Piran je staro pristaniško mesto, ki se nahaja na koncu Piranskega polotoka ter se počasi zožuje med Piranskim in Strunjanskim zalivom. Je zanimivo sredozemsko naselje, polno odtisov prejšnjih obdobij in neprecenljiv spomenik uspešno zasnovane arhitekture. Piran je sedanjo podobo dobil konec 19. stoletja. Tartinijev trg je nastal z zasutjem notranjega pristanišča. Mesto se je širilo na jugovzhod proti Bernardinu, kjer so naredili ladjedelnico.
Pokopališče v Piranu se nahaja na začetku starega mestnega jedra, v bližini mestnega obzidja in ob glavni cesti proti Fiesi. Pokopališče obstaja od leta 1812 in je v letu 2012 praznovalo svojo 200-letnico. Staro mestno pokopališče se je nekdaj nahajalo v bližini cerkve sv. Jurija, na prostoru, kjer je danes sedež pastoralno kulturnega centra Georgios. Ugledne in premožne piranske družine pa so si za svoja zadnja počivališča privoščile grobnice v cerkvah. Pokopališče so dodatno razširili v šestdesetih letih 19. stoletja in v tistem času sta bili sezidani pokopališki cerkvi sv. Mohorja in Fortunata ter vhodna veža.
Med ohranjenimi grobovi predvsem izstopajo grobnice najstarejših piranskih meščanskih in plemiških družin, kot so Fonda, Corsi, Apollonio, Tamaro, Viezzoli, Bubba, Bartole, Venier, Zarotti, Rota, Ravalico. Najbolj veličastna je grobnica – kapela de Castro, ki je bila sezidana v tridesetih letih 20. stoletja. Družina de Castro je najstarejša dokumentirana piranska patricijska družina, ki je bila v virih omenjena že v 10. stoletju. Za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov so zgradili kostnico, ki je svojemu namenu služila od leta 1939 do 1963. Danes v njej v lesenih skrinjah še vedno hranijo posmrtne ostanke Pirančanov. Poleg grobnic so na pokopališču znameniti tudi obeliski, ki jih je kar 15. Najbolj ohranjen in največji je tisti obelisk, ki krasi grobnico znanega arhitekta Lorenza Furiana iz leta 1861. Piransko pokopališče so tekom let večkrat povečali in prenovili, zadnja razširitev je bila narejena leta 2010. Posebnost pokopališča je tudi betonska grobnica, ki je bila sezidana leta 1995 in sicer po vzoru tržaške grobnice.