Mariborski otok je nastal tik za nekdanjimi brzicami reke Drave, kjer je danes jez Hidroelektrarne Mariborski otok. Leži na točki, kjer se Dravska dolina odpre v Dravsko polje in kjer je reka odlagala naplavine mivke, proda in peska. Mariborski otok je edini še ohranjeni rečni otok s takšnim nastankom v Sloveniji ter je kot naravna znamenitost zavarovan od leta 1951.
Vegatacija na otoku se je postopoma oblikovala po zadnji ledeni dobi. Raznoliko in bogato rastlinstvo je posledica velike geološke pestrosti tal. Apnenec v tleh je osnova za pojavljanje mnogih ilirskih vrst, ki so v Sloveniji sicer značilne za toploljubne bukove gozdove na apnenčastih rastiščih. Na Mariborskem otoku je znanih 334 rastlinskih vrst. Tu je eno najvzhodnejših rastišč trilistne vetrnice pri nas in v Evropi, bogato nahajališče zimske preslice, ki daje pečat gozdni podrasti povsod po otoku ter potencialno rastišče gozdne vetrnice, ki je bila na otoku zadnjič opisana leta 1908. Ohranjeno rastlinstvo in precejšen mir v velikem delu leta se kažejo tudi v pestrem ptičjem svetu. Opaženih je bilo 66 vrst ptic, od teh jih 29 vrst na otoku gnezdi. Mnoge vrste vodnih ptic se zadržujejo v okolici otoka med prezimovanjem.
Leta 1930 so na Mariborskem otoku dogradili kopališče, takrat eno najbolj modernih v Evropi. Leta 1946 so med gradnjo hidroelektrarne Mariborski otok visoke vode reke Drave odnesle zgornjo četrtino otoka. Za zaščito pred nadaljnjim odnašanjem so na prizadeti konici otoka naredili valobran. Ta je sedaj zasut z materialom, ki so ga izkopali iz Dravskega dna ob poglabljanju struge in predstavlja naravnemu enakovredno prodišče, ki se spontano zarašča. Naravne brežine otoka so bile uničene, ko se je ob izgradnji Meljskega jezu v Mariboru gladina vode ob otoku dvignila in so bregove zaščitili s kamnometrom. Leta 1972 so na otoku sezidali črpališče pitne vode.