Brezje na Gorenjskem so znane kot romarski kraj slovenskih kristjanov. Obiskane so čez vse leto, glavni romarski shod pa je na praznik Marije Pomagaj 24. maja. Brezje so postavljene v izredno lepoto slovenske zemlje, saj leže na gorenjski ravnini pod bogatimi gozdovi Karavank, Jelovice in Pokljuke ter mogočnim Triglavom. Brezje so prvič omenjene v 11. stoletju, vsaj v 15. stoletju je tam že stala skromna cerkev sv. Vida, ki je spadala v župnijo Mošnje. V baziliki sv. Vida danes častijo milostno podobo Matere Božje, ki jo je naslikal Leopold Layer leta 1814 in jo ljudstvo imenuje »Marija Pomagaj«. Leta 1907 jo je z dovoljenjem papeža Pija X. okronal ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Za svetišče in romarje skrbijo frančiškani. Novorenesančna stavba vzbuja vtis mogočnosti. Visoka je kar 17 metrov in dolga 39 metrov. Nad podbojem glavnih vrat je marmornati relief Marije Pomagaj. Notranjost cerkve daje vtis enotne renesančne stavbe. Nad belim glavnim oltarjem je mozaična slika sv. Vida, ki je ostal patron cerkve. Na Brezjah deluje v okviru svetišča tudi Frančiškanski marijanski center in Muzej jaslic.

Cerklje na Gorenjskem so središčno naselje, ki ima značilno gručasto jedro ob hudourniškem potoku. Leži na severnem robu Kranjskega polja, pod goro Krvavec (1853 m). Naselje se nahaja na križišču krajevnih cest iz Komende, Brnika in Visokega. Je izhodišče za dostop do zimskošportnega centra na Krvavcu. Cerklje so se nekdaj imenovale Trnovlje, po cerkvi Marije v trnju. S sedanjim imenom se prvič omenjajo leta 1239. Cerkev Marije Vnebovzete, ki se nahaja v središču naselja, je bila sezidana v času med 1777 in 1819. Je ena od najlepših baročno – klasicističnih zgradb na območju Gorenjske. Severno ob župnijski cerkvi, na Trgu Davorina Jenka, stoji spomenik Davorinu Jenku (1835-1914), ki je bil rojen v bližnjih Dvorjah. Spomenik se uvršča med memorialno dediščino. Je v obliki dvojnega vodnjaka s stožcem in ga je leta 1954 oblikoval arhitekt Jože Plečnik s sodelavcem Antonom Bitencem. V eni od obeh simetričnih polkrožnih niš stoji doprsni kip skladatelja Davorina Jenka, ki je delo kiparja Lojzeta Dolinarja. Davorin Jenko je bil skladatelj, zborovodja in dirigent. Njegove najbolj znane skladbe so Lipa zelenela je, Blagor mu, ki se spočije ter Naprej zastava slave. Cerklje na Gorenjskem so poznane po vsakoletni razstavi cvetja in lovstva. Na vzhodnem delu kraja uspeva ob kužnem znamenju, ki je bilo postavljeno leta 1645, lipovec z obsegom okoli šest metrov. V središču Cerkelj se nahaja lepo urejen spominski park z doprsnimi kipi šestih pomembnih osebnosti, ki so s svojim delovanjem prispevali k razvoju in prepoznavnosti občine.

Dom na Komni (1520m) se nahaja na vzhodnem robu planote Komne, ki se strmo spušča v Bohinjsko dolino. Hoje je za 2 uri 15 minut. Najlažje je dostopen, če pustimo avto na urejenem parkirišču pri Domu Savica. Od tam nas smerokaz vodi naprej po cesti. Na desni strani bomo videli brunarico, ki je izhodišče za ogled slapa Savice. Pot se ovinkasto in zmeraj bolj strmo vzpenja po gozdni poti, ki nas v vročih poletnih mesecih prijetno hladi. Vmes le redko naletimo na razgledne točke na Bohinjsko jezero. Proti koncu poti steza postaja vedno bolj skalnata. Dom je bil zgrajen leta 1936 in nato večkrat prenovljen in posodobljen, do njega vozi tudi tovorna žičnica. Sodi med najbolj obiskane planinske postojanke, saj stoji na križpotju večjih planinskih poti. Oskrbovan je čez celo leto. Upravlja ga Planinsko društvo Ljubljana – Matica. Ima gostinski prostor z zunanjo teraso, ki nudi čudovit razgled na jezero v dolini. Iz doma je do Koče pod Bogatinom le 15 minut zložne hoje po planoti.

Ob odcepu v vas Dovje se od leta 1989 nahaja spomenik Jakobu Aljažu (1845 - 1927), znanemu dovškemu župniku, planinskemu delavcu in skladatelju. Jakob Aljaž je v Dovjem prebival od leta 1898 pa vse do svoje smrti leta 1927 in tukaj je tudi pokopan. Spomenik z roko kaže na vrhove v Julijskih Alpah, ki so vidni z Dovjega. Vrhovi so naslednji: Macesnovec, Dimniki, Luknja peč, Rjavina, Črna gora, Triglav, Cmir, Triglavska severna stena, Grančišče in Stenar. Ob spomeniku si lahko ogledamo tudi maketo Julijskih Alp. Spomenik je delo kiparja Mitroviča. Jakob Aljaž se je s svojim delovanjem zapisal v zgodovino Slovencev. Bil je ustanovitelj Dovškega prosvetnega društva in med organizatorji pri gradnji vodovoda na Dovjem. Župnik je bil zaslužen za izgradnjo koč na Kredarici in v Vratih, stolpa na Triglavu in poti v Julijskih Alpah. Bil je pobudnik za gradnjo kulturnega doma, prenovil je župnišče in cerkev sv. Mihaela ter bil vodnik in dušni pastir v naprednejše in s tem boljše čase. Njegova najbolj znana pesem je Oj, Triglav, moj dom, ki jo je uglasbil v letu 1896, v svoji Slovenski pesmarici II pa objavil leta 1900. Poleg tega je prevedel iz nemščine božično pesem Sveta noč in uglasbil nekaj pesmi znanega pesnika in duhovnika Simona Gregorčiča. V župnišču je Jakobu Aljažu posvečena spominska soba, nanj pa spominjajo tudi besede, ki so vklesane na njegovi nagrobni plošči, ki je na cerkvi sv. Mihaela. Popotno palico, ki ga je spremljala v gorah, si lahko ogledamo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. V njegov spomin je Banka Slovenije izdala tudi jubilejne kovance za 5,500 in 5000 tolarjev.

Pokljuka predstavlja največjo zaokroženo gozdno površino v Triglavskem narodnem parku. Je visoka kraška planota, ki je dolga in široka okoli 20 kilometrov. Med gozdovi prevladuje smreka. Pokljuka je idealno izhodišče za mnoge planinske poti v visokogorje Julijskih Alp. Naselja na Pokljuki so zelo redka. Na obrobju se nahajajo Gorjuše, Zatrnik, Koprivnik v Bohinju in Podjelje ter manjši zaselki, ki so v večini na pobočjih južnega in vzhodnega roba planote. Med naselja spada tudi nekdanja planina Goreljek, kjer skoraj ni stalnih prebivalcev. Goreljek se uvršča med največje počitniško naselje na območju Triglavskega narodnega parka. Nastalo je iz nekdanje planine koprivniških kmetov. Predstavlja tip razloženega naselja, ki ga sestavljata Spodnji in Zgornji Goreljek. Na predelu naselja Goreljek se nahajata dve spominski obeležji. Ležita na severnem robu zaselka Zgornji Goreljek, nedaleč od Hotela Jelka. Kamniti zid in štirje granitni kvadri predstavljajo grobišče borcev Prešernove in Gradnikove brigade, ki so padli decembra leta 1943. V bližini je spomenik padlim. Spomenik je posvečen v boju 15. decembra 1943 z Nemci padlim borcem 3. bataljona Prešernove brigade. Ureditev leta 1956 odkritega spomenika je delo arhitekta Eda Ravnikarja, v letu 1974 pa je bil dopolnjen s skulpturo, ki je delo kiparja Toneta Svetine. Poleg teh kulturno-zgodovinskih znamenitosti so na območju Pokljuke še župnijska cerkev svetega Križa na Koprivniku, ostanki srednjeveškega rudarstva in stavbna dediščina pašnih planin – obnovljen Knoflnov stan na Goreljku, ki je bil namenjen občasnemu bivanju majarja in pastirja na planini.

Hotavlje so manjše naselje, ki se nahaja v slikoviti Poljanski dolini. Dolino, nekdaj del Loškega gospostva, sestavlja več zanimivih krajev, ki jih povezuje skupna zgodovina, sedaj pa so povezani v občini Gorenja vas – Poljane. Zgodovinski viri o dolini segajo v leto 973, ko je nemški cesar Oton II. del doline skupaj s Selško dolino in Škofjo Loko daroval freisinški škofiji na Bavarskem, ki je predelu vladala vse do 19. stoletja. Dolina je bila poseljena že pred prihodom škofov v obdobju pred 10. stoletjem. Danes je območje Poljanske doline znano predvsem po neokrnjeni naravi in mnogih domačih dobrotah, ki jih nudijo okoliški hribi. Hotavlje, ki se nahajajo zahodno od Gorenje vasi, so poznane predvsem po največjem slovenskem kamnoseškem podjetju Marmor, kjer si obiskovalci lahko ogledajo podzemno pridobivanje kamna in njegovo obdelavo. Kraj leži nad izlivom potoka Hotaveljščica v Poljansko Soro, ob odcepu ceste Škofja Loka – Žiri. Čez Poljansko Soro je postavljen lesen most iz leta 1982, katerega streha je bila obnovljena leta 1988, celoten most pa leta 2009. Naselje se v pisnih virih prvič omenja leta 1291. Kamnolom marmorja se nahaja približno kilometer iz naselja. Izkoriščati so ga začeli v sredini 19. stoletja. Hotaveljski marmor je znan zaradi rožnate, sive in rjavovijoličaste barve, ki mu jo dajejo glinaste primesi in železove spojine. Lokalna cerkev je posvečena svetemu Lovrencu in stoji jugozahodno od središča Hotavelj. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1501. Preprosta pravokotna ladja izvira iz okoli leta 1705. Zvonik je bil zgrajen leta 1630 in nato dodatno povečan leta 1718. Glavni oltar je bil izdelan leta 1792 in obnovljen leta 1901. Stranska oltarja, kot tudi upodobitve križevega pota, so iz konca 18. stoletja. Okoliški prebivalci poznajo Hotavlje predvsem po mnogih prireditvah.

Jesenice se nahajajo v ozki dolini med Karavankami na severu in Mežaklo na jugu. Mesto se je razvijalo v tesni povezavi z železarstvom in je bilo od tega odvisno vse do leta 1990. Sredi 20. stoletja je bilo opuščeno jeseniško pokopališče na Plavžu. V drugi polovici 20. stoletja je dobilo podobo spominskega parka in arboretuma z več kot 200 vrstami okrasnega drevja in grmovnic. Ohranja več kulturno zgodovinskih spomenikov kot so: pokopališki zid z ohranjenimi historičnimi nagrobnimi ploščami, vojaško kapelo s kostnico padlih vojakov v prvi svetovni vojni (1914-1918), bronasti doprsni kip revolucionarja, delavskega pisatelja in pesnika Toneta Čufarja, bronasti kip dr. Aleša Stanovnika, zaščitnika jeseniških delavcev in člana vrhovnega plenuma OF, spomenik delavcem Železarne Jesenice in narodnim herojem Matiji Verdniku-Tomažu, Jožetu Gregorčiču-Gorenjcu, Antonu Dežmanu-Tončku, Borisu Žvanu, grobišče 42 borcev padlih med drugo svetovno vojno (1941-1945), kamnito litopunkturno znamenje, ostanek prvotnega pokopališkega zidu z bronasto ploščo Alojzu Mencingerju, žrtvi italijanskih letalcev na Javorniku 1917 in spomenik na grobišču ponesrečenih graditeljev karavanškega železniškega predora leta 1904. Vojaška kapela s kostnico padlih vojakov v prvi svetovni vojni je bila zgrajena v letih 1927-1929 po načrtu Gerharta Luckmanna. Leta 1931 so v kostnico prenesli posmrtne ostanke 29 vojakov domačinov z jeseniškega pokopališča, leta 1937 posmrtne ostanke 50 vojakov z vojaškega pokopališča v Kranjski Gori in posmrtne ostanke 9 ruskih vojnih ujetnikov z vojaškega pokopališča na Hrušici. V poletnih mesecih nudi park prijetno senco in sprostitev od mestnega vrveža.

Jezero Jasna predstavlja dvoje medsebojno povezanih umetnih jezer, ki ležita ob sotočju potokov Male in Velike Pišnice. Jasna se nahaja pred pričetkom prvih zavojev ceste na Vršič, ki je najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah. Bronasti kip kozoroga na naravni skali stoji ob severni brežini jezera, južno od Kranjske Gore in Vršiške ceste. Kip je med letoma 1986 in 1988 ustvaril akademski kipar Stojan Batič (1925-2015). Kipar se je rodil v Trbovljah. Po končani drugi svetovni vojni, ki jo je preživel v partizanih, je študiral kiparstvo na tedanji Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Parizu, kamor je odšel kot prvi slovenski štipendist. V Ljubljani je na javnih površinah postavljenih veliko njegovih del, kot so fontana Urška in Podvodni mož, Plesalca, Igralec na lutnjo, Pan in mnoga druga dela. Kipar velja za izrazitega predstavnika figuralnega kiparstva. Poleg kipa kozoroga je zanimiva fotografska točka tudi foto točka s Kosobrinom, ki se nahaja na prodnati površini med obema jezeroma. Čudovite razglede na Jasno in Julijske Alpe v ozadju nudi šest metrov visoka razgledna ploščad. Okoli jezera poteka lepo urejena sprehajalna pot, kopalce pa pričakujejo pomoli in razgledna ploščad. Jasna je tudi znan ribolovni revir, vendar je dovoljeno le muharjenje. V bližini jezera je poleg Vršiča tudi pomembno turistično in zimskošportno središče Kranjska Gora, ki v zimskem času privablja številne ljubitelje smučanja. Kraj ima staro vaško jedro, ki ga obdaja večinoma turistični del naselja s hoteli, rekreacijskimi objekti in drugim.

Staro mestno jedro v Kranju je bilo leta 1983 razglašeno za kulturni in zgodovinski spomenik, saj se tu nahajajo najpomembnejše kulturno – zgodovinske znamenitosti. Središče starega dela predstavlja osrednji Glavni trg z vzporednima ozkima ulicama, Tavčarjevo in Tomšičevo ulico. Z glavnim trgom ju veže vrsta prečnih ulic in prehodov. Pomembne znamenitosti so: nekdanja Stara pošta, katere fasado oblikujejo kipi Lojzeta Dolinarja, Prešernova hiša, Mestna hiša, kjer potekajo razstave, na ogled so pa tudi staro-slovanski grobovi in tri stalne zbirke, Pavšlarjeva hiša, Župna cerkev sv. Kancijana in tovarišev, Mitničarska hiša, ki je ena najpomembnejših srednjeveških stavb v Kranju, škofija, Prešernovo gledališče in Prešernov spomenik, območje Pungert, Cerkev sv. Boštjana, Fabijana in Roka, Plečnikovo stopnišče, arkade in vodnjak, Roženvenska cerkev iz 16. stoletja, grad Khislstein, Layerjeva hiša, katere fasada je bogato okrašena s štukaturnimi reliefi.

Radovljica je turistična občina, ki zaradi svoje sončne lege nudi prijeten oddih, sprehode in športne dejavnosti. Čez vse leto v mestu potekajo tudi kulturne prireditve in festivali. Edini mestni hotel je Grajski dvor, ki je delo arhitekta Ivana Vurnika. Gabrov drevored je sprehajalna pot od hotela proti staremu mestnemu jedru. Je ostanek graščinskega baročnega vrta, ki ga je dala urediti rodbina Thurn-Valsassina v 17. in 18. stoletju. Novejši spomenik Antonu Tomažu Linhartu se nahaja nasproti Ekonomske gimnazije v novejšem mestnem delu. Tukaj so naslednje pomembne stavbe: Čebelica, Linhartova dvorana, knjižnica A. T. Linharta. Čebelica spada med secesijske zgradbe. Nekdaj je bila tu Mestna hranilnica, danes so pa v njej državni uradi. Nasproti Čebelice je sedež občine, poleg nje pa osrednja kulturno-prireditvena ustanova Linhartova dvorana. V bližini se nahaja tudi novejša srednja šola za gostinstvo in turizem. Na južnem pobočju Oble gorice, na cesti proti Lescam in Bledu, se nahaja letno kopališče, ki je nastalo po načrtih arhitekta Ivana Vurnika že pred drugo svetovno vojno, kamp, otroško igrišče in športni park, kakor tudi zdravstveni dom in lekarna.

Spomenik Josipini Hočevar se nahaja v starem mestnem jedru mesta. Zgrajen je bil leta 1908 v zahvalo Radovljičanki Josipini, ki je ustanovila poseben sklad za radovljiške vdove, sirote in šolsko mladino, iz katerega so najrevnejši učenci prejemali obutev, obleko in šolske potrebščine. Josipina Hočevar se je rodila leta 1824 v Radovljici, vendar je večino svojega življenja preživela v Krškem, kjer je umrla leta 1911. Spomenik je izklesan iz sivega kamna in upodablja šolarčka, ki v eni roki drži knjigo, z drugo roko pa podpira reliefni medaljon s potrtetom Josipine Hočevar. Izklesal ga je kipar Josip Pavlin, avtor podstavka pa je znani podobar Janez Vurnik. Poleg spomenika se nahaja vodnjak, ki so ga odkrili med zadnjim prenavljanjem.

Šenčur je eden največjih naselij na Kranjskem polju. Od mesta Kranj je oddaljen okoli 7 kilometrov, od glavnega mesta Slovenije, Ljubljane, pa okoli 20 kilometrov. Je sedež Občine Šenčur. V bližini se nahaja mednarodno Letališče Jožeta Pučnika. Šenčur je bil poseljen že v času Rimljanov, o čemer priča rimski sarkofag. V pisnih virih se prvič omenja leta 1221 v povezavi z vitezom Friderikom. Naselje je kmalu postalo prafara. Šenčur je leta 1238 prešel pod velesovski samostan. Polovica kraja je bila po urbarju iz leta 1458 podložna velesovskim dominikankam. V obdobju turških vpadov so cerkev sv. Jurija obzidali z visokim taborskim obzidjem. Do danes se je na južnem delu cerkve ohranil del taborskega obzidja iz 15. stoletja. Današnja baročna cerkev je bila sezidana leta 1747 na predelu starejše, od katere se je ohranil zvonik. Freske v prezbiteriju je leta 1750 naslikal Fran Jelovšek. V samem središču kraja stoji znamenita Bvagnetova hiša, ki je bila zgrajena v 18. stoletju. Za stavbo se proti severu ob cesti razprostira drevored, ki predstavlja naravno znamenitost. Spomenik krompirju se nahaja nasproti cerkve sv. Jurija. Na njem je napis, da je Marija Terezija, prosvetljena vladarica Habsburških dednih dežel v letih 1740 – 1780 izdala ukaz o obveznem sajenju in pridelovanju krompirja, kar je močno omililo lakoto na Kranjskem. V zahvalo je spomenik v letu 2008 postavilo Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi, v sodelovanju z občino Šenčur.

Dolina Vrata so slikovita ledeniška dolina, ki ji po poti Triglavske Bistrice lahko sledimo prav pod mogočno Triglavsko steno. Pot Triglavske Bistrice se prične pri meji osrednjega območja parka Pri Rosu prav pri vstopu v Vrata. Po dolini, ki je nasuta z morenami, nisipinami, pobočnim gruščem in rečnim prodom, teče Triglavska Bistrica. Ta zbira vse vode, tudi znameniti Peričnik, in jih nosi v reko Savo. Največje naravne znamenitosti ob zanimivi poti so slap Peričnik, Galerije in amfiteatralni zatrep Vrat. Pot Triglavske Bistrice je označena z značilnimi informacijskimi stebrički Triglavskega narodnega parka, na informacijskih točkah pa so pojasnjevalne table. Na koncu poti nas pričaka Aljažev dom v Vratih, ki je dobil ime po Jakobu Aljažu (1845 - 1927), dovškemu župniku, skladatelju in planinskemu piscu. Spomenik padlim partizanom gornikom se nahaja nedaleč od Aljaževega doma. Od spomenika se pred nami odpira čudovit razgled na vso zgornjo dolino Vrat do severne Triglavske stene in prelaza Luknja. Spomenik je posvečen padlim partizanom med 2. svetovno vojno. Predstavlja velik balvan, v katerega je zabit plezalni klin z vponko.