Poleg poslednjega skalnatega kraškega obronka se strmo nad tržaškim zalivom, čisto blizu pešpoti, ki nosi ime po pesniku Rainer Maria Rilkeju, dviga Devinski grad. Obiskovalcu se ne predstavi kot eden izmed mnogih strogih gradov muzejev, ampak kot gosposki dom, ker v njem prebivajo sedanji princi Torre e Tasso. Lastniki gradu so se odločili, da odprejo obiskom, koncertom, slavnostnim srečanjem bodisi park – s svojimi romantičnimi stezami, ki jih krasijo kipi in zgodovinski predmeti, terasami in pobočji, ki se odpirajo neskončnemu morju bodisi dobršen del svojega gosposkega in po razdejanju prve svetovne vojne ter pustošenju druge, še vedno bogatega doma, okrašenega z umetninami in dragocenimi starinami. Park se odvija na raznih nivojih s površinami ter živobarvnimi slapovi cvetja vseh vrst, ki ustvarjajo barvne madeže sredi klasične sredozemske vegetacije in so okvir mnogim kipom in staremu vodnjaku z družinskim grbom. Zgradba se pred obiskovalcem pojavi kot skladno in masivno poslopje, sredi katerega se dviga starodavni stolp, ki ohranja še nedotaknjeno dvatisočletno kulturo, kot na to opominja spominska plošča iz III. stoletja po Kristusu, ki so jo postavili v spomin na obisk cesarja Dioklecijana. Prav okrog tega stolpa, na razvalinah rimske postojanke, so leta 1300 pričeli graditi sedanji grad, ne daleč od drugega, starejšega, ki je bil po tradiciji namenjen čaščenju boga Sonca in ki ga, romantično, imenujejo Bela dama. Od leta 1600 pod grofi Torre Hofer-Valsassina začne grad počasi pridobivati tisto razpoznavno značilnost humanistično kulturnega pola, ki se ga drži še danes. Konec XIX. stoletja sta dve ženski, kulturno zelo razgledani, Tereza Thurn Hofer-Valsassina in njena hči Marija von Thurn und Taxis, odprli vrata svojega doma najslavnejšim predstavnikom umetnosti, literature in kulture iz celega sveta. Med goste Tereze lahko prištejemo tudi dva izredna skladatelja, to sta Johann Strauss in Franz Liszt. Marija posnema mater in gosti vso evropsko elito: avstrijsko cesarico Elizabeto, Maksimiljana Habsburškega in njegovo soprogo, belgijsko princeso Charloto, avstrijskega prestonaslednika Franca Ferdinanda. K njej zahajajo tudi znameniti pisatelji in pesniki kot Mark Twain, Paul Valery, Hugo von Hofmannsthal in Rainer Maria Rilke. V sodobnejših časih obiščejo grad predstavniki mednarodne kulture. Predzadnji potomec rodbine, princ Rajmund Torre e Tasso povzdigne na najvišje nivoje ideala nadnacionalnosti in kozmopolitizma, ki sta tipična za to družino. Po njegovi smrti postane grad stalno prebivališče njegovega sina Karla Aleksandra Torre e Tasso, tretjega vojvode Devinskega gradu, in njegove družine. Devinski grad spada med najbolj zanimive gradove v Evropi. Dviga se, obdan s parkom, nad morjem in nad ribiško vasico, ki je postala skoraj izključno turistično rezidenčno naselje. V notranjosti oprema, slike, dragoceni predmeti, knjige in spomini, ki so jih zbirali dolga stoletja, obdajajo grad z eleganco in toplino, medtem ko park, kjer se stoletna drevesa mešajo z angleškimi travniki, slapovi cvetja in zračnimi arhitekturami vabi k sprostitvi in mirnim sprehodom. Majhna stezica skozi park vodi naravnost k spodnji zasebni plaza.

Prvotno utrjeno jedro, iz katerega se je nato razvila vas, sega v 11. stoletje. O njegovem obstoju priča listina iz leta 1139, t.j. iz začetnega obdobja gospostva rodbine Tybein de Dewino, katerih pripadniki so bili vazali oglejskih patriarhov. Tudi kraj se je takrat imenoval Tybein. Trdnjavo sta v tistih časih varovala visoko obzidje, opremljeno z zobčastim nadzidkom, in pa njena lega, ki je braniteljem omogočala, da so lahko pravočasno opazili prihod sovražnih ladij. Do gradu je vodila ena sama težko prehodna utrjena pot, speljana vzdolž obzidja. Grajski stolp je bil večnadstropni. Sodeč po ostankih, kot npr. pri pultu, vzidanem v steno poleg šilastega okna, in po ostalih freskah, je bila v spodnjem nadstropju utrjena dvorska kapela, v zgornjih pa so dolgo časa delovali zapori. Skozi današnji vhod v utrdbo pa so dolgo časa delovali zapori. Skozi današnji vhod v utrdbo se je nekoč spuščal dvižni most. Ob vznožju ruševin starega gradu se navpično nad morjem dviga skala, znamenita Bela dama. Njena oblika je podobna v plašč oviti okamneli ženski, z njo pa je povezana legenda o graščakiniji Esterini da Portole, ki jo je ljubosumni mož pahnil skozi okno v morje. Padla je na bele skale in tudi sama okamnela. Njen duh pa se vsako noč vrača v grad, kjer zaman išče zibelko ljubljene hčerkice, ob zori pa se vrne v skalo. Med obema gradovoma lahko opazimo Dantejevo skalo, ki jo morje ob plimi loči od kopnega. Bodoči patriarch Casssono della Torre (1316/1318) je kot milanski nadškof okronal Henrika VII. za kralja Italije v oglejski baziliki. Slovesnosti sta se udeležila Cassonojev naslednik, Pagano della Torre, in Dante Alghieri kot odposlanec Cangrandeja della Scala. Na povabilo Pagana je tako Dante preživel nekaj časa na devinskem gradu. V tem obdobju je bila zgodovina utrdbe tesno povezana z oglejsko državo in s patriarhi iz družine della Torre. Ta rodbina je dosegla vrhunec z Ugonejem VI. (1344-1391), ki se je podredil avstrijskemu vojvodi in je bil zato nagrajen z gospostvom nad mestom Trst. Ugone je ukazal zgraditi nov grad na ruševinah starodavnega rimskega stolpa in se poročil z Ano Walsee. Bil je zadnji iz devinske rodbine, zato je grad po njegovi smrti podedovala družina soproge. Vladavina devinske veje grofov Walsee je trajala do leta 1472, potem pa je grad prešel v last Habsburžanov. Avstrijci so upravo gradu zaupali namestnikom in poveljnikom, med temi tudi pripadnikom družine Hofer. Leta 1478 je stara trdnjava doživela uničujoči turški napad. Razdejanje je privedlo do tega, da so se graščaki dokončno preselili v novi devinski grad.