Žužemberk, osrednje naselje Suhe krajine, se je razvil v zavetju gradu Žužemberk na razgledni terasi nad reko Krko. Ime kraja naj bi bila slovenska izpeljanka iz nemške besede za železovo rudo, ki so jo kopali v bližini.
Osrednji trški prostor predstavlja vodnjak, vhodna fasada grajskega objekta ter niz nadstropnih stanovanjskih hiš s kamnitimi portali in z lokali v pritličnem delu. Zgradbe ob ulicah, izpeljanih iz središča, so skromne zaradi kmečkega načina gospodarstva. V pisnih virih se Žužemberk prvič omenja leta 1246, kot trg leta 1399, leta 1413 pa je postal sedež župnije. Naselje se je že v obdobju srednjega veka razvilo v gospodarsko središče Suhe krajine. Domačini so se ukvarjali z različnimi obrtmi. Najbolj je bilo razvito čevljarstvo, strojarstvo, krojaštvo, krznarstvo, prav tako je bil pomemben tudi lov na rake in ribe. Obrtniki so se združevali v cehe, od katerih je bil najbolj številčen usnjarski, ki je bil dejaven vse do začetka 19. stoletja. Mojstri so blago ponujali na mnogih trških sejmih, na katere so prihajali kupci iz doline Krke in Suhe krajine. V kraju je bila tudi mitnica, ki se omenja že leta 1458. V 17. stoletju je v Žužemberku obratovala Strahova zvonarna.
Ob reki je po letu 1716 obratovala papirnica, ki jo je leta 1792 prevzel tiskar Ignac Kleinmayer. Po letu 1875 je bila preurejena v usnjarno in strojarno, ki sta obratovali do leta 1945. Leta 1730 je bila v naselju tudi smodnišnica. Žužemberk je postal pomembno poštno postajališče, ko je leta 1738 stekla redna poštna zveza Ljubljana – Karlovac. Začetki šolstva segajo v 18. stoletje, od leta 1828 pa je v trgu delovala redna šola. Od leta 1868 in do druge svetovne vojne je bil v naselju sedež okrajnega sodišča in drugih državnih uradov. Med drugo svetovno vojno so za Žužemberk zaradi njegove pomembne lege potekali hudi boji, v katerih sta bila poleg stanovanjskih objektov zelo poškodovana tudi župnijska cerkev na Zafari in grad Žužemberk. Po koncu vojne se je v naselju pričela razvijati industrija, ki pa ni dosegla večjega razmaha, zato so si domačini iskali delo v Novem mestu in Ljubljani. Pomembno dopolnilno gospodarstvo še vedno predstavljata obrtna dejavnost in kmetijstvo.
Zaradi naravnih danosti, ki so povezane z reko Krko, postaja vedno bolj pomembna turistična dejavnost. Žužemberk je od leta 1998 ponovno središče občine. Danes je trško jedro zavarovano kot kulturni spomenik.