Grad Jable, grad Tuštanj, Moravče, ribniki Moravče, Limbarska gora

Dan po izletu v Tolmin sva se odpravila na krajši izlet proti srcu Slovenije, ker je bila vremenska napoved malo slabša in pa tudi nisva hotela spet do poznega večera biti na poti.

Prvi postanek je bil pri gradu Jablje, ki se nahaja med Trzinom in Mengešom. Parkirala sva kar spodaj pod gradom, čeprav čisto do njega vodi tudi cesta. Sam grad izgleda zelo lepo. Postavljen je malo nad potočkom, katera prečkamo preko mostu in se po stopnicah povzpnemo do vhoda v grad. Še pred vzponom sva se sprehodila okrog majhnega jezerca, do katerega se pride preko potke, ki vodi z mostu. Nato pa sva pogledala še grad, pač kolikor se je dalo videti. Na gradu so sicer oznake za poročno dvorano, a so vsa vrata zaklenjena, tako da sva potem rekla, da tisto bo pa za drugič ostalo. Se pa je dalo videti lepo grajsko arkadno dvorišče. Ima pa država na gradu tudi svoje prostore.

Od gradu Jablje sva se napotila še proti gradu Tuštanj, ki se nahaja v bližini Moravč. Za razliko od gradu Jable bi naj bili po gradu Tuštanj redni vodeni ogledi, a ne med tednom, ko sva bila tam. Gotovo pa se bova še vrnila, ker na informativni tabli piše, da bi naj imel ta grad še originalno opremo, kar je redkost v Sloveniji, npr. grad Snežnik ima nekaj podobnega. Pred gradom se nahaja lep park, sicer majhen, a vseeno dodatno popestri fotografije mladoporočencev.

Od tu sva se odpravila v Moravče, do koder je bilo samo nekaj minut vožnje. Pofotografirala sva cerkev sv. Martine z okoliškimi stavbami in kipe, ki se nahajajo v okolici, med njimi seveda tudi Jurija Vego. Toliko, da za začetek lahko narediva vsaj osnovno predstavitev Moravč.

Blizu Moravč se nahajajo še trije ribniki kot v Mariboru, le da so tukaj vsi trije eden za drugim in tretjega ni potrebno iskati. Prijetno se je bilo sprehoditi ob ribnikih pri Moravčah, četudi me ribolov ne zanima toliko.

Nekaj kilometrov od ribnikov se nahaja vas Gabrje pod Limbarsko goro, ki je izhodišče za pot na Limbarsko goro, zato sva ob robu ceste parkirala avto. Žal ni nekega urejenega parkirišča. Pri kapelici je oznaka za peš pot levo, cesta pa gre tako levo kot desno in tudi obe prideta na vrh, če sem dobro videl. Že po nekaj metrih peš pot zavije v gozd in kmalu ponovno pogleda pri cesti, ki vmes naredi večji ovinek. Od tu je bilo potrebno nadaljevati malo po cesti, nato pa je bila pri zagrajeni divjadi tabla, ki je bila obrnjena tako, da je izgledalo, kot da je potrebno iti še naprej po cesti. Kasneje, ko sem doma gledal zemljevid, sem potem videl, da bi tam pri srnah morala zaviti na pot s ceste, tako pa sva od tega trenutka ves čas šla po cesti. A to naju ni motilo, ker ni veliko prometa, razgled naokoli pa mogoče še boljši. Na vrhu naju je za zaključek današnjega izleta pričakala lepa cerkev sv. Valentina.