Ilirska Bistrica se nahaja na pomembnem vozlišču cest proti Kozini, Postojni in Kvarnerskemu zalivu. Leži ob vznožju prostrane kraške planote Snežnik, nad izlivi potokov Molje, Bistrice in Pile v reko Reko. Mesto je središče občine Ilirska Bistrica, ki zajema Reško dolino, Snežniško planoto, del kraškega Podgrajskega podolja in vzhodni del Brkinov.
V pisnih virih se naselje prvič omenja okoli leta 1300. Leta 1911 je kraj postal trg, v letu 1947 pa mesto. Ilirska Bistica je pričela nastajati v ozki dolini ob rečici Bistrica. V prvi polovici 15. stoletja se omenjajo prvi mlini in žage, v 17. stoletju pa je rečica poganjala okoli 40 vodnih koles. Na Bistrici je bilo v začetku 19. stoletja 29 žag, ki so čez celo leto predelale do 3000 voz lesa.
Svoj vrhunec je žagarska obrt dosegla v drugi polovici 19. stoletja, ko je bila narejena železniška proga do Reke. Prva parna žaga je pričela obratovati okoli leta 1900, v letu 1938 pa še električna žaga. Sedaj so mlini v središču kraja zapuščeni, ohranil se je le še Hodnikov, kjer je na ogled obnovljeni mlin in žaga.
Stari mestni jedri Ilirske Bistrice sta Dolnji in Gornji kraj ob Bistrici. Cerkev sv. Jurija, ki je bila zgrajena leta 1752, ima baročne oltarje in rezljane klopi iz leta 1686. Sredi mesta se nahaja parkovno urejeni Hrib svobode, ki se imenuje tudi Brinškov grič (433 m), na katerem stoji spomenik prekomorskim brigadam in spomenik združenju TIGR.
Na predelu mesta, ki se imenuje Trnovo, stoji na razglednem griču cerkev sv. Petra. Ta del je bil do konca 2. svetovne vojne pretežno kmečko naselje. Nad Trnovim je terasasto zasnovano gradišče, ki se uvršča med največje naselbinske komplekse na Krasu. Na vzhodnem delu mesta so na skalnati vzpetini Gradina vidni ostanki nekdanjega gradu iz 12. stoletja.