Bled se uvršča med enega izmed najbolj edinstvenih krajev v Sloveniji, ki ga vsako leto obišče mnogo turistov. Znan je predvsem po otoku s cerkvico in gradu na skalnati pečini. Cerkev svetega Martina se nahaja ob robu središča Bleda, v smeri proti Blejskemu gradu. Zgrajena je bila leta 1905 na kraju prejšnje gotske cerkve iz 15. stoletja. Že pred letom 1000 pa je bila postavljena tukaj prva kapela. Načrte za gradnjo je naredil prof. Friderich von Schmidt, ki je bil tudi avtor mestne hiše na Dunaju. Arhitekt Josip pl. Vancaš pa je načrte spremenil predvsem glede notranje oprave. V cerkvi svetega Martina lahko vidite plastike konzervatorja Ivana Vurnika iz Radovljice, ki so narejene večinoma iz kararskega marmorja. Akademski slikar Slavko Pengov je med letoma 1932 in 1937 poslikal cerkev s freskami. V letih pred drugo svetovno vojno je največji slovenski arhitekt Jože Plečnik projektiral vrtno znamenje, ki ga lahko vidite pred cerkvijo. Obzidje iz 15. stoletja, ki se je ohranilo do današnjih dni, spominja na Turške vpade. Zraven cerkve lahko vidite še stavbo župnije Bled.

Brezje na Gorenjskem so znane kot romarski kraj slovenskih kristjanov. Obiskane so čez vse leto, glavni romarski shod pa je na praznik Marije Pomagaj 24. maja. Brezje so postavljene v izredno lepoto slovenske zemlje, saj leže na gorenjski ravnini pod bogatimi gozdovi Karavank, Jelovice in Pokljuke ter mogočnim Triglavom. Brezje so prvič omenjene v 11. stoletju, vsaj v 15. stoletju je tam že stala skromna cerkev sv. Vida, ki je spadala v župnijo Mošnje. V baziliki sv. Vida danes častijo milostno podobo Matere Božje, ki jo je naslikal Leopold Layer leta 1814 in jo ljudstvo imenuje »Marija Pomagaj«. Leta 1907 jo je z dovoljenjem papeža Pija X. okronal ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Za svetišče in romarje skrbijo frančiškani. Novorenesančna stavba vzbuja vtis mogočnosti. Visoka je kar 17 metrov in dolga 39 metrov. Nad podbojem glavnih vrat je marmornati relief Marije Pomagaj. Notranjost cerkve daje vtis enotne renesančne stavbe. Nad belim glavnim oltarjem je mozaična slika sv. Vida, ki je ostal patron cerkve. Na Brezjah deluje v okviru svetišča tudi Frančiškanski marijanski center in Muzej jaslic.

Cerklje na Gorenjskem se nahajajo na severnem robu rodovitnega Kranjskega polja, pod smučiščem Krvavec, na križišču krajevnih cest iz mednarodnega letališča Brnik, Visokega in vasi Komenda, ki je staro cerkveno središče. Območje je bilo naseljeno že v času antike, o čemer pričajo arheološka najdišča na Krvavcu in v Šmartnu. V pisnih virih se naselje prvič omenja sredi 12. stoletja kot Trnovlje, z današnjim imenom pa po letu 1239. Naselje ima gručasto vaško jedro, ki je bilo najprej zgoščeno okoli cerkve in kasneje podaljšano proti severu ob potoku in prometni žili. Nadstropne stavbe v vaškem jedru so zidane, v tlorisu pravokotne in večinoma iz 19. stoletja. Župnijska cerkev Marije Vnebovzete se nahaja na dominantnem mestu v samem središču naselja in velja za največjo cerkev v cerkljanski občini. Prva cerkev naj bi bila tukaj že v 9. stoletju. Ob Marijini cerkvi sta na začetku 13. stoletja stali še dve manjši cerkvi, cerkev svetega Mihaela in cerkev svetega Tomaža. Starejša cerkev Marije Vnebovzete je bila podrta leta 1777 in na njenem mestu so nato po načrtih Hoferja sezidali baročno zgradbo dvoranskega tipa. Glavni cerkveni oltar je eno od najbolj bogatih poznobaročnih stvaritev na območju Gorenjske. Avtor ni poznan, plastike pa so delo mojstra, ki je imel vzgled pri Francescu Robbu. Nad oltarjem je slika Leopolda Layerja Marijino vnebovzetje. Na zadnjih stranskih oltarjih sta prav tako njegovi sliki, in sicer sveta Uršula in sveta Notburga. Domačin Ivan Franke je ustvaril Križev pot in sliko Nadangela Mihaela v zadnjem desnem stranskem oltarju. Matija Koželj je ustvaril freske na kupolah prezbiterija in ladje. Vhodno lopo cerkve Marije Vnebovzete je zasnoval arhitekt Jože Plečnik. Med vpadi Turkov je bila cerkev obdana s taborskim obzidjem in s štirimi obrambnimi stolpi. Obzidje je bilo porušeno v sredini 19. stoletja.

Dolina Tamar je ledeniška dolina, ki se razprostira na skrajnem severozahodnem delu Slovenije. Najbolj vidno mesto nad dolino ima gora Jalovec (2645 m), ki je šesti najvišji vrh v Sloveniji. Tamar predstavlja nadaljevanje svetovno znane doline Planica. Kapela Marije Pomagaj v Tamarju je bila zgrajena leta 1936. Pobudnik in graditelj je bil tedanji rateški župnik Josip Lavtižar, sicer kranjskogorski rojak. V Kroniko je zapisal: »Število obiskovalcev Planice, obkrožene z vencem Julijskih Alp, iz leta v leto narašča. Da si ohranimo katoliški in slovenski značaj, potrebujemo v Tamarju tudi zunanje znamenje. To bo lepa in dosti prostorna Marijina kapela ob vznožju mogočnega Jalovca. Načrte zanjo je naredil arhitekt Skubic iz Ljubljane, blagoslovil pa jo je 23. avgusta 1936 škof dr. Gregorij Rožman. Leta 2002 je bila kapela v celoti prenovljena po zamisli umetnika p. Marka Rupnika. V prenovo celote spada strop, še posebej s svojo simboliko krogov. Prvi krog z rdečo božansko barvo spominja na Boga, kroga v sredi kapele predstavljata v zeleni barvi stvarstvo in v modri barvi človeštvo, trije krogi nad oltarjem v oranžni barvi in v zlatu pomenijo Božjo vsemogočnost in svetost. Oltar v obliki kocke predstavlja Božjo popolnost, urez v prednjo stranico kocke, okrašen z rdečo in zlato barvo predstavljata Kristusovo rano po kateri priteka Božja milost. Vrhunec prenove predstavljajo mogočni mozaiki p. Marka in njegove ekipe centra Aletti iz Rima. V kapeli mozaik predstavlja melišče na eni in steno na drugi strani, kamor je vpeta Marija Pomagaj obdana s slikovitim plaščem. V lopi kapele na prednji steni sta upodobljena lika dveh angelov. Angel na desni je ves v gibanju, čez ramo ima plezalno vrv, v roki drži žezlo z znamenjem Svete Trojice. Simbolika nam govori: Bog nam v svoji ljubezni vedno in povsod, v vsaki priložnosti, tudi v nevarnosti pošilja na pot angela varuha. Podoba angela na levi strani pa kaže lik, ki stoji trdno na mestu. Angel ima v eni roki rožo mogoto, ki predstavlja Božjo neminljivost in večnost, v drugi roki drži svet, znamenje, da Bog ljubi vsakega človeka, tudi tistega, ki je morda padel v prepad, in ga v svoji ljubezni vodi k sebi v svojo večnost.

Gorenja vas se razprostira ob reki Sori in njenem desnem pritoku Brebovščici v samem osrčju Poljanske doline. Naselje je upravno središče doline. Njeno jedro predstavlja osrednji vaški trg, kjer je zgoščena trgovsko-storitvena dejavnost. Gorenja vas je po drugi svetovni vojni z združitvijo manjših vasi na obeh bregovih Poljanske Sore in hitrim razvojem delovnih mest prerasla v največje naselje v občini Gorenja vas – Poljane. Na osrednjem trgu stoji Vodnjak ljubezni v času murenčkov, ki je delo akademskega kiparja Metoda Frlica. Začetki župnijske cerkve Mučeništva svetega Janeza Krstnika segajo v 14. stoletje, čeprav se prvič omenja šele leta 1623. Na mestu stare stavbe so pozidali novo cerkev okoli sredine 17. stoletja. Proti koncu istega stoletja je bila poslikana v pravi fresko tehniki. Slikani oltar je poznejšega nastanka, prav tako tudi freske v kapeli sv. Antona, ki naj bi nastale v prvi polovici 18. stoletja. Antonov oltar nosi letnico 1739. Streha zvonika izhaja iz obdobja zrelega baroka 18. stoletja. V župnijsko cerkev je bila povzdignjena leta 1788, ko je vladal cesar Jožef II. V sredini 19. stoletja so cerkev po požaru povečali za dolžino vhodne lope, na območju nekdanjega stranskega vhoda ob zvoniku pa je nastala Marijina kapela. Leta 1937 so pod debelim ometom odkrili dragocene freske. Cerkveni strop je grajen v obliki polkroga. Freske predstavljajo svetopisemske dogodke. Ladja je v dolžini 12 metrov razdeljena v tri polja. Cerkev Mučeništva svetega Janeza Krstnika je prvotno imela štiri oltarje. Vsi trije sedanji oltarji so v osnovi baročni, toda večkrat renovirani in predelani, kipi na njih so vsi novejši. Glavni oltar ima na sredini upodobljen Jezusov krst v reki Jordan.

Hotavlje so manjše naselje, ki se nahaja v slikoviti Poljanski dolini. Dolino, nekdaj del Loškega gospostva, sestavlja več zanimivih krajev, ki jih povezuje skupna zgodovina, sedaj pa so povezani v občini Gorenja vas – Poljane. Zgodovinski viri o dolini segajo v leto 973, ko je nemški cesar Oton II. del doline skupaj s Selško dolino in Škofjo Loko daroval freisinški škofiji na Bavarskem, ki je predelu vladala vse do 19. stoletja. Dolina je bila poseljena že pred prihodom škofov v obdobju pred 10. stoletjem. Danes je območje Poljanske doline znano predvsem po neokrnjeni naravi in mnogih domačih dobrotah, ki jih nudijo okoliški hribi. Hotavlje, ki se nahajajo zahodno od Gorenje vasi, so poznane predvsem po največjem slovenskem kamnoseškem podjetju Marmor, kjer si obiskovalci lahko ogledajo podzemno pridobivanje kamna in njegovo obdelavo. Kraj leži nad izlivom potoka Hotaveljščica v Poljansko Soro, ob odcepu ceste Škofja Loka – Žiri. Čez Poljansko Soro je postavljen lesen most iz leta 1982, katerega streha je bila obnovljena leta 1988, celoten most pa leta 2009. Naselje se v pisnih virih prvič omenja leta 1291. Kamnolom marmorja se nahaja približno kilometer iz naselja. Izkoriščati so ga začeli v sredini 19. stoletja. Hotaveljski marmor je znan zaradi rožnate, sive in rjavovijoličaste barve, ki mu jo dajejo glinaste primesi in železove spojine. Lokalna cerkev je posvečena svetemu Lovrencu in stoji jugozahodno od središča Hotavelj. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1501. Preprosta pravokotna ladja izvira iz okoli leta 1705. Zvonik je bil zgrajen leta 1630 in nato dodatno povečan leta 1718. Glavni oltar je bil izdelan leta 1792 in obnovljen leta 1901. Stranska oltarja, kot tudi upodobitve križevega pota, so iz konca 18. stoletja. Okoliški prebivalci poznajo Hotavlje predvsem po mnogih prireditvah.

Cerkev sv. Primoža in Felicijana na Jamniku zaradi izjemno slikovite lokacije uvrščamo med naše najkvalitetnejše kulturne spomenike. Stoji na koncu pomola, ki je v času turških vpadov služil tudi kot neutrjena signalna postaja, vidna po vsej gorenjski ravnini. Cerkveno arhitekturo sestavljajo pravokotna ladja, tristrano sklenjeni prezbiterij in ob ladjo prislonjeni zvonik s piramidasto streho. Pročelje ladje z renesančno – baročno poslikavo v obliki grafitno sivih vogalnikov skriva starejše, še srednjeveško jedro, prezbiterij s talnim zidcem pa je tudi navzven ohranil gotski videz, čeprav so tudi na njem prvotna gotska zašiljena okna že preoblikovali. Najmlajši je zvonik, ki so ga prizidali leta 1759, ko je cerkev doživela tudi prvo večjo prezidavo. Naslednji večji gradbeni posegi so bili sredi 19. stoletja, ko so zvonik prekrili z novogotsko zašiljeno streho s stolpiči in povečali okna v ladji. Po drugi svetovni vojni, ko je zvonik ostal brez strehe, pa so se odločili za nižjo, rahlo usločeno piramidasto streho, ki so jo ponovno prekrili s škriljem, ki so ga nekdaj lomili v bližnji okolici, predvsem v Nemiljah. V notranjosti je bila ladja prvotno pokrita z ravnim lesenim stropom, ki ga je leta 1863 nadomestil banjasti obok. Manj prezidav je doživel prezbiterij, ki je ohranil izvirno obliko z zgodnjegotskim šestdelnim križnorebrastim obokom iz 14. stoletja. Cerkvena oprema je poznobaročna. Glavni oltar ima ploskovit oltarni nastavek z osrednjo nišo, v kateri sta kipa zavetnikov cerkve. Križev pot je iz leta 1765. Ob cerkvi stoji stebrno znamenje, postavljeno leta 1946 kot eden prvih spomenikov padlim domačinom in žrtvam fašističnega nasilja

Naselje Naklo se razprostira v bližini mesta Kranj na Gorenjskem. Kraj leži v ravninski dolini, med dvema najstarejšima terasama Tržiške Bistrice in Save. Naklo spada v istoimensko občino, ki poleg tega vključuje še naslednja naselja: Gobovce, Malo Naklo, Bistrico, Podbrezje, Strahinj, Cegelnico, Žeje, Bistrico, Spodnje in Zgornje Duplje, Okroglo ter Polico. Naklo se v pisnih virih prvič omenja v letu 1241. Skozi pestro zgodovino so ga zaznamovali turški vpadi, rokovnjači, Napoleonova vojska, furmanstvo, kovaštvo, pletilstvo in drugo. Danes se je kraj iz nekdanjega kmečkega naselja razvil v urbano naselje, kjer se nahajajo mnogi objekti, kot so vrtec, osnovna šola, hotel, kavarna, dom starejših občanov, policijska postaja, občina, gostilna, pošta, industrijska cona in ostalo. Naklo ima zelo dobre cestne povezave, saj ob robu gozdne površine Udin Boršta poteka avtocesta Jesenice – Ljubljana, na zahodnem delu pa magistralna cesta proti Tržiču in Jesenicam. V Naklem so največje kulturno – zgodovinske znamenitosti župnijska cerkev sv. Petra, spomenik dr. Gregorju Voglarju, vila Toma Zupana, kapelica Lurške Matere Božje, Lavičkova vila, železniška proga in muzejska lokomotiva, Španova hiša in kapelica, Vrtec Rožle iz leta 1910, Dom Janeza Filipiča iz leta 1939 in ostalo. Zelo zanimiv je tudi rimski obrambni stolp, ki stoji na Gradišču ali Štuclju nad Naklom. Cerkev sv. Petra je poznana kot ena izmed najbolj kakovostnih baročnih cerkva na območju Gorenjske. Zgrajena je bila leta 1755, načrte je izdelal arhitekt Matija Perski, posvečena pa je bila v letu 1761. V cerkveni notranjosti je pet oltarjev, od tega je veliki oltar delo Janeza Vurnika st. iz Radovljice in je posvečen sv. Petru. Pod oltarjem se nahaja relief Zadnje večerje, ki je delo kiparja Franca Ksaverja Zajca. Relief je avtor izklesal iz istrskega marmorja. V cerkvi sv. Petra se od leta 2000 nahajajo nove koncertne orgle. Oprema je bila nazadnje prenovljena v letih med 2000 in 2004.

Preddvor je slikovito naselje, ki se razprostira pod strmimi pobočji Storžica v severnem območju Slovenije. Od najbližjega mesta Kranj je oddaljen okoli 10 kilometrov. Leži v zavetju pod travnato Zaplato, kjer priteče reka Kokra iz soteske in je obdan s kar štirimi gradovi. Preddvor je najbolj poznan po jezeru Črnava, ob njem neposredno stoji hotel Bor. Največje kulturne znamenitosti v Preddvoru in bližnji okolici so Novi grad ali Pusti grad, grad Turn, grad Preddvor, grad Hrib, župnijska cerkev sv. Petra in ostalo. Največje naravne znamenitosti so jezero Črnava, Zaplata ali Hudičev boršt, jesenov drevored (beli ameriški jesen), Mala gozdna učna pot, sekvoje in drugo. Jezero Črnava je umetno jezero in na njegovem mestu je bil v preteklosti gozd. Kraj je idealno izhodišče za številne pohodniške pohode na okoliške vrhove ali raziskovanje nižinski poti. Cerkev sv. Petra se nahaja ob graščini v samem središču naselja. V pisnih virih se prvič omenja v letu 1156. V času turških vpadov je bila zgradba dodatno utrjena. Iz tega obdobja se je ohranil zvonik (1505), ki ima strelne line in del tabornega obzidja. Sedanjo baročno podobo je župnijska cerkev dobila leta 1751. Cerkvena notranjost je opremljena v baročnem slogu. Zanimivi sta slika Zadnja večerja in slika sv. Petra, ki ju je naslikal Janez Wolf (1825 – 1884). Nasprosti cerkve je kapelica, ki je poslikana s freskami kranjskega slikarja Leopolda Layerja (1752 – 1828). V času srednjega veka so prebivalci sezidali dosti manjših cerkva na bližnjih, vendar ne na strmih in preveč visokih gričih. Obzidali so jih z visokim obzidjem. Domačini so se v njih zbirali, ko so bili turški vpadi. Turki so skozi Preddvor šli večkrat, nazadnje leta 1491.

Šenčur se razprostira sredi Kranjske ravnine na križišču ceste, ki vodi iz Kranja mimo mednarodnega letališča Jožeta Pučnika (Aerodrom Ljubljana), s cesto, ki pelje iz Ljubljane skozi Trboje v smeri proti Preddvoru. Cerkev stoji sredi naselja ob Kranjski cesti, jugozahodno od glavnega križišča sredi vasi. Župna cerkev, ki je posvečena svetemu Juriju, se v pisnih virih prvič omenja leta 1238. V tem času jo je oglejski patriarh Andeški podaril ustanovljenemu samostanu dominikank v Velesovem. Tukaj naj bi stala cerkev ali kapela že v 8. stoletju, v obdobju oglejskega očaka Pavlina II. ob pokristjanjevanju Slovencev. Naselje je tudi dobilo ime po zavetniku Svetemu Juriju, ki je bil mučenec in velja za patrona raznih viteških redov in vojakov. Prebivalci so se pred Turki branili dvakrat in na južnem delu cerkve se je ohranil del taborskega obzidja iz 15. stoletja. Sedanja enoladijska baročna cerkev je bila sezidana leta 1747 na območju starejše, od katere se je ohranil le zvonik. Freske, ki so na stropnem oboku oltarnega cerkvenega dela, so delo Frana Jelovška iz leta 1750. Prizori na freskah predstavljajo življenje svetega Jurija. Slika sv. Jurija je delo slikarja J. Šubica iz leta 1883, freske v ladji pa M. Bradaške. V glavnem oltarju je bil nekdaj kip sv. Jurija na konju, ki so ga prenesli v vdolbino nad glavna cerkvena vrata. Ob izgradnji sakralnega objekta so pod njo naredili tudi grobnico, v kateri so posmrtni ostanki zaslužnih domačinov. Del širšega dela umetnostnega kulturnega spomenika župnijske cerkve, vključujoč zgradbi kaplanije in župnišča ter ostanke nekdanjega taborskega obzidja, so pomemben kulturni in zgodovinski spomenik lokalnega pomena.