Narodna in univerzitetna knjižnica je veličastna Plečnikova arhitektura, ki zajema blok Gosposke, Vegove in Turjaške ulice. Zgrajena je bila med leti 1936 in 1941 na prostoru poznorenesančnega knežjega dvorca, ki so ga podrli po potresu leta 1895.
Plečnik je načrte za knjižnico narisal že v letih 1930-1931. Štiri in večnadstropno kvadrasto poslopje stoji ob robu srednjeveškega mestnega jedra. Zgodovina knjižnice sega daleč nazaj v 18. stoletje. Prve zametke knjižnice sestavljajo dokumenti, ki so se po požaru jezuitskega kolegija na Levstikovem trgu leta 1774 ohranili na jezuitski gimnaziji. Med drugo svetovno vojno je bila knjižnica močna postojanka ilegalnega dela in že v prvih mesecih je v njej delovala osvobodilna fronta. V spomin na padle aktiviste je v veži vzidana spominska plošča. Leta 1944 je na knjižnico padlo nemško letalo, ki je uničilo veliko čitalnico in zaradi požara tudi 60 000 knjig. Po vojni so čitalnico obnovili. Knjižnica hrani poleg obsežne zbirke knjig, ki šteje približno milijon izvodov in zbirke periodičnega tiska, še posebne zbirke: glasbeno, rokopisno, kartografsko in zbirko drobnega tiska. Narodna in univerzitetna knjižnica je eno najpomembnejših Plečnikov del posvetne arhitekture v Sloveniji. Razgibano fasado je mojster oblikoval samo z domačimi materiali, vrhniško opeko in podpeškim kamnom, notranjost pa je zasnovana monumentalno: stopnišče v črnem marmorju in peristil z 32 marmornimi stebri vodita v veliko čitalnico, ki sega čez vso dolžino južnega trakta od Vegove do Gosposke ulice. Nad stopniščem je Plečnik postavil kip Primoža Trubarja, delo Toneta Kralja. Knjižnico se odlikuje tudi po izredno lepi, obrtniško izdelani notranji opremi.
Na stranski portal na Gosposki je Plečnik postavil mogočen kip Mojzesa, ki z iztegnjeno desnico vabi mimoidoče v hram učenosti. Kip je delo kiparja Lojzeta Dolinarja in spominja na lik impresionističnega slikarja Riharda Jakopiča.