Begunje na Gorenjskem se nahajajo ob severnem robu Radovljiške kotline. Idilična vasica leži pod goro Begunjščico in je od bližnjega mesta Radovljica oddaljena okoli sedem kilometrov. Stari del naselja se razprostira ob potoku Begunjščica, novejši del vasi pa se širi v ravnino. Gospodarstvo je bilo nekdaj usmerjeno predvsem v žagarstvo in živinorejo. Največje krajevne znamenitosti so župnijska cerkev sv. Urha v središču, cerkev sv. Petra iz 16. stoletja, ki leži na hribu Svetega Petra nad Begunjami, graščina Katzenstein in grad Kamen iz 12. stoletja. Begunje na Gorenjskem so znane po tovarni Elan, ki izdeluje smučarsko in drugo opremo ter ansamblu bratov Avsenik. V graščini Katzenstein, ki ima pestro zgodovinsko preteklost od 14. stoletja naprej, je danes Psihiatrična bolnišnica. Muzej talcev je urejen v severozahodnem traktu stavbe, kjer so bile med vojno celice na smrt obsojenih. V graščinskem parku in v dolini Draga je urejeno grobišče 667 talcev in partizanov. Obeležji so naredili po načrtih znanega arhitekta Edvarda Ravnikarja. Umetniške skulpture Talec iz brona, Talka in Pripornik iz kraškega marmorja so dela akademskega slikarja Borisa Kalina. Kot poseben spomenik je v graščinskem parku predstavljen nekdanji zvon iz župnijske cerkve, ki ga je v letu 1923 vlila Kranjska industrijska družba. Kostanjev drevored je dolg približno 140 metrov in so ga posadili v 19. stoletju. Na robu grajskega parka sta paviljona, ki sta bila narejena po načrtih arhitekta Plečnika.

Bled spada med najlepše kraje v Sloveniji. Skozi vse leto ga obišče veliko domačih in tujih turistov, saj je čudovit v vsakem letnem času. Zdraviliški park se nahaja v neposredni bližini Hotela Jelovica Bled. Zdraviliški park je nastal leta 1891 ob izgradnji Zdraviliškega doma. Zasnovo sta naredila vrtnarja Matevž in Joža Čop. Brata Čop sta se oblikovno zgledovala pri švedskem krajinarju Svensonu, ki je takrat zasnoval park pri vili Pongratz (sedaj občina Bled). Poleg Zdraviliškega doma, ki je bil nekakšen blejski kulturni dom je bil v parku tudi glasbeni paviljon, tenis igrišča in stojnice s sladkarijami. Takratni park je bil zaradi programske in kulturne pestrosti zelo popularen in obiskan, v glasbenem paviljonu pa je vsak dan igrala živa glasba. Danes imajo v parku v poletnem času postavljene stojnice, na katerih prodajajo domače izdelke. V parku lahko vidite spominsko ploščo Arnoldu Rikliju, ki so jo postavili ob 125. letnici Naravnega zdravilnega zavoda na Bledu. Arnold Rikli je bil začetnik zdraviliškega turizma na Bledu. Njegove metode, združene s sodobno terapijo, se danes nadaljujejo v hotelu Golf. V Zdraviliškem parku v mesecu avgustu organizirajo Okarina Etno Festival Bled. Na njem nastopajo predstavniki iz različnih koncev sveta kot so Kanada, Kuba, Italija, Škotska, Brazilija in drugod.

Bohinjska Bistrica je največje naselje v Bohinjski kotlini in tudi sedež občine. Nahaja se med vzpetinama Ajdovski gradec in Dobrava ter potokoma Bistrica in Belica. Naselje deli cesta od železniške postaje na Spodnjo in Zgornjo vas. V Bohinjski Bistici je vodni park Bohinj, kamp Danica, športna dvorana, odprto igrišče za tenis, nogometno igrišče, osnovna šola, avtobusna postaja, muzej, restavracije, trgovine, penzioni s prenočišči, hotel, zdravstveni dom, krajevni urad, turistični informativni center, gasilski dom, spomenik v spomin na drugo svetovno vojno, Zoisov grad s stolpno uro, vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni, cerkev svetega Nikolaja, smučarski center Kobla in drugo. Ob vodnem parku se nahaja zanimiv in lepo urejen Ceconijev park. Ceconijev park je dobil ime po Giacomu Ceconiju, ki se je rodil v severovzhodni Italiji. Bil je zidarski mojster in uspešen podjetnik. Veliko je prispeval za razvoj svojega rojstnega kraja Pielunga. Avstro-Ogrska in Kraljevina Italija sta mu za njegove zasluge podelili plemiški naslov. Njegovo podjetje je zgradilo Bohinjski predor. Iz Bohinja je grof Ceconi odšel v Pielungo, kjer je imel gradič. Upokojen je še naprej deloval za razvoj rojstnega kraja. Sedanji park je edini ostanek stavbnega kompleksa, ki sta ga zgradila podjetje Ceconi in država za nastanitev podjetnika in njegove družine, uradnikov podjetja ter državnega nadzorništva. V osemdesetih letih so zgradbe podrli. Projekt Ceconijevega parka je delo Mimi Žvab. Lahko se sprehodite med vrtički in uživate v pogledih na čudovite cvetlice. Park je namenjen tudi za poročne obrede na prostem in kulturne dejavnosti. Leži ob zahodnem bregu potoka Belca.

Cerklje na Gorenjskem so naselje, ki spadajo v Občino Cerklje na Gorenjskem. Občina predstavlja eno od petih v letu 1994 novoustanovljenih občin, ki so včasih spadale pod skupno občino Kranj. Kraj zaznamuje bogata kulturna dediščina in lega na pomembnem vozlišču poti. Cerklje se razprostirajo na prehodu Ljubljanske kotline v visokogorski svet Kamniško-Savinjskih Alp. Arheološka najdišča na Krvavcu in v Šmartnu pričajo o zgodovini naseljenosti na tem območju že v času antike. V pisnih virih se naselje prvič omenja v sredini 12. stoletja pod imenom Trnovlje, z današnjim imenom pa so poznane po letu 1239. Cerklje imajo številne kulturno-zgodovinske znamenitosti, ki so spomenik skladatelja Davorina Jenka, Barletova hiša, cerkev Marijinega vnebovzetja, secesijska Hribarjeva vila s spominsko sobo, Borštnikova hiša in spominska plošča Ignacija Borštnika, obelisk, spomenik žrtvam vojne, spominska plošča na pročelju gasilskega doma. Poleg tega se med bogato kulturno dediščino uvrščajo tudi staro vaško jedro, spominski park, spomenik prve svetovne vojne ob cerkvi ter pokopališče, vhodni del in kapela, ki je delo znanega arhitekta Jožeta Plečnika. Spominski park z doprsnimi kipi veljakov se nahaja v samem središču Cerkelj. Lepo urejen park predstavlja kipe veljakov, ki so s svojim ustvarjanjem in delovanjem pomembno prispevali k prepoznavnosti in razvoju občine kot tudi zakladnice slovenske kulture. V parku se nahajajo kipi šestih pomembnih osebnosti, ki so naslednji: Ignacij Boršnik, Janez Čebulj, France Barle, Janez Mežan, Andrej Vavken in France Kimovec.

Kranjska Gora je znano športno – turistično središče, ki skozi celo leto privablja mnogo domačih in tujih obiskovalcev. Zgodba o kraju sega v drugo polovico 14. stoletja, ko so prebivalci začeli sekati gozdove ter jih spreminjati v pašnike za govedo in ovce in v kmetijska središča. Strateško je postala pomembna v času med 1. svetovno vojno, ko so ruski ujetniki naredili vojaško cesto čez preval Vršič iz doline Save v dolino reke Soče. Kot turistični kraj je Kranjska Gora postala znana z izgradnjo železniške proge in s prvimi obiskovalci. V kasnejšem času pa so poleti in skoki v Planici ponesli ime doline in kraja v svet. To je prispevalo k skokovitemu turističnemu razvoju tega območja, še posebej, ko so ob koncu petdesetih let na pobočjih Vitranca postavili prve žičnice. Park s skulpturami se nahaja v središču Kranjske Gore, na območju za Grand Hotelom Prisank. V letu 2004 je v Kranjski Gori potekala kiparska kolonija, ki jo je finančno podprlo Hotelsko turistično podjetje Gorenjka. Na predelu parka je bilo nekdaj divje, neurejeno parkirišče, ki je z novo ureditvijo popestrilo turistično ponudbo kraja na kulturno – umetniškem področju. Skulpture so delo umetnikov Bonija Čeha, Frančiška Berceta, Črtomirja Freliha, Metoda Frlica in Bogeta Dimovskega. Narejene so iz kamna in lesa. Celotna krajinsko arhitekturna ureditev parka nudi sprehajalcu preplet kiparskih in parkovnih prvin, ki so zasnovane tako, da se vklapljajo v širšo alpsko krajino Kranjske Gore.

Prešernov gaj so leta 1952 preuredili po načrtih arhitekta Marjana Šorlija iz prej opuščenega kranjskega pokopališča. Gaj je v lasti Mestne občine Kranj. Prenova je potekala pod strokovnim vodstvom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Kranj. Prostor je zasnovan kot gaj zaradi svoje zgodovinske vloge in pietete. Je prostor počitka, premišljevanja in kulturnega navdiha. Tlakovane kamnite potke se z vseh strani zaključijo v osrednjem delu gaja s prehodno lopo na osmih stebrih s trikrat deljeno polkrožno streho. Ob kranjski župni cerkvi Sv. Kancijana so ob koncu 18. stoletja opustili pokopališče in začeli pokopavati zunaj mesta, na malem kranjskem polju, prostoru današnjega Prešernovega gaja. Pokopališče se je ob koncu 19. stoletja precej razširilo, leta 1939 pa so ga opustili zaradi prostorske stiske. Na opuščenem pokopališču so ohranili le nekaj najbolj pomembnih zgodovinskih nagrobnikov in kulturnih spomenikov, ki so nagrobni spomenik Francetu Prešernu, nagrobni spomenik Simonu Jenku, Majdičev mavzolej, doprsni kip Franceta Prešerna, spomenik bazoviškim žrtvam, na stebriščni lopi je vzidan nagrobnik Janezu Puharju, izumitelju fotografije na steklo in posmrtni ostanki Prešernove hčere Ernestine Jelovšek.

Javorniški Rovt je naselje, ki spada v občino Jesenice. Gostilna Dom Pristava se nahaja na idiličnem samotnem kraju v Javorniškem Rovtu. Imajo urejeno parkirišče. Je odlična izhodiščna točka za kolesarjenje in pohodništvo na Stol, Planino pod Golico ali Karavanke. V okolici so urejene konjske poti. Odprto imajo vse dni v tednu od 10.00 do 22.00 ure, razen v torek. Lahko si zagotovite tudi prostor za piknik. Pred domom sta igrišči za košarko in odbojko. V Javorniškem Rovtu je urejena Naravoslovna in rudarska učna pot. Označena je s smerokazi in tablami in predstavlja naravni in zgodovinski laboratorij. Namenjena je vsem, ki želijo odkrivati ostanke preteklosti in zakonitosti narave. Dolga je 8 kilometrov in obsega 15 vsebinskih točk. V njen sklop spada tudi Zoisov park. Park se nahaja zraven gostilne Dom Pristava. Njegov začetnik je bil Karel Zois, ki je živel v drugi polovici 18. stoletja. Bil je brat bolj znanega Žiga Zoisa. V glavnem je živel na gradu Brdo pri Kranju in v graščini na Javorniku. V letih od 1785 do 1790 je na Brdu sadil alpske rastline ter domača in tuja drevesa. Ta nasad je bil prvi botanični vrt na območju Slovenije. Kot eden izmed prvih gornikov je hodil in nabiral rastline zlasti v Julijskih in Kamniških Alpah ter v Karavankah. Tu je tudi odkril Zoisovo zvončnico, hči slovenskih planin, ki je eden najznačilnejših endemitov. Wulfen, avstrijski naravoslovec, je po njem poimenoval tudi Zoisovo vijolico, ki jo je Karel našel okoli 1785 leta. Ta rumenocvetna mačeha raste v osrednjih Karavankah, od Golice do Belščice, Stola, Zelenice do Košute. Karel Zois je za svoje izhodišče v Karavankah pod Medjim dolom zgradil kočo, deloval pa je tudi iz Doma Pristava. V njegov spomin je botanični vrt tudi poimenovan. V Zoisovem parku so označena različna drevesa kot so smreka, divja češnja, gorski javor, jerebika, srebrna smreka, črni topol, jelka in mnoga druga. Park je poln sledov davnega življenja v teh krajih. Tu se nahajajo tudi tri jezera, ki skozi leto spreminjajo svojo podobo. Zelo znana cvetlica, ki raste v Karavankah v rovtih, je narcisa ali ključavnica, kot ji pravijo domačini. Te rastline ljubijo svetlobo. Cveti v maju, vendar ne vsako leto enako intenzivno. Cvetenje se najprej začne v dolinskih legah, tako da se lahko višje na pobočjih zamakne tudi v junij. Njeni listi so za živino, dokler so zeleni, stupeni. Narcise rastejo samo na redno košenih travnikih.

Grajski park se nahaja pred vstopom v staro mestno jedro Radovljice. Je blizu edinega mestnega hotela v Radovljici, Grajskega dvora, ki je stvaritev znanega arhitekta Vurnika. V parku je zanimiv gabrov drevored. Grajski park je ostanek nekdanjega graščinskega baročnega vrta, ki ga je dala urediti rodbina Thurn-Valsassina v 17. in 18. stoletju. Graščinski vrt je bil prvotno povezan z graščino v starem mestnem jedru. Najprej le z lesenim hodnikom, kasneje pa so zgradili nasip, ki je uporaben še danes. Meščani in okoličani so vrt imenovali Paradiž (limone, pomaranče). V parku lahko vidimo ostanke nekdanjega zidu, ki so ga obdajali in spomenik padlim v NOB. V vzhodnem delu parka je lipov nasad z obeliski.

Škofjeloški grad se ponosno dviguje nad mestom in je viden že od daleč. Zasnove gradu segajo v začetek 13. stoletja, ko so ga zgradili Freisinški škofje. Zgradba slogovno ni enotna, ker so jo spreminjali, prenavljali in dozidavali skozi različna obdobja v zgodovini. Škofjeloški grad so v muzej preuredili leta 1959. Loški muzej varuje kulturno in naravno dediščino škofjeloškega območja. Muzej na prostem se nahaja v neposredni bližini gradu in je bil postavljen leta 1962. V njem se nahaja paviljon, lapidarij, mlin, sadni drevored, vrt, zeliščni vrt, Škoparjeva hiša, kozolec, vodnjak, lipa, posajena 2009 ob 70. obletnici Loškega muzeja, letno gledališče, lipov drevored, jablana vrste korbinian in drugo. V bližini pavilijona je razgledna točka, kjer se odpira čudovit razgled na Škofjo Loko in okolico. Škoparjevo hišo so prinesli iz Puštala, prav tako tudi druge objekte. Hiša je nastala v 16. stoletju in spada v tip hiše s črno kuhinjo. Prikazuje bivalno kulturo malih kmetov in kajžarjev širšega loškega okolja v obdobju od 16. do konca 19. stoletja. Največjo obnovo je Škoparjeva hiša doživela v letu 1906, ko je bilo obnovljeno ognjišče in postavljen dimnik. Takrat so dogradili tudi pod (prostor za mlatev ter shranjevanje sena, slame, orodja in voz, skedenj) in hlev.

Škofja Loka je slikovito srednjeveško mesto in središče istoimenske občine. Razprostira se ob sotočju rek Selške Sore in Poljanske Sore, na prehodu iz Sorškega polja v Polhograjsko in Škofjeloško hribovje. Škofjo Loko so leta 973 ustanovili freisinški škofje. Posebnost kraja je, da ima najbolje ohranjeno staro mestno jedro z gradom v Sloveniji. Slikovit pogled na staro mesto se obiskovalcu odpre že od daleč, še bolj zanimiva pa je njegova notranjost z ozkimi ulicami, dvema trgoma in lepo razčlenjenimi hišnimi pročelji. Skozi stoletja se je ohranil velik del nekdanjega mestnega obzidja in mnoge zgodovinske zgradbe, med katerimi najbolj izstopajo Rotovž, stara mestna kašča iz leta 1513, Homanova hiša iz začetka 16. stoletja s poslikano fasado, župna cerkev sv. Jakoba, Špitalska cerkev na Spodnjem trgu, Uršulinska cerkev, Kapucinski ali Kamniti most iz 14. stoletja ter mogočni škofjeloški grad. Sredi mestnega trga stoji baročno Marijino znamenje, ki so ga leta 1751 meščani postavili v zahvalo, ker je bila Škofja Loka obvarovana pred kugo. Močno utrjeni grad v Loki se v pisnih virih omenja že leta 1202. V 14. stoletju so v zgodovinskih virih omenjeni že razni prostori v gradu: obednica, kapela, škofova soba in drugo. Leta 1511 je grad hudo poškodoval močan potres. Takrat ga je dal škof Filip na novo sezidati. Škofjeloški grad je od leta 1526 do konca prejšnjega stoletja ostal večinoma nespremenjen, takrat so porušili visok štirioglat stolp, ki je stal sredi grajskega dvorišča. Tik nad gradom je grič Krancelj in razvaline Zgornjega stolpa. Grajski vrt je ograjen z ohranjenim grajskim obzidjem. Mali grajski vrt je najlepši v spomladanskem času, ko cvetijo različne raznobarvne cvetlice in uspeva zeliščni vrt. Vrt se razprostira v bližini kavarne ob vhodu v grad.