Begunje na Gorenjskem se razprostirajo na severnem delu Radovljiške kotline, tik pod obronki Karavank. Starejši del naselja je razpotegnjen ob potoku Begunjščici, novejši del se širi v ravnino. Gospodarstvo je bilo nekoč usmerjeno v žagarstvo in živinorejo. Grad Katzenstein stoji ob robu starega jedra. Zgradili so ga v 16. in 17. stoletju in ga kasneje prezidavali. Ko jim ni bil več dovolj srednjeveški grad Kamen v dolini Drage, so v gradu gospodarili Kacijanarji in drugi lastniki. Celoten objekt je baročna stanovanjska zgradba, sestavljena iz širokega osrednjega dela in traktov, ki obrobljajo notranje dvorišče. Os zgradbe se prične pri vaški cerkvi in se na drugi strani ceste nadaljuje skozi drevored in po pobočju griča ter se simbolično konča s cerkvijo svetega Petra. Druga os je bila obrnjena proti vrtu, ki ima geometrijsko ureditev. Stopnišče dvorca in nekateri bivalni prostori v nadstropju so okrašeni z razkošnim štukom, ki je izjemno ohranjen. V gradu so bili med predelavami ohranjeni čudovita poslikava stopnišča in kamnoseški detajli. V času med drugo svetovno vojno so bili v Begunjski graščini zapori, v katerih je bilo okoli 10.000 ljudi. Stranski, pritlični trakt z originalnimi celicami, je urejen v spominski muzej. V grajskem vrtu so delno ohranjeni vodnjak, zidec in elementi plastike. Grad Katzenstein in Plečnikovo nadstrešnico Brezjanko na robu pobočja povezuje kostanjev drevored. Na njegovem desnem delu so po drugi svetovni vojni uredili grobišče talcev. Plečnikov paviljon je nadstrešek s šestimi lesenimi nosilci in streho ter klopmi. V bližini stoji zidan vrtni paviljon, ki se imenuje Joža murka in je bil postavljen leta 1938. V paviljonu je prostor z mizo in oltarjem svetega Jožefa pod nadstreškom. Arhitekt je oba paviljona oblikoval pred letom 1939. V osrednjem delu gradu Katzenstein je psihiatrična bolnišnica. Grobišče talcev in grajski park sta obiskovalcem prosto dostopna. Muzej Talcev z zapori je redno odprt za oglede. V bližnji gostilni je zanimiva manjša muzejska zbirka ansambla Avsenik.

Bohinjska Bistrica je največje naselje v Bohinjski kotlini in sedež občine. Nahaja se med vzpetinama Ajdovski gradec in Dobrava ter potokoma Bistrica in Belica. Naselje deli cesta od železniške postaje na Spodnjo in Zgornjo vas. V Bohinjski Bistici je vodni park Bohinj, kamp Danica, športna dvorana, odprto igrišče za tenis, nogometno igrišče, osnovna šola, avtobusna postaja, muzej, restavracije, trgovine, penzioni s prenočišči, hotel, zdravstveni dom, krajevni urad, turistični informativni center, gasilski dom, spomenik v spomin na drugo svetovno vojno, Zoisov grad s stolpno uro, vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni, cerkev svetega Nikolaja, smučarski center Kobla in drugo. Ob vodnem parku se nahaja zanimiv in lepo urejen Ceconijev park. Zoisov grad je bil zgrajen v neoromanskem slogu v drugi polovici 18. stoletja. Nad vhodnimi vrati lahko vidite znameniti grb. Bil je bivalno in upravno poslopje za železarske podjetnike. Na Gospodovem vrtu, ki je čez cesto, na južni strani gradu, se nahaja Zoisova ura. Baron Žiga Zois jo je dal zgraditi, da bi železarji v pravem času prišli na delo. Žiga Zois je bil fužinar, botanik, mineralog, preroditelj in mecen slovenske literature. Grad in drugi objekti so danes preurejeni v gostišče v srednjeveškem stilu. Prostora imajo za 80 gostov. Ob potoku Bistrica nudijo prostor za skupinske ali družinske piknike. Restavracija Zoisov grad ima na voljo pizze iz krušne peči, izvirne jedi, hišne posebnosti in specialitete šefa kuhinje kot so bohinjska postrv, Grajska plošča, Zoisov steak z jurčki, Cesarjev zrezek z beluši in druge slastne jedi.

Grad Turn se nahaja nad vasjo Potoče, v bližini Preddvora na Gorenjskem. Sezidan je bil v 15. stoletju pod Novim gradom ali Pustim gradom, ki je eden najstarejših gradov na širšem predelu Kranja. Od njega pa so že v času Valvasorja ostale samo še razvaline. Grad Turn se v pisnih virih prvič omenja leta 1408. Med gradovi na območju Preddvora je imel v lasti največ posest, kar okoli sto kmetij. Ob koncu 15. stoletja so bili njegovi lastniki Celjski grofje. Kasnejši lastniki so se skozi stoletja velikokrat menjavali. Najbolj znani lastniki so bile družina Egkh, Dinzl in Urbančič. Nagrobnik družine Dinzl je vzidan v čelno fasado gradu. Iz družine Urbančič izhaja Josipina Turnograjska, ki je prva slovenska pesnica, skladateljica in pisateljica. Grad Turn je bil v posesti družine Urbančič do leta 1909, ko ga je kupil graščak Oton pl. Detela. Po koncu druge svetovne vojne je bil grad Turn skupaj s posestvom nacionaliziran, graščak Detela pa je bil pregnan. V kasnejših letih so se lastniki ponovno menjavali. V času pred letom 1948 so v zgradbi prebivale vojaške enote NOV in nato še JLA. V grad Turn so po letu 1948 sprejeli oskrbovance iz Doma slepih v Škofji Loki in Doma slepih na Okroglem pri Kranju. Grad Turn je bil v tistem času v precej slabem stanju, zato so ga v celoti prenovili. V letu 1975 je bil obnovljen, ker pa je bilo premalo prostora za vse prosilce, so začeli z gradnjo depandanse. Graščina je od leta 1996 poznana pod imenom Dom starejših občanov Preddvor. Ob gradu Turn se nahaja spomenik, ki so ga postavili v spomin Josipini Turnograjski. Tu je tudi kapelica, ki je posvečena Materi Božji in jo je v sredini 18. stoletja dal postaviti Ludvik Dinzl. Okoli gradu Turn je urejen park.

Jelendol je naselje, ki spada v občino Tržič. Do leta 1955 se je naselje imenovalo Puterhof. Leži ob reki Tržiška Bistrica. Ob prehodu iz 19. v 20. stoletje je k njegovemu razvoju največ prispevala družina Born. Dr. Carl Born je postal lastnik pretežnega dela gozdov z gradičem in žago v takratni občini sv. Katarina v Putrhofu leta 1902. Svojo posest je združil v skupni revir, imenovan Košuta. Področje povirja Tržiške Bistrice je bilo pred prihodom Juliusa Borna zaprta gozdnata dolina. Born je do svojega posestva leta 1895 najprej zgradil cesto, ki je potekala po izredno težkem terenu, skozi nov skalnat predor v Dolžanovi soteski. Naredil je tudi manjšo hidroelektrarno in gozdno železnico iz Jelendola proti Medvodju. V Jelendolu si danes lahko ogledamo slikovit gradič sv. Katarine, športno igrišče z lokalom, hiše in gospodarska poslopja. Tukaj je tudi izhodišče za izlete na Veliki vrh, Kladivo, Kofce, Mali Juhej, Veliki Juhej, Košutnikov turn in drugo. V bližnji okolici je Stegovniški slap, ki je lahko dostopen in primeren za ogled predvsem v vročih poletnih mesecih.

Kamna Gorica je zanimiva vas, ki se nahaja v Lipniški dolini pod obronki Jelovice. Za naselje so značilne stare fužinarske hiše s portali iz peračiškega tufa, številni mostički ter lesene rake ali vodni kanali. V Kamni Gorici so največje znamenitosti cerkev sv. Trojice, stara mežnarija, Kappusova graščina, rojstna hiša slikarja Matevža Langusa, zgradba rodbine Globočnik, rojstna hiša politika in pesnika dr. Lovra Tomana in drugo. Kappusova graščina se nahaja v bližini osrednjega vaškega trga z mogočno lipo in spomenikom žrtvam druge svetovne vojne v obliki plavža. Najbolj znani predstavniki rodbine Kappus pl. Pichelstein so naslednji: pravnik dr. Karel Jožef Kappus pl. Pichelstein, misijonar Marko Anton Kappus, lovska pisca Vladimir in Anton pl. Pichelstein, Kappusova pa je bila tudi mati slovenskega razsvetljenca, podjetnika in mecena Žige Zoisa. Nad Kamno Gorico se ponosno dviguje farna cerkev sv. Trojice, ob njej pa je v neposredni bližini stara mežnarija. Do nje vodijo strme stopnice s trga Pod lipo, z vrha pa je čudovit razgled na naselje in okolico. Na pokopališču si lahko ogledamo nagrobnike znamenitih družin - Kappus pl. Pichlstein, rodbine Globočnik, rodbine Pesjak, rodbine Toman ter spomenik padlim žrtvam v prvi svetovni vojni.

Novi grad se nahaja na poti proti sv. Jakobu. Sv. Jakob je majhna cerkvica na razglednem obronku Potoške gore nad Preddvorom. Takoj na začetku poti proti sv. Jakobu je odcep in do tja je le 10 minut. Novemu gradu pravijo tudi Pusti grad.

Grad Brdo je bil zgrajen v prvi četrtini 16. stoletja. Renesančni dvorec je dala postaviti plemiška družina Egkh. Načrte za grad so naredili italijanski zidarski mojstri. Takrat so uredili tudi že vrt, ribnike in sadovnjake. V dvorcu so kasneje domovali še Gallenbergi, družina Zois in jugoslovanski kraljevi namestnik knez Karađorđević. Brdo je bilo po drugi svetovni vojni nacionalizirano. Grad so nato prenovili ter opremili sobane s stilnim pohištvom, likovnimi deli, preprogami in drugimi dragocenostmi. S prenovo je dvorec izgubil renesančno zasnovo. S priključitvijo ozemelj je območje postalo slovenska rezidenca Josipa Broza Tita, predsednika bivše Jugoslavije, ki je gostil mnoge svetovne gospodarske, politične in druge osebnosti. Danes je Brdo protokolarni objekt, ki služi potrebam Vlade Republike Slovenije. Tukaj potekajo najvišja protokolarna srečanja, vrhunske konferenčne in kongresne prireditve, posebne zasebne in uradne slovesnosti ter druga doživetja. Območje obsega približno 500 hektarov površin z vrtovi, sprehajalnimi potmi, ribniki, sadovnjaki in gozdom.

Preddvor je manjše naselje, ki se nahaja pod strmimi pobočji Storžiča v severnem delu Slovenije. Od najbližjega mesta Kranj je oddaljen okoli 10 kilometrov. Razprostira se v zavetju pod travnato Zaplato, kjer priteče reka Kokra iz soteske in je obdan s kar štirimi gradovi. Preddvor je najbolj poznan po jezeru Črnava, ob njem neposredno stoji hotel Bor. Največje kulturne znamenitosti v Preddvoru in bližnji okolici so Novi grad ali Pusti grad, grad Turn, grad Preddvor, grad Hrib, župnijska cerkev sv. Petra in ostalo. Razvaline Pustega gradu se nahajo na levi strani od poti na sv. Jakoba nad Podakom. Grad Turn je bil zgrajen v 15. stoletju pod Pustim gradom in okoli njega je bil nekdaj tudi lep park. Grad Hrib izhaja iz 16. stoletja in je v začetku spadal pod grad Turn. Danes deluje v sklopu hotela Bor in nudi grajske sobe, kjer potekajo tudi romantični poročni obredi. Zanimivo posebnost v parku ob gradu Hrib predstavlja jesenov drevored, v katerem se vrhovi dreves medsebojno prepletajo ter tako na simboličen način prikazujejo zvestobo mladoporočencev. Grad Preddvor se nahaja v središču naselja in se v pisnih virih omenja že v letu 1147. V tem letu so grofje Andeški dali dvorec skupaj s pristavo veterinjskemu samostanu. Menihi so grad po nekaj stoletjih upravljanja prodali. Lastniki so se v naslednjih letih velikokrat menjavali in v letu 1608 so grad Preddvor prevzeli v svojo last cistercijanci iz Stične. Menihi so stavbo prenovili in jo preuredili v samostan, kjer so skrbeli za ostarele in bolne menihe. V tem času so menihi ustanovili tudi neobvezno osnovno šolo, ki je bila prva v tem naselju. Lastniki so se kmalu spet zamenjali in zadnji med njimi je bil doktor Arthur Wurzbach, od koder tudi izhaja ime Wurzbachova graščina. Wurzbach je grad v letu 1920 preuredil v turistične namene, hleve in zemljo pa je prodal. Grad Preddvor je nato v letu 1936 kupil doktor Majerič, ki je bil doma iz Ormoža. Preuredil ga je v sanatorij, ki so ga obiskovali bogati gostje iz Jugoslavije, Nemčije in Avstrije. Pri okrevanju sta jim najbolj pomagala mir in gorski zrak. Letovišče se je takrat imenovalo hotel Grintavec. V času med drugo svetovno vojno so stavbo zavzeli žandamerija in nemški vojaki. Po koncu vojne so v gradu bivali otroci iz Bosne. Vzgojni zavod za mladino je grad Preddvor postal leta 1947. Sedaj grad sameva že več let in čaka, da bi ga obnovili.

Jezero Črnava in Hotel Alma & Grad Hrib se nahajata v Preddvoru in sta priljubljena točka za mnoge domačine in okoličane. Sta tudi izhodiščna točka za pohode na sv. Jakoba, Potoško goro, Kališče, Javorjev vrh, Srednji vrh, Čemšenik, Storžič in Hudičev boršt. Preddvorska graščina sredi vasi je bila pred drugo svetovno vojno urejena kot penzion za letoviščarje, danes pa je v njej mladinski dom. Grad Hrib je preurejen v gostinski objekt, v njem organizirajo tudi poroke. Zraven gradu je stari grajski drevored. Staro izročilo in legenda obljubljata mladoporočencema, ki se sprehodita skozi ta drevored, kar 50 let zvestobe. Poleg gradu so zajezili potok Bistrico, ki po globoki dolini priteka izza Potoške gore in napaja umetno jezero Črnava. Hotel Alma je družinsko voden hotel in ima teraso, kjer lahko uživamo v prečudovitem razgledu na hribe in jezero. V poletnem času imajo možnost izposoje čolnov, najem tenis igrišča, v zimskem času pa jezero zaledeni in se lahko drsamo. Okoli jezera vodi urejena sprehajalna pot. Plezališče za prosto plezanje je pod Zaplato v dolini Bistrice. Od jezera je oddaljeno le pol ure hoje.

Pusti grad se nahaja na razgledni vzpetini v Lipniški dolini. Grad je poznan tudi pod imenoma Lipniški grad in grad Waldenberg. Od zadnjih hiš v naselju Zgornja Lipnica je oddaljen le okoli sto metrov. Do ruševin nekdaj mogočnega gradu se lahko povzpnemo peš iz Zgornje Lipnice, Lancovega ali Kamne Gorice, iz Radovljice pa nas do njega pripelje Naravoslovna učna pot Pusti grad. Prvi pisni zapisi o gradu izhajajo iz prve polovice 13. stoletja. Nastanek gradu je tesno povezan s plemiško rodbino Ortenburžanov, ki so bili najmogočnejša rodbina na Koroškem in Kranjskem. Leta 1256 je Lipniško posestvo pripadlo grofu Frideriku Ortenburškemu, ki si je grad Waldenberg izbral za svoje domovanje. V letu 1420 je posest prešla v lastnino Celjskih grofov, leta 1456 pa so ga dedovali Habsburžani. Ti so ga oddajali v najem različnim plemiškim rodbinam, zadnja od njih je bila plemiška družina Thurn. Zaton fevdalne ureditve in razvoj mesta Radovljica je pomenil zaton gradu Pusti grad. Grad je bil tudi zelo poškodovan zaradi potresa v letu 1509 in kasneje še v požaru, najemniki pa ga niso več obnavljali. Pusti grad ima romanske osnove, ki so v obliki pravokotnega palacija z obzidjem in s stolpoma. V poznogotskem času so poslopje obdali še z več stolpi in novim obzidjem. Danes si lahko ogledamo ostanke grajske zgradbe in obzidja z dvema obrambnima stolpoma ter obrambna jarka, ki sta na zahodni in vzhodni strani nekdaj veličastega gradu.

Baročna graščina se nahaja na Linhartovem trgu v starem mestnem jedru Radovljice. Zasnova nekdanje srednjeveške utrdbe sega v 14. stoletje, ko sta bili graščina in ozemlje mesta v posesti koroške plemiške rodbine Ortenburg. Po letu 1418 je prešla v roke celjskih grofov in nato v letu 1458 pod Habsburžane, ki je bila ena največjih in najstarejših vladarskih dinastij v Evropi. V drugi polovici 16. stoletja je bila pod upraviteljstvom protestantskega grofa Dietrichsteina prvič prezidana in razširjena. Največji gradbeni posegi in širitve pa so sledile pod grofi Thurn-Valsassina, ki so graščino razširili še na predtrško stran. V 18. stoletju je bila olepšana tudi z razkošnim parkom. Radovljiška graščina je okrašena s štukaturnimi okrasi na fasadi, ki vključujejo bogat rastlinski ornament in portrete lastnikov. V notranjosti graščine je zanimivo dvoramno stopnišče, ki je okrašeno z balustradno ograjo. Danes si v prvem nadstropju lahko ogledamo Mestni muzej s stalno razstavo o delu in življenju Antona Tomaža Linharta ter Čebelarski muzej. V graščini delujeta tudi Glasbena šola Radovljica in Javni sklad za kulturne dejavnosti občine Radovljica. Od leta 1982 v graščini poteka mednarodni Festival Radovljica, ki je festival stare glasbe in glasbenega poustvarjanja na starih glasbilih.

Puštal je predmestno naselje v Škofji Loki. Nahaja se na desnem bregu Poljanščice. Iz mesta je dostopno preko Puštalskega mostu in peš po Kopališki ulici preko lesene Hudičeve brvi, na kateri se nahaja tudi znamenje. Reka pod Hudičevo brvjo je peneča in deroča. Znamenitosti v tem delu so poleg brvi še Puštalski grad, cerkev sv. Križa na Hribcu, Nacetova hiša, Poličarjeva hiša in kopališče, ki ima okolico precej zanemarjeno. Puštalski grad je bil zgrajen leta 1220. V njem je stanovala rodbina puštalskih gospodov, ki so izumrli konec 16. stoletja, sledila pa jim je kopica drugih lastnikov. V grajski kapeli se nahaja čudovita Quaglijeva freska »Snemanje s križa« iz leta 1706. Sedaj se v enonadstropnem večtraktnem poslopju z arkadnim dvoriščem nahajajo stanovanja. Do baročne cerkve sv. Križa pridemo po sprehajalni poti mimo 12 kapelic križevega pota. Na Poličarjevi hiši je označeno, do kam je segala voda ob veliki povodnji leta 1926. Nacetova hiša je muzej in spomenik slovenske kulturne dediščine. Je primer stare slovenske domačije, ki je ohranila prvotno zunanjo obliko in staro notranjo opremo. Njena zgodovina sega v začetek 15. stoletja.

Stara Loka je del Škofje Loke in spada med najstarejša slovenska naselja. Je prvotna Loka in leta 1286 jo prvič imenujejo Stara. Znamenitosti v tem delu sta cerkev sv. Jurija in Strahlov ali Starološki grad, zraven katerega se nahaja tudi manjši park. Cerkev sv. Jurija je ena najstarejših na Kranjskem, sezidana naj bi bila okoli 1118. Cerkev so pogosto spreminjali in prezidavali in je zaradi tega popolnoma izgubila svoj prvotni videz. V kapelah se nahajajo nagrobniki iz 16. in 17. stoletja. Današnjo novoromansko podobo je dobila ob prenovi leta 1863. Začetki Starološkega gradu segajo v 15. stoletje. Od leta 1999 je razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Posebnost gradu so okrogli stolpi, ki so jih uporabljali za obrambo. Okrog zidu je bil tudi jarek, ki je sedaj zasut. V grajskih prostorih se danes nahaja Center slepih in slabovidnih. Od leta 1985 do leta 2008 je v Starološkem gradu deloval tudi Muzej pošte in telekomunikacij, ki pa ima sedaj svoje prostore v graščini v Polhovem Gradcu.

Bucelleni – Ruardova graščina se nahaja na območju Stare Save na Jesenicah. Stara Sava je staro stanovanjsko in fužinarsko naselje, ki je danes zaščiteno kot kulturni spomenik. Na Savi je bil lastnik prve fužine Bernardo Bucelleni, po rodu iz Bergama v Italiji. Bucelleni je v 16. stoletju ob fužini dal zgraditi graščino. Rodbina je postala lastnica rudnikov in železarskih obratov po celi Gornjesavski dolini. V 17. stoletju so napredovali v plemiški stan. Postali so baroni z imenom von Reichenberg, kar je v nemščini poimenovanje za njihove rudnike v Savskih jamah. V letu 1686 so dobili celo grofovsko čast, vendar so bili takrat že v zatonu. Železarstvo je namreč zašlo v težave in zato so bili prisiljeni prodati graščino in obrate. Leta 1766 jih je kupil bogati belgijski trgovec Valentin Ruard. V graščini so nato živele tri generacije rodbine Ruard. Valentina je nasledil Leopold, ki je bil jeseniški župan v času Ilirskih provinc. Njegov sin Viktor je brez uspeha poskušal modernizirati železarsko proizvodnjo. Posledica tega je bila, da je leta 1871 lastništvo nad graščino in savskimi obrati prešlo na Kranjsko industrijsko družbo. Kasneje so se prostori preuredili v uradniška stanovanja. Bucellini – Ruardova graščina je bila preurejena v muzej leta 1954. Ogledamo si lahko železarsko zbirko s predstavitvijo naprav in maket naselij, številne predmete z različnih področij dela in življenja jeseniškega fužinarja, rudarja, oglarja in kovača, zbirko kamnin in fosilov zahodnih Karavank in drugo.

Škofja Loka je čudovito srednjeveško mesto na Gorenjskem. Okolica mesta nudi obiskovalcu obilo naravnih in zgodovinskih znamenitosti. Zgornji stolp na Kranclju se nahaja na hribu Krancelj, ki leži na 500 m nadmorske višine, tik nad Škofjeloškim gradom. Zgrajen je bil konec 12. stoletja. Do srede 14. stoletja ga je upravljal isti gradiščan kot Stari grad pod Lubnikom. V 13. stoletju so bili gradiščani Loški vitezi. Ima obliko stolpaste utrdbe, ki je značilna za srednjeevropsko zgodnjo fevdalno dobo. Stolp kvadratnega tlorisa je imel več nadstropij in je segal do višine 30 metrov. Njegovi zidovi so bil debeli kar 2,5 metra. Obdan je bil z obrambnim jarkom, ki je bil globok pet metrov, nasipom in obzidjem. Imel je predvsem obrambno vlogo. Verjetno je varoval vhod iz Poljanske doline. Po potresu leta 1511 je bil stolp opuščen. Njegov gradbeni material so uporabili za obnovo Loškega gradu. Od tedaj je le še ruševina, vidijo se temelji z ostanki vodnjaka in peči. Ob izkopavanjih leta 1950 so našli veliko najdb, predvsem sta zanimiva bronasti svečnik v obliki paža in bronast prstan z napisi imen Svetih treh kraljev. Maketo stolpa in obe najdbi lahko vidimo v Loškem muzeju. Nad Škofjeloškim gradom v smeri Lubnika poteka tudi Loška učna pot. Speljana je krožno na poti proti Lubniku. Tu so tudi trim steze, ki jih žal že najeda zob časa. Sprehajalci lahko na njej spoznajo lesne gobe, drevesne vrste, kulturnozgodovinske in naravne znamenitosti. Na travnikih za gradom se pojavljajo značilni kraški pojavi kot so kraške jame in brezna (Gipsova jama, Migutovo brezno, Marijino brezno z jamsko fauno), vrtače (Medvedova dolina). Marijino brezno je jama, sestavljena iz več votlin, ki segajo 275 metrov globoko pod zemljo. Odpira se zahodno od Škofjeloškega gradu. Razvila se je v oligocenskih glinah in konglomeratih in je najdaljša jama v takih kamninah. Jama je labirint na določenih mestih zelo ozkih rovov. Največji prostor je Velika prodorna dvorana, ki se izteče v nizek in ozek vodni rov, kjer se zbirajo vode iz jame. Dvorana je dolga 130 metrov, široka do 30 metrov in visoka 13 metrov. Podnevi v njej prebiva velika kolonija netopirjev. Obisk jame Marijino brezno je možen le po vnaprejšnjem dogovoru z jamarji. Stari grad se nahaja na poti do vrha Lubnika. Videli boste kažipot, ki označuje pravo smer. Ko iz gozda pridete zopet na cesto za Lubnik pridete do prevala Kobila. Tu je potrebno takoj zaviti desno v gozd. Do Starega gradu je približno 15 minut hoje. Od gradu so ostale le še razvaline, ki se nahajajo na hribu. Prvotna stavba je bila najstarejša srednjeveška utrdba na loškem ozemlju. Prvič se omenja okoli leta 1202. Imenovali so jo Wildenlack ali Divja Loka. V njem je v 13. stoletju domoval rod loških vitezov, ki so bili izredno močni in so zaradi tega predstavljali tudi nevarnost za Loško gospostvo.

Tavčarjev dvorec se nahaja na Visokem pri Poljanah. Leži na desnem bregu Poljanske Sore, ki jo obdaja škofjeloško hribovje s cerkvijo sv. Volbenka. Od konca 13. stoletja so bila na Visokem tri kmečka posestva. Leta 1651 jih je odkupil Filip Kalan (1628 – 1703). Na Visokem je nato gospodarilo kar 11 lastnikov Kalanovega rodu. Kmečki dvorec Visoko je v sedanji zasnovi v 19. stoletju dogradil Janez Kalan. Zadnja iz rodu visoških Kalanov Ana, je vodila posestvo do leta 1893. Leta 1893 je Visoko kupil znani slovenski pisatelj in politik Ivan Tavčar (1851 – 1923). Pisatelj je posestvo uredil po svojih potrebah. Dodatno je postavil teniško igrišče in ob robu gozda kapelo z družinsko grobnico. V njej je pokopan s svojimi sorodniki. Preteklost in usoda Visokega je popisana v Tavčarjevi povesti Visoška kronika iz leta 1919. Njegova znana dela so še Cvetje v jeseni, Izza kongresa, Med gorami, Mlada leta in druga. Pred dvorcem se nahaja bronasti spomenik dr. Ivanu Tavčarju, ki ga je leta 1957 izdelal kipar Jaka Savinšek. Visoški kmečki dvorec je bil spomeniškovarstveno obnovljen v letih od 1987 do 1989 s prispevki gospodarstva občine Škofja Loka. Fasada dvorca je oblikovana v baročnem slogu. Notranjost dvorca zaradi neurejenega lastništva še vedno ni dostopna.

Tržič je mesto, ki leži na sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika. Mesto je od leta 1985 zavarovano kot kulturni spomenik. V letu 1811 je staro mesto jedro zaznamoval požar in od takrat je veljal poseben predpis, ki je določal obvezno namestitev kovinski polken in vrat. Te so postale prava evropska posebnost. Grad Neuhaus se nahaja na manjši vzpetini nad starim mestnim jedrom. Do njega se najlažje vzpnete po stezici, ki se začenja ob pizzeriji Pod gradom. Grad se prvič omenja leta 1320 in je najverjetneje nastal z novo naselbino. Prestavljal je sedež oblasti nad zgornjim delom Tržiča. Grad Neuhaus je imel pestro zgodovinsko preteklost, saj je večkrat zamenjal lastnike. V času Friderika III. so grad podedovali grofje Paradeiserji. Ti so nato dve stoletji gospodovali nad svojim delom Tržiča. Ta jim je pripadal z vsemi ljudmi, pravicami, sodno oblastjo in posestvi. Požar je grad uničil in grof Radetzky je postavil novega nekoliko nižje od prvotnega. V njem ima danes svoje prostore Vzgojno varstveni zavod Tržič.