Naselje Benedikt se nahaja ob glavni cesti Maribor – Gornja Radgona, nekaj kilometrov stran od Lenarta, v severovzhodnem delu Slovenije. Kraj predstavlja sedež občine Benedikt. Največje znamenitosti v Benediktu so župnijska cerkev svetega Benedikta, župnišče, Fišerjeva kapela, Glunčeva kapelica, Krmekova kapela, številni križi, hiša Benedikt 84, prazgodovinska in rimska gomilna grobišča ob pokopališču, Slatinski vrelci in drugo.
Redko ohranjene predmete iz gomil je v času med 1835 in 1843 izkopal kaplan Franc Vrbnjak. V letu 1900 jih je omenjal župnik Franc Zmazek, po letu 1900 pa jih je benediški kaplan J. Munda podaril muzeju Zgodovinskega društva v Mariboru. Tukaj ohranjeni gomilni pokopi pripadajo prazgodovinskim prebivalcem v času zgodnje železne dobe (750 – 700 let pr. n. št.) in avtohtonemu romaniziranemu prebivalstvu iz 1. in 2. stoletja n. št., ki so ohranili tradicijo žganega pokopa pod zemeljno kopico še v času rimske kolonizacije teh krajev. Železnodobne lonci, žare in skodele na nogi, so okrašene s poševnimi kanelurami, ki so v obliki trikotnikov in mrežastih cik cak linij, rimsko obdobje pa predstavljajo pokrovka, trinožniki, krožniki in lonci, skodelice, od katerih ima eden metličasti ornament na zunanjem delu. Ohranjena lončenina je sivo, črno in rjavo žgana, iz dobro prečiščene gline ter ima na zunanjem predelu sledove barvnega premaza in glajenja.
Sežiganje in pokopavanje ostalin pokojnikov v gomile je bilo v davnini ena od oblik pokopov na slovenskem območju. Časovno se delijo na prazgodovinske in rimske gomile. Pokojnika so upepelili, njegove ostanke so pa v žari položili v grobno konstrukcijo ali grobno jamo, ki je bila večinoma narejena iz lomljenih opečnih ali kamnitih plošč. Pokojniku so ob žaro položili različne predmete (nakit, orožje) in hrano v lončenih posodah, vse skupaj pa so nato zasuli z zemljo. Tako nastale gomile so se v glavnem ohranile v gozdovih, kjer so bile še najmanj izpostavljene izravnalnim posegom.