Muzej se nahaja v baročnem delu grajske stavbe. Popelje vas skozi zgodovino Bleda od prvih naseljencev naprej. Lahko vidite opremo gradu, ki vam prikaže bivalno kulturo v različnih obdobjih. Največji ponos muzeja je sponka v obliki pava, ki je ženski nakit iz 6 st.n.št. in so jo izkopali na Pristavi pod Blejskim gradom. Pava imenujejo tudi rajska ptica, ker krasi rajski vrt in zato simbolizira vir bogastva in življenja. V muzejskem delu Blejskega gradu imajo stalno na ogled razstavo Narodnega muzeja Slovenije. Zgodovina Blejskega kota je predstavljena v osmih sklopih, ki so jih poimenovali voda – nastanek in oblikovanje pokrajine, pokrajina – naravno okolje in človek, ogenj – človek preoblikuje pokrajino, ujeti v krogu časa, prostor in njegovi ljudje, beseda – družba v preobrazbi, homo viator / potujoči srednji vek in Bled – mondeno letovišče. Življenje ljudi je bilo takrat tesno povezano z naravnim okoljem in spremenljivi letnimi časi. Briksenški škofje so bili dolga stoletja lastniki gradu in gorenjske posesti. Prvi turisti – romarji in drugi obiskovalci so na blejski otok prišli že v srednjem veku. Privlačila jih je idilična podoba otoka s cerkvico, grad na strmi skali, jezero in zdravilni vrelci na vzhodni jezerski obali. Največji slovenski pesnik France Prešeren je Bled primerjal s podobo raja. V drugi polovici 19. stoletja je Bled postal slaven kot termalno zdravilišče. Zasluge za njegovo slavo je imel Švicar Arnold Rikli. Njegova zdravilna metoda je temeljila na dietni prehrani, bivanju v naravi ter na svetlobi zračnih, vodnih in sončnih kopelih. Začeli so graditi vile, hotele, prenavljati gostilne in posvečati vse večjo skrb ureditvi kraja. Ob koncu 19. stoletja so se na Bledu zbirali gostje iz evropskih držav in odvijalo se je pestro kulturno in družabno življenje. V drugi polovici 20. stoletja se je Bled uveljavil kot kongresno, kulturno in športno središče, ko so zgradili in posodobili turistične zmogljivosti.

Bohinjska Bistrica spada v Občino Bohinj. Je največje naselje v Bohinjski kotlini in sedež občine. Je pomemben turistični kraj. Nahaja se med vzpetinama Ajdovski gradec in Dobrava ter potokoma Bistrica in Belica. Naselje deli cesta od železniške postaje na Spodnjo in Zgornjo vas. Bohinjska Bistrica je izhodišče za pohodniške izlete kot so Vogel, Ratitovec, Črna prst, Komna in drugo. Preko Zgornje Sorice in Soriške planine je povezana s Selško dolino. Cesta je bila narejena po drugi svetovni vojni. V naselju je znani smučarski center Kobla, ki ima na voljo tri vlečnice in tri zaporedne dvosedežnice. Tukaj se nahaja Bohinjski železniški predor, ki povezuje Gorenjsko s Primorsko. V Bohinjski Bistici je vodni park Bohinj, kamp Danica, športna dvorana, odprto igrišče za tenis, nogometno igrišče, osnovna šola, avtobusna postaja, muzej, restavracije, trgovine, penzioni s prenočišči, hotel, zdravstveni dom, krajevni urad, turistični informativni center, gasilski dom, spomenik v spomin na drugo svetovno vojno, Zoisov grad s stolpno uro, vojaško pokopališče padlih v prvi svetovni vojni, cerkev svetega Nikolaja in drugo. Vodni park Bohinj nudi razvajanja in užitke v savnah, bazenih, wellnessu in fitnessu. Nudijo tudi pestro gostinsko ponudbo. V posebni ponudbi imajo romantično razvajanje v dvoje. Ob vodnem parku se nahaja zanimiv in lepo urejen Ceconijev park.

Gorenja vas je manjše naselje, ki predstavlja središče Poljanske doline. Je gručasti kraj, ki se razprostira na obeh bregovih reke Poljanske Sore. Poljanska dolina se na tem območju razširi v naplavljeno ravnino, v katero se z jugovzhodnega območja priključi dolina potoka Brebovščice, z drugih treh strani pa jo obdaja hribovje. V Gorenji vasi hiše stojijo večinoma na severnem in zahodnem delu ravnice. Njeno vzhodno območje do reke Sore je obdelovalni svet, ki se imenuje Na polju in Na prodi. Ime kraja izhaja iz njegove lege, ki je višja od Poljan. Ime Poljane je nekdaj veljalo za vso dolino, od vzhodnega predela sedanjih Poljan do zahodnega predela sedanje Gorenje vasi. Pot skozi dolino je bila ena od povezav, ki je potekala med Dunajem in Trstom. Zaradi tega so se v naselju pri kovačih in v gostilnah ustavljali trgovci, ki so prepregali konje. V letu 1901 je zaradi otroške igre z ognjem Gorenja vas pogorela skoraj v celoti. V času med obema svetovnima vojnama je starojugoslovanska vojska naredila zahodno obrambo pred možnim italijanskim napadom. V času od 1938 do 1941 se je v Gorenji vasi in v sosednjih vaseh, največ na območju Hlavčih njiv in Žirovskega vrha, delalo tako imenovano Rupnikovo linijo. Gradilo jo je okoli tisoč vojakov in civilistov, ki so bili tako domačini kot iz drugih pokrajin stare Jugoslavije. V tem času je bila v razcvetu trgovina, mesarije, pekarne, prenočišča, gostilne, prevozne storitve. Gorenja vas je postala središčni kraj v dolini Poljanske Sore po koncu druge svetovne vojne, ko so se odprli manjši industrijski obrati.

Kropa je manjše razpotegnjeno naselje, ki se nahaja ob potoku Kroparica pod pobočjem gričevnate Jelovice. Kropa je znana predvsem po svoji večstoletni fužinarski in kovaški tradiciji. Kovaški muzej se nahaja v Klinarjevi hiši na Placu, ki je osrednji del starega trškega jedra Krope. Klinarjeva hiša iz konca 18. stoletja je primer ene izmed bolj bogatih in mogočnih fužinarskih hiš. Zunanji del hiše zaznamujejo kamnoseški detalji in kovani dodatki, notranjost hiše pa je razdeljena na stanovanjski del fužinarskega posestnika in prostore njegovih delavcev. Kovaški muzej Kropa je bil kot prvi tehniški muzej na Slovenskem odprt leta 1952 na pobudo domačinov in strokovne javnosti. Večji del sedanje podobe je muzej dobil po prenovi v letu 1972. Muzej deluje v okviru Muzejev radovljiške občine, vključen pa je tudi v državno muzejsko mrežo. Kovaški muzej prikazuje zgodovinski in tehnični razvoj obdelave železa od rude pa do žeblja, socialne, gospodarske, kulturne in demografske razmere v Kropi in sosednjih naselij od 15. stoletja do propada fužin v 19. stoletju ter ročnega žebljarstva v 20. stoletju. V drugem nadstropju si v zbirki žebljev lahko ogledamo 94 vrst ohranjenih žebljev, največji so dolgi do 70 cm in so se uporabljali za gradnjo jezov. Posebej je zanimiva spominska zbirka mojstra Jože Bertonclja (1901-1976), ki prikazuje njegove umetniško kovane izdelke.

Kropa je razpotegnjeno naselje, ki se nahaja ob potoku Kroparica pod pobočjem gričevnate Jelovice. Kraj je najbolj znan po svoji večstoletni fužinarski in kovaški tradiciji. Vigenjc Vice se nahaja na ravnici na levem bregu potoka Kroparica pod jezom nekdanje Zgodnje fužine. Vigenjc je deloma lesena in deloma kamnita lesena zgradba, ki se nahaja ob vodnem toku s kolesom za pogon mehov. V vigenjcu so kovači izdelovali žeblje za fužinarja. Na potoku Kroparica se je vrtelo približno 50 koles v razdalji okoli 1200 metrov. Vodno kolo je poganjalo mehove, ki so dajali sapo za ognjišča kovačev. V enem vigenjcu se je nahajalo do pet ješ – ognjišč. Okoli vsakega ognjišča je bilo od štiri od šest panjov s kovaškimi nakovali. Panjovi so bili na začetku leseni, potem pa kamniti. Žeblji so bili kar pet stoletij glavni proizvod kamnogoriških in kroparskih kovačev. Delali so preko 100 različnih vrst žebljev, od največjih, ki so jih potrebovali pri gradnji jezov, do najmanjših, za čevlje. Žeblje so v večini tovorili na Primorsko in jih nato prodajali v Benetke in Trst. V sredini 19. stoletja je bilo na območju Krope 19 vigenjcev in v Kamni Gorici 10 vigenjcev. V Kovaškem muzeju v Kropi si lahko ogledamo zanimivo zbirko 94 vrst ohranjenih žebljev, največji so dolgi do 70 cm in so se uporabljali za gradnjo jezov.

Čebelarski muzej se nahaja v starem mestnem jedru Radovoljice. Čebelarski muzej je v prvem nadstropju baročne graščine. Muzej predstavlja bogato tradicijo čebelarstva v Sloveniji, ki je pomenilo pomembno kmetijsko panogo v 18. in 19. stoletju. Najbolj znani čebelar z radovljiške ravnine je bil Anton Janša, ki je bil učitelj čebelarstva na dvoru Marije Terezije. Čebelarski muzej je razdeljen na likovni in tehnični del. V likovnem delu si lahko ogledamo znane poslikane panjske končnice, ki so izjemen primer ljudske umetnosti. Tehniški del muzeja predstavlja čebelarsko orodje, najbolj tipična čebelja bivališča in biološko sobo, kjer lahko vidimo delo in življenje avtohtone čebele kranjske sivke.

Mestni muzej se nahaja v prvem nadstropju baročne graščine v starem mestnem jedru Radovljice. V njem je stalna razstava o delu in življenju Antona Tomaža Linharta (1756-1795). Ogledamo si lahko tudi njegovo najnovejšo odkrito fotografijo. Linhart je bil začetnik modernega slovenskega zgodovinopisja, visoki uradnik, prvi dramatik, intelektualec in razsvetljenec. Na začetku je pisal v nemškem jeziku, njegovo prvo delo je bila viharniška tragedija Miss Jenny Love, ki je izšla leta 1780. Prvo delo v slovenskem jeziku je bila priredba nemške komedije Die Feldmühle (Podeželski mlin), ki ji je dal naslov Županova Micka. Prvič je bila uprizorjena leta 1789 v Stanovskem gledališču v Ljubljani. Naslednja blesteča in znana komedija, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, je izšla leta 1790. Anton Tomaž Linhart se je kot zgodovinar uveljavil z dvodelnim delom v nemškem jeziku, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Njegovo nadaljnje ustvarjanje je preprečila prezgodnja smrt. Razstava pripoveduje tudi o velikih spremembah na družbenem, političnem in miselnem področju v Evropi in svetu v 18. stoletju, ko je večina slovenskega ozemlja sodila v habsburško državo.

Rateče so manjša vas, ki spada v Občino Kranjska Gora. Vas leži v zgornjem delu Zgornjesavske doline, ob tromeji z Avstrijo in Italijo. Nasproti Rateč se nahaja dolina Planica, ki je znana kot zibelka smučarskih poletov. V preteklosti je v Ratečah zaradi ostrega podnebja prevladovala predvsem živinoreja, ki je bila povezana s pašništvom v planinah. Od kultur pa dobro uspeva krompir, ki mu po domače pravijo čompe. Danes je večina prebivalcev zaposlena v turizmu in gostinstvu. Rateče so znane po dveh cerkvah, ki sta župnijska cerkev sv. Duh in romanska pokopališka cerkev sv. Tomaža ter Kajžnkovi hiši. Okoli cerkve sv. Duha lahko vidimo ostanek nekdanjega obrambnega obzidja pred Turki. Pred cerkvijo je kip pisatelja Josipa Lavtižarja. Kajžnkova hiša predstavlja dom srednje trdne kmetije in lepo ohranjeno ljudsko arhitekturo. Na fasadi si lahko ogledamo sončno uro, freski sv. Florjana in kamniti vhodni portal. V Kajžnkovi hiši je stalna razstava etnološke zbirke od leta 2006. V Ratečah so odkrili Rateške rokopise, ki so nastali v drugi polovici 14. stoletja. So eden izmed štirih najstarejših pisnih dokumentov v slovenskem jeziku. Kopije si lahko ogledamo v cerkvi sv. Tomaža, izvirnike pa hranijo v Celovcu. Rateški rokopisi so zbirka molitvenih obrazcev.

Slovenski planinski muzej se nahaja v Mojstrani. Odprt je bil avgusta leta 2010 in predstavlja edinstveno gorniško in planinsko središče v Sloveniji. Je projekt več enakovrednih partnerjev, z njim pa sedaj upravlja Gornjesavski muzej Jesenice. Prvi zapisi o prizadevanjih za postavitev planinskega muzeja segajo v leto 1901 in sicer se zasledijo v Planinskem vestniku. Od leta 1984 obstaja stalna planinska razstava s Triglavsko muzejsko zbirko v Mojstrani. Temeljni kamen za sedanji muzej je bil položen leta 2007. V Slovenskem planinskem muzeju se združujejo zgodovinska pričevanja o začetkih in razvoju planinstva in gorništva v Sloveniji z aktualnimi dosežki Slovencev na območju domačih in tujih gora. Muzej se posveča negi tradicije in vrednot gornikov ter mlade vzgaja v duhu spoštovanja do gora in ohranjanja gorskega sveta. Zbirka muzeja zajema več kot 2000 enot, od tega je razstavljenih kar 450 predmetov. Muzej ima občasne razstave in stalno razstavo, ki je zasnovana kot muzejska pripoved, ki se doživlja skozi vzpon obiskovalca na goro. Zajema dve pomembni sporočili, in sicer – Pot je pomembnejša kot cilj ter Vsaka pot je svoja zgodba. Pripoved zajema enajst točk, ki so naslednje: gore me kličejo, sem član planinske organizacije, izbiram cilj in pot, pripravljam se na pot, v gore grem z vodnikom, hodim po gorskem svetu in ga spoznavam, če se zgodi nesreča, ustavil se bom na planinski koči, kot alpinist obiskujem domače in tuje stene in vrhove, prispel sem na vrh ter gore puščajo sledi. Obiskovalcem muzeja so na recepciji in na informacijski točki Triglavskega narodnega parka na razpolago mnoge turistične informacije in gradivo. Poleg tega imajo pri recepciji pestro izbiro spominkov in literature z gorniško vsebino. Muzej nudi tudi možnost najema prostorov za izvedbo dogodkov.

Planšarski muzej se nahaja v Stari Fužini, ki je tipična alpska vas z ohranjenimi starimi kmečkimi domovi. Muzej je bil odprt leta 1971, nato je bil pa leta 1990 vsebinsko dopolnjen in preurejen. Planšarski muzej je urejen v opuščeni vaški sirarni, ki je bila zgrajena leta 1883 in kjer so še do leta 1967 izdelovali sir. Muzej sirarstva in planšarstva v Bohinju je prikazan v štirih prostorih. V prvi sobi je razstavljen planšarski stan z vso notranjo opremo, ki se je nahajal na planini Zajamniki in izvira iz leta 1849. V drugi sobi lahko vidimo originalno sirarsko delavnico z vzidanima sirarskima kotloma in prešo za oblikovanje hlebov sira. Razstavljeni so originalni predmeti, ki so jih uporabljali v sirarnah, kot so posode za mleko, pinje za izdelovanje masla ter sirarsko orodje in pribor. V vitrini je planšarska krošnja, ki je opremljena z vsemi potrebščinami, ki so jih planšarji nosili s seboj v planine. Ob vhodu v muzej je grafični list s hišnimi znaki, kartografski prikaz najstarejših omemb planin in portret župnika Janeza Mesarja, ki je bil kulturni in gospodarski preroditelj Bohinjcev. V tretji sobi so na fotografijah prikazane značilne planšarske zgradbe in planšarska naselja. V četrti sobi lahko vidimo najstarejšo upodobitev Triglava, planšarja in planine Velo polje. Prikazani so tudi portreti starih planšarjev, njihov vsakdanjik ter kravji bal, ki se danes uvršča med tradicionalne bohinjske turistične prireditve.

Bucelleni – Ruardova graščina se nahaja na območju Stare Save na Jesenicah. Stara Sava je staro stanovanjsko in fužinarsko naselje, ki je danes zaščiteno kot kulturni spomenik. Na Savi je bil lastnik prve fužine Bernardo Bucelleni, po rodu iz Bergama v Italiji. Bucelleni je v 16. stoletju ob fužini dal zgraditi graščino. Rodbina je postala lastnica rudnikov in železarskih obratov po celi Gornjesavski dolini. V 17. stoletju so napredovali v plemiški stan. Postali so baroni z imenom von Reichenberg, kar je v nemščini poimenovanje za njihove rudnike v Savskih jamah. V letu 1686 so dobili celo grofovsko čast, vendar so bili takrat že v zatonu. Železarstvo je namreč zašlo v težave in zato so bili prisiljeni prodati graščino in obrate. Leta 1766 jih je kupil bogati belgijski trgovec Valentin Ruard. V graščini so nato živele tri generacije rodbine Ruard. Valentina je nasledil Leopold, ki je bil jeseniški župan v času Ilirskih provinc. Njegov sin Viktor je brez uspeha poskušal modernizirati železarsko proizvodnjo. Posledica tega je bila, da je leta 1871 lastništvo nad graščino in savskimi obrati prešlo na Kranjsko industrijsko družbo. Kasneje so se prostori preuredili v uradniška stanovanja. Bucellini – Ruardova graščina je bila preurejena v muzej leta 1954. Ogledamo si lahko železarsko zbirko s predstavitvijo naprav in maket naselij, številne predmete z različnih področij dela in življenja jeseniškega fužinarja, rudarja, oglarja in kovača, zbirko kamnin in fosilov zahodnih Karavank in drugo.

Oplenova hiša se nahaja v naselju Studor v Zgornji Bohinjski dolini. Je prikaz bivalne kulture Bohinjcev iz začetka 20. stoletja. Današnja zgradba je bila verjetno narejena v začetku 19. stoletja na mestu nekdanje starejše lesene hiše. Je domačija stegnjenega tipa, ki ima pod isto streho združene stanovanjske in gospodarske prostore. Oplenova hiša je kombinirana z lesom in zidana. Značilna bohinjska posebnost je, da je dovoz po mostu na nadhlevski skedenj speljan mimo stanovanjskega dela. Stanovanjski del hiše sestavljajo hiša in kamra, veža s kuhinjo ter klet in podstrešje. Je ena izmed redkih hiš, v katerih je možno zakuriti na ognjišču črne kuhinje s šipovnikom (obokom) namesto dimnika. Osrednji bivalni prostor je hiša z mizo pod bogkovim kotom, lončeno pečjo in klopmi. Podstreha (ispa) je bila shramba za obleko, obutev, orodje in pridelke. Gospodarski del zgradbe sestavljajo skedenj, hlev in posebna shramba za steljo. Na skednju je shranjeno kmečko orodje in pripomočki, ki so jih nekdaj uporabljali. Vse pohištvo in večina razstavljene opreme je zapuščina zadnjih lastnikov. Poseben čar daje Oplenovi hiši njen oskrbnik, Gregor Resman.