Bohinjska Bistrica je največje naselje v Bohinjski kotlini in tudi sedež občine. Je pomemben turistični kraj. Nahaja se med vzpetinama Ajdovski gradec in Dobrava ter potokoma Bistrica in Belica. Naselje deli cesta od železniške postaje na Spodnjo in Zgornjo vas. V Bohinjski Bistici je vodni park Bohinj, kamp Danica, športna dvorana, odprto igrišče za tenis, nogometno igrišče, osnovna šola, avtobusna postaja, muzej, restavracije, trgovine, penzioni s prenočišči, hotel, zdravstveni dom, krajevni urad, turistični informativni center, gasilski dom, spomenik v spomin na drugo svetovno vojno, Zoisov grad s stolpno uro, vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni, cerkev svetega Nikolaja, smučarski center Kobla in drugo. Ob vodnem parku se nahaja zanimiv in lepo urejen Ceconijev park. Vojaško pokopališče padlih vojakov v 1. svetovni vojni leži na razglednem griču Rebro. Do njega pridete po cesti, ki gre iz Bohinjske Bistrice proti vasi Ravne. Na njem lahko vidite 285 označenih grobov vojakov, v katerih počivajo vojaki vseh narodov takratne monarhije. Pri tem jih je 202 pripadalo pehoti, 55 tehničnim oddelkom in različnim službam, 19 topničarjev in 9 ruskih ujetnikov. Ti so umrli v dveh bistriških bolnišnicah in so jih pokopavali od leta 1915 do leta 1917. Na pokopališču so leta 1945 postavili tudi kamnit spomenik.

Med 1. svetovno vojno je bil Bohinj prehodni pas med bojiščem in zaledjem. Služil je kot zbirališče za vojake in njihovo urjenje ter počivališče za bolne in ranjene. V Bohinju so bila tri vojaška pokopališča, od katerih se vzdržujeta pokopališči na Rebri in v Ukancu. Pokopališče v Ukancu se nahaja ob cesti Zlatorog – Savica, blizu spodnje postaje gondolske žičnice za na Vogel. Na pokopališču je 282 grobov od padlih vojakov v krnskem pogorju in umrlih s področja Ukanca. Pokopališče je obdano z lesenim plotom. Grobovi so na betonskih postavkih z lesenimi križi. Na pokopališču lahko vidimo tudi leseno kapelico s stopnicami iz naravnega kamna, spominsko tablo v madžarskem jeziku in spomenik, ki je posvečen junakom Krna – braniteljem Bohinja.

Vršič je najvišji slovenski cestni prelaz (1611 m), ki povezuje savsko in soško dolino. Ob cesti na Vršič se na višini okoli 1200 metrov nahaja Ruska kapelica, ki je bila postavljena v spomin na smrt in trpljenje več sto ruskih ujetnikov. Ob kapelici se nahaja majhno grobišče. Rusi so v veliki večini pokopani v grobnici na levi strani od kapelice. Nagrobnik predstavlja kamnita piramida z napisom v cirilici Synam Rossii (Sinovom Rusije). Do Ruske kapelice je narejeno stopnišče, ob njem je ruski grob, ki ima pravoslavni betonski križ. Ruska kapelica je obiskovalcem prosto dostopna. Avstrijska vojska se je že pred začetkom prve svetovne vojne odločila čez Vršič narediti gorsko cesto, saj so imeli težave s oskrbovanjem soškega zaledja. Ker jih je pestilo pomanjkanje delovne sile, so za gradnjo uporabili ruske ujetnike. Z delom so začeli v jeseni leta 1915, pozimi 1916 pa se je z Mojstrovke utrgal velik snežni plaz, ki je pod seboj pokopal veliko ujetnikov in njihovih stražarjev. Ob pokopavanju žrtev so prišli na idejo, da bi postavili spomenik žrtvam. Ruska kapelica je bila tako narejena leta 1917 s prostovoljnim delom preživelih ruskih ujetnikov. Kapelica stoji na kamnitih temeljih in je oblikovana kot osrednji prostor, ki ima ob straneh dva stolpiča. Ta sta zaključena v slogu baročnih kupol, ki so značilne za Rusijo. Lesena konstrukcija je bila prvotno obložena z lubjem, kasneje pa z deščicami. Streha je narejena iz deščic in skodel, kot tudi čebulasta zaključka dveh stolpičev desno in levo od vhoda. Notranjost je skromna in majhna ter belo prebarvana. Oltar je narejen iz narezanih drevesnih okroglic, na njem je ikonostas z ikonami. V notranjosti so še svečniki, kovani lestenci in fotografije z otvoritve. Ob Ruski kapelici vsako leto s pomočjo ruskih duhovnikov in ostalih visokih predstavnikov države poteka svečana spominska maša.