V starem mestnem jedru Kranjske Gore se na rojstni hiši – Podbreg 27 nahaja spominska plošča, ki je posvečena Josipu Vandotu (1884 – 1944), ki je avtor priljubljenih otroških zgodb o pastirčku Kekcu. Priznani slovenski mladinski pisatelj se je rodil progovnemu delavcu Francu, ki je pozneje postal postaje načelnik in njegovi ženi Neži, kot deseti otrok. Po zaključeni osnovni šoli v Kranjski Gori in gimnaziji v Novem mestu je želel študirati medicino, vendar mu starši tega niso mogli omogočiti. Zaradi tega se je zaposlil pri železnici in nato služboval v različnih krajih. V času med 2. svetovno vojno je bil z ženo, hčerko in vnukinjo izgnan na Hrvaško, kjer je potem v bombnem napadu izgubil življenje.
Josip Vandot se uvršča med pisatelje, ki so večino svojih del napisali za mladino. Njegovi literarni začetki segajo v gimnazijsko obdobje. Na začetku je pisal poezijo, v kasnejšem času pa se je vse bolj posvečal prozi. Večino njegovega opusa predstavljajo planinske pripovedke, za katere je snov jemal iz gorskega sveta in ljudskega izročila. Najbolj je postal znan s pripovedmi o Kekcu, ki so doživele veliko ponatisov, bile prevedene tudi v več jezikov ter dramatizirane in predelane v filmske scenarije.
V času življenja Josipa Vandota sta izšli samo dve knjigi, ki sta bili Kekec z naših gora leta 1936 in Prerok Muzelj leta 1939. Ostala dela so izšla v kasnejšem času – Kekec nad samotnim breznom leta 1952, Kekec na volčji sledi leta 1957, Kekec na hudi poti leta 1965, Popotovanje naše Jelice leta 1966, Roža z Mucne gore leta 1984, Daleč od Prisanka (izseljenski dnevnik, 1985), Bele noči, zbirka pesmi, 1991 in Kocljevo maščevanje leta 1997.