Blegoš je 1562 metrov visoka gora, ki se nahaja med Poljansko in Selško Soro. Blegoš je za Ratitovcem drugi najvišji vrh Škofjeloškega hribovja. Na Blegoš se lahko vzpnemo iz različnih smeri, ki so naslednje: Javorje – Gorenja Žetina – Črni Kal, ki traja tri ure, Potok – Murove, ki traja uro in pol, Novaki – Črni vrh – Koča na Blegošu, ki traja dve uri in pol, Leskovica – mimo zavetišča Jelenci, ki traja uro in pol ter Hotavlje – Čebrače, ki traja tri ure. Blegoš je znan po svoji flori in favni. Betonske utrdbe Rupnikove linije na vrhu gore so pomnik na čas pred drugo svetovno vojno. Blegoš je bil takrat ena glavnih postojank v obrambnem sistemu Kraljevine Jugoslavije proti Italiji. Z vrha Blegoša se nam odpira enkrat razgled na okoliške vrhove, celotne Kamniške Alpe in Karavanke, celoten greben Spodnjih Bohinjskih gora, najvišje vrhove okoli Triglava in drugo. Pod vrhom Blegoša se nahaja Koča na Blegošu, kjer se lahko okrepčamo in spočijemo. Kočo oskrbuje Planinsko društvo Škofja Loka. Ob ponedeljkih je zaprta, razen če je praznik.

Brezje na Gorenjskem so znane kot romarski kraj slovenskih kristjanov. Obiskane so čez vse leto, glavni romarski shod pa je na praznik Marije Pomagaj 24. maja. Brezje so postavljene v izredno lepoto slovenske zemlje, saj leže na gorenjski ravnini pod bogatimi gozdovi Karavank, Jelovice in Pokljuke ter mogočnim Triglavom. Brezje so prvič omenjene v 11. stoletju, vsaj v 15. stoletju je tam že stala skromna cerkev sv. Vida, ki je spadala v župnijo Mošnje. V baziliki sv. Vida danes častijo milostno podobo Matere Božje, ki jo je naslikal Leopold Layer leta 1814 in jo ljudstvo imenuje »Marija Pomagaj«. Leta 1907 jo je z dovoljenjem papeža Pija X. okronal ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Za svetišče in romarje skrbijo frančiškani. Novorenesančna stavba vzbuja vtis mogočnosti. Visoka je kar 17 metrov in dolga 39 metrov. Nad podbojem glavnih vrat je marmornati relief Marije Pomagaj. Notranjost cerkve daje vtis enotne renesančne stavbe. Nad belim glavnim oltarjem je mozaična slika sv. Vida, ki je ostal patron cerkve. Na Brezjah deluje v okviru svetišča tudi Frančiškanski marijanski center in Muzej jaslic.

Dolina Planica ali tudi Dolina pod Poncami je ledeniška dolina v severozahodnem predelu Julijskih Alp. Je v obliki črke U in je dolga okoli 7 kilometrov. Razteza se vse od naselja Rateče pa do priljubljene planinske postojanke, Doma v Tamarju. Od doma se dolina nadaljuje pod imenom Tamar. Planica je najbolj znana po smučarskih skakalnicah. V dolini se nahaja sodoben Nordijski center Planica, kjer sta poleg skakalnic posebni atrakciji vetrovnik in jeklenica z vrha letalnice, ki nudi nepozabno doživetje. Razgibano dolinsko dno Planice prekrivajo ledeniške morene in melišča, ki jih z bližnjih gora nanašajo hudourniki. V spodnjem delu doline se prepletajo z gozdnimi zaplatami senožeti, na določenih predelih so izraziti značilni grbinasti travniki, v zgornjem delu Planice pa prevladuje gozd. Planico obdajajo okoli 2300 metrov visoke gore in grebeni; stene dvatisočakov Travnika, Mojstrovke in Roba Velike dnine na eni ter skupine Ponc na drugi strani zaključuje čudoviti Jalovec (2645 m). Značilna oblika Jalovca, kot je vidna iz doline Tamar, je upodobljena na znaku Planinske zveze Slovenije. Na začetku srednjega dela Planice je ob vznožju gorske skupine Ponc vrsta planiških smučarskih skakalnic, ki jih je med prvimi načrtoval in razvil Stanko Bloudek pred letom 1941. Največja se ponaša z najdaljšim smučarskim poletom. Planiške skakalnice so tekmovalno in vadbeno središče smučarskih skakalcev ter prizorišče vsakoletnih mednarodnih tekmovanj v smučarskih poletih in skokih, ki pritegnejo mnoge obiskovalce iz Slovenije, Italije in Avstrije. Tik nad smučarskimi skakalnicami poteka meja edinega narodnega parka v Sloveniji, Triglavskega narodnega parka. Poleg ceste je po dolini speljanih več urejenih pešpoti. V zimskem času je spodnji del doline prepreden z urejenimi progami za tek na smučeh in sprehajanje. Krožna tekaška proga vodi vse do Tamarja. Ob zaključku doline stoji stalno oskrbovan planinski Dom v Tamarju, v bližini pa kapela Marije pomagaj iz leta 1936, ki je bila prenovljena leta 2002. V bližini doma se nahaja kraški izvir Nadiže, ki se takoj za izvirom spušča v okoli deset metrov visok drseč slap.

Dražgoše so manjše naselje na južnih terasastih pobočjih Jelovice pod Dražgoško goro. Spadajo v občino Železniki in so od Železnikov oddaljene približno šest kilometrov. Ležijo ob cesti, ki povezuje Selško dolino s Kranjem in Kropo. Naselje je znano predvsem po bitki iz druge svetovne vojne med Nemci in partizani iz Cankarjevega bataljona, ki je potekala med 9. in 11. januarjem leta 1942. Nemci so po koncu boja vas požgali, ustrelili talce, ostale pa izgnali. V spomin na ta dogodek so leta 1976 postavili spomenik na mestu, ki ga je videti daleč iz doline. V spodnjem delu spomenika je prostor s spominsko ploščo in z reliefi okrašeno bronasto kostnico s posmrtnimi ostanki dražgoških žrtev. Pri sestopu do spomenika je v polkrogu narejen mozaik Ive Šubica s prizori dražgoške bitke in bitke na Mošenjski planini, kamor se je Cankarjev bataljon umaknil. V začetku januarja se vsako leto v počastitev bitke odvijajo prireditve Po stezah partizanske Jelovice. V Domu Cankarjevega bataljona v Brunarici ob glavni cesti si je možno ogledati spominsko zbirko dokumentov in predmetov.

Golica je obmejna gora v Karavankah. Nahaja se na nadmorski višini 1835 metrov. Najprimernejši čas za obisk je v kopnem od maja do oktobra, najlepša pa je konec maja in junija, ko cvetijo narcise ali ključavnice. Takrat so travniki na začetku poti videti, kot da bi bili pobeljeni s snegom. Po ljudski pripovedki naj bi ključavnice dobile svoje ime zaradi čebel. Gora je dostopna iz Jesenic in od tam po vijugasti cesti do Planine pod Golico. Sredi vasi stoji velik Dom pod Golico, kjer lahko pustite avto. Če želite skrajšati pot, se lahko peljete še višje in pustite avto v zaselku Betel, pri gostilni Pri Fencu, vendar je parkirišče manjše in konec tedna verjetno tudi zasedeno. V zaselku Betel je kažipot, ki vas usmeri po krajši poti pod tovorno žičnico ali po precej daljši, a bolj položni poti čez planino Markljev rovt. Krajša pot vas vodi mimo gostilne Pri Fencu, po dobro uhojeni poti čez travnik, nato nas pričaka smrekov gozd in kasneje makadamska cesta, nad katero je spodnja postaja tovorne žičnice. Na levo se pri žičnici odcepi zelo zahtevna zimska pot, na desno pa nadaljujemo manj zahtevno pot. Pred koncem poti nas pričakajo obsežni travniki pod Krvavko, ki je vrh naravnost nad kočo. Koča na Golici se nahaja na višini 1582 metrov. Stoji nad strmim prepadnim skalnim robom. Na koči se lahko okrepčate z dobro domačo hrano. Od nje je še pol ure strme hoje do vrha Golice. Tam nas pričaka čudovit razgled proti Avstriji, Julijskim Alpam s Triglavom in Stolu. Izlet traja približno dve uri v eno smer. Če vam čas dopušča, si lahko ogledate tudi bivše nahajališče železove rude, Savske jame.

Jesenice se nahajajo v ozki dolini med Karavankami na severu in Mežaklo na jugu. Mesto se je razvijalo v tesni povezavi z železarstvom in je bilo od tega odvisno vse do leta 1990. Utrip mestu je še pred nekaj desetletji dajalo fužinarsko in stanovanjsko naselje Stara Sava, ki je danes zaščiteno kot tehniški spomenik. Naselje se je razvilo v 17. stoletju. Jedro nekdanjega naselja predstavljajo Bucellini-Ruardova graščina, cerkev Marijinega vnebovzetja, delavska stanovanjska stavba, imenovana Kasarna, ostanki fužinskih obratov in obnovljeni plavžarski dimnik ter mlin. Plavž je bil sredi 19. stoletja last Viktorja Ruarda, zadnjega iz družine Ruardov, lastnikov savskih fužin. Pod njegovim vodstvom so savske fužine doživele svoj zadnji razcvet. Visok je bil 12 metrov, v premeru pa je meril 2,8 metra. Uporabljalo ga je 16 plavžarjev, dnevno so iz njega pridobili velike količine grodlja. Danes je v graščini glasbena šola in sedež Muzeja Jesenice z razstavo o zgodovini železarstva na Gorenjskem. Pred Staro Savo se nahaja park, v katerem so tudi igrala za otroke. Preureditev dela površine Stare Save v park je eden od korakov oživitve območja v novo urbano celoto.

Dom na Kofcah (1488 m) je planinska postojanka, ki se nahaja na južnem pobočju dolgega grebena Košute, gorovja, ki vabi izletnike s svojimi sončnimi južnimi travniki in bolj zahtevne planince s svojimi prepadnimi senčnimi severnimi stenami. Glavno izhodišče poti na Kofce je Tržič. Od tu je 950 višinskih metrov vzpona, za kar so potrebne tri ure hoje. Če želimo hoditi manj, sledimo cesti proti mejnemu prehodu Ljubelj. V kraju Podljubelj (gostilna Ankele), kjer je tudi avtobusna postaja, je začetek markirane poti. Z vozilom se lahko pripeljemo do kmetije Matizovec, od koder je do vrha še eno uro hoje. Steza se vije skozi gozdnati predel in je na nekaterih predelih strma ter v zimskem času poledenela, zato nam pridejo prav pohodne palice in dereze. Na vrhu nas pričaka travnato pobočje, kjer se lahko tudi sankamo. Izpred doma se odprejo čudoviti razgledi na Grintovec, Kočno, Storžič, gozdove Kriške gore in pozimi na pogosto megleno Ljubljansko kotlino. Dom oskrbuje planinsko društvo Tržič, odprt je preko celega leta, v zimskih mesecih pa le ob vikendih. Prvi planinski objekt so na Kofcah odprli tržiški planinci že leta 1927. Do 2. svetovne vojne je bil zelo priljubljena izletniška točka, ki so jo radi obiskovali tudi turisti iz tujine. Imeli naj bi tudi manjši bazen, ki je ponujal osvežilne kopeli. Nekaj minut hoje od planinskega doma stoji kapelica, ki je z zanimivo arhitekturo zlita s čudovitim naravnim okoljem.

Okolico Kranjske Gore si je možno hitreje in razgibano ogledati na kolesu. Odločimo se lahko za krajše izlete ali pa za zahtevnejše izlete v samo središče alpskih dolin. V ta namen obstaja zemljevid, ki ima označene kolesarske poti v Zgornjesavski dolini in v katerega je vrisanih več kot 200 km kolesarskih poti. Poleg tega so na karti označene tudi znamenitosti, ki so vredne ogleda ter tako nudi temeljit način spoznavanja tega območja Slovenije. Karto lahko dobimo v vseh turističnih informacijskih centrih v Kranjski Gori, Ratečah in Mojstrani. Na kolesarski poti treh dežel z začetkom na tromeji z Italijo in Avstrijo lahko skozi dolino Radovne obiščemo tudi čudoviti Bled. Pravi kolesarji se verjetno ne bodo mogli izogniti vzponu na Vršič, ki je s 1611 metri najvišji slovenski prelaz. S kolesom se lahko odpravimo na pot okoli Julijskih Alp. Krožna kolesarska pot iz Kranjske Gore vodi preko Bleda, Bohinja, Tolmina, Kobarida, Bovca in Vršiča nazaj v Kranjsko Goro. Celoten krog je dolg 232 km in ga je možno prekolesariti v petih dneh. V Kranjski Gori je na razpolago tudi kolesarski park, ki nudi užitke gorskega prostega stila in adrenalinski spust prek skakalnic, gugalnic, miz in drugih ovir. Do vhoda v kolesarski park se je potrebno vzpeti z žičnico Vitranc 1. V Kranjski Gori si je možno izposoditi različne vrste koles. Poleg tega organizirajo tudi vodene kolesarske izlete z vodnikom. Kolesarska pot iz Kranjske Gore do Mojstrane je nezahtevna in lepo urejena kolesarska pot, ki je primerna tudi za najmlajše. Večinoma poteka po ravnini z manjšimi vzponi in vodi mimo travnikov in gozdov. Ob poti so urejena počivališča, kjer se lahko osvežimo in uživamo v slikovitih razgledih na okolico in vrhove. Trasa kolesarske poti D-2 poteka po nekdanji stari železnici in je odmaknjena od prometne glavne ceste. Kolesarska pot od Kranjske Gore do Mojstrane je dolga okoli 12 km, je dvosmerna in ločena z vmesno belo črto, da gredo kolesarji lažje drug mimo drugega.

Kranj je po velikosti četrto slovensko mesto in največje na Gorenjskem. Je gospodarsko, trgovsko, prometno, izobraževalno in kulturno središče Gorenjske. Mesto se stalno širi in spreminja, gradijo se novi trgovinski centri, stanovanja, obnavljajo se stare stavbe in ceste in mesto počasi dobiva novo lepšo ter bolj prijazno podobo. Kranj se je razvil na ravnini ob sotočju rek Save in Kokre v geografskem središču Gorenjske med predgorjem Julijskih Alp in osrednjimi Kamniško-Savinjskimi Alpami ter Karavankami. Z imenom Creina se prvič pojavi 1060 v briksenških tradicijskih listinah. V starem mestnem jedru so najpomembnejši kulturnozgodovinski spomeniki. Novejši predeli mesta so se razširili na naselja Huje, Klanec, Planina, Primskovo, Čirče, Struževo, Zlato polje, Stražišče, Šmarjetno goro, Labore, Orehek in Drulovko.

Krvavec je gora, ki se nahaja v Kamniško-Savinjskih Alpah. Spada v občino Cerklje na Gorenjskem. Krvavec RTC je znano zimskošportno središče, ki ga pozimi obišče veliko ljubiteljev smučanja in drugih zimskih aktivnosti. Pred razvojem smučišč in žičničarstva je bil Krvavec visokogorska planina, ki je v poletnih mesecih postala pašno območje za živino. Prva dostopna dvosedežnica iz doline do Gospinca je začela obratovati leta 1958. Prvi teptalni stroj so na Krvavcu dobili leta 1968. Dvosedežnica Zvoh je najvišja na Krvavcu. Zgornja postaja se nahaja na 1971 nadmorske višine. Na smučišču je urejeno umetno zasneževanje. V zimskih mesecih vam je na voljo zanimiva eskimska vas. V iglu hotelu je na razpolago 5 iglujev za šest oseb ter dva igluja posebej za pare. V dodatni ponudbi so vam na voljo šola smučanja, tekmovalna proga Žeton, poligon varne vožnje, poligon za začetnike, otroški trak in vrtiljak. Na planini so naslednja prenočišča in gostišča Hotel Raj Krvavec & Plaža Krvavec, Planšarija Viženčar, Penzion Tia, Planinski dom na Gospincu, Gostišče Dom na Krvavcu, Pr' Dovarju in Brunarica Sonček. Na Krvavcu je oddajnik RTV Slovenija. Zgrajen je iz železobetona in visok 100 metrov. V poletnih mesecih Krvavec postane izhodišče za številne planinske ture. Lahko greste tudi samo po pohodnih poteh po Krvavcu ali po modri poti, ki vas vodi po sledeh zgodovine planine.

Nahajajo se v Gozd Martuljku, katerega staro ime je Rute, ki leži v razgibanem gorskem okolju Zgornjesavske doline. V poletnih mesecih je najbolje, če parkiramo pri kampu in hotelu Špik ter se s tem izognemo sitnostim z iskanjem prostega parkirišča v središču vasi. Martuljkova ali Špikova skupina je del Julijcev, katerih vrhovi se s severnimi stenami spuščajo prav v Zgornjesavsko dolino. Veličasten je pogled na skalno priamido Špika, ki ostenju daje poseben čar. Pod ostenjem sta dve ledeniški krnici Za Akom in Pod srcem. Iz prve priteče potok Martuljek in sicer v slapu, ki se v treh delih spušča čez 110 m visoko steno – Zgornji Martuljkov slap. Potok teče proti dolini preko planine Jesenje, kjer stoji stara kapela, nekoliko nižje pa brunarica Pri Ingotu in Lipovčeva koča. Potok nato pade čez 50 m visoko steno - Spodnji Martuljkov slap v 400 m dolgo in ozko, v apnenec izoblikovano sotesko - Martuljkovo sotesko. Zgornji Martuljkov slap je težje dostopen, zato pa atraktivnejši.

Planšarsko jezero se nahaja na Zgornjem Jezerskem, proti mejnemu prehodu, kjer je odcep označen s smerokazom. Ob jezeru je Gostišče ob jezeru, kjer nudijo dobro domačo hrano kot so masovnek s kislim mlekom, telečja obara s koroškimi ajdovimi žganci, divjačina s kruhovimi cmoki, domače kremne rezine in še mnogo drugih dobrot. Okoli jezera je speljana razgibana sprehajalna pot. Jezero ima obliko srca. Domačini so ga zajezili v spomin na veliko ledeniško jezero, po katerem je kraj dobil ime. Je najbolj znana turistična točka v kraju in njihov simbol. Obiščemo ga lahko v vsakem letnem času. Poleti lahko čolnarimo, kolesarimo ali plezamo po manjši umetni steni. Pozimi je okolica privlačna za tek na smučeh, smučanje za otroke na bližnjem smučišču ter drsanje na zamrznjenem jezeru ali umetni ploskvi. Posebej je romantično zvečer ob jasnem vremenu, ko je nad nami tisoče zvezd in nas v gostišču čaka topel čaj.

Pokljuška soteska je ena izmed najlepših sotesk v Sloveniji. Sotesko je trenutno možno obiskati na lastno odgovornost, saj povsod ležijo ostanki dreves in vej. V pomladnem času je nevarno tudi padajoče kamenje. Določeni deli so žal uničeni. Dostopna je po cesti iz Bleda, preko vasi Zgornje Gorje in Krnica ali pa tudi iz Zatrnika, kjer gre pot po pobočju nazdol. Spada v Triglavski narodni park. Dolga je 2 km in globoka 40 metrov. Vrezala jo je odtekajoča voda iz pokljuških ledenikov, katere ostanek je danes potok Ribščica, pritok Radovne. Med znamenitosti soteske spadajo naravni mostovi, Pokljuška luknja ter Stranska soteska. Pokljuška luknja je jamska dvorana z dvema vhodoma in tremi naravnimi okni. Skozi zgornji vhod nas vodi pot naprej na Staro Pokljuko. Stranska soteska je ob deževnih dnevih oživljena z 22 metrov visokim slapom. Veliki naravni most se nahaja 24 metrov nad dnom. Zaokroženim in tesnim ravnicam domačini pravijo vrtci. Skozi najožjo tesen do najlepšega vrtca in manjšega naravnega mostu je možno priti po lesenih mostovih – galerijah, ki so trenutno žal uničeni. Leseni mostovi, ki so jih že leta 1930 zgradili člani Turističnega društva Gorje, se imenujejo tudi Galerije kraljeviča Andreja. Pokljuška soteska je po dnu in stenah pokrita z raznolikim rastlinjem, kot so gozdne cvetice, gorske cvetice in praproti. Najbolj znamenita je lijakasta praprot peruša. V poletnem času nam soteska nudi prijetno ohladitev in posebno doživetje.

Brdo pri Kranju se nahaja pri vasi Predoslje na Gorenjskem. Je protokolarni objekt, ki služi potrebam Vlade Republike Slovenije. Tukaj potekajo najvišja protokolarna srečanja, vrhunske konferenčne in kongresne prireditve, posebne zasebne in uradne slovesnosti ter druga doživetja. V letu 2001 je objekt gostil vrhunsko srečanje med ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in ameriškim predsednikom Georgeom W. Bushem. Kulturno in naravno dediščino posestva krasi čudoviti renesančni dvorec, ki je bil zgrajen v začetku 16. stoletja. Dvorec dopolnjujejo hotel s konferenčnimi zmogljivostmi, restavracija, wellness center, tiskovno središče, konjeniški center, vadbišče za golf, kozolci na travnikih, koče v gozdu ter nova konferenčna dvorana. Nov kongresni center se nahaja nad jezercem in ob robu parka. Bil je središče slovenskega predsedovanja Evropski uniji v letu 2008. Posestvo se razteza na skoraj 500 ha zelenih površin, ki so urejene v park ter namenjene ribogojništvu, gozdarstvu in gojitvi divjadi. Park Brdo obiskovalci lahko obiščejo kadarkoli. Za obisk je potrebno plačati vstopnino, ki se poravna pri vratarju na vhodu v park Brdo ali na recepciji hotela. Brdo je čudoviti kraj za romantično poroko, ki se lahko organizira na prostem ali v dvorani. S posestvom upravlja Javni gospodarski zavod Brdo.

Jezero Črnava in Hotel Alma & Grad Hrib se nahajata v Preddvoru in sta priljubljena točka za mnoge domačine in okoličane. Sta tudi izhodiščna točka za pohode na sv. Jakoba, Potoško goro, Kališče, Javorjev vrh, Srednji vrh, Čemšenik, Storžič in Hudičev boršt. Preddvorska graščina sredi vasi je bila pred drugo svetovno vojno urejena kot penzion za letoviščarje, danes pa je v njej mladinski dom. Grad Hrib je preurejen v gostinski objekt, v njem organizirajo tudi poroke. Zraven gradu je stari grajski drevored. Staro izročilo in legenda obljubljata mladoporočencema, ki se sprehodita skozi ta drevored, kar 50 let zvestobe. Poleg gradu so zajezili potok Bistrico, ki po globoki dolini priteka izza Potoške gore in napaja umetno jezero Črnava. Hotel Alma je družinsko voden hotel in ima teraso, kjer lahko uživamo v prečudovitem razgledu na hribe in jezero. V poletnem času imajo možnost izposoje čolnov, najem tenis igrišča, v zimskem času pa jezero zaledeni in se lahko drsamo. Okoli jezera vodi urejena sprehajalna pot. Plezališče za prosto plezanje je pod Zaplato v dolini Bistrice. Od jezera je oddaljeno le pol ure hoje.

Slap Peričnik se uvršča med najbolj znane slapove v Sloveniji. Sestavljata ga zgornji in spodnji slap. Zgornji slap je visok okoli 16 metrov, spodnji slap pa okoli 52 metrov. Največji pretok vode je v jesenskem in spomladanskem času. V zimskem času se spremenita v množico ledenih plošč in kapnikov zelene in modre barve. Blizu slapa je Koča pri Peričniku. Slap Peričnik je nastal z ledeniškim preoblikovanjem Vrat. V zadnji ledeni dobi je ledenik dolino Vrat poglobil in razširil, zato je obvisela stranska dolina, po kateri je že pred poledenitvijo tekel potok Peričnik. Med umikanjem ledenikov so vode izpod njih odnašale material in ga odlagale po dolinah. Nanešen material se je v Vratih sprijel v konglomerat, ki se kot t.i. konglomeratna stopnja vleče po levem bregu Triglavske Bistrice in je ponekod debela tudi okoli 100 metrov. Stopnja je najlepše vidna ravno pri slapu Peričnik, kjer le ta pada čeznjo. Tok slapu se je večkrat premaknil, kar dokazujejo fosilna ustja, stari zapiski in fotografije. Nad spodnjim Peričnikom si je čez konglomeratno stopnjo pot urezal tudi zgornji Peričnik.

Slap Savica je čudovit slap v Bohinjski dolini. Do njega najlažje dostopamo iz parkirišča pri Koči pri Savici in Domu Savica. Do tja pridemo iz Ukanca. Mimo Doma Savica sledimo informativnim tablam do kamnitega mostu čez Malo Savico. Tukaj se v brunarici plača prispevek za vzdrževanje poti in lahko kupimo tudi spominke, nato pa nadaljujemo pot po kamnitih stopnicah do lesene ute. Čas hoje je približno 20 minut. Pri uti je razgledna točka na slap Savica, Bohinj in Vogel. Slap Savica je najbolj obiskan in znan slovenski slap. Največji pretok ima spomladi in jeseni. Slap je v svojih pesnitvah opeval tudi France Prešeren, največji slovenski pesnik. Slap Savica je dvopramenski slap, ki je v obliki črke A. Manjši vodni krak pada v tolmun 25 metrov globoko. Višina velikega kraka je 78 metrov. Potok Savica ima dva izvorna kraka, ki sta Mala Savica in Velika Savica, na kateri je slap Savica. Do slapa Savica lahko pridemo tudi, če zavijemo po pešpoti desno pri Koči pri Savici, vendar iz te strani ni tako lep razgled.

Tavčarjev dvorec se nahaja na Visokem pri Poljanah. Leži na desnem bregu Poljanske Sore, ki jo obdaja škofjeloško hribovje s cerkvijo sv. Volbenka. Od konca 13. stoletja so bila na Visokem tri kmečka posestva. Leta 1651 jih je odkupil Filip Kalan (1628 – 1703). Na Visokem je nato gospodarilo kar 11 lastnikov Kalanovega rodu. Kmečki dvorec Visoko je v sedanji zasnovi v 19. stoletju dogradil Janez Kalan. Zadnja iz rodu visoških Kalanov Ana, je vodila posestvo do leta 1893. Leta 1893 je Visoko kupil znani slovenski pisatelj in politik Ivan Tavčar (1851 – 1923). Pisatelj je posestvo uredil po svojih potrebah. Dodatno je postavil teniško igrišče in ob robu gozda kapelo z družinsko grobnico. V njej je pokopan s svojimi sorodniki. Preteklost in usoda Visokega je popisana v Tavčarjevi povesti Visoška kronika iz leta 1919. Njegova znana dela so še Cvetje v jeseni, Izza kongresa, Med gorami, Mlada leta in druga. Pred dvorcem se nahaja bronasti spomenik dr. Ivanu Tavčarju, ki ga je leta 1957 izdelal kipar Jaka Savinšek. Visoški kmečki dvorec je bil spomeniškovarstveno obnovljen v letih od 1987 do 1989 s prispevki gospodarstva občine Škofja Loka. Fasada dvorca je oblikovana v baročnem slogu. Notranjost dvorca zaradi neurejenega lastništva še vedno ni dostopna.

Tromeja leži na meji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. Imenuje se tudi Peč (1510 m). Je stičišče germanske, slovanske in romanske kulture. Na vrhu vsako leto potekajo srečanja predstavnikov vseh treh narodnosti. Tromeja je priljubljena izletniška točka za domačine in turiste. Peč se nahaja blizu Kranjske Gore, v smeri proti mejnemu prehodu Rateče. Avto lahko parkiramo ob cesti v vasi Rateče, kjer se nato začne gozdna pot. Pot poteka skozi gozd in mimo travnikov ter nas po približno uri hoje pripelje do križišča, kjer se odcepi do Planinskega doma Tromeja ali do vrha Peči. Planinski dom Tromeja je odprt vsak dan, razen ob ponedeljkih. Nudijo slastne domače jedi kot so gobe, štruklji, zavitki, enolončnice. Njihova specialiteta je fižol z gobami. Pot je nezahtevna, se postopoma vzpenja, označena ter primerna ob vsakem letnem času. V zimskih mesecih lahko vzamemo s seboj tudi sanke. Na avstrijski strani je smučišče, ki je primerno za začetnike kot tudi za bolj izkušene smučarje. Z vrha se v jasnem vremenu nudijo lepi razgledi na Avstrijo in Julijske Alpe.

Tržič je manjše mesto, ki je zanimivo zaradi malenkosti, ki mu dajejo svoj čar. Leži na sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika. Mesto ima pestro zgodovinsko preteklost, ki je prisotna na vsakem koraku. V starem mestnem jedru so najpomembnejši objekti Devova hiša, Mallyjeva hiša, cerkev svetega Andreja, Kurnikova hiša, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja, grad Neuhaus, Tržiški muzej v Zgornji Kajži in ostale. V požaru leta 1811 je bilo uničenih več kot 200 hiš in delavnic. Takrat so ob obnovi mesta izdali poseben predpis, ki je določal obvezno namestitev kovinskih vrat in polken, ki so postala prava evropska posebnost. Zgornja kajža je primer bogatega dvorca iz klasicizma. V prvem nadstropju je bivalni del in v drugem reprezentančni. V tem izstopa predvsem figuralno in ornamentalno poslikan meščanski salon iz sredine 19. stoletja. V muzeju si lahko ogledate stalne zbirke kot so tehniška zbirka (usnjarska, čevljarska, tekstilna, kolarska in kovaška zbirka) ter lokalna etnološka zbirka. Najpomembnejša zbirka je čevljarska, katere fond sestavljajo podzbirke: obutev, oprema čevljarskih delavnic, čevljarsko ročno orodje, čevljarska kopita, čevljarski stroji, dediščina čevljarskih združenj, čevljarska industrijska dediščina in zbirka čevljarskega izobraževanja. Kurnikova hiša je rojstna hiša tržiškega pesnika Vojteha Kurnika. Pritličje je namenjeno prikazu lokalne bivanjske kulture. Hiša stoji na drugi strani zgornjega mostu čez Tržiško Bistrico. Cerkev svetega Jožefa se nahaja na manjšem griču nad Tržičem. Do cerkve se najlažje vzpnete po stezi, ki se nahaja nasproti gostilne Pr' Slug in po približno desetih minutah pridete do vrha, od koder se vam odpre čudovit razgled na mesto in bližnjo okolico.

Vodnikov razglednik (1017 m) je razgleden vrh, ki se nahaja nad vasjo Koprivnik. Razloženo naselje leži na južnem pobočju Pokljuke v Občini Bohinj. Koprivnik se je razvil iz nekdanje pašne planine in prebivalstvo se v glavnem ukvarja z gozdarstvom in planinsko živinorejo. Na razglednik se je rad sprehajal že Valentin Vodnik, ki je služboval v Koprivniku kot duhovnik leta 1793 in prav zaradi tega so vrh tudi poimenovali po njem. Valentin Vodnik (1758-1819) je bil slovenski pesnik, razsvetljenec, prevajalec, učitelj, urednik in novinar. Njegove najbolj znane zbirke pesmi so Pesme za pokušino, Pesmi za brambovce in Pesme. Do Vodnikovega razglednika lahko dostopamo iz vasi Jereka, od koder traja pot približno eno uro ali iz vasi Koprivnik, od koder je od cerkve približno pol ure nezahtevne hoje. Vodnikov razglednik je še posebej primeren za družinski izlet, saj nas z malo vloženega truda nagradi za čudoviti razgled na Zgornjo bohinjsko dolino in na Bohinjsko jezero. Preko Senožet se nam odpirajo razgledi tudi na Spodnjo bohinjsko dolino, ki jo zastirata hriba Rudnica in Šavnica. V Bohinju so še naslednje razgledne točke: razglednik Peč, razglednik Rudnica, Vogar, Vogel, Pršivec in Studor.

Gorski preval Vršič (1611 m) je najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah. Prelaz povezuje savsko in soško dolino oziroma Gorenjsko s Trento. Vršič je precejšen del leta zaprt zaradi snega. Cesto preko prelaza so gradili ruski ujetniki med prvo svetovno vojno. Takrat je imel Vršič strateški pomen, saj je omogočal avstrijski vojski lažji dostop na soško fronto in je moral biti prevozen tudi v vseh zimskih mesecih. Na ruske vojne ujetnike, žrtve zaradi snežnega plazu, spominja Ruska kapelica nad cesto med Mihovim domom in Kočo na gozdu. Ruska kapelica je postavljena v opomin in spomin na nesmisel svetovnih vojn. Vršič je izhodišče za planinske ture na Mojstrovko ali Prisojnik in sprehode po bližnji okolici. Med sprehodom smo lahko pozorni tudi na skalni obraz Ajdovske deklice, ki je najbolje viden iz razglednega grička pri Poštarski koči in veliko okno v steni Prisanka. Veliko okno je najbolj znano naravno okno v Julijskih Alpah in ena največjih naravnih odprtin na Slovenskem. Visoko je okoli 80 metrov in široko okoli 40 metrov. Kamnina naj bi bila predrta ob prelomu in nato je nastal udor, ki se je s preperevanjem večal v sedanjo odprtino. Na Vršiču se lahko okrepčate z domačo hrano v naslednjih planinskih domovih: Erjavčeva koča (1515 m), Tičarjev dom (1620 m), Koča na Gozdu (1226 m) in Poštarska koča (1725 m).

Zelenica se nahaja na levi strani od nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj. Avto lahko pustite na urejenem večjem parkirišču pod spodnjo postajo smučišča Zelenica. Ob koncih tedna je lahko precej zasedeno, zato je bolje, če pridete že ob zgodnjih dopoldanskih urah. Smučarski center Zelenica privabi mnoge obiskovalce, saj so smučarske proge namenjene tako izkušenim smučarjem kot tudi tistim, ki se šele učijo. Predstavlja osrednji del turistične ponudbe v Podljubeljski dolini. Ljubiteljem turnega smučanja Zelenica predstavlja izhodiščno točko za spuste z Vrtače, Stola, Begunjščice in Suhega ruševja. Na Zelenici imajo na voljo tudi smučarsko šolo, kjer se lahko naučite alpskega smučanja ali deskanja na snegu. Poskrbljeno je tudi za okrepčilo in počitek, saj sta odprti Koča Vrtača na srednji postaji sedežnice in planinska koča na vrhu Zelenice. Smučišče ima dve sedežnice in tri vlečnice. Cene vozovnic so med nižjimi na slovenskih smučiščih. V poletnem času je Zelenica izhodišče za številne daljše in krajše planinske izlete in ture. Že v zadnjih ovinkih ceste, ki pelje proti prehodu iz Tržiške smeri, se desno odcepita poti na planino Korošico. Pot do vrha Zelenice traja približno uro in pol. Tam nas pričaka Planinski dom na Zelenici, ki je decembra 1999 popolnoma pogorel, sedaj se pa postopoma obnavlja. Zelenica je prehodna postojanka na turah proti Begunjščici (dve uri in pol), Vrtači (dve uri) in Stolu (tri ure in pol), le 15 minut pa imamo do Doma pri izviru Završnice. Bornova pot je pot, ki se prične na planino Preval na južni strani Begunjščice. Je slikovita pot skozi kamnite predore, ki jo je za dostop do svojih lovišč dal zgraditi baron Born. Ker je v predorih precej temno, je priporočljivo, da s seboj vzamete svetilko. Desno od nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj se odcepi makadamska cesta na sedlo Ljubelj, ki je v zimskem času tudi sankališče. Sedlo je znano kot eno najstarejših gorskih prelazov v Evropi, ki so ga uporabljali že v rimskih časih.