Ljubljanska stolnica sv. Nikolaja predstavlja ključni spomenik baročne dobe v Ljubljani kot pomembna kiparska, slikarska in arhitekturna celota. Prva cerkev je na tem mestu stala že v 13. stoletju. Zgradili so jo leta 1262 ribiči in čolnarji, ki so živeli v tem delu mesta.
Sedanja stolna cerkev sv. Nikolaja je bila zgrajena na začetku 18. stoletja. Pričeli so jo gradili leta 1701 in je bila končana v zelo kratkem času. Leta 1707 je bila cerkev slovesno posvečena ob navzočnosti odličnih gostov in številnih predstavnikov plemstva. Stolnica je bila do danes večkrat prenovljena. Sedanjo kupolo je postavil skoraj 150 let pozneje stavbenik Matej Medved po načrtih inženirja Benedikta Mullerja. V letih 1969 do 1971 so po načrtih arhitekta Antona Bitenca preuredili prezbiterij ter obnovili glavni in stranski vhod. Notranjost stolnice je pravo doživetje, saj izraža popolno harmonijo arhitekture, kiparskega okrasa in slikarstva. Oltarna slika sv. Nikolaja je delo Matevža Langusa, pod njo so korni sedeži in škofov prestol, za katerega je po vojni izdelal osnutke Jože Plečnik. Prezbiterij je poslikal Giulio Quaglio. Na stenah so prikazani prizori čudežev sv. Nikolaja, stropna freska pa prikazuje ustanovitev ljubljanske škofije. Quaglio je poslikal tudi stranske kapele, najpomembnejše delo pa je poslikava svoda v ladji, ki prikazuje poveličanje sv. Nikolaja. Pod pandantivi kupole je Quaglio naslikal štiri evangeliste, freske v kupoli s prizori iz Marijinega življenja pa so delo domačega slikarja Matevža Langusa. Tudi bogat kiparski okras je v glavnem delo znanih italijanskih mojstrov. Oltar svetega Rešnjega telesa z dvema kerubinoma v severni prečni ladji je sredi 18. stoletja izklesal Francesco Robba, v nišah pod kupolo so postavljeni kipi štirih emonskih škofov, ki jih je izdelal Angelo Pozzo, poprsje J. A. Dolničarja, ki krasi steno nasproti vhoda v zakristijo, je najbrž delo Jacoba Contierija iz leta 1721, mogočne orgle pa so delo italijanskega mojstra iz začetka 18. stoletja. Ljubljanska stolnica s svojo čelno fasado ne izdaja svoje odličnosti, saj je pročelje zato, ker je cerkev postavljena v ulični niz tako kot mnoge druge srednjeveške cerkve, kar nekam utesnjeno.
Od dopolnitev, ki so bila narejena v 20. stoletju, so izjemna glavna vhodna vrata z upodobitvijo zgodovine Slovenije, ki jih je naredil kipar Tone Demšar, ter stranska vrata s portreti škofov, ki so delo kiparja Mirsada Begića.