V Sečoveljskih solinah lahko vidite prikaz pridelovanja soli na način, ki izvira še iz 14. stoletja. Sečoveljske soline spadajo med ene redkih solin, kjer se sol še prideluje po več stoletjih starih postopkih. Raztezajo se ob ustju reke Dragonje pri Sečovljah na približno 650 ha površine. Leta 2001 je Vlada Republike Slovenije razglasila območje Sečoveljski solin za krajinski park, območje Muzeja solinarstva pa za kulturni spomenik državnega pomena. Krajinski park se deli na južni in severni del, ki ju loči kanal Grande – Drnica. Severni del Parka, kjer poteka še aktivna pridelava soli, se imenuje Lera. Južni del Parka, ki meji na Hrvaško, se imenuje Fontanigge. Na Fontaniggah je bila pridelava soli v 60. letih prejšnjega stoletja opuščena. Sol se prideluje na solnih poljih. Te obsegajo kristalizacijske in izparilne bazene. Morsko vodo speljejo iz izparilnih v kristalizacijske bazene ali kavedine po načelu prostega pada ali pa s črpalkami. Na Leri poteka postopek z uporabo črpalk. Voda nato teče po kanalih, ki jih imenujejo lide. Ko iz kristalizacijskih bazenov izhlapi voda in nastane sol, jo solinarji z lesenimi strgali ali gaveri spravijo na kupčke in nato pustijo, da se sol odcedi. Solinarji za hojo po bazenčkih uporabljajo posebne natikače ali taperine, da preprečijo poškodbe petole. To je posebna vrsta biosedimenta, ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol in zadržuje vgrajevanje posameznih ionov v sol. V bazenih se s kristalizacijo vode pridobi tudi zdravilno blato ali fango, ki je zdravilno za revmatične bolezni. V solinah lahko vidite solne fonde, kjer se proizvaja sol za različne naročnike. Za pridelavo soli je najboljše sončno vreme z rahlim vetričem kot sta tramontana in burja. Na leto v Sečoveljskih solinah v povprečju pridelajo 2.000 ton soli.