Šmarna gora je priljubljena izletniška točka za mnoge Ljubljančane in okoličane, ki si želijo rekreacije in zdravega načina življenja. Obiskovalce privablja v vsakem letnem času. Na Šmarno goro lahko pridete iz večih koncev. Najbolj poznana nam je pot iz Tacna, kjer vas pričaka tudi urejeno parkirišče in usmerjevalna tabla. Na začetku poti vas pričaka znamenje Žalostne Matere Božje, ki je bilo postavljeno leta 1883. Tempeljsko oblikovano kamnito tablo z napisom je izdelal kamnosek Lovrenc Vodnik iz Glince. Kip Žalostne Matere Božje je bil po drugi svetovni vojni odstranjen in se nahaja v pokopališki kapeli znotraj šmarnogorskega tabornega obzidja. Relief Pieta je izdelala Ana Korenč ob zadnji obnovi leta 2005. Ravnica Spodnja kuhinja je, tako kot ostali vznožni deli na prisojni strani, nastala na narivu mlajših, manj odpornih kamnin na odpornejše permokarbonske sklade. Tu se položnejše spodnje pobočje Šmarne gore prevesi v strmejše zgornje. Ledinsko ime V Kuchine in Nad Kuheno je izpričano že v terezijanskem katastru iz leta 1750, po legendi pa izvira iz časa turških vpadov. Turki naj bi imeli pri obleganju Šmarne gore na ravninah postavljene tabore oziroma kuhinje, od tod imeni Spodnja in Zgornja kuhinja. Na poti proti vrhu Šmarne gore greste še mimo kapelice Matere božje pri Turškem kopitu, puščavnice in zvončka sv. Antona in kapelice sv. Sobote. Kapelica Matere božje je označena že v frančiščejskem katastru iz leta 1825, prenovljena je bila leta 1883, ko so v nišo postavili kamniti kip Marije z detetom Franca Ksaverja Zajca. Leta 2004 je bilo znamenje obnovljeno. Marijin kip je izdelala Ana Korenč. Prvotno so pri svetem Antonu zvonili za zdravje prašičev in živine. V današnjem času se je prelevil v zvon želja. Kapelica sv. Sobote stoji na mestu, kamor je po legendi Marija poslala sv. Ahacija z ognjenim mečem, da je rešil okoliške prebivalce za obzidjem šmarnogorskega tabora pred plenečimi turškimi četami.