V Ljubljani so se ohranili sledovi vseh petih tisočletij njene zgodovine, med njimi zapuščina rimske Emone in slikovito staro mestno jedro s srednjeveškim Ljubljanskim gradom, vegastimi strehami, okrašenimi portali in baročnimi pročelji.
Mozaik prestolnice dopolnjujejo čudoviti mostovi na reki Ljubljanici in obsežen park Tivoli, ki sega v samo središče mesta. Ljubljani daje sedanji videz deloma italijanski barok, deloma pa secesija, ki je vidna v slogu mnogih stavb, ki so bile zgrajene po potresu leta 1895. Čez reko Ljubljanico vodi med začetkom in koncem Gruberjevega prekopa sedem mostov. Najstarejši most je bil narejen v rimski dobi v podaljšku današnje Rimske ceste, nekako na sredi med današnjim Čevljarskim in Šentjakobskim mostom, vendar ni ohranjen. Šentjakobski most je tako eden izmed mnogih mostov, ki prečka reko Ljubljanico. Most povezuje območje Brega in Zoisovo cesto na zahodnem bregu ter Grudnovo nabrežje in Karlovško cesto na vzhodnem bregu.
Na mestu današnjega mostu je bil leta 1824 postavljen lesen most. Postavili so ga zato, da bi razbremenili promet na predelu Starega trga in olajšali prehod preko reke Ljubljanice. Zaradi vse večjega prometa so se leta 1915 odločili nadomestiti stari most z novim, železobetonskim. Oviro betonskemu mostu so predstavljala pogoj plovnosti na reki Ljubljanici, zahteve v stroki po potresu leta 1895, po povečani potresni varnosti in zelo slabo nosilna tla. Za tisto obdobje je tehnično inovativne načrte mostu naredil Alojzij Kral, ki je prvič pri nas uporabil konzolni način gradnje. Šentjakobski most je oblikoval arhitekt Alfred Keller. Oblikoval je tudi betonsko korito s stopnišči, koriti in zamiki za zelenje ter hodniki v nivoju med reko in ulico.
Novi Šentjakobski most so slovesno odprli leta 1915. Zgradilo ga je podjetje Pittel & Brausewetter, v letu 1994 pa ga je obnovilo gradbeno podjetje Gradis. Šentjakobski most ima tri avtomobilske pasove, obojestranske pločnike, nima pa stez za kolesarje.