Ljubljana velja za mesto po meri človeka. Odlikuje jo prijetnost majhnih krajev, ampak hkrati prednosti velikih mest. Ima veliko vrtov, parkov in zelenic ter kar tri zelene griče, ki skoraj sredi mesta nudijo podeželsko vzdušje, obenem pa veliko kulturnih prireditev, restavracij in kavarn.
Nekdanji Novi trg je prvotno predstavljal samostojni predel Ljubljane. Sedaj se ime nanaša na odprto površino v samem jedru gosposke četrti na levem bregu reke Ljubljanice med Dvornim trgom, Vegovo ulico in Križankami. Je eden najstarejših trgov v Ljubljani, poleg Mestnega in Starega trga. Prvotno je bilo območje sedanjega Novega trga v lasti plemiške rodbine Spanheimi. Naseljen je bil v 12. stoletju. Družina je del trga v začetku 13. stoletja podarila nemškemu viteškemu redu, sedanje Križanke. V 14. stoletju se je trg priključil mestu. Takrat so ga zaščitil tudi z obzidjem. Ob koncu 15. stoletja se je tukaj naselil namestnik deželnega gospoda. Trg je bil tudi eden od območij, okoli katerih se je razvila srednjeveška Ljubljana. Do leta 1515 je Novi trg predstavljal del ljubljanskega geta, fizično ločeni del naselja znotraj mesta, ki je bil namenjen izključni naselitvi Judov.
Ob koncu 16. stoletja so bile na tem delu še lesene hiše, v kasnejšem času pa so sezidali višje zidane stavbe. Ob Novem trgu so v 17. in 18. stoletju postavili čudovite plemiške palače, med njimi Lontovž, palačo deželnih stanov. Zgradbo so leta 1780 prezidali v poznobaročnem slogu, sedaj je v njej Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ki je bila ustanovljena leta 1938. Na dvorišču ustanove so arheologi odkrili halštatsko nekropolo iz 12. oziroma 11. stoletja pred našim štetjem. Tukaj je baročni Neptunov vodnjak, katerega deli so pred 1751 stali na Mestnem trgu. Na Novem trgu je stal tudi Auerspergov knežji dvorec, ki je bil najlepša baročna palača v Ljubljani in je bil porušen v potresu leta 1895. Na njegovem mestu je arhitekt Jože Plečnik v letih med 1936 in 1941 sezidal Narodno in univerzitetno knjižnico.
V Gosposki ulici 3 se nahaja Barbova palača, ki jo je za grofa Jošta Vajkarda Barbo-Waxensteina v 18. stoletju sezidal arhitekt Matija Persky. Zgrajena je po zgledu dunajskih palač. Poleg zunanjosti je zanimiva notranjost palače, ki jo odlikuje razkošno stopnišče.