu, lahko vidite grajski vodnjak iz leta 1670, ki je izklesan v skalovje. V njega se je stekala deževnica. V grad so pred tem nosili vodo iz Koritnice.

Vipava se nahaja v zgornjem delu Vipavske doline. Mesto v zavetju Nanosa na zahodnem in južnem obrobju obdaja razgiban in slikoviti svet Vipavskih brd, ki nudi odlične pogoje za uspevanje vinske trte. Tradicija vinogradništva sega daleč v pretekle čase. Vipava je bila poseljena že v rimskem obdobju, v pisnih virih pa je prvič omenjena leta 1376. Mesto ima zanimivo in lepo ohranjeno staro mestno jedro. V starem delu in okolici so večje znamenitosti Stari grad, Lanthierijev grad, cerkev svetega Štefana, stolpa utrdbe Tabor, egiptovska sarkofaga na mestnem pokopališču in drugo. Stari grad iz 12. stoletja je slikovita razvalina, ki se ponosno dviga nad mestom. Lanthierijev grad je bil sezidan leta 1669. Pri gradu se je ohranil tudi del parka s fontano in kipi. V Podskali za Lanthierijevim gradom je izvir reke Vipave, ki je edina reka v Evropi, ki oblikuje delto že ob izviru. Tukaj je bilo včasih zbirališče gospode, danes pa je čudoviti kraj za sprostitev. Mesto zaznamujejo številni mostovi, ki so dokaz, da je kraj prepreden z vodo. Cerkev svetega Štefana ima gotsko zasnovo, kasneje so jo barokizirali. Egiptovska sarkofaga je v začetku 19. stoletja iz Memfisa pripeljal za svojo grobnico amaterski egiptolog Anton Lavrin. V bližini Vipave se nahaja renesančni dvorec Zemono ter cerkev Matere božje, ki velja za eno največjih in najstarejših romarskih cerkva na Primorskem.