Koncentracijsko taborišče se nahaja na poti proti nekdanjemu mejnemu prehodu Ljubelj. Taborišče Ljubelj je edino koncentracijsko nacistično taborišče, ki je bilo med drugo svetovno vojno na območju Republike Slovenije. Delovalo je od leta 1942 do 1945 in je bilo podružnica zloglasnega nacističnega taborišča Mauthausen v Avstriji. Okoli 1800 jetnikov je do konca vojne leta 1945 skopalo predor skozi Karavanke. Nacisti so se za njegovo gradnjo odločili zaradi gospodarskih in strateških razlogov, da bi izboljšali prometne poti do Jugoslavije. Slabi ali nesposobni delavci so bili poslani v Mauthausen, kar je zanje pomenilo gotovo smrt. Slovenska vlada je ta prostor razglasila za historični spominski kraj. Poleg javnega spomenika internirancem, ki je bil postavljen leta 1954, ohranja območje taborišča avtentične ostanke objektov in teras upravnega in jetniškega dela taborišča vključno s krematorijem. Po drugi svetovni vojni so na civilnem delu taborišča, ki je bil požgan, zgradili vojaško karavlo. Predstavitev taborišča Ljubelj je v kleti bivše karavle. S kipom kiparja Borisa Kobeta je prikazano trpljenje ujetnikov. Na Koroški strani se od taborišča ni nič ohranilo. Nanj spominjata samo dve spominski tablici. V bližini taborišča se nahaja gostišče Koren in zraven njega je adrenalinski park.