Hotavlje so manjše naselje, ki se nahaja v slikoviti Poljanski dolini. Dolino, nekdaj del Loškega gospostva, sestavlja več zanimivih krajev, ki jih povezuje skupna zgodovina, sedaj pa so povezani v občini Gorenja vas – Poljane. Zgodovinski viri o dolini segajo v leto 973, ko je nemški cesar Oton II. del doline skupaj s Selško dolino in Škofjo Loko daroval freisinški škofiji na Bavarskem, ki je predelu vladala vse do 19. stoletja. Dolina je bila poseljena že pred prihodom škofov v obdobju pred 10. stoletjem. Danes je območje Poljanske doline znano predvsem po neokrnjeni naravi in mnogih domačih dobrotah, ki jih nudijo okoliški hribi. Hotavlje, ki se nahajajo zahodno od Gorenje vasi, so poznane predvsem po največjem slovenskem kamnoseškem podjetju Marmor, kjer si obiskovalci lahko ogledajo podzemno pridobivanje kamna in njegovo obdelavo. Kraj leži nad izlivom potoka Hotaveljščica v Poljansko Soro, ob odcepu ceste Škofja Loka – Žiri. Čez Poljansko Soro je postavljen lesen most iz leta 1982, katerega streha je bila obnovljena leta 1988, celoten most pa leta 2009. Naselje se v pisnih virih prvič omenja leta 1291. Kamnolom marmorja se nahaja približno kilometer iz naselja. Izkoriščati so ga začeli v sredini 19. stoletja. Hotaveljski marmor je znan zaradi rožnate, sive in rjavovijoličaste barve, ki mu jo dajejo glinaste primesi in železove spojine. Lokalna cerkev je posvečena svetemu Lovrencu in stoji jugozahodno od središča Hotavelj. V pisnih virih je bila prvič omenjena leta 1501. Preprosta pravokotna ladja izvira iz okoli leta 1705. Zvonik je bil zgrajen leta 1630 in nato dodatno povečan leta 1718. Glavni oltar je bil izdelan leta 1792 in obnovljen leta 1901. Stranska oltarja, kot tudi upodobitve križevega pota, so iz konca 18. stoletja. Okoliški prebivalci poznajo Hotavlje predvsem po mnogih prireditvah.

Mojstrana je manjše gručasto naselje, ki se v pisnih virih prvič omenja leta 1590. Vas se nahaja ob stiku Zgornjesavske doline s stransko dolino Vrata. Na nastanek in razvoj kraja je močno vplivalo fužinarstvo, saj so konec 14. stoletja v bližini začeli kopati in taliti železovo rudo. Mojstrana je pomembno izhodišče v tri slikovite doline, ki so Kot, Vrata in Krma. Po zgraditvi gorenjske železnice v letu 1870 je pri vasi, približno 50 let, delovala cementarna, ki je izkoriščala glino in kredo ob vhodu v dolino Vrat in Kot. Lastnik in vodja cementarne je bil svetovno znani inženir Amman iz Nemčije. Danes so od cementarne ostali le še podirajoči se betonski stebri akvadukta. Mojstrana je bila že od nekdaj povezana s planinstvom. S prihodom Jakoba Aljaža (1845 – 1927), ki je leta 1889 prišel na Dovje kot župnik in seveda z železnico, se je turistična dejavnost in z njo povezano planinstvo le še povečalo. V Mojstrani je čez reko Savo Dolinko razpet Požgančev most, ki so ga vaščani naredili leta 1910. Ko je postal preveč trhel, ker je bil narejen iz lesa, so naredili novega. Ob prečkanju Požgančevega mostu si lahko na ograji ogledamo zanimive črne mačke, s katerimi je povezana tudi legenda, ki je ena izmed sedmih v Po poteh Triglavskih pravljic. Reka Sava Dolinka predstavlja nekakšno naravno mejo med Mojstrano in Dovjem. Prav tako je ločnica med obema gorovjema, Karavankami in Julijskimi Alpami. Reka izvira v Tamarju kot slap Nadiža, ponikne in podzemno teče skozi dolino Planice do Zelencev, kjer ponovno privre na dan v čudovitem jezercu zelene barve. Pri Radovljici Sava Dolinka skupaj s Savo Bohinjko ustvari najdaljšo slovensko reko, Savo.

V Ribčevem Lazu je v bližini kamnitega mostu in cerkve sv. Janeza Krstnika sotočje Jezernice in Mostnice, ki se združita v reko Savo Bohinjko. Jezernica je druga najkrajša reka v Sloveniji. Tok Save Bohinjke se začne v Dolini Triglavskih jezer, ki je ena izmed najčudovitejših v Julijskih Alpah. Vsako izmed sedmerih jezer se imenuje po svojih značilnostih. Jezera se nahajajo na nadmorski višini med 1319 in 2002 metri. Voda nato nadaljuje pot kot slap Savica in se kot Savica izpod Komarče izlije v Bohinjsko jezero. Iz jezera se potem izlije kot Jezernica. Mostnica je alpski potok, ki izvira v dolini Voje kot slap Mostnice ali slap Voje. V vasi Stara Fužina se Mostnici pridruži potok Ribnica in po približno kilometru skupnega toka se izlijeta v Savo Bohinjko. Sava Bohinjka se uvršča med najlepše in najbolj čiste reke v Sloveniji. Poleg različnih športnih aktivnosti je znana kot ribolovno območje, saj je bogata z ribami kot so potočna postrv, lipan in šarenka. Sava Bohinjka nadaljuje svojo dolgo pot vse do Radovljice, kjer se združi s Savo Dolinko v najdaljšo slovensko reko Savo.

Škofja Loka leži sredi Sorškega polja in je najbolj poznana po tem, da ima najlepše ohranjeno staro srednjeveško mestno jedro, ki ga tvorita spodnji in zgornji trg, nad katerima se dviguje mogočni Škofjeloški grad. Ostri greben gore Lubnik se v strmem zahodnem pobočju spusti okoli 700 metrov globoko do doline Selške Sore ali Selščice, na jugu pa nekoliko položneje k Poljanski Sori ali Poljanščici. Na vzhodu se spusti do zaobljenih gričev in prek terase pod njimi k sotočju obeh Sor. Na prodišču in na terasi nad njim stoji staro mestno jedro Škofje Loke. Selška Sora je levi povirni pritok Sore. Reka izvira kot majhen studenec nad vasjo Zgornja Sorica tik pod cesto proti razloženemu naselju Petrovo Brdo. Je glavni vodotok v severnem predelu Škofjeloškega hribovja. Je ribolovna reka, v njej živijo lipan, potočna postrv, navadna mrena, klen in umetno vnešena šarenka. V preteklosti je reka predstavljala pomemben vir vodne energije. Selška Sora je izrazit hudournik, ki velikokrat poplavlja najnižje predele poplavne ravnice, občasno pa povzroča tudi ogromno škodo. Poljanska Sora je desni povirni pritok Sore, ki izvira kot potoček v severnem območju Rovtarskega hribovja. Je glavni vodotok v južnem predelu Škofjeloškega hribovja. Reka je dobila ime po naselju Poljane nad Škofjo Loko. Prav tako kot Selška Sora je tudi Poljanščica izrazit hudournik. Celotna reka od izvira in do sotočja s Selško Soro spada v varstveno območje Natura 2000. Reka ima čisto vodo in dobro ohranjene vodne habitate ter je tudi ribolovna reka. Sotočje rek je priljubljeno sprehajališče za domačine in druge obiskovalce. V bližini sotočja se čez Selško Soro nahaja most za pešce.

Začetek učne poti ob reki Kokri je na Visokem ali ob športnem parku Rapa. Visoko je manjše naselje, ki spada v Občino Šenčur. Nekdaj je bilo značilno mlinarsko in vaško naselje. Prvotno gotska cerkev je posvečena svetemu Vidu. V kraju imajo kulturno, gasilsko in športno društvo, gostinske lokale in trgovino. Športno društvo je ob reki Kokri uredilo športni park Rapa, ki obsega balinišče, nogometno in teniško igrišče. Učna pot ob Kokri je dolga okoli dva kilometra in je opremljena s poučnimi informativnimi tablami o zgodovini reke Kokre, rečnih lepotah ter naravnih vrednotah, ki spremljajo obiskovalca na sprehodu. Reka Kokra je levi pritok reke Save v Kranju. Ima alpski dežno-snežni režim, ki ima izraziti višek v jeseni in spomladi. Je ribolovna reka, v njenih vodah živijo potočna postrv, klen, lipan in umetno vnešena šarenka. Kokra je v večjem delu toka hitro tekoča gorska reka, ki privre na površje na južni strani grebena Karavank iz več manjših izvirov. V spodnjem toku predstavlja posebnost kanjon reke Kokre, ki je od leta 1983 zavarovan kot naravna znamenitost. Celotna reka je zavarovana kot naravna vrednota državnega pomena, zgornji in srednji tok reke sta tudi del območij Natura 2000. V bližini športnega parka Rapa se nahaja tri metre visoka geološka piramida, v katero so vgrajeni barviti kamni nepravilnih oblik, ki so ležali na kokrških prodiščih. Piramida predstavlja geološko pestrost kamnov, ki jih Kokra brusi in odlaga na svoji poti. Območje ob piramidi je geomantična točka, ki ima zdravilno moč. Energija pomaga premagati utrujenost, manjše glavobole, nervoznost in rahle prehlade. Ob učni poti se nahaja tudi spominski drevored okoli devetdesetih lip. Leta 1985 je po eno izmed njih posadila vsaka družina KS Visoko. Na učni poti se sprehajalci lahko v vročih poletnih mesecih prijetno osvežijo v reki Kokri ali si privoščijo počitek na eni izmed klopi. Učna pot je priljubljena tudi med kolesarji.