Radvanje so manjša mestna četrt mariborske občine. V kraju prebiva okoli osem tisoč prebivalcev. Na tem območju se nahaja znamenita Villa rustica in slovansko grobišče. Kraj je znan tudi po priljubljeni izletniški točki, Pekrski gorci in radvanjskem dvorcu.
V pisnih virih se kraj prvič omenja med leti 1096 in 1105. Takrat je grof Bernard Spanheim ali Bernard Koroški podaril benediktinskemu samostanu na Koroškem naselje z imenom Radvanje. V 15. stoletju so bili lastniki Gaisrucki, ki so takratni skomen sedež gospoščine spremenili v plemiški dvorec.
Gospoščina ni imela veliko pridvorne zemlje, zato pa večja območja gozda na Pohorju, pravico do stojnine, pravico do ribolova na reki Dravi in določenih njenih pritokih in pravico do lova. Sedanji radvanjski dvorec je bil sezidan v 17. stoletju.
V 19. stoletju so stavbi prizidali okrogli stolp. Zgradba je enonadstropna in ima obliko črke L. V pritličnem delu so vidni stari oboki, nadstropje, kamor so speljane stopnice iz živopisnega marmorja, pa je v celoti predelano. Zunanje fasade so prenovljene v duhu 19. stoletja.
Radvanje je bilo do druge svetovne vojne samostojna občina, ki je obsegala obdravsko ravnino jugovzhodno od mesta, kjer se je nahajala Nova vas in segala vse do vznožja Pohorja, kjer sta bili vasi Zgornje in Spodnje Radvanje. Zaradi hitrega širjenja mesta proti jugu, so vse te vasi sedaj že obrobni predeli mesta.
Za te vasi je bila do druge svetovne vojne značilna kmetijska zasnova. Večino pridelkov so prodajali v Maribor. Prebivalstvo je živelo od obrti ali pa so bili zaposleni v mestu. Skozi občino so peljale ceste proti Pohorju, Mariborski koči, Pohorskem domu, Ruški koči, Sv. Bolfenku...
Zgornje Radvanje je bilo večja vas, ki je bila izletniška točka Mariborčanov in izhodišče za pohode na Pohorje. V kraju so bile zaradi tega gostilne s prenočišči. Spodnje Radvanje se je nahajalo ob banovinski cesti Limbuš – Betnava. K kraju je spadal tudi baročni dvorec Betnava.