Mengeš je manjše mesto, ki se razprostira na zahodnem delu Kamniškobistriške ravnine, zahodno od Domžal. Je upravno središče občine Mengeš, ki zajema še naselja Topole, Dobeno in Loka pri Mengšu. Nad krajem je na griču Gobavica Mengeška koča, ki je priljubljena rekreacijska točka.
V pisnih virih je kraj prvič omenjen leta 1154, prafara je bil pred 13. stoletjem, trške pravice pa je dobil leta 1867. Mengeš je bil v prvih časih pokristjanjevanja pomemben kot misijonsko središče, ki je gotovo zajemalo vso vzhodno Gorenjsko. Prvi župnik Konrad se omenja šele v 13. stoletju in prvi zapiski o cerkvi segajo šele v sredino 15. stoletja. Toda svojo cerkev, kljub temu da samo leseno, je kraj imel že v obdobju romanike. Masiven zvonik, ki se nahaja ločeno od cerkve, je imel nekdaj tudi obrambni značaj, vključen je bil v tabor okrog cerkve. Iz zvonika na južnem delu tabora se je odpiral dober pregled. Na zahodnem delu sta tabor varovala potok Pšata in strm ter težko prehoden grič Gobavica. Tabor je obstajal vse do požara v letu 1834. Na zunanjem delu obzidja je bil izkopan globok jarek, ki so ga ob turških vpadih napolnili z vodo iz potoka Pšata.
Na območju Trdinovega trga se poleg cerkve sv. Mihaela in župnišča nasproti, nahaja kip Frana Jelovška, Marijino znamenje, pokopališče, rojstna hiša Janeza Trdine in spomenik Janezu Trdini. Med duhovniki izstopa Janez Zorec, ki ima nekaj zaslug za arheologijo, saj je opozoril na staroslovenske izkopanine na gradbišču novega župnišča in jih rešil.